VSRS Sklep II Ips 876/2009

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan na svoje stroške pred pristojno geodetsko območno upravo Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS) na podlagi v tem pravdnem postopku izdelanega elaborata B. in zarisa na str. 2 kot priloge njegovega dopisa z dne 26. 2. 2008 pokreniti postopke odmere parc. št. 53/2 S in 53/3 S, vl. št. 171 k.o. ... tako, da se objektu št. 2 s pomožnim objektom, stoječima na teh dveh parcelah, dodeli nova parcelna številka; da je toženec dolžan v tem postopku kot solastnik parcel do ½ aktivno sodelovati, sicer sta ta postopek upravičena pokreniti in v njem nastopati kot predlagajoči stranki tožnika, vse na stroške toženca; ter da je toženec dolžan v 15 dneh od dokončnosti odločbe geodetske uprave, izdane v postopku odmere parcel, izdati tožnikoma zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo mogoča pri njemu do ½ solastnem deležu novo odmerjene parcele vknjižba lastninske pravice v korist tožnikov do ½, torej za vsakega do ¼ celote. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnika solastnika dela parcel št. 53/2 S in 53/3 S, ki je v zemljiškoknjižni solasti toženca do ½, z objektom št. 2 in pomožnim objektom, navedenega v elaboratu B., in sicer vsak od tožnikov do ¼, tožnika pa sta na podlagi te sodbe upravičena pri GURS doseči odmero tega zemljišča. Tožnikoma je še naložilo, da tožencu povrneta odmerjene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo o pritožbenih stroških.

3Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila predlog za dopustitev revizije. S sklepom II DoR 37/2009 je vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanja pravilnosti uporabe pravnega instituta sosporništva v kontekstu zavrnitve tožbenega zahtevka.

4V pravočasni reviziji tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava glede uporabe instituta nujnega sosporništva. Meni, da za zaključek, da gre v obravnavanem primeru za nujno sosporništvo, ni podlage v Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), na katerih temelji tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je lastninsko pravico na zgradbi in pripadajočem zemljišču pridobila z dejstvom gradnje na tujem zemljišču, že pred gradnjo pa je bilo dogovorjeno, da se zgradbam odmeri funkcionalno zemljišče in na njem vpiše lastninska pravica v korist tožeče stranke. Ta dejstva so bila med tožnikom, tožencem, D. S. in D. Z. ves čas nesporna. Medtem ko je D. S. pripravljen zadevo reševati zunajsodno, toženec tega ni pripravljen. Zato sta tožnika z D. S. sklenila sporazum, s katerim je D. S. kot tedanji zemljiškoknjižni solastnik parcel do ½ dovolil odmero funkcionalnega zemljišča in pri novo nastali parceli vpis tožnikov, zoper toženca pa sta sprožila ta pravdni postopek. Po takratnem prepričanju sodišča, ki se kaže v načinu vodstva postopka, je bila pasivna legitimacija v redu. Prehod solastninske pravice od D. S. na M. O. in B. V. ni ničesar spremenil, saj sta kot njegova pravna naslednika zavezana k istovrstni obveznosti odmere funkcionalnega zemljišča in podaje zemljiškoknjižnega dovolila. Zavedajoč se tega sta nova solastnika obveznost ves čas priznavala in tudi aktivno sodelovala pri delu izvedencev. Solastniki sicer tvorijo tesno skupnost, a ne tako, da bi bili v razmerju do tretjih, ki se s svojimi zahtevki obračajo zgolj na enega od njih oziroma na njegov solastninski delež, v neločljivi skupnosti. Dajatveni in ugotovitveni del tožbenega zahtevka se nanašata zgolj na toženo stranko in njen solastniški delež na nepremičnini. Glede na jasna določila ZTLR in Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) o prostem razpolaganju s solastniškim deležem ne more biti dvoma, da solastniki v tem postopku niso nujni sosporniki niti kar se tiče zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine oziroma ugotovitve lastninske pravice niti kar se tiče odmere parcele od nepremičnin, ki so v solasti toženca. Ne gre za razmerje, ki bi ga bilo mogoče za vse materialne sospornike rešiti zgolj enotno. Na eni strani zato, ker z drugim solastnikom nikoli ni bilo spora, in na drugi zato, ker se tožbeni zahtevek pravno nanaša zgolj na toženo stranko. Izpodbijano stališče tudi postavlja v nevzdržen položaj solastnika nepremičnine, ki tožniku ves čas priznava njegovo pravico, kar je v očitnem nasprotju z načelom dispozitivnosti in nevzdržno z vidika enakega varstva pravic. Tožeča stranka predlaga, da vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija je utemeljena.

