UPRS sodba in sklep I U 803/2010

1.Tožba se zavrne.
2.Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo ponovno (drugo) prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji z dne 28. 4. 2010. V obrazložitvi navaja, da je tožnikovo identiteto ugotovila na podlagi tožnikove osebne izkaznice, izdane dne 23. 3. 2006, ki jo je tožnik predložil naknadno po podaji prošnje dne 14. 5. 2010. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je predhodno tožnik že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji dne 2. 3. 2010. Po tem, ko je zapustil Azilni dom in se v roku treh dni vanj ni vrnil, pa je bil navedeni postopek ustavljen s sklepom z dne 15. 3. 2010, tožnik pa je bil 27. 4. 2010 s strani Zvezne republike Nemčije vrnjen v Republiko Slovenijo v skladu z Uredbo (ES) št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države. V nadaljevanju tožena stranka podrobno povzema navedbe tožnika ob vložitve prošnje za priznanje mednarodne zaščite na predpisanem obrazcu. Na standardna vprašanja je tožnik odgovoril, da se imenuje A.A., da nima vzdevkov, nazadnje prebivajoč v Siriji, kraj Kamišli (Kamishli), je kurdske narodnosti in muslimanske veroizpovedi, njegov materni jezik je kurdski, kot drugi jezik je navedel arabski; matično državo je zapustil leta 2010, ne spomni se točno kdaj, vendar je bilo to približno deset dni pred njegovim prvim prihodom v Slovenijo, po zapustitvi matične države pa je bival v Turčiji, Bolgariji, Srbiji in Sloveniji. V Republiko Slovenijo je spet vstopil dne 27. 4. 2010 na letališču Jožeta Pučnika, in sicer legalno po zraku, dokumentov za ugotavljanje istovetnosti tedaj ni predložil. Po poklicu je agronom, vojaškega roka ni služil, je tudi član Kurdske demokratične stranke (PYD). V Republiki Sloveniji je predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito, v drugi članici Evropske unije pa ne. Na posebno vprašanje, ali je bil kdaj kaznovan in ali je prestajal zaporno kazen, je odgovoril pritrdilno, in sicer je to bilo leta 2003 v Palestini in Damasku. Je neporočen in nima sorodnikov, ki bi že prebivali v Republiki Sloveniji, v matični državi pa živita še dva njegova brata, in sicer brat B.B., rojen leta 1980, po izobrazbi pravnik, vendar brez zaposlitve, in C.C., rojen leta 1984, po izobrazbi učitelj, ter štiri sestre in njegova mati Č.Č., stara približno 60 let, gospodinja, družinskih članov, ki bi živeli izven matične države, pa ni navedel. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema tožnikove odgovore na posebna vprašanja uradne osebe, ki mu je med drugim predočila, da je dne 2. 3. 2010 v Republiki Sloveniji prvič uradno zaprosil za mednarodno zaščito, iz uradnih evidenc pa je razvidno, da je dne 7. 3. 2010 samovoljno zapustil Azilni dom, in ga v zvezi s tem pozvala, da pojasni, zakaj je takrat zapustil Azilni dom v Ljubljani in kam je odšel. Tožnik je nato dejal, da so takrat vsi skupaj odšli v Avstrijo, od tam pa so potovali v Nemčijo. V Nemčiji je na vlak prišla policija in zahtevala potne liste, nato pa so ga prepeljali na policijo in mu odvzeli prstne odtise ter ga potem prepeljali v zaprt Azilni dom in ga obvestili, da lahko vloži prošnjo za azil v Nemčiji. Na posebno vprašanje, ali je potem vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Nemčiji, je tožnik odgovoril nikalno. Na posebno vprašanje, zakaj ni počakal na odločitev pristojnega organa v Republiki Sloveniji oziroma s kakšnim namenom je odšel, je tožnik odgovoril, da ga je bilo strah, da bo odšel nazaj v Sirijo. Fantje so mu rekli naj gre, v Nemčiji pa mu je policija rekla, da ga slovenski organi ne bodo poslali nazaj (v Sirijo). Na vprašanje, kje konkretno se je nahajal v Nemčiji, je tožnik odgovoril, da je bil v Azilnem domu, vendar v zaprtem prostoru. Ko mu je bilo predočeno, da je v njegovi prvi vlogi z dne 2. 