VSRS Sklep I Up 263/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 466,65 EUR v 15 dneh od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka izpodbijanega sklepa zavrglo tožbo, vloženo po 4. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zoper sklep Občine št. 606-3/2010-024 z dne 16. 2. 2016 (v zvezi s soglasjem za gostinstvo Občine, št. 321-I-1/2015-037 z dne 23. 12. 2015), s katerim je bil tožnikov predlog za obnovo postopka izdaje soglasja za podaljšani obratovalni čas za obdobje od 1. 1. 2016 do 29. 2. 2016 podjetju T., d. o. o., za tam navedeni gostinski obrat zavržen. Hkrati je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka). V tožbi je tožnik zahteval, da sodišče: I. ugotovi, da je z izdajo navedenega sklepa tožena stranka kršila ustavno pravico tožeče stranke do pravnega sredstva po 25. členu Ustave; II. da je navedeni sklep nezakonit in se odpravi; III. da je tožena stranka dolžna v bodoče dati tožeči stranki položaj stranskega udeleženca v postopku po 43. členu ZUP in ji vsakokrat omogočiti sodelovanje v postopku izdaje soglasja za podaljšanje obratovalnega časa tam navedenemu podjetju ter mu vročiti odločbo (soglasje) hkrati z vročitvijo te odločbe navedenemu podjetju; in IV. toženki naloži povrnitev njegovih stroškov predmetnega upravnega spora. Tožnik je v tožbi izrecno navedel, da tožbo vlaga po 4. členu ZUS-1, saj z redno tožbo v upravnem sporu ne bi uspel, ker je soglasje župana prenehalo veljati 29. 2. 2016, to pa je znotraj časa za vložitev tožbe v upravnem sporu.

2Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedlo, da ima tožnik zoper navedeni sklep zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v smislu 23. člena Ustave Republike Slovenije v rednem upravnem sporu v skladu z določbo 2. člena ZUS-1, zato v obravnavani zadevi ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva za odločanje sodišča v t. i. subsidiarnem upravnem sporu.

3Tožnik je zoper omenjeni sklep vložil pritožbo. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bilo z aktom poseženo v ustavne pravice posameznika. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožniku zagotovljeno učinkovito sodno varstvo na podlagi 2. člena ZUS-1, pa ni v zadostni meri obrazloženo. Navaja, da je v tožbi pojasnil, zakaj meni, da nima zagotovljenega učinkovitega sodnega varstva v rednem upravnem sporu, saj bi bila njegova tožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavržena. Sodišče se do teh trditev ni opredelilo, zato izpodbijani sklep o tem nima razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, sklep prvostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek, podrejeno pa, da sklep prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da tožbi ugodi.

4Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da se pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča, da bi moral tožnik sodno varstvo uveljavljati v rednem upravnem sporu. Meni, da niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje po 4. členu ZUS-1. Predlaga, da se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

5Pritožba ni utemeljena.

K I. točki izreka

6Izpodbijani sklep sodišča temelji na ugotovitvi, da je imel tožnik zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v rednem upravnem sporu v skladu z 2. členom ZUS-1, zato v obravnavanem primeru ni izpolnjena procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva za odločanje o tožbi na podlagi 4. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče se s takšno presojo prvostopenjskega sodišča strinja.

7ZUS-1 v 1. členu določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po 2. členu ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (prvi odstavek). V skladu s 4. členom ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (prvi odstavek).

8Iz navedenega izhaja, da se sodno varstvo v upravnem sporu zagotavlja na dveh različnih podlagah: po 2. členu ZUS-1, ko gre za (t. i. redni) upravni spor o zakonitosti upravnega akta, ali po 4. členu, ki je rezerviran za primere, ko zoper posamične akte in dejanja organov, s katerimi je poseženo v človekove pravice in temeljne svoboščine, ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (subsidiarni upravni spor). To med drugim pomeni, da zoper upravne akte ni mogoč upravni spor po 4. členu ZUS-1, saj je sodno varstvo zagotovljeno v okviru rednega upravnega spora, v katerem lahko tožnik zatrjuje nezakonitost upravnega akta tudi zaradi kršitve človekovih pravic, storjenih v postopku izdaje tega akta. Sodno varstvo iz 2. člena ZUS-1 je torej "drugo sodno varstvo" iz 4. člena tega zakona.¹

