UPRS Sodba I U 175/2017-14

I. Tožbi se ugodi, odločba tožene stranke št. 10040-201/2016/9 z dne 3. 1. 2017 se odpravi in se zadeva vrne toženi strani v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Tožena stranka je v predmetni zadevi zavrnila tožničino prošnjo za pristop k strokovnemu izpitu za področje vzgoje in izobraževanja zaradi neizpolnjevanja pogojev. Sklicuje se na 5. in 7. člen Pravilnika o strokovnem izpitu delavcev na področju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju: Pravilnik), po katerem se k opravljanju strokovnega izpita lahko prijavi drug strokovni delavec z visokošolsko ali višješolsko izobrazbo, ki ni opravljal pripravništva, je pa v vrtcu ali šoli opravljal vzgojno-izobraževalno delo na podlagi pogodbenega razmerja, najprej po 840 urah opravljenega vzgojno - izobraževalnega dela, če izpolnjuje z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje o izobrazi. Kot ustrezne delovne izkušnje lahko uveljavlja tudi pedagoško prakso v deležu največ ene tretjine obsega pedagoške prakse, določene z izobraževalnim oziroma študijskim programom ter organizirano neposredno aktivnost z namenom vzgoje in izobraževanja največ v obsegu 80 ur. Navaja, da Pravilnik pri opredelitvi pojma vzgojno – izobraževalnega dela za pristop k opravljanju strokovnega izpita za strokovne delavce, sledi določbam Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (v nadaljevanju: ZOFVI), ki v 109.,109.a in 109.b členu določa zaposlovanje strokovnih delavcev, s katerimi izvajalec javnoveljavnega programa sklene delovno razmerje s pogodbo o zaposlitvi, le izjemoma pogodbo o delu.

2Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, se je tožnica k opravljanju strokovnega izpita prijavila kot druga strokovna delavka. Tožena stranka povzema predloženo dokumentacijo ter ugotavlja, da ta ne zadostuje zahtevanim pogojem, kot jih določata Pravilnik in ZOFVI, da bi se upoštevala v celoti. Na podlagi predloženih dokazil zaključuje, da tožnica izkazuje le drugo neposredno organizirano aktivnost z namenom vzgoje in izobraževanja v maksimalnem obsegu 80 ur (2. alineja drugega odstavka 7. člena Pravilnika). Meni, da tožnica ni pridobila ustreznih vzgojno-izobraževalnih izkušenj, saj je tako s A kot družbo B d.o.o. sklenila pogodbo o sodelovanju s statusom samostojnega podjetnika, kar pomeni, da je delo opravljala kot samozaposlena oseba in ne kot strokovna delavka. Meni, da tožnica s tem ni pridobila ustreznih vzgojno-izobraževalnih izkušenj kot strokovna delavka na področju vzgoje in izobraževanja. Dodaja še, da tožnica tudi ni priložila pogodbe o zaposlitvi oziroma podjemne pogodbe za delo, ki ga je uveljavljala pri jezikovni šolo C, d.o.o. Navaja še, da je tekom upravnega postopka tožnico pozvala na dopolnitev vloge in sicer 31. 3. 2016, 22. 4. 2016 in 14. 7. 2016. Ker tožnica prijave k izpitu ni ustrezno dopolnila, je nazadnje njen predlog zavrnila.

3Tožnica zoper takšno odločbo vlaga tožbo. Navaja, da je na podlagi pogodb o delu opravila pedagoško delo na področju izobraževanja odraslih v obsegu preko 840 ur. Pogodbe je sklepala kot samostojna podjetnica z različnimi izvajalci javnoveljavnega programa (C d.o.o., A, B d.o.o.). Med strankama je očitno sporno, ali je poučevanje tožnice, kot izhaja iz predloženih listin moč šteti kot vzgojno – izobraževalno delo v smislu Pravilnika. Meni, da tožena stranka Pravilnik tolmači napačno s tem, ko meni, da se za vzgojno izobraževalno delo lahko šteje le delo na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zatrjuje, da noben zakon ne daje podlage za razlogovanje pri presoji vzgojno – izobraževalnih izkušenj ali so te pridobljene v rednem delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali na podlagi pogodbe o delzu. Bistveno je zgolj, ali je kandidat v okviru opravljenega dela pri izvajalcu javnoveljavnega programa kandidat pridobil ustrezne delovne izkušnje, in ne, v kakšnem civilnopravnem razmerju je bil kandidat z izvajalcem javnoveljavnega programa.