3. 2010 na vprašanje uradne osebe, kakšni so njegovi načrti sedaj, ko je v Sloveniji, odgovoril, da bi rad ostal tu, zato vlaga prošnjo za azil, nato pa je dne 7. 3. 2010 samovoljno zapustil Azilni dom in je bil s tem v zvezi pozvan, da to pojasni, na kar je tožnik dejal, da samo zaradi tega, da ga Slovenija ne bi poslala nazaj v Sirijo. Na vprašanje, zakaj potem ni počakal na odločitev pristojnega organa, je tožnik dejal, da so mu fantje, s katerimi je bil tukaj, rekli naj gre ven iz Slovenije. Na nadaljnje vprašanje, katera je bila njegova ciljna država, ko je zapustil matično državo, je tožnik odgovoril, da Nemčija, in na posebno vprašanje, zakaj prav Nemčija, je dejal, da je slišal, da imajo Kurdi v Nemčiji pravico do mednarodne zaščite v Nemčiji in da Nemčija ni nikoli vračala sirskih Kurdov. Ko mu je bilo predočeno, da je bila njegova ciljna država Nemčija in da je iz Slovenije tudi odšel v Nemčijo, vendar pa tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, ter je bil pozvan k pojasnitvi, je tožnik dejal, da mu je policija v Nemčiji povedala, da če državni organi v Sloveniji zahtevajo, da se vrne, potem ne bo podal prošnje za azil. Če pa ga Slovenija ne bo vzela nazaj, potem pa bo podal. Nadalje je tožnik, ko mu je bilo predočeno, da je iz uradne dokumentacije razvidno, da se je v Nemčiji izkazal pod imenom D.A.A., pri podaji prve vloge pa je navedel ime A.D.D., sedaj pa je navedel, da je A.A., ter je bil pozvan, da te kontradiktornosti pojasni, je tožnik odgovoril, da so se v Nemčiji zmotili in da je pravilno ime podal ob vložitvi ponovne vloge, dodatno pa je dejal, da so se tudi v Sloveniji na policiji zmotili ter da je njegovo ime A., priimek pa A. Ko mu je bilo predočeno, da je pri podaji prve prošnje navedel, da ima tri brate v matični državi in da je njegova mati Č.E., stara 50 let, pri ponovni prošnji pa je navedel, da ima dva brata in da je njegova mati Č.Č., stara 60 let, je tožnik, ko je bil pozvan k pojasnilu, dejal, da je on tretji brat, njegovo mamo pa so včasih klicali E. Po tem, ko mu je uradna osebna predočila, da je ob vložitvi druge vloge navedel, da je član politične stranke PYD, je na vprašanje, kdaj se je včlanil, tožnik odgovoril, da leta 2008. Ko je bil nato pozvan, da pojasni, zakaj pri podaji prve prošnje ni navedel, da je član te stranke, pa je tožnik odgovoril, da ni nič navedel zato, ker ga je bilo strah. Ko mu je bilo predočeno, da je dejal, da je iz Slovenije potoval preko Avstrije v Nemčijo in je bil vprašan, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji, je tožnik odgovoril, da je želel v Nemčijo in da zato ni podal prošnje v Avstriji. Na poziv uradne osebe, da navede razloge, zaradi katerih se je po deportaciji s strani nemških uradnih organov v Slovenijo na letališču Jožeta Pučnika ponovno odločil, da zaprosi za mednarodno zaščito ponovno v Republiki Sloveniji, je tožnik odgovoril, da ne želi oditi nazaj v Sirijo, sedaj ko pa drugič podaja vlogo v Republiki Sloveniji, ve, da kamorkoli bo potoval, bo zaradi prstnih odtisov vrnjen nazaj v Slovenijo in tako nima izhoda. Na nadaljnje vprašanje, kakšni