UPRS Sodba I U 2590/2017-38

Tožba se zavrne.

1Toženka je z izpodbijano odločbo z dnem njene dokončnosti tožnika razrešila kot sodnega izvedenca za strokovno področje varstvo pri delu in požarna varnost, podpodročje varstvo pri delu v strojništvu (1. točka izreka); odločila, da mora razrešeni sodni izvedenec v treh dneh od prejema te odločbe oddati štampiljko in izkaznico sodnega izvedenca za navedeno strokovno področje (2. točka izreka), da se njegova razrešitev vpiše v imenik sodnih izvedencev in objavi na spletnih straneh toženke (3. točka izreka) ter ugotovila, da posebni stroški tega postopka niso nastali (4, točka izreka). V obrazložitvi ugotavlja, da tožnik kljub zakonski obvezi iz 84. člena Zakona o sodiščih (ZS) za obravnavano obdobje od 4. 2. 2009 do 21. 1. 2017 ni predložil nobenega dokazila o strokovnem izpopolnjevanju. Zato ga je z dopisom z dne 28. 2. 2017 pozvala k predložitvi dokazil, iz katerih bi bilo razvidno, da je v obdobju preverjanja kot sodni izvedenec izpolnil zakonsko dolžnost strokovnega izpopolnjevanja in seznanjanja z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma sodelovanje na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih. Vendar ji tožnik v danem roku zahtevanih dokazil ni posredoval. Poslal je zgolj dopis, v katerem je izrazil nestrinjanje z načinom preverjanja strokovnega izpopolnjevanja sodnih izvedencev in seznanjanja z novimi dognanji in metodami v stroki. Zato ga je toženka z dopisom z dne 27. 3. 2017 obvestila, da je zoper njega po uradni dolžnosti začela postopek za razrešitev, ki mu je bil vročen 31. 3. 2017. Tudi po tem pozivu tožnik ni predložil dokazil o izobraževanju, temveč je v dopisu, ki ga je toženka prejela 6. 4. 2017, zgolj ponovno kritiziral način preverjanja izpopolnjevanja sodnih izvedencev. Tako zaključuje, da tožnik ni izpolnil svoje obveznosti strokovnega izobraževanja in izpopolnjevanja na strokovnem področju varstva pri delu in požarne varnosti, s čimer je kršil določbo 2. točke prvega odstavka 89. člena ZS v povezavi s četrtim odstavkom 84. člena tega zakona.

2Tožnik se z odločitvijo ne strinja in smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. V tožbi izpodbijani odločbi očita nerazumljivost ter med drugim navaja, da toženki nikoli ni podal nobene vloge za svoje imenovanje za sodnega izvedenca za požarno varnost ter da ga tudi nikoli ni obvestila o terminu organiziranja izpopolnjevanj oziroma strokovnih izobraževanj oziroma ga na takšna izobraževanja ni povabila. Izobraževanj se je sicer udeležil dvakrat kot predavatelj. Sicer pa izpostavlja, da mu kot kandidatu za sodnega izvedenca ni bilo nikoli potrebno opraviti nobenega pripravljalnega izpita, ker ima več kot dovolj strokovnih referenc. Sprašuje se, kdo so bili predavatelji na seminarjih in kakšne so njihove kvalifikacije, da visoko strokovno predavajo slušateljem. Meni, da toženka takih strokovnjakov zagotovo nima in poudarja, da ni več govora o "stalnem sodnem izvedencu". Kot sodnemu izvedencu mu nikoli ni bila očitana nobena napaka. V nadaljevanju tožbe pa opisuje domnevno nezakonito ravnanje toženke v zvezi z "blokiranjem delovanja arbitraže" - tožnik namreč deluje kot predsednik v A. - Združenju v javnem interesu. S tem v zvezi navaja, da je toženka „iz neznanega vira in na neznan način“ pridobila 2.000.000,00 EUR „dotacij za dotacijo tako arbitraži kot mediaciji“, vendar je celotno vsoto dobila mediacija, ki jo je zasebno vodil bivši minister B.B. deloma med in deloma po njegovem ministrovanju, arbitraža pa nič. Iz tega naslova mu je nastala materialna in nematerialna škoda, katere povrnitev zahteva.

