VSRS Sodba II Ips 79/2019

I. Revizija se zavrne.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Pred Okrajnim sodiščem v Celju je tekel zapuščinski postopek po dne 1. 10. 1993 umrli A. A., tožnikovi babici. Pokojnica je napravila oporoko, ki je bila v sodni hrambi, v zapuščinskem postopku v letu 1994 pa ni bila razglašena, zato tožnik kot edini oporočni dedič zahteva plačilo odškodnine zaradi protipravnega ravnanja državnega organa.

2Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo 15.030,00 EUR z zakonskimi zamudni obrestmi od vložitve tožbe do plačila v celoti zavrnilo in tožniku naložilo, da mora toženki povrniti 1.523,55 EUR pravdnih stroškov. Presodilo je, da ni podana protipravnost ravnanja državnega organa kot ena od predpostavk odškodninske odgovornosti po 26. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju ustava). Zapuščinsko sodišče je izhajalo iz podatkov, ki jih je imelo v spisu, in sicer, da sodno deponirana oporoka ne obstaja. Poleg tega je tožnik soglašal z zakonitim dedovanjem.

3Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je z vmesno sodbo razsodilo, da je toženka po temelju odgovorna za škodo, nastalo tožniku. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in pravdnih stroških je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno sodbo. Presodilo je, da je podana odškodninska odgovornost države. Če bi bila oporoka pokojne A. A. pravočasno najdena, bi prišlo do oporočnega dedovanja. Ker se to ni zgodilo, so v zapuščinskem postopku dedovali zakoniti dediči - vnuki, vsak do ene tretjine, poleg tožnika še njegov brat in sestra. Ni pomembno, ali so dediči v zapuščinskem postopku, potem ko oporoka ni bila najdena, sklenili dedni sporazum in se odpovedali pravici do pritožbe. To so storili le zato, ker oporoka pokojne ni bila najdena, čeprav je bila ves čas v sodni hrambi pri Okrajnem sodišču v Celju, kjer je bila najdena v letu 2015. Najmanj, kar bi moralo storiti sodišče v zapuščinskem postopku, je, da bi moralo skrbneje preveriti, ali se morebiti v hrambi nahaja tudi oporoka pokojne, še zlasti, ker je na zapuščinski obravnavi bil govor o oporoki pokojne.

4Na predlog toženke je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 471/2018 z dne 16. 5. 2019 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je med ravnanjem toženke in vtoževano škodo podana vzročna zveza.

5Toženka je v zakonskem roku vložila revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovo pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do toženkine trditve, da iz tožbenih navedb in ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je oporočni dedič vedel za obstoj oporoke, saj je razpolagal z njeno kopijo. Po toženkinem prepričanju med njenim ravnanjem in škodo, ki je nastala tožniku, ni vzročne zveze. Kljub dejstvu, da je tožnik vedel, da je zapuščinsko sodišče v letu 1994 ravnalo protipravno, ker ni upoštevalo poslednje zapustničine volje, ni vložil pravnega sredstva zoper sklep zapuščinskega sodišča, s čimer je preusmeril tek vzročne zveze. Škode zato ni mogoče pripisati ravnanju sodnika, temveč opustitvi vložitve pravnega sredstva. Tožnik je prepričan, da je prišlo do dedovanja po zakonu, ker je sodišče samovoljo navedlo, da je oporočno razpolaganje enako zakonitemu ter izid zapuščinskega naroka ni odražal dejanskega dogajanja na naroku. Po mnenju toženke zato ni mogoče govoriti o tako imenovani založeni oporoki. Tožnik tudi ni izkoristil možnosti, da v sodnem postopku dokaže, da kopija oporoke, s katero je razpolagal, dokazuje obstoj veljavne oporoke iz leta 1977. Po Zakonu o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ima namreč oporoka, ki je uničena, izgubljena ali skrita, učinek veljavne oporoke, če se dokaže, da je obstajala, da je bila sestavljena v predpisani obliki in je imela določeno vsebino. Iz zapisnika zapuščinskega naroka D 784/93 z dne 3. 3. 1994 izhaja, da so se dediči ne glede na obstoj oporoke iz leta 1977 strinjali z zakonitim dedovanjem. Dedni dogovor je nato postal sestavni del sklepa o dedovanju z dne 3. 3. 1994 s potrdilom o pravnomočnosti z istim dnem.

6Revizija je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. Predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne in priglaša revizijske stroške. Poudarja, da se revizija toženke v bistvenem delu nanaša na nedopusten revizijski razlog, to je uveljavljanje zmotnega oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, prav tako pa toženka podaja navedbe zunaj vprašanja, glede katerega je bila dopuščena. Vztraja, da je zapuščinsko sodišče ravnalo protipravno, ker v zapuščinskem postopku D 784/1993 ni poskrbelo za najdbo zapustničine oporoke v sodni hrambi Rnp 901/1977, in to kljub temu, da je tožnik razpravljajoči sodnici pokazal fotokopijo oporoke. Tožnik s svojim ravnanjem ni preusmeril teka vzročne zveze niti ni prišlo do pretrganja oziroma prekinitve vzročne zveze. Ugovor opustitve pravnega varstva bi bil eventualno utemeljen le, če bi tožnik z njim lahko uveljavil odpravo zatrjevanih protipravnosti in preprečil nastanek škode, kar v konkretnem primeru ni bilo izpolnjeno.