4V odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi ter se sklicuje na prvi odstavek 5. člena Pravilnika, ki določa, kdo se šteje kot drugi strokovni delavec. Pri tem poudarja, da gre za v Pravilniku naštete osebe, ki so v vrtcu oziroma šoli opravljale vzgojno izobraževalno delo na podlagi pogodbenega razmerja iz 109., 109.a ali 109.b člena ZOFVI, torej na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali izjemoma pogodbe o delu in izpolnjujejo druge pogoje v skladu s Pravilnikom. Ugotavlja, da je imela tožnica kot s.p. tako s A, kot z družbo B d.o.o., sklenjene pogodbe o sodelovanju, ki po vsebini ustrezajo avtorski pogodbi, kot to izhaja iz 1. člena predloženih pogodb. Meni, da s tem, ko je delo opravljala kot samozaposlena oseba, ni pridobila ustreznih vzgojno-izobraževalnih izkušenj kot strokovna delavka na področju vzgoje in izobraževanja. S tem pa ni izpolnila pogojev za pristop k opravljanju strokovnega izpita.

5V nadaljnji pripravljalni vlogi tožnica poudarja, da je bistvo opravljenega dela v tem, da je pridobila potrebne delovne izkušnje in ne v tem, kako je pogodba poimenovana. Meni, da četudi bi sklenila avtorsko pogodbo, kar sicer ne drži, bi to bila atipična podjemna pogodba, ki je prav tako ena od oblik pogodbe o delu. Odločitev tožene stranke je zato napačna.

K točki I izreka:

6Tožba je utemeljena.

7V tej zadevi je sporna odločitev tožene stranke, ki tožnici ni dovolila pristopa k strokovnemu izpitu za področje vzgoje in izobraževanja iz razloga, ker ne izpolnjuje vseh pogojev predpisanih s 5. in 7. členom Pravilnika. Tožnici očita, da glede na sklenjene pogodbe z izvajalci javnoveljavnega programa ni pridobila statusa strokovne delavke na področju vzgoje in izobraževanja. Ker dela ni opravljala kot strokovna delavka, ni pridobila ustreznih vzgojno-izobraževalnih izkušenj, s tem pa ni izpolnila vseh pogojev, ki jih določa 7. člen Pravilnika kumulativno. Tožnica tej ugotovitvi nasprotuje in smiselno meni, da je ključno dejstvo, da je pri izvajalcu javnoveljavnega programa pridobivala ustrezne delovne izkušnje. Tožnica ni zatrjevala, da bi z izvajalcem javnoveljavnega programa sklenila pogodbo o zaposlitvi. Zatrjevala pa je, da predložene pogodbe predstavljajo ustrezno podlago za pridobitev potrebnih delovnih izkušenj, ki jih za pristop k strokovnemu izpitu na področju vzgoje in izobraževanja zahteva Pravilnik in kar naj bi bilo po njenem mnenju bistveno za pravilno razlago in uporabo predmetnega pravila. Med strankama tako ni sporno, da tožnica izpolnjuje izobrazbene pogoje za pristop k strokovnem izpitu.

8Sporno torej je, ali lahko predložene pogodbe, sklenjene med tožnico kot s.p. in A ter tožnico kot s.p. in družbo B d.o.o., štejejo kot ustrezne „pogodbe o delu“ v skladu s 109.a členom ZOFVI.

9Sodišče na tem mestu ugotavlja, da je stališče tožene stranke, da avtorska pogodba v okoliščinah konkretnega primera ne more šteti kot pogodba o delu, napačno. V skladu s 619. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) se s podjemno pogodbo ali pogodbo o delu podjemnik zavezuje opraviti določen posel ali delo, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. Iz definicije je razvidno, da je predmet pogodbe definiran široko. Avtorska pogodba je opredeljena v Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah RS (v nadaljevanju: ZASP), kjer je v 99. členu določeno, da se z avtorsko pogodbo o naročilu dela avtor zaveže ustvariti določeno delo in ga izročiti naročniku, ta pa, da mu bo za to plačal honorar. Glede ostalih sestavin avtorske pogodbe se uporabljajo določbe o podjemni pogodbi. To pomeni, da je avtorska pogodba podobna podjemni pogodbi in z vidika pridobivanja delovnih izkušenj med njima ni razlike oziroma jih tožena stranka ni utemeljila. Avtorska pogodba se očitno lahko uporablja takrat, kadar je njen predmet določeno avtorsko delo, v vseh ostalih primerih pride v poštev podjemna pogodba.

