VSC sklep Cpg 46/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.

Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s I. odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V njej je navedla, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo določilo 2. alineje II. odstavka 272. člena ZIZ, saj je bistvo začasne odredbe, da se z njeno izdajo prepreči nastanek bodoče grozeče škode. Nadalje so protispisni zaključki sodišča prve stopnje, da naj ne bi izkazala nastanka težko nadomestljive škode, saj za izdajo začasne odredbe zadostuje dokazni standard verjetnosti, splošno znanih dejstev pa ni potrebno dokazovati. Izpostavila je, da ji vsekakor grozi nastanek nenadomestljive škode, saj v tej situaciji, ko lahko tožena stranka dostopa do nepremičnine oz. do vrtine na nepremičnini, ne more izvrševati svojih obveznosti po koncesijski pogodbi. S tem bi v prvi vrsti lahko bilo ogroženo zdravje ljudi, nenazadnje pa bi lahko prišlo tudi do razdrtja koncesijske pogodbe ter izgube koncesije. To bi zanjo imelo pogubne posledice, izgubo na poslovanju, izgubo klientele in poslovnih partnerjev. Nadalje je navedla, da bi dopuščanje dostopa nepooblaščenim osebam lahko imelo daljnosežne, celo katastrofalne posledice za zdravje ljudi, saj bi te nepooblaščene osebe lahko vrtino kakor koli poškodovale ali celo kontaminirale mineralno vodo v vrelcu. Glede zaključkov sodišča prve stopnje o nameščeni ključavnici pa poudarja, da je bila v posestmotitveni pravdi, ki teče med njo in toženo stranko, izdana začasna odredba, s katero ji je bilo naloženo, da izroči ključ od vrtine. Tožena stranka nima prav nobene pravice dostopanja do te vrtine ali kakšnega drugega poseganja v nepremičnino, ki je njena last, zato ji s prepovedjo poseganja nekam, kamor ne sme posegati, ne more nastati prav nikakršna škoda, saj nima podeljene koncesije. Izpostavila je še, da obstaja tudi nasprotje o odločilnih dejstvih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, saj sodišče prve stopnje najprej navaja, da so konkretizirane njene navedbe, da tožena stranka protipravno dostopa do vrtine, nato pa navede, da naj ne bi pojasnila kako in kdaj tožena stranka dostopa do te vrtine. Slednje za to zadevo ob izkazanem dejstvu dostopanja do vrtine niti ni relevantno. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo vse stroške, podredno pa, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, ter priglasila pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago za odločanje o tem, ali je tožeča stranka izkazala za verjetno, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, oz. da tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki, pravilno uporabilo določbo II. odstavka 272. člena ZIZ. Zaključilo je, da tožeča stranka z navedbami v predlogu za izdajo začasne odredbe in predloženimi listinami tega pogoja ni izkazala za verjetnega.

Takšen zaključek je po mnenju sodišča druge stopnje pravilen. Glede na stališče Ustavnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v odločbi, št. Up 275/97 z dne 16. 7. 1998, je mogoče izdati začasno odredbo tudi v primerih, ko terjatev oz. pravico stranke ogroža nevarnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bo več moglo doseči svojega namena, kar velja v primeru, če bi stranki, ki zahteva varstvo, že tekom postopka nastala nenadomestljiva oz. težko nadomestljiva škoda oz. ji grozi nasilje. Zagotovitvi takšnega varstva so namenjene ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, katerih namen je začasna ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočnosti sodne odločbe), njihovo bistvo pa je v varstvu obstoječega stanja oz. pravne sfere pred nevarnostjo uporabe sile ali nevarnostjo nastanka nenadomestljive oz. težko nadomestljive škode (2. alineja II. odstavka 272. člena ZIZ). Pri izdajanju takšnih začasnih odredb pa je potreben restriktiven pristop, kar pomeni, da se je treba omejiti na izjemne primere ob upoštevanju strogih pogojev, zato mora sodišče ob hkratnem tehtanju interesov obeh strank restriktivno in strožje ocenjevati pogoje za izdajo začasne odredbe. To izhaja iz zahteve po zagotovitvi varstva pravic nasprotne stranke, saj začasna odredba, ki se pokriva z vsebino tožbenega zahtevka posega v pravice nasprotne stranke, zato mora sodišče pri odločitvi o izdaji takšne začasne odredbe upoštevati tudi njen položaj. Takšna začasna odredba zato ne sme povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka in brez zagotovitve toženi stranki, da v postopku brani svoje pravice in interese, dejansko prejudiciralo odločitev o zahtevku. Zato je ob odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe v tem primeru treba upoštevati okoliščino, ali bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, mogoče za toženo stranko vzpostaviti prejšnje stanje.

Tožeča stranka je skupaj z vloženo tožbo predlagala izdajo začasne odredbe, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku, ugoditev njenemu predlogu pa bi dejansko povzročila, da bi bilo brez izvedbe kontradiktornega postopka in s tem brez zagotovitve toženi stranki, da v postopku brani svoje pravice in interese, zagotovljena začasna ureditev spornega razmerja med strankama do končne odločitve v sodnem postopku. Zaradi navedenega je pravilna restriktivna, strožja ocena pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe.

