109.a člen ZOFVI

Namen pridobivanja strokovnih nazivov v vzgoji in izobraževanju je izkazovanje strokovnih izkušenj s področja, ki jih strokovni delavec opravlja, pri čemer je vrsta pogodb nepomembna, saj je tudi zakonodajalec izrecno predvidel možnost sklenitve pogodbe o delu ravno za izvajanje vzgojno-izobraževalne dejavnosti (pod določenimi pogoji z Obligacijskim zakonom - OZ), če so bile izkoriščene vse možnosti za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Nasprotno tolmačenje, da tožnici, ki je kot redovnica opravljala strokovno delo vzgojiteljice, zgolj zaradi vrste pogodbe, na podlagi katere je to delo opravljala, ne pripada strokovni naziv, je v nasprotju s pravico do uresničevanja pravice do enakega dostopa do delovnega mesta (tretji odstavek 49. člena Ustave RS).

Tako kot je sodišče že ugotovilo v sodbi I U 175/2017 z dne 27. 11. 2019, ugotavlja tudi v konkretni zadevi in ponovno pojasnjuje, da odločitev tožene stranke, ki je tožničino prijavo k strokovnemu izpitu zavrnila zgolj iz razloga, ker je z izvajalcem javnoveljavnega programa sklenila Pogodbo o sodelovanju, pri čemer izhaja iz 1. člena teh pogodb, da se prevzeto delo šteje kot avtorsko delo, ni v skladu z besedilom zakona in namenom zakonodajalca v zvezi z dostopom strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju do strokovnega izpita in s tem do uresničevanja pravice do enakega dostopa do delovnega mesta (tretji odstavek 49. člena Ustave RS). Glede na to, da gre pri podjetniku posamezniku za specifično pravno organizacijsko obliko gospodarskega subjekta, pri čemer ta pri sklepanju pravnih poslov dejansko nastopa kot fizična oseba, a v obliki s.p.-ja, je moč tudi v konkretnem tožničinem primeru šteti, da je tožnica s tem, ko je sklepala pogodbe o sodelovanju kot podjetnica posameznica z izvajalci javnoveljavnih programov, pridobila ustrezne in zadostne delovne izkušnje, ki izhajajo iz 7. člena Pravilnika o strokovnem izpitu strokovnih delavcev na področju vzgoje in izobraževa

Odločitev tožene stranke, ki je tožničino prijavo k strokovnemu izpitu zavrnila zgolj iz razloga, ker je z izvajalcem javnoveljavnega programa sklenila Pogodbo o sodelovanju, pri čemer izhaja iz 1. člena teh pogodb, da se prevzeto delo šteje kot avtorsko delo, ni v skladu z besedilom zakona in namenom zakonodajalca v zvezi z dostopom strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju do strokovnega izpita in s tem do uresničevanja pravice do enakega dostopa do delovnega mesta (tretji odstavek 49. člena Ustave RS). Med pogodbo o zaposlitvi in pogodbo o delu razlikovanje ni v tem, da bi delo, opravljeno po podjemni pogodbi ali na podlagi pogodbe o zaposlitvi, pogodbeni stranki omogočilo pridobitev ustreznih delovnih izkušenj, delo, opravljeno na podlagi avtorske pogodbe pa ne, oziroma tožena stranka ni utemeljila, da obstaja objektivna in upravičena podlaga za takšno razlikovanje zgolj na podlagi statusa pogodbe. To je ključno z vidika enakosti dostopa strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju do strokovnega izpita. Poleg tega tožena stranka tudi ni ugotavljala okoliščin, ki so stranke vodile k temu, da sta v konkretnem primeru sklenili pogodbo o sodelovanju namesto pogodbe o