VSRS Sodba III Ips 118/2008

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama nosi stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala, (1) naj sodišče ugotovi, da je tožeča stranka na podlagi pogodbe o poravnavi dolga z dne 17. 3. 2003 lastnica trisobnega stanovanja, ki je vpisano v podvložku št. .. k.o. ..., (2) da je tožena stranka dolžna to (kot zemljiškoknjižna lastnica) priznati in (3) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izstaviti za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, sicer bo takšno listino nadomestila sodba.

2Sodišče prve stopnje je odločilo tako, ker je presodilo, (1) da je bila navidezna prodajna pogodba 4/2001 z dne 21. 11. 2001, na podlagi katere je pridobil sporno stanovanje v posest od tožene stranke pravni prednik tožeče stranke - družba M. d.o.o., (2) navidezna pogodba pa nima učinka (i) niti v razmerju med toženo stranko in družbo M. d.o.o. (ii) niti v razmerju med družbo M. d.o.o. in tožečo stranko, ki je bila po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje njen direktor.

3Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tako je odločilo, ker je presodilo, da je nična pogodba o poravnavi dolga, sklenjena med družbo M. d.o.o. in tožečo stranke dne 17. 3. 2003, na podlagi katere tožeča stranka uveljavlja lastninsko pravico na stanovanju.

4Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ali pa naj razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

5Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Vrhovno sodišče je na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZPP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

7Revizija ni utemeljena.

8Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 40. členu določa, da je za pridobitev lastninske pravice potreben (i) veljaven pravni naslov, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, (ii) ter izpolnitev drugih pogojev, ki jih določa zakon. Za konkretni primer je pomemben pogoj iz prvega odstavka 49. člena SPZ in prvega odstavka 5. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS 33/95, ki je veljal ob sklenitvi pogodbe o poravnavi dolga 17. 3. 2003), to je vpis v zemljiško knjigo. Konstitutivni učinek vpisa v zemljiško knjigo za pridobitev lastninske pravice sedaj opredeljuje 7. člen veljavnega Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. 58/2003 s spremembami; ZZK-1; izjeme od konstitutivnosti učinka vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo za konkretni primer niso pomembne). Stališče tožeče stranke, da je (že kar) na podlagi pogodbe o poravnavi dolga pridobila lastninsko pravico na spornem stanovanju, je tako materialnopravno zmotno. Ugotovitveni tožbeni zahtevek (naj sodišče ugotovi, da je tožeča stranka na podlagi pogodbe o poravnavi dolga lastnica spornega stanovanja) pa že zato, ker temelji na takšnem, materialnopravno zmotnem stališču, ne more biti utemeljen. Enako velja za zahtevek, naj tožena stranka prizna lastninsko pravico tožeče stranke na spornem stanovanju.

9Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, (1) da je bila družbi M. d.o.o. s pravnomočno sodbo Pg 112/2002 z dne 7. 1. 2004 Okrožnega sodišča v Novem mestu (v nadaljevanju pravnomočna sodba Pg 112/2002) naložena izročitev spornega stanovanja v posest Obrtni zadrugi ... – v stečaju, to je toženi stranki iz obravnavanega gospodarskega spora. Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja še, (2) da je omenjena judikatna obveznost družbe M. d.o.o. posledica izpodbitega pravnega dejanja stečajnega dolžnika, (3) izpodbojna tožba pa je bila družbi M. d.o.o. vročena pred sklenitvijo pogodbe o poravnavi dolga, (4) od sklenitve katere (17. 3. 2003) in na podlagi katere ima tožeča stranka po trditvah nje same sporno stanovanje v posesti.