10Glede na navedeno sodišče meni, da odločitev tožene stranke, ki je tožničino prijavo k strokovnemu izpitu zavrnila zgolj iz razloga, ker je z izvajalcem javnoveljavnega programa sklenila Pogodbo o sodelovanju, pri čemer izhaja iz 1. člena teh pogodb, da se prevzeto delo šteje kot avtorsko delo, ni v skladu z besedilom zakona in namenom zakonodajalca v zvezi z dostopom strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju do strokovnega izpita in s tem do uresničevanja pravice do enakega dostopa do delovnega mesta (tretji odstavek 49. člena Ustave RS). Zakonodajalec je namreč celo izrecno predvidel možnost sklenitve pogodbe o delu za izvajanje vzgojno – izobraževalne dejavnosti pod pogoji določenimi z OZ, če so bile izkoriščene vse možnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi (prvi odstavek 109.a člena ZOFVI).

11Iz navedenih določb ZASP in OZ izhaja, da med pogodbo o zaposlitvi in pogodbo o delu razlikovanje ni v tem, da bi delo, opravljeno po podjemni pogodbi ali na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pogodbeni stranki omogočilo pridobitev ustreznih delovnih izkušenj, delo, opravljeno na podlagi avtorske pogodbe pa ne, oziroma tožena stranka ni utemeljila, da obstaja objektivna in upravičena podlaga za takšno razlikovanje zgolj na podlagi statusa pogodbe. To je ključno z vidika enakosti dostopa strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju do strokovnega izpita. Poleg tega tožena stranka tudi ni ugotavljala okoliščin, ki so stranke vodile k temu, da sta v konkretnem primeru sklenili pogodbo o sodelovanju namesto pogodbe o zaposlitvi.

12Pravilnik v 5. členu določa, da se kot drug strokovni delavec šteje oseba, ki je v vrtcu oziroma šoli opravljala vzgojno izobraževalno delo v skladu s 7. členom Pravilnika na podlagi pogodbenega razmerja iz 109., 109.a ali 109.b člena ZOFVI. Ker ZOFVI v 109a. členu določa, da sme izvajalec vzgojno-izobraževalnega programa le izjemoma in če so bile izkoriščene vse možnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi ter je treba zagotoviti nemoteno izvajanje vzgojno-izobraževalne dejavnosti, s strokovnim delavcem skleniti pogodbo o delu, so v konkretnem primeru ostale dejanske okoliščine, ki so bistvene za uporabo omenjene izjeme, nerazščiščene.

13Kot izhaja iz vpogledanega upravnega spisa, je sicer tožena stranka trikrat pozivala tožnico na dopolnitev njene prijave za pristop k opravljanju strokovnega izpita. Pri tem pa niti iz enega poziva ne izhaja, da bi tožnico pozvala, da naj pojasni, da so bile pogodbe, ki jih je tožnica predložila, sklenjene pod pogoji, ki jih določa 109.a člen ZOFVI. V dopisu z dne 31. 3. 2016 je tožena stranka tožnici pojasnila, kaj sme strokovni delavec uveljavljati kot delovne izkušnje. V dopisu z dne 22. 4. 2016 je tožena stranka citirala določilo 5. člena Pravilnika ter 109. in 109.a člen ZOFVI ter ugotovila, da iz predloženih pogodb ne izhaja, da bi tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi ali pogodbo o delu. To je nato ponovila tudi v dopisu z dne 14. 7. 2016, ter obenem citirala vsebino 109.a člena ZOFVI.

14V obravnavani zadevi je po presoji sodišča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka namreč dejstva, ali so bile predložene pogodbe sklenjene pod pogoji, ki jih določa ZOFVI, sploh ni ugotavljala. Izpodbijana odločba je v tem delu ostala neobrazložena. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, tožena stranka teh dejstev ni ugotavljala zaradi napačne uporabe materialnega prava.

15Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava ter na stališča glede vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj tožena stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava v zadevi sploh ni ugotavljala dejstev in okoliščin, pomembnih za presojo utemeljenosti tožničine zahteve (1. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

16Odločitev o stroških temelji na določilu tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem tožniku v upravnem sporu, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov postopka glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopala odvetnica, ji pripadajo v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu stroški v višini 285,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki povečan za 22 % DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Ta znesek mora tožeča stranka plačati v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz druge točke izreka sodbe.