VSRS Sodba XI Ips 44061/2019

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom II Kpd 44061/2019 z dne 25. 11. 2019 zoper zahtevano osebo F. A. na podlagi tretjega odstavka 524. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila izročitveni pripor, ki traja do izročitve Republiki Kazahstan. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom I Ks 44061/2019 z dne 29. 11. 2019 pritožbo zagovornikov zahtevane osebe zavrnil kot neutemeljeno.

2Zagovorniki vlagajo zoper pravnomočni sklep o ekstradicijskem priporu zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP. Navajajo, da sta sodišči nižje stopnje kršili tretji odstavek 524. člena ZKP v zvezi s 523. členom ZKP, saj sta o ekstradicijskem priporu odločili na podlagi prošnje za izročitev in dodatno posredovane dokumentacije, ki ni bila overjeno prevedena v slovenski jezik. Sodišči nižje stopnje sta po oceni zagovornikov kršili tudi četrti odstavek 523. člena ZKP s tem, ko sta odločili, da lahko država prosilka na podlagi 18. člena Konvencije združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu (Ur. l. RS št. 41/2004, v nadaljevanju Konvencija) izročitveno dokumentacijo poda v angleškem jeziku. Poudarjajo, da zunajobravnavni senat v izpodbijanem sklepu ni navedel razlogov, zakaj se v predmetni zadevi uporablja Konvencija. Poleg tega po stališču zagovornikov dokumentacija z dne 25. 11. 2019, ki je bila posredovana zgolj v angleškem jeziku ni bila primerna za odločanje o klasičnem ekstradicijskem priporu in se preiskovalna sodnica nanjo ne bi smela opreti. Ocenjujejo, da okoliščina, da so bile listine sodno pretolmačene na naroku, ne pomeni odprave pomanjkljivosti glede dokumentacije. Overjen prevod dokumentacije naj bi bil bolj verodostojen od simultanega tolmačenja na naroku, ki poteka v prisotnosti več oseb, kar bi lahko vplivalo na kakovost tolmačenja. Kvaliteta tolmačenja na naroku pa je pomembna predvsem z vidika izvrševanja jamstev iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Zunajobravnavni senat se do istovrstnih pritožbenih očitkov ni opredelil. Izpostavljajo navedbe tolmača za angleški jezik, ki naj bi na naroku dne 25. 11. 2019 opozoril, da gre za nerazumljivo dokumentacijo, ki je ne more vsebinsko tolmačiti. Dodajo, da so na to izrecno opozorili v pritožbi, vendar se zunajobravnavni senat v izpodbijanem sklepu do teh očitkov ni opredelil. Zaključujejo, da je naloga sodišča v izročitvenem postopku predvsem varstvo pravic zahtevane osebe in ne skrb za interese države prosilke, kar naj bi v obravnavani zadevi počela preiskovalna sodnica. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor odpravi ter zahtevano osebo izpusti na prostost, ali zoper njo odredi milejši ukrep, podredno pa, da izpodbijana sklepa razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev preiskovalni sodnici.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc, ki je navedel, da je po kriterijih Evropskega sodišča za človekove pravice treba predvsem upoštevati, da zahtevana oseba razume, česa je obdolžena in pri tem ni najbolj pomembno, če je to izraženo v kakšnem drugem, njej razumljivemu jeziku. Poudarja, da je sodišče o tem vprašanju navedlo ustrezne razloge. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo zahtevani osebi in njegovim zagovornikom, ki se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca niso izjavili.

B-1.

5Zahteva za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP izredno pravno sredstvo, ki jo je mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

B-2.

6Zahteva uvodoma navaja, da k prošnji za izročitev z dne 28. 9. 2019 in dodatni dokumentaciji z dne 18. 11. 2019 niso bili priloženi overjeni prevodi v slovenski jezik. Zaradi tega naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, kdo je opravil prevod listin v slovenski jezik, hkrati pa ni nobenega zagotovila, da se prevodi ujemajo z orginalno dokumentacijo v ruskem jeziku. Zagovorniki grajajo tudi stališče zunaobravnavnega senata, da je šlo za uradni prevod s strani tuje države. Poudarjajo, da sta sodišči nižje stopnje kršili določilo tretjega odstavka 524. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 523. člena ZKP.

