VSRS Sodba in sklep III Ips 104/2007

Revizija se zavrže v delu, v katerem izpodbija del sodbe, ki se nanaša na plačilo zneskov:

- 497,38 EUR (prej 119.192,60 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 1998;

- 467,56 EUR (prej 112.045,50 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 1998;

- 775,35 EUR (prej 185.806,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 1998;

- 223,53 EUR (prej 53.566,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 1998;

- 71,83 EUR (prej 17.214,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 1998;

- 67,13 EUR (prej 16.088,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 1998;

- 698,63 EUR (prej 167.419,40 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 1998;

- 415,30 EUR (prej 99.521,80 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 1998;

- 9,18 EUR (prej 2.200,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 1998;

- 301,70 EUR (prej 72.300,40 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 1998.

Reviziji se delno ugodi in se:

- sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru Ig 1998/05362 z dne 13. 2. 2002 v delu, ki se nanaša na plačilo zneskov 8.261,73 EUR (prej 1,979.840,30 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 1998 in 8.302,81 EUR (prej 1,989.684,80 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 1998, ter se v tem delu zavrne tožbeni zahtevek;

- sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od 16.480,11 EUR (1,974.646,80 SIT + 1,974.646,80 SIT, skupaj 3,949.293,60 SIT), tako da mora tožena stranka plačati zakonske zamudne obresti od 1,974.646,80 SIT od 15. 8. 1998 do 1. 1. 2002 in od 1,974.646,80 SIT od 15. 8. 1998 do 1. 1. 2002, v presežku pa se v tem delu razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru Ig 1998/05362 z dne 13. 2. 2002 in zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti po 1. 1. 2002;

- sodba sodišča prve stopnje se spremeni v delu, ki se nanaša na plačilo pravdnih stroškov, tako da stranki spora nosita vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku. Toženi stranki je naložilo plačilo najemnine za mesece julij, avgust, oktober in november 1998. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugodilo tudi tožbenemu zahtevku glede plačila računov za obratovalne stroške za najeti poslovni prostor ter glede plačila računov za dobavljeni material.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo.

3Tožena stranka je vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je predlagala, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

4Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

6V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura se z dnem uvedbe eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1. 1. 2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, sodnih in upravnih aktih glasijo na euro, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure, upoštevaje pri tem uradni tečaj zamenjave.

7Revizija je delno utemeljena, delno ni utemeljena, delno pa ni dovoljena.

Razlogi za delno zavrženje revizije

8Po določbi 490. člena ZPP revizija v gospodarskih sporih ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 20.864,63 EUR (prej 5,000.000,00 SIT). V primeru objektivne kumulacije zahtevkov se za ugotovitev pravice do revizije uporabijo pravila 41. člena ZPP. Uvrščena so namreč v poglavje „ugotovitev vrednosti spornega predmeta“ in vsebinsko dopolnjujejo 39. člen ZPP, kot temeljno pravilo tega poglavja, ki se uporablja tudi za ugotovitev pravice do revizije.(1)

Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije odločilen seštevek vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena ZPP). Če imajo tožbeni zahtevki različno dejansko ali različno pravno podlago, pa je za dovoljenost revizije odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

9V obravnavani zadevi je tožeča stranka uveljavljala proti toženi stranki plačilo: (1) najemnine za najeti poslovni prostor, (2) obratovalnih stroškov ter (3) dobavljenega materiala toženi stranki. Natančneje, poleg plačila najemnine, je proti toženi stranki uveljavljala še plačilo (1) zneskov iz naslova povrnitve obratovalnih stroškov (za elektriko, vodarino, telekomunikacije, ipd.), in sicer v višini: 497,38 EUR (prej 119.192,60 SIT); 775,35 EUR (prej 185.806,00 SIT); 223,53 EUR (prej 53.566,00 SIT); 698,63 EUR (prej 167.419,40 SIT); 415,30 EUR (prej 99.521,80 SIT) in 301,70 EUR (prej 72.300,40 SIT), vse skupaj s pripadki, ter (2) zneskov iz naslova povrnitve stroškov za dobavljeni material, in sicer v višini: 467,56 EUR (prej 112.045,50 SIT); 71,83 EUR (prej 17.214,00 SIT); 67,13 EUR (prej 16.088,00 SIT) in 9,18 EUR (prej 2.200,00 SIT), vse skupaj s pripadki.

