VSL Sodba I Cp 1908/2019

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh s parc. št. 2221/11 k. o. ... odstraniti tri reklamne panoje površine 12 m², masivne konstrukcije temnordeče barve in s parcelne številke 2238 k. o. ... en reklamni pano enakega izgleda in ju prosto stvari izročiti tožeči stranki. Toženi stranki naložilo še povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Uvodoma opozarja, da je bila glavna obravnava dne 31. 5. 2019 opravljena brez navzočnosti tožene stranke. Kljub prošnji za preložitev ni bila preložena, odločitev o tem pa v sodbi ni obrazložena. Toženi stranki ni bila dana možnost, da se na glavni obravnavi izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke oziroma ji ni bila dana možnost, da se jo zasliši kot stranko. Zakoniti zastopnik tožene stranke kljub temu, da ga je sodišče na zaslišanje vabilo, ni bil zaslišan. Te odločitve v izpodbijani sodbi ni obrazložilo. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Storjena je tudi kršitev 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi nikjer ni navedeno, da je bila glavna obravnava dne 31. 5. 2019 sploh izvedena. Razpisana je bila za dne 17. 5. 2019 ob 8.30 uri. Tožena stranka je za preložitev prosila zaradi upravičene odsotnosti zakonitega zastopnika, ki je od 13. 5. 2019 do 27. 5. 2019 koristil očetovski dopust. Narok je bil preklican in preložen na dan 31. 5. 2019 ob 9.00 uri. Tožena stranka je dne 30. 5. 2019, ko je ugotovila, da ima na dan 31. 5. 2019 ob 9.30 uri na Okrožnem sodišču v Kranju že prej razpisano glavno obravnavo, po elektronski pošti prosila za preložitev glavne obravnave in predložila vabilo. Za preložitev glavne obravnave je zaprosila takoj ko je lahko, in sicer takoj po prihodu nazaj v službo, ko je pregledala najnujnejše zadeve. Ni se mogla opredeliti do vseh navedb tožeče stranke iz pripravljalne vloge dne 16. 5. 2019, saj jo je prejela šele 23. 5. 2019. Sodišče v sodbi ni navedlo oziroma obrazložilo, da se je glavna obravnava izvedla v odsotnosti tožene stranke in zakaj je dokaz z zaslišanjem tožene stranke nepotreben. Navedlo je le, da za odločitev zadoščajo že predloženi listinski dokazi, s čimer je naredilo vnaprejšnjo dokazno oceno. Tudi izrek sodbe je nerazumljiv. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navajala, da je šlo za nadaljevanje najemnega razmerja, kar je v pripravljalni vlogi z dne 3. 5. 2019 še dodatno obrazložila. Iz elektronske korespondence niso razvidni odgovori tožene stranke na elektronska sporočila, ki jih je pošiljala tožeča stranka. Elektronska sporočila se nanašajo na čas po preteku najemne pogodbe. Najemna pogodba se je še vedno izvajala v aprilu 2018, zato je mogoče sklepati, da je bil najem molče obnovljen. Tožeča stranka tudi ni dokazala, da je bil toženi stranki poziv na odstranitev oglasnih površin z dne 5. 9. 2018 res vročen.

3V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka pritožbene navedbe tožene stranke in opozarja, da so trditve glede (ne) dokazanosti vročitve poziva na odstranitev oglasnih površin nedopustna pritožbena novota.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je prvi narok za glavno obravnavo dne 31. 5. 2019, na katerem je ugotovilo, da je zadeva zrela za razsojo, opravilo v nenavzočnosti tožene stranke. Iz zapisnika o naroku izhaja (list. št. 53), da je med narokom prejelo elektronsko sporočilo tožene stranke, v katerem je le ta pojasnila, da je „prišlo do napake in zakoniti zastopnik tožene stranke ni bil pravočasno obveščen o vabilu in da ima danes ob 9.30 narok na Okrožnem sodišču v Kranju“ in vprašala, ali „je morda kakšna možnost, da bi zopet prestavili termin“. Sodišče prve stopnje je namreč pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo razpisalo že za 17. 5. 2019 in ga na prošnjo tožene stranke, ki je od 13. 5. 2019 do 27. 5. 2019 koristil očetovski dopust, preklicalo in preložilo na 31. 5. 2019. Iz zapisnika o naroku dne 31. 5. 2019 nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da ne gre za upravičen razlog, ker je toženi stranki mogoče očitati neskrbno ravnanje. Pritožbeno sodišče se z navedeno oceno strinja.