7Iz podatkov spisa izhaja, da je Generalno državno tožilstvo Republike Kazahstan preiskovalni sodnici Okrožnega sodišča v Ljubljani dostavilo izročitveno dokumentacijo z dne 28. 9. 2019, ki je bila v ruskem jeziku (eden izmed dveh uradnih jezikov v Kazahstanu) in ji je bil priložen prevod v slovenski jezik. Prevodi listin so bili žigosani z žigom zgoraj navedenega državnega organa Republike Kazahstan. Iz prevodov posameznih listin v slovenski jezik je razvidno, da gre za razumljivo prevedeno besedilo, ki omogoča ugotovitev vsebine ravnanj, ki se očitajo zahtevani osebi.

8Zahteva izročitveni dokumentaciji z dne 28. 9. 2019 očita, da iz nje ni mogoče ugotoviti kdo jo je prevedel ter, da ni mogoče sklepati, da je bila oseba, ki je izdelala prevod, to sploh sposobna storiti. Tovrstni očitki so neutemeljeni. Iz prevoda dokumentacije sicer ni razvidna konkretna oseba, ki jo je prevedla, kljub temu pa je na podlagi žiga Generalnega državnega tožilstva Republike Kazahstan mogoče zaključiti, da je to storil sam državni organ. Takšnemu prevodu ni mogoče odreči verodostojnosti, še zlasti glede na to, da gre za jasen in razumljiv prevod v slovenski jezik.

9Zakonsko določilo četrtega odstavka 523. člena ZKP v situaciji, ko izročitev ni urejena v dvo ali večstranski mednarodni pogodbi, sicer predvideva dostavo overjenega prevoda izročitvene dokumentacije, vendar zakon s tem ne odreka možnosti, da državni organi tuje države sami zagotovijo prevode besedil v jezik naše države. Delovanje tolmačev v drugih državah je namreč lahko urejeno drugače kot pri nas, pri čemer lahko tolmači delujejo tudi v okviru državnih organov. Vsekakor pa je za zagotavljanje ustreznih prevodov in za njihovo verodostojnost vedno odgovorna posamezna država. Hkrati je tuja država odgovorna tudi za overitev listine. Slednje namreč pomeni, da država uradno potrdi enakost oziroma resničnost vsebine listine. V končni posledici tako za resničnost vsebine listine, kot tudi za vsebino prevodov vedno jamči posamezna država. Kolikor torej tuja država sama zagotovi prevod listine v jezik zaprošene države in za resničnost ter verodostojnost listine jamči z žigi pristojnih organov, je takšen prevod mogoče šteti za enakovrednega overjenemu prevodu v smislu četrtega odstavka 523. člena ZKP. V tem kontekstu je razumna tudi argumentacija zunajobravnanega senata, ki je predmetne prevode v slovenski jezik označil kot uradne prevode. Glede na to, da slovenski prevodi tudi sicer ne omogočajo dvoma v njihovo kakovost, česar zagovorniki tudi sicer ne problematizirajo, uveljavljana kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 523. člena ZKP in tretjim odstavkom 524. člena ZKP, ni podana.

10Zagovorniki vsebinsko enake kršitve določb postopka uveljavljajo tudi glede dokumentacije z dne 18. 11. 2019, vendar prevodi omenjene listine niso bili sodišču prve stopnje dostavljeni v slovenskem, ampak v angleškem jeziku (list. št. 345 – 347 sodnega spisa), zato so tovrstni očitki obravnavani v okviru zatrjevanih kršitev, povezanih z dodatno dokumentacijo z dne 25. 11. 2019.