so razlogi, zaradi katerih podaja ponovno vlogo za mednarodno zaščito, je tožnik dejal, da je bil zaprt v Siriji in kot Kurd je bilo njegovo življenje v Siriji ogroženo, tja pa se ne more vrniti, saj Sirija kot država misli, da jo Kurdi ogrožajo in zaradi tega je tožnika strah vrnitve v Sirijo. Strah ga je, da ga bodo ponovno zaprli. Leta 2003 je bil zaprt v podružnici v Palestini dva meseca, nato pa je bil premeščen v vojaški zapor in je bil zaprt še približno dva meseca, potem pa prepeljan iz zapora v bolnišnico. Na posebno vprašanje, zaradi česa je bil zaprt, je odgovoril, da zaradi sodelovanja na demonstracijah Kurdov v glavnem mestu Damasku, ki so hkrati potekale tudi v mestu Kamišli dne 12. 3. 2003, ki se jim je tožnik pridružil zato, ker kurdski državljani nimajo pravic. Na posebno vprašanje, koliko je v njegovi matični državi delež kurdskega prebivalstva je tožnik odgovoril, da je Kurdov približno 4 do 5 miljonov od skupnega števila prebivalstva 20 do 22 milijonov prebivalcev, ostali pa so kristjani, Arabci in tudi Palestinci. Na posebno vprašanje, ali ima samo tožnik kot Kurd težave, ali pa imajo težave tudi ostali prebivalci, je tožnik odgovoril, da samo on kot Kurd. Pojasnil je še, da je na neki nogometni tekmi prišlo do incidenta med Arabci in Kurdi, ki se je razrasel v množični pretep, župan mesta Kamišli pa je s pištolo ustrelil nekega Kurda v glavo, zaradi česar je prišlo do nemirov in množičnih kurdskih protestov v Damasku, ki se jih je udeležil tudi tožnik. Na posebno vprašanje, da natančno pove, kakšne težave ima kot Kurd oziroma kakšnih pravic nima, je tožnik navedel, da ko konča šolo, ne dobi službe. Imajo zemljo, ki jim jo vzamejo Arabci in si jo prilastijo, prav tako jim brez vzroka ne pustijo v službo. Po opozorilu uradne osebe, ki ga je soočila s kontradiktornostjo in sicer, da je prej rekel, da ne dobijo službe, ko končajo šolo, pa tudi, da jih ne pustijo v šolo, je tožnik odgovoril, da je res, da jih včasih ne pustijo niti v šolo, če pa gredo, potem pa ne dobijo službe. V nadaljevanju pa je navedel, da če služiš kot Kurd vojaški rok, te pošljejo v zelo nevarno območje, da se jih večina sploh ne vrne domov. Njih pošiljajo na izraelsko-sirsko mejo, tja, kjer je nevarno območje. Kurdi nimajo pravice imeti nepremičnin, nimajo hiš, veliko Kurdov je v zaporu, nimajo pravice praznovati svojih praznikov. Želijo si živeti kot enakopravni državljani s Sirci. Na posebno vprašanje, ali so bile še kakšne kurdske demonstracije, razen opisanega protesta, po letu 2003, je tožnik odgovoril, da gredo približno vsako leto Kurdi na cesto najmanj dva do trikrat letno demonstrirat in ko je bil vprašan, kdaj so bile zadnje demonstracije, je odgovoril, da se je leta 2010 v mestu Raka zgodila še ena, ne ve pa točno, katerega meseca, in tedaj je sirska policija ubila dva Kurda. Ko je tožnika uradna oseba opozorila, da je predhodno na isto vprašanje, in sicer kdaj so bile zadnje večje kurdske demonstracije v Siriji, tožnik v prvi vlogi odgovoril, da približno leta 2004 do 2005, sedaj pa je mir, medtem ko je ob ponovni vložitvi prošnje tožnik odgovoril popolnoma drugače, in sicer, da so demonstracije vsako leto, ter ga pozvala k pojasnilu, je tožnik odgovoril, da ga je bilo tedaj strah, da bo vrnjen nazaj in ni hotel povedati vsega. Na posebno vprašanje, ali je šel v zapor zaradi tega, ker se je udeležil demonstracij, je tožnik odgovoril, da je to sicer res, vendar ga niso aretirali med samim pohodom, pač pa kasneje, dne 16. 