10Iz povzetih odločilnih dejstev sledi, (i) da je o spornem stanovanju tekla pravda v zadevi Pg 112/2002, (ii) da je tožeča stranka sporno stanovanje v posest dobila med pravdo v zadevi Pg 112/2002, ter (iii) da je tožeča stranka glede spornega stanovanja singularni pravni naslednik družbe M. d.o.o., (iv) ki je v zadevi Pg 112/2002 nastopala v vlogi tožene stranke in (v) ki ji je s pravnomočno sodbo Pg 112/2002 naloženo, da Obrtni zadrugi ... – v stečaju, to je toženi stranki iz obravnavanega gospodarskega spora, izroči sporno stanovanje. Ker je tako tožeča stranka pridobila sporno stanovanje med pravdo v zadevi Pg 112/2002 od družbe M. d.o.o., je treba odgovoriti na vprašanje, ali je morda položaj Obrtne zadruge ... – v stečaju v razmerju do tožeče stranke zavarovan že s pravnomočno sodbo Pg 112/2002.

11Tožeča stranka M. M. je bil, kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, direktor družbe M. d.o.o. in seznanjen z vročeno izpodbojno tožbo v zadevi Pg 112/2002. Za varstvo položaja Obrtne zadruge ... – v stečaju to zadostuje. Dejstvo seznanitve z izpodbojno tožbo v obravnavanem primeru je namreč primerljivo z dejstvom zaznambe spora v zemljiški knjigi. Dejstvo zaznambe spora pa pridobitelju nepremičnine (v postopku pridobivanja lastninske pravice) onemogoča sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ker po drugem odstavku 80. člena ZZK-1 sodna odločba, izdana v postopku, v zvezi s katerim je bila dovoljena zaznamba spora, učinkuje tudi proti osebam, v korist katerih je bila pravica vknjižena oziroma predznamovana z učinkom po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora. Ta pravna posledica mora tem bolj veljati v primeru, v katerem bi bil pridobitelj nepremičnine (dejansko) seznanjen s sporom o nepremičnini, v katerem zemljiškoknjižnilastnik nepremičnine izpodbija upravičenost do posesti te stvari, ki jo je pred tem sicer sam ustanovil za singularnega pravnega prednika pridobitelja stvari. Ravno zato, ker upravičenost do posesti stvari zemljiškoknjižni lastnik izpodbija, se namreč v primeru uspešnosti zemljiškoknjižnega lastnika v pravdi posestnik ne bi mogel več uspešno sklicevati na stvarno-pravni ugovor prodane in izročene stvari iz 93. člena SPZ v razmerju do zemljiškoknjižnega lastnika.

12Za konkretni primer razširjeno učinkovanje pravnomočne sodbe pomeni, da se subjektivne meje pravnomočnosti sodbe Pg 112/2002 raztezajo tudi na tožečo stranko kot singularno pravno naslednico družbe M. d.o.o. Ob trditvi tožeče stranke, da ima sporno stanovanje v posesti, je zato zmotno njeno revizijsko stališče, da toženi stranki ničesar ne dolguje. Njena obveznost je enaka obveznosti družbe M. d.o.o. iz dajatvenega dela pravnomočne sodbe Pg 112/2002, pa čeprav ima konstitutivni del pravnomočne sodbe Pg 112/2002 učinek le zoper stečajno maso tožene stranke iz obravnavanega gospodarskega spora.

13Učinek pravnomočne sodbe Pg 112/2002 na položaj tožeče stranke izključuje njeno obrambo z ugovorom prodane in izročene stvari po 93. členu SPZ v razmerju do tožene stranke. Zato ta stvarno-pravni ugovor ne more služiti niti za morebitno utemeljitev zahtevka, naj tožena stranka izstavi tožeči stranki listino, ki bo sposobna za vpis lastninske pravice pri spornem stanovanju nanjo v zemljiško knjigo. Ker že zaradi učinka pravnomočne sodbe Pg 112/2002 tudi ta del tožbenega zahtevka ne more biti utemeljen, ni pomembno, ali je pogodba o poravnavi dolga veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Revizijsko sodišče zato ne odgovarja na tiste revizijske trditve, ki izpodbijajo stališče pritožbenega sodišča, da je ta pogodba nična.

14Revizijsko sodišče je ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je zavrnilo revizijo proti sodbi na podlagi 378. člena ZPP.

15Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.