11Zahteva dokumentaciji z dne 25. 11. 2019 očita, da je bila posredovana zgolj v ruskem jeziku, pri čemer ji ni bil priložen overjen prevod v slovenski jezik, ampak zgolj neoverjen prevod v angleški jezik. Poudarja, da glede na okoliščino, da dodatni izročitveni dokumentaciji ni bil priložen overjen prevod v slovenski jezik, listine ne izpolnjujejo pogoja iz četrtega odstavka 523. člena ZKP. Hkrati to po oceni zagovornikov pomeni, da je bil izročitveni pripor na podlagi tretjega odstavka 524. člena ZKP odrejen nezakonito. Zahteva tudi izpostavlja, da okoliščina, da je bila dokumentacija sodno pretolmačena na naroku, ne pomeni odprave pomanjkljivosti listin. Nenazadnje zagovorniki zatrjujejo, da je bil prevod dodatne izročitvene dokumentacije v angleški jezik slab, kar naj bi na naroku potrdil tudi sodni tolmač za angleški jezik.

12Glede izpostavljenih očitkov je na podlagi pregleda sodnega spisa mogoče ugotoviti, da je prvostopenjsko sodišče dne 25. 11. 2019 prejelo dodatno izročitveno dokumentacijo v ruskem jeziku, ki ji je bil priložen prevod v angleški jezik (list. št. 406 – 427 in 464 - 476). Dodatna izročitvena dokumentacija, vključno z angleškimi prevodi je bila žigosana z enakim žigom kot ekstradicijska dokumentacija z dne 28. 9. 2019. Navedene listine so bile zahtevani osebi tolmačene s pomočja sodnega tolmača za angleški jezik, ki je pisanja simultano tolmačil v slovenski jezik, iz katerega je nato tolmačka za azerbajdžanski jezik prevajala v materni jezik zahtevane osebe (list. št. 439 sodnega spisa). Prevod dodatne izročitvene dokumentacije v slovenski jezik se tako nahaja na zapisniku o zaslišanju zahtevane osebe z dne 25. 11. 2019, pri čemer je iz zapisnika mogoče razbrati, da gre za razumljivo pisanje oziroma izpovedbo priče A. A. Sodni tolmač za angleški jezik je glede omenjenih prevodov pripomnil, da je besedilo na določenih mestih nejasno, zaradi česar je besedilo prevajal dobesedno (list. št. 447). Kljub temu pa določene nejasnosti posameznih delov prevoda, na razumljivost celotnega besedila, po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo vplivati. Branje prevoda namreč omogoča razpoznavo bistvene vsebine izpovedbe zgoraj navedene priče, na katero se je preiskovalna sodnica v sklepu o odreditvi pripora tudi oprla. Očitki zagovornikov, da gre za slab prevod v angleški jezik se tako izkažejo kot neutemeljeni.

13Ključni očitek, ki ga zagovorniki izpostavljajo se nanaša na to, da je bila dodatna dokumentacija posredovana v angleškem in ne v slovenskem jeziku, kot to predvideva četrti odstavek 523. člena ZKP. Zunajobravnani senat je glede istovrstnih pritožbenih očitkov pojasnil, da se v obravnavani zadevi uporabljajo določila Konvencije, na podlagi katere je Republika Slovenija kot pogodbenica izjavila, da so lahko zaprosila in priloge naši državi sestavljena tudi v angleškem jeziku, kolikor prevoda v slovenski jezik ni mogoče zagotoviti. Vendar takšna argumentacija sodišča druge stopnje ni pravilna. Drži sicer, da je v obravnavani zadevi pravna podlaga za izročitev zahtevane osebe Republiki Kazahstan Konvencija. Med našo državo in Republiko Kazahstan namreč ne obstaja dvostranska mednarodna pogodba, ki bi urejala izročitev, hkrati pa omenjena država ni podpisnica Evropske konvencije o izročitvi ali drugega večstranskega mednarodnega akta o izročitvi. To pomeni, da ob odsotnosti drugačne podlage, za izročitev veljajo določila 16. člena Konvencije. Vendar omenjeni člen ne vsebuje nobenih določil o jeziku izročitvene dokumentacije. Določbe 18. člena Konvencije, na katero se je skliceval zunajobravnavni senat pri podlagi za uporabo angleškega jezika, zadevajo izključno medsebojno pravno pomoč, kamor pa izročitve ni mogoče šteti. Konvencija nima določb o jeziku ekstradicijske dokumentacije, zato je treba v tem delu uporabiti določilo četrtega odstavka 523. člena ZKP, ki zahteva, da mora biti ekstradicijski dokumentaciji priložen overjen prevod v slovenskem jeziku. Glede na to, da dodatni ekstradicijski dokumentaciji ni bil priložen overjen prevod v slovenski jezik, ampak zgolj v angleški jezik, to predstavlja kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 523. člena ZKP. Vendar gre za kršitev, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. Takšnega vpliva pa zagovorniki niso izkazali.