10Čeprav so vsi navedeni zahtevki tožeče stranke, v zvezi z obratovalnimi stroški in dobavljenim materialom, vezani na isto najemno razmerje, pa ima vsak od njih drugo dejansko in pravno podlago. Tako imajo le zahtevki na plačilo najemnine v predmetnem gospodarskem sporu isto dejansko in pravno podlago. V skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP se v primeru zahtevkov z različno podlago vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, pri čemer se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka (39. člen ZPP). Za presojo o dovoljenosti revizije je tako odločilen seštevek vtoževanih najemnin in zneski posameznih računov za obratovalne stroške in dobavljeni material. Posamezne vrednosti zahtevkov tožeče stranke iz naslova povrnitve obratovalnih stroškov in povrnitve stroškov za dobavljeni material pa ne presegajo mejnega zneska za dovoljenost revizije. Zato revizija v tem delu ni dovoljena in jo je bilo treba po določbi 377. člena zavreči (I. točka izreka).

Relevantno dejansko stanje

11Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi, (1) da sta pravdni stranki dne 19. 5. 1998 sklenili najemno pogodbo št. 10/98, v kateri sta (med drugim) opredelili, (2) da pogodba stopi v veljavo z dnem overitve pri notarju in (3) da je najemnik dolžan plačevati najemnino, ko bodo najeti prostori fizično ločeni in ko bodo preseljeni stroji. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili še, (4) da je tožena stranka prevzela v posest najete prostore in osnovna sredstva v mesecu juniju 1998, (5) medtem ko je bila najemna pogodba notarsko overjena 4. 9. 1998. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje nadalje izhaja, (6) da sta pravdni stranki dne 14. 10. 1998 sklenili tudi Dogovor o poplačilu zapadlih obrokov najemnine (v nadaljevanju dogovor z dne 14. 10. 1998), (7) s katerim se je tožena stranka zavezala poravnati zapadle zneske mesečne najemnine, (8) da je najemnino za mesec september 1998 plačala ter (9) da je tožeča stranka toženi z dopisom z dne 14. 7. 1998 prepustila v brezplačno uporabo tiste prostore, ki bi jih morala fizično ločiti.

Razlogi za delno zavrnitev revizije

12Iz razlogov sodišča druge stopnje izhaja stališče, da je tožena stranka z dogovorom z dne 14. 10. 1998 potrdila veljavnost najemne pogodbe št. 10/98 tudi za čas pred overitvijo pri notarju. To stališče je logično izpeljano iz besedila, da je namen tega dogovora preprečiti razvezo najemne pogodbe in sicer zaradi zamude s plačilom najemnine za julij, avgust in september (očitno 1998; 1. člen dogovora z dne 14. 10. 1998). Tako opredeljen namen dogovora z dne 14. 10. 1998 namreč ne bi bil smiseln, če najemna pogodba do 4. 9. 1998 (ko je bila notarsko overjena) še ne bi stopila v veljavo. Revident stališča sodišča druge stopnje o pomenu dogovora z dne 14. 10. 1998 niti ne izpodbija. Neutemeljen je zato revidentov očitek, da „najemna pogodba sploh ni stopila v veljavo, ker ni bila overjena pri notarju.“ Prva točka 3. člena najemne pogodbe št. 10/98, namreč ni (več) podlaga za presojo o veljavnosti najemne pogodbe pred njeno overitvijo pri notarju, ker sta se pravdni stranki v dogovoru z dne 14. 10. 1998 dogovorili drugače (drugi odstavek 17. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).

13Revizija prav tako ni utemeljena v delu, v katerem izpodbija obveznost plačila najemnine za julij in avgust v skupnem znesku 17.445,05 EUR (prej 4,180.531,00 SIT). Tožena stranka se je namreč z dogovorom z dne 14. 10. 1998 zavezala poravnati najemnini tudi za meseca julij in avgust (prim. 11. točko te obrazložitve). Dogovor z dne 14. 10. 1998 je zato samostojna pravna podlaga za nastanek obveznosti tožene stranke za plačilo skupnega zneska 17.445,05 EUR (prej 4,180.531,00 SIT). Tožena stranka se je tako za julij, avgust in september odpovedala pravici do odloga obveznosti plačevanja najemnine zaradi neizpolnitve drugih pogodbenih obveznosti, od katerih je bil odvisen nastanek obveznosti plačevanja najemnine.

