VSC sklep Cp 847/2008

Pritožbi se ugodi, sodba in sklep sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je v 1. točki zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo imata tožeči stranki na nepremičnini parc. št. ... pot, v izmeri 110 m2, vpisani pri vl. št. ... k.o. R., še posebej pa je dolžan opustiti hojo in vožnjo ter zapiranje ceste z vozili. V 2. točki je zavrglo zahtevek na ugotovitev, da za potrebe vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. ..., stavbišče s hišo, v izmeri 154 m2 dvorišče 80 m2 in parc. št. ... klet, v izmeri 39 m2 in dvorišče 144 m2, obe vpisani pri vl. št. ... k.o. R., last M. F., Sp. R. ..., L., ne obstaja služnostna pravica hoje in voženj v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. ... pot, v izmeri 110 m2, vpisani pri vl. št. ... k.o. R., ki je last tožnikov N. L. in Z. L. V 3. točki izreka je tožnikom naložilo v plačilo 1.296,51 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Zoper sodbo sta se pritožila tožnika. V pritožbi, v kateri uveljavljata vse pritožbene razloge iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), navajata, da je stališče sodišča, da toženec oz. sedaj njegove pravne naslednice niso pasivno legitimirani, nepravilno. Ni sporno, da je bil pok. toženec lastnik nepremičnine, iz katere so vznemirjenja izvirala, ki pa sta jih dejansko izvajali hčeri, in sicer Š. I. M., ki je imela na očetovi nepremičnini gostilno, in M. K., ki je stanovala v očetovi hiši in je vsakodnevno uporabljala sporno pot. Toženec je kot lastnik nepremičnine povedal hčerama, kje lahko pripeljeta stvari do gostilne in stanovanjske hiše oz. jima je naročil, da naj z vožnjami vznemirjata lastnika poti. Tožnika sta toženca pozvala na opustitev vsakršnega poseganja v njuno nepremičnino, zato bi toženec kot lastnik moral svojim hčeram povedati, da lastnika poti voženj ne dovolita. Vendar tega toženec ni storil, ker je imel od tega korist, saj je gotovo računal, da bo z vztrajanjem pri takšnem protipravnem ravnanju z leti izsilil določene koristi (npr. priposestvovanje stvarne služnosti). Dejansko je šlo za šikanozno ravnanje, s katerim je toženec preko hčera vznemirjal tožnika. Toženec je prav gotovo pasivno legitimiran, če pa že ne bi bil, sta to sigurno njegovi hčeri, sedaj pravni naslednici, ki sta tudi dejansko izvajali vznemirjenja in sta po smrti toženca vstopili v pravno razmerje s tožnikoma kot pravni naslednici in hkrati kot neposredni motilki. Po mnenju pritožbe je nepravilno tudi stališče sodišča glede zahtevka za ugotovitev neobstoja služnostne pravice. Tožnika imata pravni interes za ugotovitveno tožbo, pri čemer ne more biti sporno, da je pravni interes tožnikov ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja kot tudi glede primernosti ugotovitvene tožbe za odpravo negotovosti, saj si tožnika ne moreta bolj učinkovito zavarovati svojega pravnega položaja. Zaključek sodišča, da je za zavarovanje pravnega interesa tožnikov učinkovitejši zahtevek za opustitev motilnih dejanj, je napačen. S takšnim zahtevkom bi bila zadeva rešena le začasno. Ob ugoditvi obema zahtevkoma imata tožnika možnost vložitve izvršbe v primeru nespoštovanja sodne odločbe in s tem realizacijo svoje pravice. Predlagata, da se pritožbi ugodi tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodišče druge stopnje zadevo vrne v ponovno sojenje.

Tožena stranka Š. I. M. je v odgovoru na pritožbo navedla, da tožeči stranki po nepotrebnem vztrajata pri tožbi zoper napačno osebo. Sodišče je pravilno zaključilo, da z ugotovitveno tožbo v konkretnem primeru ni mogoče učinkovito zavarovati pravnega položaja. Predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico.