14Ekstradicija je meddržavni pravni posel, s katerim se tujec na podlagi sodnega postopka izroča tuji državi, da bi mu ta sodila, ali da bi zoper njega izvršila kazensko sankcijo.¹ Bistvenega pomena za izročitev je, da posameznik, katerega izročitev se zahteva, ni postavljen v vlogo objekta postopka, ampak je predvsem njegov subjekt. Tovrsten položaj mu je zagotovljen že na podlagi okoliščine, da o izročitvi v prvi vrsti odloča sodišče. Zagovorniki glede tega pravilno ugotavljajo, da je naloga sodišča v izročitvenem postopku skrb za varstvo pravic zahtevane osebe. Procesne določbe o jeziku izročitvene dokumentacije so tako namenjene predvsem zagotavljanju procesnih jamstev zahtevane osebe, ki ji mora biti v skladu z načelom specialnosti omogočeno, da je seznanjena glede katerih kaznivih dejanj jo država prosilka preganja. Hkrati ji seznanitev z očitki države prosilke omogoča, da se o njih izjavi ter na ta način učinkovito izvaja svojo obrambo. Kršitev postopkovnih določb o jeziku izročitvene dokumentacije je zato treba presojati z vidika pravic in temeljnih jamstev zahtevane osebe. V tovrstna postopkovna jamstva pa v obravnavani zadevi, kljub kršitvi določb postopka, ni bilo poseženo. Sodišče prve stopnje je namreč v največji možni meri poskrbelo za to, da se je zahtevana oseba imela možnost seznaniti z (dodatno) izročitveno dokumentacijo in se v nadaljevanju o njej tudi izjaviti. Pri tem je velja izpostaviti, da je zahtevana oseba po lastnih navedbah prevajalec za angleški jezik in se je že na ta način lahko seznanila z vsebino dodatne dokumentacije z dne 25. 11. 2019. Hkrati mu je bila dokumentacija simultano prevedena v azerbajdžanski jezik na samem naroku dne 25. 11. 2019. Pri tem je iz zapisnika razvidno, da je tujec razumel vsebino prevedene dokumentacije, saj je na njo podal konkretne vsebinske pripombe, povezane z izpovedbe priče A. A. To pomeni, da je bilo v obravnavani zadevi zahtevani osebi omogočeno, da je v največji možni meri izvrševala jamstva iz 22. člena Ustave. Zagovorniki sicer zatrjujejo, da je simultano tolmačenje vplivalo na kakovost izvrševanje te pravice, vendar glede na to, da je zahtevana oseba prevajalec za angleški jezik, hkrati pa je tudi iz samega zapisnika z dne 25. 11. 2019 razvidno, da je šlo za razumljivo prevedeno besedilo, se s takšnimi očitki ni mogoče strinjati. Ob upoštevanju okoliščine, da so bili zahtevani osebi zagotovljeni ustrezni prevodi dodatne ekstradicijske dokumentacije, kar ji je omogočilo uresničevanje pravice do izjave, ugotovljena kršitev določb postopka iz 371. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 524. člena ZKP ni vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa.