7Nujno sosporništvo je (pod)vrsta enotnega sosporništva in je podano, kadar so upravičenci po materialnem pravu v takšni medsebojni zvezi, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravico, v katero posega tožba. Ali so solastniki nujni sosporniki ali ne, je odvisno narave spornega materialnopravnega razmerja, torej od tega, ali s tožbenim zahtevkom uveljavljano upravičenje posega v tisti del pravnega razmerja med solastniki, ki je po svoji naravi skupno za vse solastnike, ali pa posega le v pravice posameznega solastnika. Izhodišče za to presojo so določbe SPZ (stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, namreč ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon) o solastnini (ki pa so sicer vsebinsko enake določbam ZTLR).

8Solastninska pravica je pravica več oseb na nerazdeljeni stvari, če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (prvi odstavek 65. člena SPZ) – je razdeljena lastninska pravica na nerazdeljeni stvari; stvar sama ni razdeljena. Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu (prvi odstavek 66. člena SPZ), razpolaga pa lahko le s svojo pravico (tretji odstavek 66. člena SPZ oziroma s svojim delom /deležem/, drugi odstavek 14. člena ZTLR), medtem ko razpolaganje s celotno stvarjo predstavlja posel, ki presega okvir rednega upravljanja, in je zato zanj potrebno soglasje vseh lastnikov (peti odstavek 67. člena SPZ). Način delitve stvari določijo solastniki sporazumno (prvi odstavek 70. člena SPZ), torej s pravnim poslom, če se ne morejo sporazumeti, pa odloči o tem sodišče v nepravdnem postopku (drugi odstavek 70. člena SPZ).

9V skladu s temi materialnopravnimi izhodišči tudi sodna praksa solastnike šteje za nujne sospornike (le) tedaj, ko narava pravice, ki jo uveljavlja tožeča stranka s tožbo, terja enotno obravnavo vseh solastnikov. Nujno sosporništvo tedaj predstavlja procesno nujnost in če tožnik s tožbo ne zajame vseh solastnikov, ni tožena prava stranka. To bo v primerih, ko tretji z zahtevkom posega v dosedanje deleže solastnikov, saj njihovi deleži vse do ugotovitve deleža tretjega ostajajo po velikosti nedoločeni; v primerih, ko se na zemljišču v solastnini ugotavlja obstoj stvarne služnosti (ta namreč lahko bremeni le služečo stvar kot celoto, ne pa posameznega solastninskega deleža) ipd. Nasprotno pa solastniki niso nujni sosporniki, kadar tretji sicer uveljavlja solastniški delež, a le na solastninskem deležu enega od solastnikov; tedaj v solastninsko pravico drugih ne posega in zato ni razlogov za nujno sosporništvo.(1) Ni dvoma tudi, da so solastniki vselej nujni sosporniki v postopku delitve solastne stvari.

