VSC sodba Cp 386/2009

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da poslej glasi:

Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki T. I. plačati znesek 50.603,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje in ji povrniti nastale stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe dalje, v roku 15 dni in pod izvršbo, se kot neutemeljen zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh po vročitvi te sodbe toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 3.348,41 EUR, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva nastopa zamude dalje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je pravna podlaga v tožbi uveljavljenega tožbenega zahtevka tožnika, s katerim je ta od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine v znesku 50.603,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, v celoti utemeljena.

Zoper vmesno sodbo se je pritožila tožena stranka in v pritožbi navajala, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP. Predlagala je, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je navajala, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo, da toženkin ugovor zastaranja ni utemeljen. Škodni dogodek je nastal s trenutkom izbrisa tožnika iz registra prebivalstva 15.7.1995, ko je bil prenesen v register tujcev in so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj). Tožnik je že takrat moral vedeti za škodne posledice takšnega ravnanja, sicer pa je bilo to najkasneje v mesecu oktobru 1995, ko je zanje izvedel na osnovi prekrškovnega postopka, kot je to sam navedel. Zastaralni rok je v tem primeru glede na 28.4.2004 vloženo tožbo potekel bistveno pred vložitvijo tožbe. Neodvisno od tega pa je na tek zastaranja vplivala ustavna odločba U-I-284 z dne 4.2.1999 in najkasneje z dnem objave le-te je tožnik izvedel za škodo, ki mu je nastala. S tem pa so nastopili pogoji, da bi tožnik lahko vložil tožbo. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bil tožnik v evidenci tujcev od 15.7.1995 do 31.7.2000. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo o tem, zakaj ne sprejema ugovorov zastaranja tožene stranke. Zmotno pa je tudi uporabilo določbo čl. 376 ZOR. Sodišče prve stopnje je odgovornost tožene stranke oprlo na določbo 26. čl. Ustave RS, vendar je za odškodninsko odgovornost države potrebna izpolnjenost vseh elementov civilnega delikta. V zvezi z očitki toženi stranki, da je opravila izbris iz obstoječega registra stalnega prebivalstva in tožnika prenesla v evidenco tujcev po uradni dolžnosti in ne da bi tožnika o tem obvestila, zato pa tožnik ni vedel za dvomesečni rok za ureditev statusa in dovoljenja za bivanje ni mogel dobiti, ni pa mogel pridobiti tudi zaposlitve, pritožnica pojasnjuje, da so se določbe ZTuj po sklepu Vlade RS z dne 3.9.1992 uporabljale tako, da se je pri ugotavljanju triletnega bivanja upoštevalo bivališče omenjenih oseb v Republiki Sloveniji. Omenjene osebe pa so morale izkazati vsaj še enega od razlogov iz II. odst. 13. čl. ZTuj in da so jim zagotovljena sredstva za preživljanje. Glede na to, da je tožnik v času, ko so zanj začele veljati določbe ZTuj, imel sklenjeno zakonsko zvezo z državljanko Republike Slovenije, bi lahko v primeru prošnje za izdajo dovoljenja za stalno ali začasno bivanje kot upravičen razlog navedel združitev družine, izkazanost sredstev za preživljanje pa bi lahko izkazal s predložitvijo dokazila na podlagi 50. čl. tedaj veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Veljaven osebni dokument bi se lahko priskrbel pri organu Republike Hrvaške v Ljubljani. Iz navedenega sledi, da bi tožnik po ZTuj imel možnost pridobiti dovoljenje za stalno ali začasno bivanje tujcev, vendar pa zanj ni nikoli zaprosil. Z uveljavitvijo Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ (v nadaljevanju ZUSDD) v letu 1999, pa bi si tožnik lahko zagotovil stalno ali začasno bivanje po tem zakonu, ki je določal milejše pogoje. Torej si je tožnik neurejen status povzročil sam, z ureditvijo tega pa bi izpolnil tudi pogoje za zaposlitev. Zato so zaključki sodišča prve stopnje o protipravnem ravnanju organov tožene stranke zmotni, pravno zmotni pa so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da je zaradi očitanega ravnanja državnih organov tožniku nastala iztoževana škoda. V zvezi s to ni podane nobene vzročne zveze, s tem pa tudi ne odškodninske odgovornosti. Iz enakih razlogov ni takšne odgovornosti države tudi zato, ker vlada zakonodajalcu ni predlagala ureditev pravnega statusa državljanov drugih republik nekdanje SFRJ. Zmotni so očitki sodišča o odgovornosti države zaradi dolgotrajnosti postopka odločanja o državljanstvu. Za pridobitev državljanstva sta lahko dva različna postopka, ker so bili pogoji za pridobitev državljanstva, ko je upravni organ prvi odločal o tožnikovi prošnji (in je postopek tekel na podlagi določbe III. odst. 40. čl. ZTuj) drugačni kot ob ponovnem odločanju, ko je zaradi odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-89/99 z dne 10.6.1999 bil delno razveljavljen III. odst. 40. čl. ZTuj, kolikor se je ta določba nanašala na razlog za javni red. Tožnikov položaj ob ponovnem odločanju je bil tako drugačen in je bila zato tožniku že 10.5.2001 izdana pozitivna odločba. Sicer pa je tudi zmoten zaključek sodišča prve stopnje o pravnorelevantni vzročni zvezi med izdajo negativne odločbe in izgube tožnikove zaposlitve in dohodka, ker ni postal državljan RS. Sprejem takšne odločbe ni posledica protipravnega ravnanja državnega organa. Tožnik ne more dobiti odškodnine zato, ker je bil pred Ustavnim sodiščem razveljavljen zakon, očitek toženki o nerazumno dolgem času odločanja o državljanstvu pa tudi ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je o razlogih sodbe prejudiciralo obstoj materialne škode, čeprav dokazov v tej smeri še ni presojalo. S pritožbenim navajanjem pravnih podlag, na podlagi katerih bi si tožnik lahko uredil svoj status, izhaja, da toženi stranki ni mogoče očitati odgovornosti za nastalo situacijo tožnika, saj za tožnikove opustitve ne more odgovarjati. Zato pa je potrebno tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrniti.