15Zahteva uveljavlja kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navedbami, da zunajobravnavni senat v izpodbijanem sklepu ni navedel niti enega razloga o tem, zakaj se v predmetni zadevi uporablja Konvencija. Uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodišče ne navede razlogov o odločilnih dejstvih. Bistvenega pomena za odločanje v obravnavani zadevi je golo dejstvo, da pravno podlago za odločanje o ekstradiciji predstavlja Konvencija. Razlogi za njeno uporabo pa so ob upoštevanju določil Konvencije, ki v končni posledici odkazujejo na notranjo zakonodajo zaprošene države oziroma na določila XXXI. poglavja ZKP, drugotnega pomena. S tega vidika nenavedba izrecnih razlogov o uporabljivosti Konvencije, ne more predstavljati uveljavljane kršitve določb postopka.

16Zagovorniki zatrjujejo, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki so se nanašale na nerazumljivost angleških prevodov ekstradicijske dokumentacije in na kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, do katerega naj bi prišlo zaradi simultanega prevajanja dodatne dokumentacije iz angleškega v slovenski oziroma azerbajdžanski jezik. Poudarjajo, da je zunajobravnavni senat s tem zagrešil kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Takšni očitki ne predstavljajo navedene kršitve, ampak kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP. Zunajobravnavni senat je omenjene pritožbene navedbe obravnaval v peti točki obrazložitve, v kateri se je opredelil do očitkov, ki so se nanašali na dodatno izročitveno dokumentacijo z dne 18. 11. 2019 in 25. 11. 2019. Pri tem ni izrecno odgovoril na sicer neutemeljene očitke, povezane s kakovostjo prevoda v angleški jezik in na navedbe o kršitvi enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, zaradi ustnega tolmačenja. V situaciji, ko se pritožbeno sodišče do določenih navedb ne opredeli, čeprav bi se moralo, je lahko podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Vendar vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in zakonitostjo sodbe, zagovorniki v zahtevi niso izkazali. Poleg tega uveljavljane kršitve določb postopka na zakonitost sklepa o odreditvi pripora ne bi mogle vplivati. Zagovorniki so namreč v pritožbi zatrjevali, da naj bi sodni tolmač angleški prevod označil za slabega, kar pa ne drži. Sodni tolmač je namreč navedel, da je besedilo na določenih mestih zelo nejasno, zaradi česar je moral prevajati dobesedno (list. št. 447 sodnega spisa). Hkrati je bilo ugotovljeno, da takšne nejasnosti na razumljivost celotnega besedila niso vplivale. Poleg tega je na istovrstne očitke obrambe odgovorila že preiskovalna sodnica v drugem odstavku, na strani 7 obrazložitve sklepa o odreditvi pripora. Pravnomočni sklep torej vsebuje argumentacijo o očitani neustreznosti prevodov, hkrati pa se je zahtevana oseba z ustnim tolmačenjem na zapisnik imela možnost seznaniti z dodatno ekstradicijsko dokumentacijo in se o njej izjaviti, zato neopredelitev drugostopenjskega sodišča do istovrstnih pritožbenih navedb, ki je glede na vsebino celotne obrazložitve, sprejelo presojo sodišča prve stopnje, ni mogla imeti vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa.

17Zagovorniki zatrjujejo, da je naloga sodišča v izročitvenem postopku predvsem varstvo pravic zahtevane osebe in ne skrb za interese države prosilke, kar naj bi v obravnavani zadevi počela preiskovalna sodnica. S takšnimi navedbami zagovorniki ne uveljavljajo kršitev določb postopka, zato se Vrhovno sodišče v njihovo presojo ni spuščalo.

C.

18Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka niso bile podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

19Če bo za zahtevano osebo nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti odločbe.

¹ Ambrož, Bavcon: MEDNARODNO KAZENSKO PRAVO, Uradni list RS, Ljubljana, 2012, str. 402.