VSRS Sklep III Ips 98/2007

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za izročitev poslovnih prostorov V., v last in posest tožeči stranki in za plačilo uporabnine v višini 7.551.740,00 SIT s pripadki ter 1.078.820,00 SIT mesečno od vložitve tožbe do konca glavne obravnave (5. 10. 2004). Odločitev je oprlo na dejstvo, da je bil pravni prednik tožeče stranke imetnik pravice uporabe na nepremičninah, ki jih uporablja tožena stranka in je kot tak tudi vpisan v zemljiški knjigi. Tožena stranka pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje nepremičnine uporablja brez ustreznega pravnega naslova.

2Višje sodišče je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Za odločilno je štelo dejstvo, da je bilo s sklepom občine V. z dne 30. 4. 1993 tožeči stranki prepovedano razpolaganje s sporno nepremičnino do pravnomočne odločitve o denacionalizacijskem postopku. Glede na tako prepoved, ki je bila izdana na podlagi določb II. poglavja Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, tožeča stranka po mnenju sodišča druge stopnje ni mogla uveljaviti nobenih upravičenj na sporni nepremičnini niti iz naslova lastninske pravice niti iz pravice uporabe.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo in podrejeno obnovo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija

6Tožeča stranka navaja, da je sodišče druge stopnje drugače kot sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo s sklepom občine V. z dne 30. 4. 1993 tožeči stranki prepovedano razpolaganje z nepremičnino ter da je bil sklep izdan na podlagi določb II. poglavja Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Podano naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje o vsebini sodbe sodišča prve stopnje in samo sodbo sodišča prve stopnje.

7Ker je sodišče druge stopnje samo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, namesto da bi sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje, naj bi zmotno ugotovilo, da se prepoved razpolaganja z nepremičnino nanaša na celo nepremičnino in ne le na njen (sorazmerno majhen) del.

8Revizija je utemeljena.

Razlogi za ugoditev reviziji

9Sodišče druge stopnje mora s sodbo spremeniti sodbo sodišča prve stopnje med drugim v primerih, če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine ali druge posredno izvedene dokaze, njegova odločba pa se (glede ugotovitve posameznega odločilnega dejstva) opira samo na te dokaze, kakor tudi, če je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (2. in 4. točka 358. člena ZPP). V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje upravičeno ocenilo sklep občine V. z dne 30. 4. 1993 in ugotovilo, na podlagi katerih materialnopravnih določb je bil izdan (na podlagi II. poglavja Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij). Sklep je bil kot listinski dokaz pravočasno predložen že v postopku pred sodiščem prve stopnje, le da mu sodišče prve stopnje ni pripisalo takšnih posledic kot sodišče druge stopnje. V okvir presoje listinskih dokazov, ki jo lahko opravi sodišče druge stopnje samo, pa sodi tudi ugotovitev, da je bila prepoved razpolaganja s sporno nepremičnino vknjižena v zemljiški knjigi prav na podlagi navedenega sklepa občine Vrhnika. To dejstvo namreč izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki ga je presojalo že sodišče prve stopnje, ki je prav tako ugotovilo, da je bila v zemljiški knjigi zaznamovana prepoved razpolaganja, vendar navedenega dejstva ni štelo za odločilnega. O navedenih odločilnih dejstvih se odločba sodišča prve stopnje ni opirala na nobene druge dokaze, zato je sodišče druge stopnje ta dejstva lahko samo ugotovilo. Revizijski očitki bistvenih kršitev postopka pred sodiščem druge stopnje zato niso utemeljeni.

10Ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožeča stranka zaradi prepovedi razpolaganja, vpisane v zemljiško knjigo na podlagi sklepa občine Vrhnika, ne more uveljaviti nobenih upravičenj iz lastninske pravice niti iz pravice uporabe, presega pomen prepovedi razpolaganja. Res je sicer, da je bilo tožeči stranki prepovedano razpolaganje s sporno nepremičnino do zaključka denacionalizacijskega postopka, nepremičnina pa je bila tudi izvzeta iz lastninskega preoblikovanja podjetja. Pravilna je tudi ugotovitev pritožbenega sodišča, da se je lahko nepremičnina po zaključku denacionalizacijskega postopka vrnila denacionalizacijskemu upravičencu ali pa je postala last Slovenske razvojne družbe (prvi odstavek 51. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe – ZZLPPO), kar je pomembno zaradi presoje utemeljenosti vrnitvenega zahtevka. V času do zaključka denacionalizacijskega postopka pa je bilo podjetje P. sporne nepremičnine dolžno uporabljati kot dober gospodar (2. točka izreka sklepa občine V.). Poleg tega je sodna praksa uveljavila razlago drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), po kateri mora v primeru vrnitve premoženja denacionalizacijski zavezanec plačati upravičencu odškodnino zaradi nemožnosti uporabe predmeta vrnitve za čas od uveljavitve ZDen do vrnitve premoženja. Tudi zato je nesprejemljivo pravno stališče, da imetnik pravice uporabe – denacionalizacijski zavezanec – zaradi omejitve pravice razpolaganja ne bi imel v času, dokler lahko uporablja predmet denacionalizacije in gospodari z njim, pravice uveljavljati nobenih lastninskih upravičenj.

11Sodišče druge stopnje je s tem, ko je štelo, da zaradi prepovedi razpolaganja tožeča stranka ne more zahtevati plačila uporabnine v primeru neupravičene uporabe nepremičnine, zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je bila kot imetnica pravice uporabe in kot denacionalizacijska zavezanka dolžna skrbeti za sporne nepremičnine v času do zaključka denacionalizacijskega postopka. To pa pomeni, da je tožeča stranka tudi upravičena zahtevati njihovo izpraznitev in plačilo uporabnine od tistega, ki v tem času uporablja nepremičnine brez pravnega naslova in brez plačila (na podlagi 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR).

12Sodišče druge stopnje pri tem, ko je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe tožene stranke, ki je med drugim izpodbijala tudi višino prisojene uporabnine. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. S tem, ko je bilo ugodeno reviziji, je postal podrejeni predlog za obnovo tožeče stranke brezpredmeten.

13Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.