Tožeča stranka je na pritožbene trditve tožene stranke obrazloženo odgovorila, da so te neutemeljene ter predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo o podlagi tožnikovega tožbenega zahtevka, s katerim je ta od tožene stranke na podlagi določil čl. 26 Ustave RS in 154/I ZOR (v zvezi s čl. 1060 OZ) zahteval povračilo materialne in nematerialne škode, ki bi mu naj nastala zaradi protipravnega ravnanja oseb oz. organov, ki so opravljali službo ali dejavnost državnega organa oz. nosilca javnih pooblastil. Zaključilo je, da je tožeča stranka dokazala vsa zatrjevana protipravna ravnanja državnih organov in sicer:

1protipravno ravnanje upravnega organa tožene stranke, ko je ta po dne 4.5.1995 izdani odločbi o nesprejemu tožnika v slovensko državljanstvo in opravljeni vročitvi te odločbe tožniku, tega dne 15.7.1995 po uradni dolžnosti, brez vsake odločbe in ne da bi ga o tem sploh obvestil ter ga poučil o njegovem novem pravnem položaju, izbrisal iz registra prebivalstva RS in ga vpisal v evidenco tujcev, za takšno ravnanje pa ni imel zakonske podlage niti v ZTuj niti v Zakonu o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva;

2protipravno ravnanje Vlade Republike Slovenije, ko po ugotovitvi, da ZTuj v praksi ni mogoče uporabiti za državljane drugih republik naslednic SFRJ, zakonodajalcu ni predlagala ureditev njihovega pravnega statusa;

3protipravno ravnanje upravnih organov in sodišča, ki so o tožnikovi vlogi za pridobitev slovenskega državljanstva, vloženi leta 1991, odločali 10 let (šele štiri leta po vloženi vlogi je upravni organi izdal dne 4.5.1995 tožniku negativno odločbo, po vloženi tožbi zoper to odločbo pa je preteklo še nadaljnjih šest let do odločitve Vrhovnega sodišča, s katero je bila odločba upravnega organa razveljavljena, v novem postopku pa je upravni organ 10.5.2001 izdal odločbo, s katero je bilo ugodeno tožnikovi vlogi za sprejem v slovensko državljanstvo);

4.protipravno ravnanje zakonodajnega organa Republike Slovenije, ko kljub temu, da mu je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-284/94 z dne 4.2.1999, s katero je ugotovilo neskladje ZTuj z Ustavo RS (ker ta ne določa pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje oseb iz II. odst. 81. čl. ZTuj po dnevu, ko je postala odločba o nesprejemu v državljanstvo RS dokončna) in mu naložilo ugotovljeno neskladnost odpraviti v roku šestih mesecev od objave te odločbe, te (vse do danes) še ni odpravil.