6Tožena stranka je obvestilo o preklicu naroka z dne 17. 5. 2019 in preložitvi na 31. 5. 2019 prejela 20. 5. 2019. Iz elektronskega sporočila¹ izhaja, da naj bi prišlo do napake med bolniško odsotnostjo poslovne sekretarke tožene stranke M. J.² in da informacija o naroku ni prišla do direktorja, ki je šele 30. 5. 2019 ugotovil, da je naslednji dan razpisan narok v obravnavani zadevi. Tudi po presoji pritožbenega sodišča navedeno ne predstavlja upravičenega razloga za neudeležbo tožene stranke na naroku dne 31. 5. 2019, ki je vabilo prejela že 20. 5. 2019. Preložitev naroka je izjema, ki jo je treba obravnavati restriktivno. Okoliščine, zaradi katerih naj bi bil zakoniti zastopnik obveščen o naroku šele en dan pred narokom, izhajajo iz sfere tožene stranke (pravne osebe), ki nosi tudi morebitne posledice zatrjevanih „napak“ v poslovanju. Poleg tega je bilo od 20. 5. 2019 (ko je tožena stranka nesporno prejela vabilo) do 31. 5. 2019 dovolj časa, da bi poskrbela, da bi na narok pristopil pooblaščenec. Tudi ob upoštevanju datuma 27. 5. 2019 (ponedeljek), ko zakoniti zastopnik tožene stranke ni bil več na očetovskem dopustu, in bi najkasneje takrat ob ustrezni skrbnosti moral vedeti za nov datum naroka, je bilo do 30. oziroma 31. 5. 2019 (četrtek oziroma petek) dovolj časa, da si tožena stranka zagotovi zastopanje po pooblaščencu³. Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z opravo naroka v nenavzočnosti tožene stranke sodišče prve stopnje po povedanem ni zagrešilo. Tožena stranka je imela možnost udeležbe na naroku, pa se ga brez upravičenega razloga ni udeležila. Pri tem je treba še dodati, da na narok dne 31. 5. 2019 direktor tožene stranke ni bil vabljen z vabilom za zaslišanje in so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene.

7Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo kot dokaz predlagala zaslišanje direktorja P. K. Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, ker je štelo, da za odločitev zadoščajo že listinski dokazi. Zavrnitev dokaznega predloga je res skopo obrazložena, vendar sodišče prve stopnje tudi z opustitvijo zaslišanja direktorja tožene stranke ni storilo očitane bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8V obravnavani zadevi je bilo med strankama sporno, ali je bila najemna (zakupna) pogodba⁴, ki je bila med njima sklenjena dne 18. 1. 2013 za dobo petih let, po 18. 1. 2018 molče obnovljena (prvi odstavek 615. člena Obligacijskega zakonika⁵). Tožena stranka je namreč trdila, da je tožeča stranka tudi po poteku pogodbe reklamne površine še vedno uporabljala, tožeča stranka pa, da so bile po poteku pogodbe res izvedene tri oglaševalske akcije, kar pa je predstavljalo le način plačila zapadlih najemnin za obdobje pred 18. 1. 2018, ko je pogodbeno razmerje med strankama še trajalo.

9Med strankama torej ni bilo sporno, da so tudi po poteku najemne pogodbe potekale tri oglaševalske akcije, trditev tožeče stranke, da je šlo za način plačila zapadlih najemnin za obdobje pred 18. 1. 2018 pa tožena stranka ni prerekala (drugi odstavek 214. člena ZPP), zato se to dejstvo šteje za priznano. Tožeča stranka je to res pojasnila v vlogi z dne 16. 5. 2019, ki je bila toženi stranki vročena 23. 5. 2019, vendar pritožbeno sodišče zavrača pritožbeno navedbo, da se tožena stranka glede trditev iz te vloge ni mogla opredeliti. O njih bi se lahko opredelila na naroku dne 31. 5. 2019 oziroma na tem naroku po potrebi prosila za rok za odgovor, vendar se naroka po prej povedanem ni udeležila brez upravičenega razloga in mora trpeti tudi vse posledice, ki iz tega izhajajo. Ker je sodišče prve stopnje pravilno štelo za priznano, da so se oglaševalske akcije po poteku najemne pogodbe izvajale le zaradi plačila zapadlih najemnih, so neutemeljene pritožbene navedbe, da na namen oglaševanja po poteku najemne pogodbe brez zaslišanja zastopnika tožene stranke ni moglo sklepati.