14Revizijsko sodišče je ugotovilo, da glede obveznosti plačila 17.445,05 EUR (prej 4,180.531,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 1. 1. 2002 ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je revizijo v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP; III. točka izreka).

Razlogi za delno ugoditev reviziji

15Revizija je utemeljena v delu, v katerem izpodbija odločitev o pripadajočih zamudnih obresti za čas po 1. 1. 2002 od prisojenih zneskov najemnine za meseca julij in avgust 1998. Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč z odločbo U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 razveljavilo 1060. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. ZOR, čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To je pomenilo, da je tudi za te obresti veljalo pravilo iz 376. člena OZ, po katerem so zapadle neplačane obresti nehale teči, ko je njihova vsota dosegla glavnico. V obravnavani zadevi so zamudne obresti od skupnega zneska 16.480,11 EUR (3,949.293,60 SIT), ki so se natekle od dne 15. 8. 1998 do 1. 1. 2002 že presegle glavnico. Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Up-33/05 z dne 6. 3. 2008, je Vrhovno sodišče reviziji v tem delu ugodilo in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za zamudne obresti za čas po 1. 1. 2001 (prvi odstavek 380. člena ZPP; druga alineja II. točke izreka).

16Revizija je prav tako utemeljena v delu, v katerem izpodbija obveznost plačila najemnine za oktober in november 1998. Sodišči prve in druge stopnje sta tožbenemu zahtevku v tem delu ugodili na podlagi presoje (1) da je s prepustitvijo tretje „ladje“ prenehala potreba po fizični ločitvi ter (2) da je bil s tem „pogoj fizične ločitve izpolnjen.“ Ta presoja pa je materialnopravno zmotna, kot smiselno pravilno opozarja vlagatelj revizije.

17Po prvem odstavku 307. člena ZOR je izpolnitev v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti; zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega. Tako v ZOR ni podlage za stališče sodišč prve in druge stopnje, da je bila obveznost tožeče stranke, da fizično loči prostore in preseli stroje, izpolnjena s prepustitvijo prostorov (ki bi jih bila tožeča stranka morala fizično ločiti) v brezplačno uporabo toženi stranki. Le če upnik (v konkretnem primeru je upnik tožena stranka) v sporazumu z dolžnikom (v konkretnem primeru je dolžnik tožeča stranka) sprejme kaj drugega namesto tistega, kar se mu dolguje, obveznost preneha z nadomestno izpolnitvijo (prvi odstavek 308. člena ZOR). Dejstev, ki bi utemeljevala predpostavke za nadomestno izpolnitev iz prvega odstavka 308. člena ZOR, pa tožeča stranka ni zatrjevala. Na drugačno presojo o neizpolnitvi obveznosti tožeče stranke iz 4.1. točke najemne pogodbe št. 10/98 ne more vplivati niti odgovor na vprašanje, ali je s prepustitvijo teh prostorov morda odpadla potreba po fizični ločitvi. V pravu se namreč v fazi izpolnitve pogodbe ne sprašujemo o potrebi po izpolnitvi določene obveznosti, ker velja načelo o dolžnosti izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 17. člena ZOR). Revizijsko sodišče je zato v tem delu reviziji ugodilo in na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP s spremembo sodb sodišč prve in druge stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za zneska 8.261,73 EUR in 8.302,81 EUR (najemnini za meseca oktober in november) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (prva alineja II. točke izreka).

18Sprememba izpodbijanih sodb je terjala novo odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Revizijsko sodišče je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške celotnega postopka, izhajajoč pri tem iz njunega končnega uspeha v obravnavanem gospodarskem sporu (drugi odstavek 154. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato spremenilo stroškovni izrek sodbe sodišča prve stopnje (tretja alineja II. točke izreka). V odločitev o stroških pritožbenega sodišča revizijsko sodišče ni poseglo, ker le-ta ne vsebuje dajatvenega dela. V skladu s presojo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške celotnega postopka, je revizijsko sodišče (ne glede na revizijski uspeh) odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka (IV. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Tako Vrhovno sodišče tudi v sklepih III Ips 28/2000 z dne 24. 5. 2000, II Ips 271/2001 z dne 24. 1. 2002, III Ips 125/2001 z dne 30. 5. 2002, III Ips 94/2002 z dne 6. 2. 2003, III Ips 28/2004 z dne 15. 2. 2005 in III Ips 44/2007 z dne 23. 5. 2007.