Sodišče prve stopnje je tudi zaključilo, da je tožnik dokazal vzročno povezanost med takšnimi protipravnimi ravnanji in iztoževano premoženjsko in nepremoženjsko škodo tožnika, to je izgubo na zaslužku tožnika za obdobje od mesecev novembra 1995 do leta 2003 (in sicer po mesečno 25.000,00 SIT bruto, kolikor je znašal tožnikov bruto osebni dohodek pred njegovo izgubo službe v letu 1995, kar skupaj znaša 4,061.986,00 SIT oz. 16.950,37 EUR), ko se zato, ker ni imel veljavne dokumentacije ni mogel zaposliti niti prijaviti na zavodu za zaposlovanje; povrnitev leta 1995 plačane denarne kazni v znesku 25.000,00 SIT oz. 104,32 EUR po odločbi sodnika za prekrške zaradi odgovornosti za prekršek zaradi kršitve 1. tč. 80. čl. ZTuj, ker je bival v državi po izteku dovoljenja o začasnem bivanju; povrnitev leta 1996 plačanih stroškov zdravljenja v znesku 2.673,20 SIT oz. 11,15 EUR in odškodnine za duševne bolečine in trpljenje zaradi nezakonite zavrnitve in nezakonitega izbrisa iz registra prebivalstva ter šestletnega življenja v stresu, stiski, strahu in negotovosti, v znesku 3,000.000,00 SIT oz. 12.518,78 EUR. Ob nadaljnjih zaključkih, da so s tem vsi elementi (razen pri škodi sama višina škode) civilnega delikta izkazani, neutemeljeni pa so toženkini očitki o tožnikovemu soprispevku za nastalo situacijo in ugovor zastaranja tožnikovih odškodninskih terjatev, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je podlaga toženkine odškodninske odgovornosti za tožnikovo iztoževano škodo v celoti podana (čl. 26 Ustave RS in čl. 154/I ZOR v zvezi s čl. 1060 OZ).

Sodišče prve stopnje je toženkin ugovor zastaranja zavrnilo zato, ker je štelo, da tožnik do prejema odločbe o sprejemu v državljanstvo RS dne 22.5.2001, ni mogel določiti obsega škode, ki bi mu naj nastal zaradi s strani tožene stranke opravljenega izbrisa iz registra prebivalstva RS, zato pa je subjektivni triletni rok iz I. odst. 376. čl. ZOR (v zvezi s čl. 1060 OZ) začel zanj teči šele od takrat dalje. 28.4.2004 vložena predmetna tožba je tako znotraj tega triletnega subjektivnega roka, zato pa ugovor zastaranja ni utemeljen. Utemeljeno toženka zatrjuje materialnopravno zmotnost takšnega razlogovanja s poudarjanjem, da je glede na določbo čl. 376/I ZOR začetek teka subjektivnega triletnega roka odvisen od oškodovančeve vednosti za nastalo škodo in povzročitelja oz. od tega, kdaj bi oškodovanec (ob pričakovanju potrebne skrbnosti po čl. 18/I ZOR) moral in mogel vedeti za okoliščine, potrebne za opredelitev vseh elementov odškodninske odgovornosti povzročitelja škode. Glede na določbo II. odst. 376. čl. ZOR pa v vsakem primeru zastara odškodninska terjatev v objektivnem roku petih let, pri čemer je začetek teka objektivnega roka odvisen od samega dejstva, kdaj je škoda nastala, saj odškodninska terjatev zastara v petih letih odkar je škoda nastala ne glede na to, ali je potekel subjektivni rok in ali so izpolnjeni pogoji s I. odst. 376. čl. ZOR. Za iztoževani premoženjski škodi, ki ju predstavlja tožnikovo plačilo denarne kazni po odločbi sodnika za prekrške v letu 1995 v znesku 25.000,00 SIT oz. 104,32 EUR in plačilo stroškov zdravljenja po računu z dne 23.7.1996 v letu 1996 v znesku 2.673,20 SIT oz. 11,15 EUR, že iz zatrjevanega dejstva njunega nastanka tako izhaja, da je zanju objektivni petletni zastaralni rok pretekel že znatno pred vložitvijo predmetne tožbe (28.4.2004). Glede še preostale iztoževane premoženjske škode, ki bi jo naj predstavljala izguba na zaslužku tožnika za obdobje od leta 1995 do leta 2003, ko si je tožnik ponovno našel redno zaposlitev in za iztoževano nepremoženjsko škodo kot odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi nezakonite zavrnitve in nezakonitega izbrisa, pa je za presojo tega, kdaj je tožnik (kot oškodovanec) izvedel za škodo in povzročitelja, bistvena presoja njegovega ravnanja v smislu potrebne skrbnosti (po I. odst. 18. čl. ZOR), torej, kdaj bi mogel in moral vedeti za protipravnost ravnanja organov tožene stranke glede na konkretne okoliščine, ne pa, kdaj se je to dejansko zgodilo.