Prvostopno sodišče je tako pravilno ocenilo, da zatrjevanja tožeče stranke v predlogu za izdajo začasne odredbe in predložene listine ne ustrezajo pravnemu standardu verjetnega izkaza težko nadomestljive škode. ZPP v 7. členu (v zvezi s 15. členom ZIZ) določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, pri čemer pa je breme navajanja ustreznih dejstev in predlaganja relevantnih dokazov na tisti stranki, ki v postopku kaj uveljavlja (pravilo o dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka svojega predloga za izdajo začasne odredbe ni v zadostni meri konkretizirala, da bi izkazala obstoj predpostavk po 2. in 3. alineji II. odstavka 272. člena ZIZ. Navedbe morajo biti namreč tako konkretizirane in podprte z relevantnimi dokazi, da si sodišče lahko ustvari jasno sliko, kakšna škoda nastaja oz. bi lahko nastala predlagatelju, in tako oceni, ali gre res za težko nadomestljivo škodo, ter da lahko opravi tehtanje škod, ki bi posamezni stranki nastala v primeru izdaje oz. neizdaje začasne odredbe, oz. da lahko zanesljivo oceni, ali tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni napačno interpretiralo določila 2. alineje II. odstavka 272. člena ZIZ. Ta določa, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, kar pomeni, da lahko gre za že obstoječo škodo ali za bodočo škodo. Tožeča stranka sama je v predlogu za izdajo začasne odredbe zatrjevala, da ji ogromna škoda že nastaja s tem, ko tožena stranka nezakonito koristi vrtino na njeni nepremičnini (ne trdi pa, da zaradi tega morebiti sama ne more izkoriščati vrtine in ne pojasni, katera konkretna dejanja tožene stranke ji povzročajo škodo), ob tem pa ni obrazložilo, kakšna škoda ji nastaja, da bi jo bilo mogoče oceniti kot težko nadomestljivo. Nadalje je tožeča stranka še trdila, da ji zaradi nezakonitega koriščenja vrtine v bodoče grozi katastrofalna škoda, vendar tudi teh trditev ni opredelila v tako zadostni meri, da bi sodišče prve stopnje lahko preizkusilo, ali gre res za težko nadomestljivo škodo, saj je le pavšalno navedla, da ne bi mogla izvrševati svojih obveznosti po koncesijski pogodbi, kar bi lahko privedlo do razdrtja koncesijske pogodbe, in da bi morebitna kontaminacija mineralne vode v vrelcu lahko ogrozila zdravje ljudi.

Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno tehtalo pravice in interese obeh strank ter pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni niti izkazala, da tožena stranka ne bo utrpela nobene škode, ker nima pravice do uporabe vrtine, saj so bile njene navedbe presplošne. Sicer pa je tožena stranka v postopku zaradi motenja posesti očitno izkazala utemeljenost svoje zahteve po pravnem varstvu posesti. Zato ni mogoče avtomatično zaključiti, da toženi stranki s prepovedjo poseganja nekam, kamor ne sme posegati (čeprav očitno dejansko posega), ne more nastati prav nikakršna škoda. Bistvenega pomena je vprašanje, ali tožena stranka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožeči stranki. Trditev v tej smeri pa tožeča stranka ni podala, saj je navedla le, da bi bi bilo za toženo stranko ob koncu spora možno vzpostaviti prejšnje stanje, ni pa navedla, kakšno škodo bi morebiti utrpela v času trajanja spora, glede na to, da koristi mineralno vodo iz vrelca, prav tako pa ni zatrdila, da bi njej nastale hujše posledice, če začasna odredba ne bi bila izdana.

Pritožbene navedbe o izgubi na poslovanju, izgubi klientele in poslovnih partnerjev ter navedbe o izdani začasni odredbi v posestmotitveni pravdi predstavljajo nedovoljeno navajanje novih dejstev, saj tožeča stranka ni pojasnila, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (I. odstavek 337. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Zato jih sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati. Tudi sicer tožeča stranka ni izkazala, da bi bil sklep Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 5. 9. 2008, opr. št. P 84/2008 že pravnomočen, iz njegove obrazložitve pa je razbrati, da so bile trditve predlagatelja začasne odredbe drugačne od trditev tožeče stranke v obravnavanem primeru.

Sodišče druge stopnje še ugotavlja, da ni podano nasprotje o odločilnih dejstvih v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, saj je z navedbami o protipravnem dostopu do vrtine tožeča stranka izkazala le verjetnost obstoja svoje terjatve, ni pa izkazala za verjetno, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, saj, kot je že bilo pojasnjeno, zgolj splošna zatrjevanja o nezakonitem dostopu do vrtine in izkoriščanju mineralne vode ob strožji presoji pogojev za izdajo začasne odredbe ne zadoščajo za ugotovitev, da je nastanek težko nadomestljive škode tožeči stranki verjetno izkazan.

Po opisanem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo; v postopku na prvi stopnji pa tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni bila uspešna (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).