7Revizija ni utemeljena.

8Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), zato ni presojalo utemeljenosti uveljavljenih bistvenih kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9Odškodninska odgovornost države temelji na določilu 26. člena Ustave, iz katerega izhaja, da slovenski pravni red priznava odgovornost za protipravno ravnanje, do katerega je prišlo pri izvajanju oblasti oziroma javnih pooblastil. Pravica do povračila škode zaradi protipravnega ravnanja nosilca javnih pooblastil izraža pomen človekovih pravic v razmerju do nosilcev oblasti, ki odločajo o teh pravicah. Določba na najsplošnejši način zajema vse oblike protipravnega ravnanja države, s katerim povzroči škodo posamezniku, zato je ni mogoče razlagati ozko na način, da je država odgovorna le za tiste oblike protipravnega ravnanja, ki ga je mogoče pripisati določenemu sodniku v zvezi z opravljanjem sodniške službe. To bi namreč pomenilo, da država ne bi odgovarjala za protipravno ravnanje, ki ga ni mogoče pripisati določenemu sodniku, temveč sodni upravi oziroma sodnemu aparatu kot takemu, ko ni individualiziranega odnosa med nosilcem oblasti in prizadetim posameznikom. Utrjeno stališče sodne prakse je, da pravnomočnost sodne odločbe ne izključuje možnosti presoje protipravnosti sodnikovega ravnanja.

O pravno odločilnih dejstvih

10Toženka zaman izpostavlja okoliščino, ki sicer res izhaja iz izpodbijane sodbe (četrta alineja 5. točke sodbe sodišča druge stopnje), da je tožnik - edini oporočni dedič vedel za obstoj oporoke in jo pokazal zapuščinskemu sodišču, saj to dejstvo ni element konkretnega dejanskega stanja, za katero je treba uporabiti pravno pravilo iz 26. člena ustave. Z vidika pravne posledice, ki jo tožnik uveljavlja, je vseeno, o kateri oporoki je bil govor na naroku 3. 3. 1994 v zapuščinskem postopku pri Okrajnem sodišču v Celju D 784/1993 po pokojni A. A., ali o oporoki, katere izvirnik je bil v sodni hrambi, ali drugi oporoki pokojnice z drugačno vsebino od tiste v oporoki v sodni hrambi, prav tako iz leta 1977, kot je sklepalo sodišče prve stopnje (12. točka sodbe sodišča prve stopnje). Obema inačicama je skupno, kar je pravno odločilno in tvori dejansko stanje, ki utemeljuje odškodninsko odgovornost toženke v konkretnem primeru, in sicer, da je pokojnica 6. 7. 1977 napisala lastnoročno oporoko, ki pa kljub dejstvu, da se je vseskozi nahajala v sodni hrambi v seznamu listin sodišča pod opr. št. SL 90/77, v zapuščinskem postopku ni bila razglašena in je zapuščinsko sodišče uvedlo zakonito, ne pa oporočno dedovanje. Okrajno sodišče v Celju je oporoko našlo in razglasilo šele v letu 2015.

O protipravnosti

11Sodišča vodijo svoje poslovanje v zvezi z evidenco zadev, ki jih obravnavajo, z vpisniki in pomožnimi knjigami. Ti so bili v času, ko je tekel sporni zapuščinski postopek, predpisani s Sodnim poslovnikom za redna sodišča (v nadaljevanju poslovnik).¹ Tretji odstavek 235. člena poslovnika je določal, da mora vpisničar² po vpisu zadeve v D vpisnik, kamor se vpisujejo zapuščinske zadeve, po seznamu listin ugotoviti, če sodišče hrani zapustnikovo oporoko. Po razglasitvi oporoke se napravi prepis oporoke za spis, izvirna oporoka pa se z zaznamkom o razglasitvi vloži nazaj med listine. Če sodišče ne hrani oporoke zapustnika, se napiše na smrtovnici z rdečilom zaznamek "V sodni hrambi ni oporoke" (četrti odstavek 235. člena poslovnika).

12Netočen zapis v desnem zgornjem robu smrtovnice z dne 3. 12. 1993 z rdečim kemičnim svinčnikom „Oporoka ni v sodni hrambi“ z nečitljivim podpisom, ob dejstvu, da je bila oporoka z dne 6. 7. 1977 deponirana na sodišču in vpisana v seznam listin pod opr. št. SL 90/77, ne razbremenjuje toženke odškodninske odgovornosti. Načelo pravne varnosti kot ene od prvin pravne države se v sodnem postopku zrcali v pravici vsakogar do poštenega sojenja (22. člen ustave). To med drugim predpostavlja, da so informacije sodišča udeležencem v sodnem postopku, ki izvirajo iz sfere sodišča in se nanašajo na procesno gradivo, ujemajo z objektivno stvarnostjo. Administrativno poslovanje kot podpora sojenju mora biti urejeno tako, da je pregledno in da se zadeve evidentirajo na enoten način, tako da se lahko listina (čim prej) najde, sodno osebje pa mora biti pri tem natančno in zanesljivo. Opustitev minimalnega standarda skrbnosti lahko povzroči nedopustno napako, kot se je to zgodilo v konkretnem primeru.