10V obravnavanem primeru primarni tožbeni zahtevek meri na izpolnitev (zatrjevane) s pravnim poslom prevzete obveznosti ob začetku gradnje o dovolitvi odmere funkcionalnega zemljišča k zgrajenemu objektu in izstavitve zemljiškoknjižne listine, podrejeni tožbeni zahtevek pa na pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na originaren način (z gradnjo). Oba zahtevka tožnik uveljavlja le v razmerju do enega izmed solastnikov – toženca, medtem ko v solastninsko pravico drugega (sedaj drugih dveh solastnikov) ne posega; njegov (njun) delež ostaja nespremenjen. Ker solastnik s svojo pravico lahko razpolaga samostojno brez soglasja drugih solastnikov (tretji odstavek 66. člena ZTLR), lahko pravne posle glede svoje pravice (svojega deleža) sklepa in izpolnjuje (in na slednje meri primarno uveljavljani zahtevek) samostojno. Tudi s podrejeno uveljavljano pravico tožnik ne posega v pravice drugih solastnikov. Čeprav graditelj z gradnjo pridobi originarno lastninsko pravico na zemljišču, je mogoče, da bo graditelj zahtevek uveljavljal le zoper enega solastnika zemljišča in le glede njegovega solastninskega deleža, čeprav bi ga lahko uveljavljal zoper oba (vse) solastnika in uveljavljal izključno lastninsko pravico na zemljišču – v takem primeru bo zahteval pač manj, kot mu gre; če je graditeljev več (na kar nakazujejo podatki tega spisa), pa je mogoče, da vsi niti ne bodo uveljavljali svojih pravic, pridobljenih z gradnjo. Sicer pa je mogoče tudi različno obnašanje solastnikov zemljišča med gradnjo (eden se gradnji upre, drugi ne ali celo soglaša z njo), kar pogojuje tudi različna upravičenja v razmerju med graditeljem in posameznimi solastniki. Vse navedeno kaže, da tožnika z uveljavljanim zahtevkom ne posegata v solastninsko pravico drugih solastnikov nepremičnin, pač pa le v obstoječi solastninski delež toženca.

11Tožnika s tožbenim zahtevkom zahtevata tudi odmero dela parcel št. 53/2 S in 53/3 S, dodelitev nove parcelne številke tako odmerjenemu delu in sodelovanje toženca v tem upravnem postopku (primarni zahtevek) oziroma upravičenje, da sama pri GURS dosežeta takšno odmero (podrejeni zahtevek). Zato se zastavlja vprašanje, ali so solastniki nujni sosporniki zaradi zahtevane parcelacije. Na to vprašanje sta sodišči prve in druge stopnje odgovorili pozitivno, saj je sodišče prve stopnje zapisalo, da je parcelacijo mogoče zahtevati le zoper vse solastnike skupaj, ugotovitev solastnine na točno določenem delu nepremičnine pa bi pomenila delitev nepremičnine (razlogi na 4. strani obrazložitve), sodišče druge stopnje pa je takim razlogom ob zavrnitvi pritožbe tožeče stranke pritrdilo.

12Parcelacija je združitev parcel in delitev parcele; delitev parcele pa je oblikovanje dveh ali več parcel iz ene parcele (prvi in tretji odstavek 47. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, v nadaljevanju ZEN). Nove parcele, nastale s parcelacijo, in njihove meje se evidentirajo v zemljiškem katastru, na podlagi upravnega postopka, na zahtevo lastnika oziroma druge osebe, ki ima po zakonu pravico zahtevati parcelacijo; pri solastnini ali skupni lastnini morajo vložiti zahtevo za uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije vsi solastniki oziroma skupni lastniki parcele skupaj (prvi in drugi odstavek 48. člena ZEN). Parcelacija je torej (tudi) delitev parcele, vendar pa zgolj delitev parcele ne pomeni (tudi) delitve solastnine.