V zvezi s tožnikovimi trditvami o nastali iztoževani premoženjski in nepremoženjski škodi zaradi protipravnega izbrisa iz registra prebivalstva RS od 15.7.1995 do 31.7.2000 in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik stalno prebivališče (in v zvezi s tem povezane dokumente) izgubil 15.7.1995, ko je pretekel dvomesečni rok od izdaje dokončne odločbe o nesprejemu v državljanstvo RS (po določbi II. odst. 81. čl. ZTuj), za kar je tožnik izvedel še istega leta (1995), ko mu je bila zaradi kršitve I. odst. 80. čl. ZTuj (to je bivanja po preteku dovoljenja za bivanje) z odločbo sodnika za prekrške izrečena celo denarna kazen (katere višino tudi iztožuje kot eno od oblik materialne škode), izhaja zaključek, da je tožnik že takrat izvedel za protipravnost ravnanja organov toženke. Utemeljene pa so tudi pritožničine navedbe, da bi ne glede na to tožnik mogel izvedeti za protipravnost ravnanja toženke najkasneje z objavo odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U-I-284/1994 z dne 4.2.1999, objavljene v Uradnem listu RS, št. 14/99 dne 12.3.1999. Takrat so mu bile znane tudi že vse okoliščine, potrebne za ugotovitev obsega in višine tako iztoževane premoženjske škode (vseh uveljavljenih oblik) kot nepremoženjske škode, to je duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjski aktivnosti. Kolikor pa glede slednje še ni bilo mogoče opredeliti njenega bodočega trajanja, pa za presojo zastaranosti to ni pravno pomembno. Za presojo le-te je namreč odločilno, kdaj so se okoliščine, ki so povzročale tožniku duševno trpljenje in bile povezane s protipravnim ravnanjem toženke, stabilizirale in tako tožniku omogočale njeno določitev oz. opredelitev. To pa je bilo najkasneje z objavo zgoraj navedene ustavne odločbe.

Pritožbeni očitki o zmotnosti presoje sodišča prve stopnje, ko to ugovora zastaranja toženke glede tožnikovega odškodninskega zahtevka zaradi protipravnega izbrisa tožnika iz registra prebivalstva RS ni štelo kot utemeljenega, se tako izkažejo kot utemeljeni. Utemeljenost ugovora zastaranja v zvezi s tistim delom tožnikovega tožbenega zahtevka, ki izhaja iz očitanega protipravnega izbrisa iz registra prebivalstva RS, pa narekuje zavrnitev tega dela tožnikovega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je ugovor zastaranja presojalo le v povezavi z odškodninskimi terjatvami tožnika, ki izhajajo iz ravnanj organov tožene stranke v zvezi z tožnikovim izbrisom iz registra prebivalstva RS. Ni pa presojalo tega tudi v zvezi z ravnanjem državnih organov ob odločanju o tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo RS, zaradi nerazumno dolgega časa odločanja, kot sicer ene od po sodišču prve stopnje ugotovljenih samostojnih podlag toženkine odškodninske odgovornosti. Vendar pa navedeno, glede na spodaj obrazloženo, za pritožbeno odločanje ni pravno odločilno.

