VSC sklep EPVDp 67/2009

Pritožba storilčevega zagovornika se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, ki jih je imel vpisane v vozniško dovoljenje na dan 11.1.2007, ko je storil prekršek, s katerim je presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, storilcu pa je tudi naložilo plačilo sodne takse, ki bo odmerjena po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa.

Proti takšnemu sklepu se pritožuje storilčev zagovornik zaradi kršitev določil Zakona o prekrških (ZP-1). V pritožbi navaja, da se v skladu s III. odst. 22. čl. ZP-1 za zastaranje izvršitve sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja uporablja I. odst. 44. čl. ZP-1, ta pa določa, da se izrečene sankcije ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od pravnomočnosti odločbe, s katero so bile izrečene. Sodišče zato pri izdaji izpodbijanega sklepa ne bi smelo upoštevati plačilne naloge Policijske postaje Š. p. J., ki je postal pravnomočen 14. 9. 2006, Policijske postaje R. S., ki je postal pravnomočen 3. 11. 2006 in Policijske postaje P., ki je postal pravnomočen 28. 11. 2006, saj je izvršitev teh plačilnih nalogov zastarala 14.9.2008, 3.11.2008 in 28.11.2008. Poleg tega je bil storilec 5.1.2009 napoten na program izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo, pri čemer je bil rok za udeležbo določen od 6. 10. 2008 do 20. 12. 2008. Usposabljanja se je udeležil v prvem možnem roku, ker P. d. o. o. pred tem tečajev usposabljanja ni opravljala. Izobraževanje je uspešno zaključil 16. 3. 2009, kar je res po tem, ko je dosegel 19 kazenskih točk.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb in v skladu z uradnim preizkusom izpodbijanega sklepa po 159. čl. Zakona o prekrških (ZP-1) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstvih za odločitev, kot jo je sprejelo z izpodbijanim sklepom in pravilno uporabilo tako procesne kot materialne predpise.

Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bilo storilcu s šestimi plačilnimi nalogi in dvema sodbama o prekršku, ki so postali pravnomočni v obdobju od 14. 9. 2006 do 14. 2. 2009, izrečenih skupno 19 kazenskih točk zaradi prekrškov storjenih z motornim vozilom B kategorije, storilčev zagovornik ne izpodbija. Prav tako ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča o datumih izdaje plačilnih nalogov oz. sodb o prekršku, o datumih njihove pravnomočnosti in o številu kazenskih točk, ki so storilcu bile izrečene s posameznim plačilnim nalogom oz. sodbo o prekršku. Glede na III. odst. 22. čl. ZP-1, ki določa, da vozniku, ki v obdobju 3 let doseže ali preseže 18 kazenskih točk v cestnem prometu, sodišče izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk, je sodišče prve stopnje pravilno izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije, ki so bile vpisane vanj na dan 11.1.2007, saj je tega dne storil prekršek, zaradi katerega mu je bilo s sodbo Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 19. 1. 2009, ki je postala pravnomočna 14. 2. 2009, izrečenih 5 kazenskih točk, s temi točkami pa je presegel predpisano število 18 kazenskih točk.

Res je, da se v skladu s III. odst. 22. čl. ZP-1 za izrek sankcije prenehanja veljavnega vozniškega dovoljenja smiselno uporabljajo določbe istega zakona o zastaranju izvršitve sankcije, ki pa v 44. čl. določa, da se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva pravnomočnosti odločbe, s katero je bila sankcija izrečena. Vendar je zmotno stališče storilčevega zagovornika, da je prišlo do zastaranja izvršitve kazenskih točk po plačilnih nalogih PP Š. p. J., PP R. S. in PP P., ker je od njihove pravnomočnosti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa preteklo več kot dve leti, saj s temi plačilnimi nalogi ni bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, temveč le kazenske točke, ki pa se v skladu s V. odst. 202. čl. ZP-1 v zvezi s 138. čl. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) izvršijo z vpisom v evidenco kazenskih točk. Iz izpiska iz skupne evidence kazenskih točk pa je mogoče z gotovostjo zaključiti, da so kazenske točke po zgoraj naštetih plačilnih nalogih bile vpisane pred potekom dveh let od pravnomočnosti plačilnih nalogov, saj imajo (evidenčne) opravilne številke zadev, na podlagi katerih so bili vpisani našteti plačilni nalogi v skupno evidenco kazenskih točk, letnico 2006 oz. 2007. Prav tako v skladu s III. odst. 22. čl. ZP-1 izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni dopusten, če pretečeta dve leti od pravnomočnosti odločbe o prekršku, s katero so bile izrečene kazenske točke, zaradi katerih je dosegel predpisano število kazenskih točk, vendar je v obravnavani zadevi to sodba o prekršku Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 19. 1. 2009, ki je postala pravnomočna 14. 2. 2009. Sodišče prve stopnje je tako v celoti pravilno uporabilo določbe III. odst. 22. čl. ZP-1, ko je upoštevalo tudi zgoraj naštete plačilne naloge in storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Tudi neupoštevanje dejstva, da je storilec na podlagi napotila Ministrstva za pravosodje, Sektorja za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju ministrstvo), uspešno opravil tečaj varne vožnje, je bilo pravilno, saj iz dopisa Ministrstva za pravosodje RS, Sektorja za izvrševanje kazenskih sankcij z dne 19. 3. 2009 (list. št. ...) izhaja, da je bil rok za udeležbo na program izobraževanja od 20. 10. 2008 (in ne od 6. 10. 2008, kot navaja v pritožbi storilčev zagovornik) do 20. 12. 2008, storilec pa je tečaj opravil v času od 25. 2. 2009 do 9. 3. 2009, torej po iztečenem roku za opravo tečaja in po tem, ko je že dosegel 19 kazenskih točk, zaradi česar pogojev za napotitev na tečaj ni več izpolnjeval. Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) v II. odst. 189. čl. določa boniteto, ki jo lahko voznik, ki je dosegel 13 in ni presegel 17 kazenskih točk, izkoristi, dokler izpolnjuje zakonske pogoje in sledi navodilom pristojnega organa. Storilec pa očitno navodilom pristojnega organa ni sledil, pri čemer dokazno nepodprtih trditev, da P. izobraževalni center, avtošola in drugo izobraževanje, d. o. o., prej ni izvajal tečajev usposabljanja, ni mogoče šteti za opravičljiv razlog za neudeležbo na izobraževanju, zlasti zato, ker v Sloveniji obstajajo tudi drugi pooblaščeni izvajalci tega tečaja, prav tako pa v času, ko je začel z izobraževanjem tj. 25. 2. 2009, ni več izpolnjeval pogojev za udeležbo na takšnem izobraževanju, saj je 14. 2. 2009 presegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu.

Glede na vse navedeno pojasnjeno je pritožbeno sodišče na podlagi III. odst. 163. čl. ZP-1 pritožbo storilčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v celoti potrdilo.

Ker storilčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi I. odst. 147. čl. ZP-1 odločilo, da mora storilec plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo s posebnim sklepom odmerilo prvostopenjsko sodišče (III. odst. 34. čl. Zakona o sodnih taksah – ZST-1).