13Dogovor o delitvi solastnine je pravni posel (prvi odstavek 70. člena SPZ), s katerim se solastniki nepremičnin(e) dogovorijo, katere parcele ali njihove dele pridobi v izključno last vsak ali nekateri od dotedanjih solastnikov. Namesto dosedanjega solastninskega deleža na večjem obsegu premoženja pridobi posamezni lastnik (običajno) izključno last na manjšem, vendar konkretnem delu premoženja. Namen takega dogovora je pridobitev (izključne) lastninske pravice na določenem premoženju, kar dosedanjemu solastniku omogoča izključno posest, uporabo in uživanje stvari, pa tudi samostojno razpolaganje z njo kot celoto. Tudi kadar solastniki o delitvi ne dosežejo dogovora in zato o delitvi odloča sodišče v nepravdnem postopku, v primeru fizične delitve oziroma delitve v naravi sodišče s sklepom odloči o pridobitvi izključne lastninske pravice za vsakega solastnika, ki mu pripade nov osamosvojen del prej ene stvari.(2) Posledica bodisi sporazumne bodisi sodne delitve solastnine v naravi je torej razdružitev solastninske skupnosti in pridobitev izključne lastninske pravice posameznega solastnika na (prej delu) stvari. Pogoj za delitev v naravi pa je, da je predmet oziroma objekt solastninske pravice po naravi deljiv.

14V obravnavanem primeru tožbeni zahtevek ne meri na delitev solastnine, saj se solastnina ohranja, spreminja pa se le njen nosilec oziroma eden od nosilcev solastninske pravice. Zahtevana parcelacija predstavlja le predhodno delitev prej enotne parcele, kar bo povzročilo, da bo v bodoče mogoč tudi prenos lastninske pravice na doslej delu enotne parcele, kar glede na načelo specialnosti (7. člen SPZ) doslej ni bilo mogoče. Pač pa so bili deli parcel tudi pred parcelacijo lahko predmet zavezovalnih pravnih poslov, saj zanje načelo specialnosti ne velja in je tako npr. veljavna pogodba o prodaji določenega dela parcele – pod pogojem, da je predmet določljiv (drugi odstavek 34. člena OZ). Ne pomeni pa parcelacija že kakršnegakoli razpolaganja z nepremičnino – niti kot celoto niti s solastninskim deležem na njej. Parcelacija sama po sebi namreč lastninskega stanja ne spreminja.

15Po drugem odstavku 48. člena ZEN morajo pri solastnini zahtevo za uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije vložiti vsi solastniki skupaj. Če bi tožnika v obravnavani zadevi uspela z uveljavljanim tožbenim zahtevkom, bi soglasje toženca kot enega od solastnikov nadomestila sodna odločba. Drugi solastniki bodo morali z uvedbo upravnega postopka še vedno soglašati. Zgolj zaradi tega pa še niso nujni sosporniki v tem pravdnem postopku, katerega sporni predmet je vendarle izpolnitev pravnega posla (primarni zahtevek) oziroma uveljavitev stvarne pravice (podrejeni zahtevek), kar pa se drugih solastnikov ne tiče, saj se z zahtevkom v njihove pravice ne posega. Če drugi solastniki (kljub drugačnemu zatrjevanju tožeče stranke) soglasja za uvedbo upravnega postopka ne bodo dali, sodba, izdana zoper enega od solastnikov, pač ne bo zadostovala za uvedbo upravnega postopka, saj sodba lahko nadomešča le soglasje solastnika, zoper katerega je izdana.

16Ker tožeča stranka z uveljavljanim zahtevkom ne posega v pravice drugih solastnikov, temveč samo v pravico toženca (kolikor se tiče njegovega solastninskega deleža), solastniki v obravnavanem primeru (niti glede primarnega niti glede podrejenega zahtevka) niso nujni sosporniki. Ali povedano drugače: odločitev o zahtevku tožeče stranke ne bo posegla v upravičenja drugega solastnika (drugih solastnikov) nepremičnine, zato ni utemeljenih razlogov za njegovo (njihovo) udeležbo v pravdnem postopku v okviru nujnega sosporništva.

17Zavrnitev tožbenega zahtevka je torej posledica napačnega materialnopravnega stališča sodišč druge in prve stopnje o nujnem sosporništvu. Zato je vrhovno sodišče obe sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

18Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Tako npr. odločbe VS RS II Ips 475/2007, II Ips 416/2008.

Op. št. (2): Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 356.