Tožena stranka M. K. je v odgovoru na pritožbo navedla, da so pritožbeni argumenti nerazumljivi in nesprejemljivi. Pritožba z zaključkom, da sta bili za tožbo pasivno legitimirani pravni naslednici pokojnega, razloge sodbe dejansko potrjuje, ne pa izpodbija. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Toženka I. H. odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je po 42. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) za opustitveno tožbo pasivno legitimiran vsakdo, ki je vznemiril lastnika ali domnevnega lastnika stvari. Poleg neposrednega motilca je toženec lahko tudi tisti, ki je nekomu drugemu naročil, naj vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika stvari v njegovi pravici, ali pa tisti, ki ima od takšnega vznemirjanja korist, medtem ko je vzrok vznemirjanju lahko tudi zgolj zloraba pravice z namenom nekomu škodovati. V konkretnem primeru je zaključilo, da toženec ni bil tisti, ki bi z vožnjami preko sporne parcele vznemirjal tožnika, temveč sta sporno pot uporabljali toženčevi hčerki Š. I. M. in M. K. za svoje potrebe in potrebe gostilne.

Pritožbene navedbe, da je toženec povedal hčerama, kje lahko pripeljeta do gostilne oz. do stanovanjske hiše, da jima je ravno on naročil, naj v vožnjami po sporni poti vznemirjata tožnika, da je imel korist od tega, saj je računal, da bo z nadaljevanjem protipravnega ravnanja priposestvoval služnostno pravico in da je s tem ravnal šikanozno, predstavljajo novoto, saj tega tožeča stranka ni pravočasno navajala pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa tudi ne obrazloži, zakaj tovrstna dejstva zatrjuje šele sedaj, zato gre za nedovoljene pritožbene navedbe (I. odstavek 337. člena ZPP), do katerih se drugostopenjsko sodišče ni dolžno opredeljevati.

Pritožba pa pravilno poudarja, da je stališče sodišča prve stopnje, da toženec ni pasivno legitimiran glede tožbenega zahtevka za prenehanje vznemirjanja lastninske pravice tožnikov, napačno. Po presoji drugostopenjskega sodišča je sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno upoštevalo zgolj navedbe tožene stranke v delu, v katerem je navajal, da sporne poti zaradi starosti nekaj časa sedaj ne uporablja in le v okviru tega presojalo materialno pravno utemeljenost tega dela zahtevka. S tem je sodišče prve stopnje dejansko zavzelo napačno stališče, da je prepoved vznemirjanj lastninske pravice po 42. ZTLR, ki sicer predstavlja pravilno pravno podlago, vezano na stanje v določenem časovnem obdobju pred vložitvijo tožbe. Tako ni upoštevalo navedb odgovora na pritožbo, da toženec sporno pot uporablja, odkar pomni. Nadaljnje navedbe v odgovoru na tožbo, da sporne poti v zadnjem času zaradi starosti ne uporablja, pa so po presoji sodišča druge stopnje zgolj pavšalne, saj z ničemer ne opredeli, od kdaj oz. koliko časa poti ne uporablja, kar je pomembno glede na tožbene navedbe, da toženec vznemirja tožnika od od njune pridobitve sporne poti v letu 1997. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj zaradi neupoštevanja zgornjih navedb dokazno ni ocenilo izpovedi tožečih strank N. L. in Z. L. v tistem delu, ko sta izpovedala, da je toženec sporno pot vendarle uporabljal.

V zvezi z zavrženjem negativnega ugotovitvenega dela zahtevka je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je potrebno za negativno ugotovitveno tožbo izkazati, da je pravni interes tožeče stranke ogrožen zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja, da je ugotovitvena tožba primerna za odpravo te negotovosti in da tožeča stranka nima možnosti drugega pravnega sredstva, s katerim bi učinkoviteje zavarovala svoj pravni položaj. V konkretnem primeru zgolj z ugotovitvijo, da ne obstaja služnostna pravica hoje in voženj v korist toženčeve nepremičnine, tega položaja ne bi mogla učinkovito zavarovati, saj bi morala tožnika zoper tiste, ki ju vznemirjajo v njuni lastninski pravici, vseeno zahtevati opustitev njihovih motilnih ravnanj.