3Toženka v odgovoru na tožbo dodatno pojasnjuje razloge za izpodbijano odločitev, odgovarja na tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

4V pripravljalnih vlogah z dne 29. 8. 2019 in 3. 9. 2019 tožnik vztraja pri tožbi in dodaja, da za njegov strokovni nivo ni bilo nikoli organizirano nobeno izobraževanje ter da bi glede na to, da je bil imenovan za sodnega izvedenca s strani Temeljnega sodišča v Kranju in dosti kasneje še s strani toženke, moralo biti njegovo izvedenstvo razveljavljeno šele po zaslišanju na sodišču v Kranju, če bi bili za to razlogi.

5Tožba ni utemeljena.

6V zadevi je sporna zakonitost razrešitve tožnika kot sodnega izvedenca za strokovno področje varstvo pri delu in požarno varnost, podpodročje varstvo pri delu v strojništvu, zaradi neizpolnjevanja pogojev iz četrtega odstavka 84. člena ZS. ter s tem povezana oddaja štampiljke in izkaznice sodnega izvedenca.

7Dolžnost kontinuiranega strokovnega izpopolnjevanja in sprotnega seznanjanja zlasti z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma sodelovanje na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih, ki jih organizira pristojni državni organ, pooblaščena organizacija ali strokovno združenje za sodne izvedence, določa ZS v šestem odstavku 87. člena.

8Konkretno ta dolžnost izhaja iz četrtega odstavka 84. člena ZS, po katerem so dolžni sodni izvedenci po preteku petih let od dneva imenovanja in po preteku vsakih nadaljnjih pet let, predložiti ministru, pristojnemu za pravosodje, dokazila o strokovnem izpopolnjevanju in seznanitvi z novimi dognanji in metodami v stroki oziroma o sodelovanju na posvetovanjih in strokovnih izobraževanjih iz šestega odstavka 87. člena tega zakona.

9Če sodni izvedenci navedene dolžnosti ne opravijo, je to razlog za njihovo razrešitev na podlagi 2. točke prvega odstavka 89. člena ZS, ki določa, da minister, pristojen za pravosodje, razreši sodnega izvedenca med drugim tudi, če ne izpolnjuje več pogojev iz četrtega odstavka 84. člena tega zakona.

10Obseg dokazil o strokovnem izpopolnjevanju iz četrtega odstavka 84. člena ZS za sodne izvedence izhaja iz 36. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, ki določa, da se mora sodni izvedenec v obdobju, določenem v četrtem odstavku 84. člena zakona, v skladu s šestim odstavkom 87. člena zakona za posamezno strokovno področje in podpodročje udeležiti najmanj petih strokovnih izpopolnjevanj. To pomeni, da mora izvedenec za izpolnitev dolžnosti iz četrtega odstavka 84. člena ZS toženki predložiti dokazila, da se je za strokovno področje in podpodročje udeležil najmanj petih strokovnih izpopolnjevanj v petletnem obdobju.

11V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik takšnih dokazil ni predložil, saj tega niti ne zatrjuje. Zato je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na citiranih določbah zakona.

12V zvezi s tožbeno trditvijo, da nikoli ni podal vloge za svoje imenovanje za sodnega izvedenca za požarno varnost, sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je bil za stalnega sodnega izvedenca za področje varstva pri delu na področju strojništva najprej imenovan z odločbo Temeljnega sodišča v Kranju z dne 31. 8. 1994 skladno s takrat veljavno zakonodajo, in sicer za območje tega sodišča. Toženka pa ga je za sodnega izvedenca za strokovno področje varstvo pri delu in požarna varnost – varstvo pri delu v strojništvu imenovala z odločbo z dne 4. 2. 2004. Da je delo izvedenca opravljal, izhaja tudi iz tožbenih navedb. Skladno z zakonodajo, veljavno v času odločanja toženke, je toženka pristojna za odločanje o imenovanjih, pa tudi o razrešitvah sodnih izvedencev. Zato je v konkretnem primeru toženka, kot pristojni organ, na podlagi pooblastila, ki ji ga daje ZS v 89. členu, vodila postopek in odločila o razrešitvi tožnika kot sodnega izvedenca za navedeno področje.

13Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da toženka tožnika nikoli ni obvestila, niti povabila na tovrstna izpopolnjevanja oziroma izobraževanja. Da bi bila toženka dolžna organizirati izpopolnjevanja oziroma izobraževanja za izvedence, zakon ne določa, niti ne določa, da bi jih o tovrstnih izobraževanjih, ki jih organizirajo druga strokovna združenja, morala obveščati¹. Sodni izvedenci so tako dolžni sami spremljati, kje in kdaj so tovrstna izobraževanja oziroma izpopolnjevanja organizirana ter se nanje prijaviti in jih udeležiti.

14S tem v zvezi je treba poudariti, da je z naložitvijo obveznosti rednega strokovnega izobraževanja zakonodajalec hotel zagotoviti ohranitev ustrezne ravni strokovnosti in napredka pri sodnih izvedencih, v zvezi s čimer je potrebno njihovo stalno seznanjanje z njihovim strokovnim področjem. Sodišče še pripominja, da je redno izobraževanje sodnih izvedencev predvsem v njihovo korist, saj je oziroma bi moral biti vsak sodni izvedenec zainteresiran, da svoje delo opravi čimbolj strokovno in kvalitetno, poleg tega za strokovnost in kvaliteto svojega dela odgovarja s skrbnostjo dobrega gospodarja².

15Tožnik v tožbi sicer navaja, da se je udeležil dveh izobraževanj kot predavatelj, vendar sodišče ugotavlja, da takšna trditev predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto po 52. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj te trditve ni podal že v upravnem postopku, čeprav ga je toženka k predložitvi dokazil o opravljenih izobraževanjih (kar seveda ni izključevalo dokazila o udeležbi izobraževanja kot predavatelj) pozvala, niti ni posredoval ustreznega dokazila s tem v zvezi, niti tega ni storil k tožbi. Prav tako ni navedel, zakaj te trditve ni podal že v upravnem postopku, zato je sodišče ni moglo upoštevati. Sicer pa, tudi če se je tožnik kot predavatelj udeležil dveh izobraževanj, to glede na izrecen pogoj udeležbe na najmanj petih izobraževanjih oziroma izpopolnjevanjih v petletnem obdobju ne bi moglo vplivati na odločitev v zadevi.

16Tudi tožbene navedbe, da tožniku kot kandidatu za sodnega izvedenca ni bilo nikoli potrebno opraviti nobenega pripravljalnega izpita, saj ima dovolj strokovnih referenc, glede na zgoraj citirane zakonske določbe za odločitev niso relevantne. Za odločitev prav tako ni relevantna tožbena navedba o tem, da ni več govora o "stalnem sodnem izvedencu", niti navedbe o tem, da tožniku kot sodnemu izvedencu ni bila nikoli očitana nobena napaka, saj to ni predmet tega postopka.

17Sodišče pa tudi ni ugotovilo očitane procesne kršitve. Toženka je izpodbijano odločbo po presoji sodišča ustrezno obrazložila skladno z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj je navedla vsa odločilna dejstva in dokaze, relevantne za odločitev, določbe predpisov, ki jih je pri svoji odločitvi upoštevala ter navedla razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejeto odločitev, odgovorila pa je tudi na tožnikove navedbe, ki jih je podal v postopku.

18Glede tožbenih navedb o domnevnem nezakonitem ravnanju toženke v zvezi z „blokiranjem delovanja arbitraže“, pa sodišče pojasnjuje, da je predmet izpodbijane odločbe zgolj razrešitev tožnika kot sodnega izvedenca ter s tem povezana oddaja štampiljke in izkaznice sodnega izvedenca. To pomeni, da se izpodbijana odločba, ki jo presoja sodišče v tem upravnem sporu, ne nanaša na vprašanje delovanja arbitraže in s tem povezanega morebitnega nezakonitega ravnanja toženke, ki ga v tožbi zatrjuje tožnik in s tem v zvezi tudi (sicer posplošeno) zatrjuje nastanek škode in zahteva odškodnino. Zato se sodišče do teh navedb ne opredeljuje, saj navedeno vprašanje ni predmet izpodbijane odločbe.

19Po povedanem je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

20V skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 je odločilo brez glavne obravnave, saj v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi.

¹ Primerjaj: sodba Upravnega sodišča I U 1026/2012 z dne 30. 10. 2013,
² Tako tudi: sodba Upravnega sodišča I U 2467/2017 z dne 23. 8. 2019, točka 16 obrazložitve.