9Vrhovno sodišče pri tem poudarja, da mora posameznik morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin uveljavljati s pravnimi sredstvi v okviru (sodnega) postopka, ki je predviden za varstvo pravic na nekem pravnem področju. Kadar je v sodnem postopku na razpolago kakšno pravno sredstvo ter so zakonski pogoji in razlogi za uporabo tega pravnega sredstva takšni, da omogočajo izpodbijanje in odpravo nezakonitosti, ki pomenijo hkrati poseg v človekove pravice, potem mora prizadeti posameznik za varstvo svojih pravic takšno pravno sredstvo izkoristiti.²

10Upoštevaje navedeno je stališče prvostopenjskega sodišča v tu obravnavani zadevi pravilno. Zoper izpodbijani sklep tožene stranke, s katerim je bil zavržen predlog tožnika za obnovo postopka izdaje soglasja za podaljšani obratovalni čas, je dovoljen upravni spor po 2. členu ZUS-1. To pa pomeni, da subsidiarnega upravnega spora za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 4. členu ZUS-1 zoper navedeni upravni akt ni mogoče voditi in v njem odločiti.

11Navedenega stališča pa ni mogoče razumeti na način, da pritožniku sodno varstvo zoper izpodbijani sklep ni bilo zagotovljeno. Za odgovor na vprašanje, ali je pritožniku zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo, namreč ni pomembno, ali je pritožnik to sodno varstvo uveljavljal oziroma ali ga je uveljavljal pravočasno. Zato na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da naj pritožnik ne bi imel zagotovljenega drugega sodnega varstva, ker je štel, da za tožbo po 2. členu ZUS-1 ne bi imel več pravnega interesa (ker je soglasje za podaljšanje obratovalnega časa prenehalo veljati znotraj časa za vložitev tožbe v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1). Ob tem ne gre prezreti, da bi lahko pritožnik s tako tožbo (tožbo v rednem upravnem sporu) v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 33. člena ZUS-1 zahteval ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim naj bi bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), vendar tega ni storil. Sodišče pa presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1).

12Neutemeljeno je tudi pritožnikovo sklicevanje na pravni pouk v odločbi tožene stranke. Le-ta posamezniku ne more dati več pravic, kot mu jih daje zakon, oziroma niti ne pomeni, da pravno sredstvo, ki ga ima posameznik pravico vložiti, ne bi smelo biti podvrženo procesnim predpostavkam.³

13Očitno neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da izpodbijanega sklepa prvostopenjskega sodišča ni mogoče preizkusiti, ker ne ustreza standardu potrebne obrazložitve. V njem so jasno navedeni razlogi, ki v obravnavanem primeru onemogočajo (izključujejo) vsebinsko obravnavanje tožbe po 4. členu ZUS-1. Ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je v obravnavanem primeru pritožniku bilo zagotovljeno drugo učinkovito (primarno) sodno varstvo, se mu ni bilo treba opredeljevati (še) do vprašanja, ali je bilo z izdajo navedenega sklepa toženke poseženo v tožnikovo pravico do pravnega sredstva.

14Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (prvi odstavek 82. člena v zvezi s 76. členom ZUS-1).

K II. točki izreka

15Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan v skladu s prvim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 povrniti toženki stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR (625 točk po 4. točki v zvezi z drugo alinejo 1. točke tarifne št. 30 Odvetniške tarife, administrativne stroške v višini 2% po tretjem odstavku 11. člena, oboje povečano za 22% DDV po 12. členu). Zakonske zamudne obresti tečejo od naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

¹ Prim. sklep VSRS I Up 11/2016 z dne 17. 1. 2016.
² Glej sklep Ustavnega sodišča Up-2962/08 z dne 23. 6. 2009.
³ Pravni pouk se je glasil: "Zoper to odločbo ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor /.../."