Po presoji drugostopenjskega sodišča pritožba pravilno poudarja, da ima tožeča stranka pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe. V konkretnem primeru je namreč med strankami negotovost glede tega, ali služnostna pravica obstoji ali ne. Pri ugotovitvah obstoja celotnega, kompleksnega pravnega razmerja namreč ni nujno, da bo že možnost vložitve dajatvene ali opustitvene tožbe v celoti izničila pravni interes za ugotovitveno tožbo. Ta je vseeno dopustna, če tožeča stranka izkaže, da njen pravni interes za ugotovitev obstoja celotnega pravnega razmerja seže prek konkretnega spornega zahtevka, ki je iz tega pravnega razmerja že zapadel. Pravnomočnost dajatvene ali opustitvene sodbe namreč še ne pomeni hkrati tudi pravnomočne odločitve o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja - o tem namreč sodišče ob dajatveni ali opustitveni tožbi odloči le kot o predhodnem vprašanju in ta odločitev ne postane pravnomočna. Le z ugotovitveno tožbo si stranka lahko zagotovi pravnomočno odločitev o (ne)obstoju pravnega razmerja, ki učinkuje tudi v morebitnih prihodnjih pravdah iz tega razmerja. Zato tovrstna ugotovitvena sodba v razmerju do dajatvene oz. opustitvene ne pomeni nekaj manj, temveč nekaj drugega (tako Galič v: Pravdni postopek – Zakon s komentarjem, II. knjiga, str. 153). Ne kaže pa spregledati, da gre v predmetni zadevi za stvarnopravni zahtevek po I. odstavku 56. člena ZTLR (sedaj I. odstavek 218. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ)). Ker je možnost zahtevati ugotovitev (ne)obstoja stvarne služnosti posebej predvidena, pri vložitvi ugotovitvene tožbe ni treba zahtevati in izkazovati pravnega interesa (tako Juhart, Miha v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 907, in Frantar, Tone v: Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, str. 211). V predmetni zadevi je torej stališče prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka nima pravnega interesa zgolj zaradi tega, ker ima možnost vložiti opustitveno tožbo oz. da mora za zavarovanje svojega pravnega položaja v primeru novih vznemirjanj kljub morebitni ugotovitveni sodbi vsakič znova vložiti tudi opustitveno tožbo, napačno.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je na podlagi 355. člena ZPP potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijano sodno odločbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ponovno ugotoviti, ali je tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka prenehati z vznemirjanjem lastninske pravice tožeče stranke na sporni poti parc. št. ..., vpisani pri vl. št. ... k. o. R., utemeljen. Odločitev o tem pa je odvisna tudi od vsebinske presoje zahtevka za ugotovitev neobstoja služnosti. Ob tem drugostopenjsko sodišče ponovno poudarja, da je v zvezi s tekom priposestvovalne dobe sodna praksa že zavzela stališče, da se priposestvovanje stvarne služnosti, ki se je začelo, ko je bila nepremičnina zasebna last, s prehodom le-te v družbeno last ustavi, se pa ob vrnitvi nepremičnine v zasebno last, kot je bilo to v konkretnem primeru, spet lahko nadaljuje in v tem primeru ne gre za pretrganje priposestvovanja. Po tem, ko bo sodišče prve stopnje v skladu s I. odstavkom 362. člena ZPP opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu, pri čemer je potrebno poudariti, da je smisel te določbe v tem, da lahko na podlagi popolno razčiščenih vseh spornih vprašanj drugostopenjsko sodišče odločitev po potrebi spremeni na seji senata, bo moralo prvostopenjsko sodišče o obeh zahtevkih ter pravdnih in pritožbenih stroških ponovno odločiti.

Zaradi razveljavitve 1. in 2. točke izreka je bilo potrebno posledično razveljaviti tudi odločitev o stroških v 3. točki izreka izpodbijane sodne odločbe.

O stroških v zvezi s pritožbenim postopkom bo odločeno s končno odločbo (III. odstavek 165. člena ZPP).