10Pravilna pa je tudi nadaljnja ocena sodišča prve stopnje, in sicer, da dogovor o načinu izpolnitve pogodbenih obveznosti, ki so nastale do prenehanja pogodbe ob hkratni zahtevi za odstranitev reklamnih panojev in odklanjanju nadaljnjega sodelovanja, ne more pomeniti molče obnovljenega najemnega razmerja med strankama. Neutemeljen je pritožbeni očitek⁶, da tožeča stranka ni dokazala, da je bil toženi stranki poziv na odstranitev panojev res vročen, saj to ni bilo sporno, ker je tožena stranka v odgovoru na tožbo to izrecno priznala⁷.

11Tožena stranka je med postopkom spreminjala trditve glede domnevnega dogovarjanja s tožečo stranko o podaljšanju najemnega razmerja. V odgovoru na tožbo je najprej trdila, da se s tožečo stranki ni⁸ večkrat pogovarjala glede podaljšanja najemnega razmerja, v vlogi z dne 3. 5. 2019 pa da je bilo dogovorjeno, da se po preteku 5 let pogodbeno razmerje podaljša, razen če bi se na parcelah izvajala kakšna gradnja, ki bi onemogočala obstoj reklamnih panojev. Že sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da gre za pogodbeno določilo, ki daje tožeči stranki pravico, da v primeru gradnje lahko kadarkoli odpove najemno pogodbo s 3 mesečnim odpovednim rokom.

12Po presoji pritožbenega sodišča zaradi v 9., 10. in 11. točki navedenih razlogov zaslišanje zakonitega zastopnika ni bilo potrebno. Odločilna dejstva so bila bodisi nesporna (prejem poziva na odstranitev) bodisi priznana (oglaševanje po poteku najemnega razmerja), glede morebitnih (drugih) dogovorov o podaljšanju najemnega razmerja pa je bil dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke ob nejasni in nasprotujoči si trditveni podlagi nezadostno substanciran⁹. Ker sodišče ni dolžno izvajati dokazov, če dokazni predlog ni substanciran, pravica tožene stranke do izjave oziroma do sodelovanja v dokaznem postopku ni bila kršena.

13Pri pritožbenem očitku, da izrek sodbe ni razumljiv, ker ni jasno ali znaša površina vseh treh panojev na parc. št. 2221/11 skupno 12 m² ali „znaša“ vsak pano 12 m², gre le za sprenevedanje tožene stranke, ki ne trdi, da ne ve, katere štiri reklamne panoje mora odstraniti.

14Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP)

¹ Ki ga je urad Okrajnega sodišče na Jesenicah prejel 30. 5. 2019 ob 12.31 uri in ga posredoval naprej ob 14.52 uri, razpravljajoča sodnica pa se je z njim seznanila naslednji dan in še to šele po začetku naroka.
² Ki je tudi poslala elektronsko sporočilo.
³ Glej na primer sodbo VSRS II Ips 121/2016 z dne 8. 3. 2018.
⁴ Stranki sta se dogovorili, da bo tožena stranka na svoje stroške na dveh nepremičninah tožeče stranke postavila 6 reklamnih panojev, tožeča stranka pa bo vsako leto upravičena do oglaševanja na njih v dogovorjenem obsegu. Storitve se bodo medsebojno kompenzirale. Pogodba je bila sklenjena za dobo 5 let in se lahko podaljša na podlagi sklenjenega aneksa, katerega sklenitev lahko predlaga katerakoli stranka najkasneje 30 koledarskih dni pred iztekom najemne dobe.
⁵ Ta določa, da se šteje, da je sklenjena nova zakupna pogodba za nedoločen čas, z enakimi pogoji kot prejšnja, če zakupnik po preteku časa, za katerega je bila sklenjena zakupna pogodba, še naprej uporablja stvar, zakupodajalec pa temu ne nasprotuje.
⁶ Glede katerega tožeča stranka tudi pravilno opozarja, da je prepozen (prvi odstavek 337. člena ZPP).
⁷ Navedla je, da je „prejela poziv na odstranitev oglasnih površin, vendar se z njegovo vsebino ne strinja...“.
⁸ S tem je nasprotovala vsebini Poziva na odstranitev oglasnih površin (priloga A9), v katerem je tožeča stranka med drugim navedla, da „kljub večkratnemu dogovarjanju ni prišlo do podaljšanja najemne pogodbe“.
⁹ Že sodišče prve stopnje je zapisalo, da „konkretneje tožena stranka ne navede, kdaj, s kom konkretno se je dogovarjala, na kakšen način (ustno, pisno)“.