Sodna praksa se je že večkrat izrekla (med drugim tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 342/2004), da je normativna, legislativna protipravnost ravnanja države, kot podlage odškodninske odgovornosti države po 26. čl. Ustave RS v primeru, ko zakonodajni organ ali drugi organ s pooblastili za izdajanje podzakonskih aktov opusti izdajo akta, ki bi ga moral izdati, podana le takrat, ko ta v očitnem nasprotju z dolžnostjo izdaje predpisa, neposredno izhajajočo iz direktive Evropskega parlamenta in Sveta ali Ustave RS ali zakona ali odločbe Ustavnega sodišča, predpisa ne izda, pa je ta opustitev v vzročni zvezi z nastalo škodo. Torej je presoja sodišča prve stopnje o protipravnosti ravnanj organov izvršilne in zakonodajne oblasti zaradi opustitve sprejema predpisov za ureditve položaja državljanov drugih republik, naslednic bivše SFRJ, vse do odločitve Ustavnega sodišča RS z odločbo U-I-284/94 oziroma do poteka po tej odločbi naloženega šestmesečnega roka od objave te odločbe v Uradnem listu, torej do 12.9.1999 (odločba je bila objavljena 12.3.1999) zmotna. Glede na to, da je iztoževana premoženjska in nepremoženjska škoda tožniku nastala že bistveno pred 12.9.1999, pa so utemeljene pritožbene trditve pritožnice o zmotnosti zaključka sodišča prve stopnje o podani vzročni zvezi med iztoževano škodo in ravnanjem organov toženke, ki bi lahko predstavljala protipravno opustitev dolžnosti zakonske ureditve, kot ji je to naložilo Ustavno sodišče RS. Torej v zvezi s tema ravnanjema organov toženke (Vlade RS in zakonodajnega organa), ki jih je sodišče prve stopnje štelo kot protipravna in s tem kot eni izmed podlag toženkine odškodninske odgovornosti, ni podane protipravnosti ravnanja kot elementa civilnega delikta, v zvezi z očitkom opustitve sprejema zakonske ureditve po odločbi Ustavnega sodišča pa tudi ne vzročne zveze. Zato pa tudi iz teh iztoževanih ravnanj podlage odškodninske odgovornosti toženke za iztoževano škodo ne more biti in so nasprotni zaključki sodišča prve stopnje pravno zmotni.

Do uveljavitve Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (objavljenega v Uradnem listu št. 49/2006), ki je začel veljati 1.1.2007, je bilo v Republiki Sloveniji v primeru kršitve sojenja v razumnem roku mogoče zahtevati odškodnino samo po 26. čl. Ustave, to pa po kriterijih civilnopravne odgovornosti in ob izkazanosti vseh elementov civilnega delikta. Ni pa bilo mogoče uspeti z zahtevkom na plačilo tako imenovanega pravičnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, zagotovljene s 6. čl. Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Odločanje o takšnem zahtevku je bilo namreč po 41. čl. EKČP predpisano kot pravica in pristojnost Evropskega sodišča za človekove pravice. Zato neposredna uporaba EKČP za priznanje pravičnega zadoščenja pred slovenskim sodiščem ni bila možna, iztoževana tovrstna odškodnina pa glede na taksativno določenost pravno priznanih oblik nepremoženjske škode v čl. 200 ZOR (v zvezi s čl. 1060 OZ) ni predstavljala pravno priznane nepremoženjske škode. Zato je pravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje o podanosti podlage odškodninske odgovornosti tožniku za pretrpele duševne bolečine zaradi ravnanja upravnih organov in sodišča, ki o tožnikovemu predlogu za sprejem v državljanstvo niso odločili kar 10 let, kar je nerazumno dolgo. Protipravnosti ravnanja upravnega organa, ki je 15.5.1995 izdal odločbo o zavrnitvi predloga tožnika za sprejem v državljanstvo RS, po odpravi le-te s sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 31.7.2001 pa z odločbo z dne 22.5.2001 predlogu tožnika za sprejem v državljanstvo RS ugodil, pa tudi ne izkazujejo okoliščine, da je bila njegova odločba v postopku s pravnimi sredstvi razveljavljena. Po ustaljeni sodni praksi je treba pri presoji protipravnosti ravnanja upravnega organa, ki v zadevi odloča (enako tudi pri presoji protipravnosti sodnikovega ravnanja) izhajati iz narave takšnega ravnanja upravnega organa. Pojma protipravnosti takšnega ravnanja upravnega organa ni mogoče enačiti z (vsemi) razlogi, zaradi katerih bi bila izpodbijana upravna odločba lahko spremenjena, razveljavljena ali odpravljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Takšni zaključki izhajajo tudi iz pravnega mnenja občne seje VSS z dne 14.12.1995. Drugačna pravna in dejanska presoja instančnega organa, ki zaradi drugačne dejanske presoje spremeni ali razveljavi odločbo upravnega organa, ne pomeni protipravnosti ravnanja upravnega organa, ki je pogoj za odškodninsko odgovornost države. Narava pravnega odločanja je takšna, da je pogosto mogoča različna presoja pravnih in dejanskih vprašanj, zaradi česar pravo vključuje v sistem odločanja tudi pravna sredstva. Iz trditev tožnika o protipravnem ravnanju upravnega organa, zaradi katerega bi naj ta odločal o prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo RS šele po štirih letih od vložene prošnje, (ko so se spremenili tudi zakonski pogoji za sprejem) in vtoževano škodo za duševno trpljenje tožnika zaradi zavrnitve sprejema v državljanstvo RS in izbris iz registra prebivalstva, pa tudi ni podane vzročne povezave (zveze). Pritožbene trditve toženke o neobstoju podlage za njeno odškodninsko odgovornost v zvezi s takšnim ravnanjem njenih organov, se tako izkažejo za materialnopravno pravilne, čeprav ne povsem iz pritožbeno zatrjevanih razlogov.