13Namen sodne hrambe oporoke je v večji pravni varnosti – oporočitelj oporoko zaupa sodišču z namenom, da bi jo varovalo pred uničenjem, izgubo in zlorabo - ter olajšanju dokazovanja. Tožnik je utemeljeno zaupal sodišču in pričakoval, da bo ravnanje sodišča v zvezi s sodno hrambo oporoke kot pomembnim pravnim poslom za primer smrti še posebej skrbno. Zato se je utemeljeno zanesel na ugotovitev sodnice, da oporoke pokojnice ni v sodni hrambi in v zmotnem prepričanju o resničnosti te izjave pristal na sklenitev dednega dogovora in zakonito dedovanje. Sklenitev dednega dogovora pa ne pomeni, da je privolil v kršitev in se odpovedal uveljavljanju škode, ki mu je nastala s protipravnim ravnanjem sodišča. Privolitev je primae faciae izključena, ker za tako izjavo ni bila izpolnjena predpostavka resnične in svobodne volje izjavitelja. Pogoj za izražanje resnične in svobodne volje bi bila namreč popolna in resnična informacija o oporoki z dne 6. 7. 1977 in njeni vsebini, s katero tožnik ni razpolagal.

O pretrganju vzročne zveze zaradi opustitve vložitve pravnih sredstev

14Iz teh razlogov je neutemeljen očitek, da bi tožnik zoper sklep o dedovanju moral vložiti pritožbo oziroma tožbo za ugotovitev obstoja oporoke na podlagi 77. člena ZD in da ima opustitev teh procesnih dejanj za posledico pretrganje vzročne zveze med protipravnim ravnanjem sodišča in nastalo škodo. V sodni praksi poudarjena zahteva po izčrpanju pravnih sredstev, ki izhaja iz načela subsidiarnosti odškodninske odgovornosti za oblastno protipravnost, pomeni, da opustitev vložitve pravnega sredstva vrednostno pretehta protipravno ravnanje oblastnega organa.³ Zahteva po izčrpanju pravnih sredstev udeležence sodnih postopkov sili, da izkoristijo pravna sredstva, predvidena z zakonom za matično področje, in sodišču v zvezi s tem priskrbijo (trditveno in dokazno) procesno gradivo. Sodiščem je s tem dana možnost, da, upoštevaje načelo večstopenjskega sojenja, izdajo pravilno in zakonito sodno odločbo.

15To pravilo ni absolutno⁴ - vprašati se je treba, ali je imel udeleženec postopka na voljo učinkovito pravno sredstvo, s katerim bi in concreto dosegel odstranitev protipravnega ravnanja in njegovih posledic. Če bi bilo mogoče sanirati nezakonitost, bi bila s tem nujno odpravljena tudi protipravnost. Pretirano, celo absurdno bi bilo v konkretnem primeru od tožnika zahtevati, da podvomi v nedvoumno (čeprav napačno) zagotovilo zapuščinskega sodišča, da oporoke ni v sodni hrambi, in vloži pritožbo zoper sklep o dedovanju. Tudi če bi, hipotetično gledano, to storil, mu glede na ugotovitev sodišča in dejstvo, da je bila oporoka najdena šele v letu 2015, v pritožbenem postopku, v katerem s pritožbo ne mogel uspeti, ne bi mogla biti zagotovljena celovita in učinkovita sodna kontrola. Zmotno misleč, da oporoke ni v sodni hrambi, je tožnik razumno razpolagal s pravicami v zapuščinskem postopku tako, da je sklenil dedni dogovor, saj je utemeljeno lahko podvomil, ali je pokojnica sploh napravila veljavno oporoko, in če, v čigavo korist. Nesorazmerno in neživljenjsko bi mu bilo zato naložiti breme, da obstoj oporoke s tožbo uveljavlja v pravdi. Odgovor na vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena, je torej pritrdilen: podana je vzročna zveza med protipravnim ravnanjem državnega organa in škodo, ki jo v tem postopku uveljavlja tožnik.

Odločitev o reviziji

16Ker revizijski razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških

17Odločitev o stroških revizijskega postopka se glede na naravo vmesne sodbe pridrži za končno odločbo, ki jo bo sodišče izdalo v nadaljevanju postopka po obravnavanju višine tožbenega zahtevka (164. člen ZPP).

¹ Ur. list SRS, št. 26/1978 s spremembami.
² Vpisničar je uslužbenec sodišča, ki praviloma samostojno vodi vpisnik ( prvi odstavek 235. člena poslovnika).
³ Tako npr. sklep II Ips 220/2017 z dne 17. 1. 2019, 16. odstavek.
⁴ Primerjaj sodbo II Ips 198/208 z dne 19. 2. 2019, 14. odstavek.