Ob utemeljenosti pritožbenih trditev o zastaranju odškodninske terjatve tožnika iz dela zatrjevanih protipravnih ravnanj toženke in o neobstoju podlage odškodninske odgovornosti toženke v zvezi z tistimi ravnanji organov toženke, ki jih sodišče prve stopnje ob presojanju ugovora zastaranja ni zajelo, v zvezi s slednjimi pa tudi zaradi neizkazanosti vzročne zveze med zatrjevanimi protipravnimi ravnanji organov toženke in iztoževano škodo, se tako izkaže, da podlaga odškodninske odgovornosti toženke po iztoževanem zahtevku tožnika glede na določila čl. 26 Ustave RS in 154/I čl. ZOR ni podana. Zato je pritožbeno sodišče ob ugoditvi utemeljeni pritožbi tožene stranke izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrnilo.

Glede na spremenjeno odločitev sodišča prve stopnje in določilo čl. 165/II ZPP je pritožbeno sodišče moralo odločiti tudi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in v pritožbenem postopku. Glede na tožnikov neuspeh z zahtevkom in toženkin popoln uspeh je tako tožnik dolžan toženki povrniti njene potrebne pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje. Glede na pritožbeni uspeh, pa je tožnik toženki dolžan (čl. 154/I ZPP) povrniti tudi vse potrebne pritožbene stroške. Potrebni pravdni stroški tožene stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje (glede na njen stroškovnik z dne 14.11.2008) znašajo 2.763,18 EUR in jih predstavlja nagrada za sestavo odgovora na tožbo 1000 točk (1 točka = 0,459 EUR), nagrada za sestavo pripravljalne vloge 26.3.2008 1000 točk, nagrada za zastopanje na naroku 25.4.2008 in urnina 1100 točk, nagrada za sestavo pripravljalne vloge 12.5.2008 750 točk, nagrada za udeležbo na naroku 2.6.2008 500 točk, nagrada za zastopanje na naroku dne 24.9.2008 skupaj z urnino 600 točk, nagrada za sestavo vloge 27.10.2008 500 točk, nagrada za udeležbo na naroku 14.11.2008 500 točk in materialni stroški po čl. 13 Odvetniške tarife 70 točk. Potrebni pritožbeni stroški tožene stranke pa znašajo 585,23 EUR in jih predstavljajo nagrada za sestavo pritožbe 1000 točk, materialni stroški po čl. 13 Odvetniške tarife 25 točk (1 točka = 0,459 EUR). Tožeča stranka je tako toženi stranki dolžna povrniti pravdne stroške v skupnem znesku 3.348,41 EUR s pripadki.

Odgovor na pritožbo tožeče stranke ni pripomogel k odločitvi o pritožbi. Zato stroški za sestavo odgovora ne predstavljajo potrebnih pravdnih stroškov tožeče stranke in tožeča stranka do povrnitve le-teh ni upravičena. Zato je pritožbeno sodišče glede teh odločilo, da jih tožeča stranka trpi sama.