3. 2003 zgodaj zjutraj. Na posebno vprašanje, ali se je še kdaj kasneje tožnik udeležil demonstracij, je odgovoril nikalno. Na vprašanje, ali je imel še kakšne druge težave v Siriji, je tožnik dejal, da tedaj, ko je bil v zaporu, in sicer so ga poslali v bolnišnico, ki spada v isti zapor, kjer je ostal en mesec, potem pa je bil spet vrnjen v zapor, kjer mu je bila v podpis dana izjava, da se ne bo udeležil nobenih protestov in da se ne bo včlanil v nobeno kurdsko stranko. Na posebno vprašanje, kdaj je to listino podpisal, je tožnik odgovoril, da približno šest mesecev od marca, in sicer je to bilo septembra ali oktobra 2003. Na posebno vprašanje, kdaj je prišel iz zapora in ali je imel po prihodu iz zapora v matični državi še kakšne težave, je tožnik odgovoril, da je bil iz zapora odpuščen septembra ali oktobra 2003, nato pa je dobil poziv na služenje vojaškega roka. Ker sta bila v istem času že dva njegova brata v vojski, jim je tožnik povedal, da ni mogoče, da bi še on služil vojsko, saj mora en moški v družini delati, da lahko pomaga družini, vendar so od tožnika zahtevali, da mora služiti vojsko, zato je odpotoval v Damask, ker se je bal, če bi živel v kraju Kamišli, da bi ga aretirali in poslali na služenje vojaškega roka. V Damasku pa je delal in pomagal tudi družini, da so preživeli. Nekoč med sprehodom ju je ustavil detektiv v civilu in ju odvedel na policijsko postajo. To je bil pripor. Nekega dne so ju prepeljali na razgovor v zapor, kjer sta bila oba skupaj sedem dni. Tri dni so ju pretepali. Zaprli so ju zaradi tega, ker sta govorila kurdski jezik. Na posebno vprašanje, zakaj ni takrat, ko ga je ustavil policist govoril arabsko, saj je sam navedel, da govori tudi arabski jezik, je tožnik odgovoril, da ju je policist slišal, ko sta se pogovarjala kurdsko. Na vprašanje, kako ostali prebivalci vedo, da je tožnik Kurd, je tožnik odgovoril, da Kurdi ne govorijo perfektno arabsko in da malo mešajo jezike, zato govorijo kurdski jezik. Na posebno vprašanje, kakšen je bil tožnikov ekonomski položaj v matični državi, je tožnik odgovoril, da ne preveč dober oziroma zelo slab ter da je garal. Na vprašanje, kdo sedaj skrbi za njegovo družino, ko ga ni, je tožnik odgovoril, da bratje, strici in sorodniki. Na posebno vprašanje, ali so imeli tudi ostali člani njegove družine kakšne težave zato, ker so Kurdi, je tožnik odgovoril, da niti bratje niti sestre nimajo problemov, ker so zelo pokorni in zato, ker si želijo službo, so se izogibali problemom s sirsko vlado. Na posebno vprašanje, ali je to edini razlog, zaradi katerega prosi za zaščito, je tožnik dejal, da je bil leta 2009 na sestanku PYD, ki se ga je udeležil po klicu prijatelja, policija pa je približno dva dni pozneje tega njegovega prijatelja aretirala. Policija je videla, da ga je ta prijatelj klical in preverila, če je bil res tam. Pobegnil jim je in zato ga niso aretirali. Na posebno vprašanje ali si lahko priskrbi potrdilo, ki ga je tožnik podpisal, da se ne bo včlanil v nobeno stranko in da se ne bo udeležil nobenih protestov, je odgovoril, da je to nemogoče, saj se sirske oblasti zavedajo, da takih potrdil Kurdi ne smejo imeti, saj bežijo iz države in bi lahko obvestili ostale oziroma medije. Na ponovno vprašanje uradne osebe, ali so to edini razlogi, zaradi katerih prosi za zaščito, je tožnik odgovoril pritrdilno in navedel, da bi se v matično domovino želel vrniti le v primeru, če bi vedel, da je to povsem zanesljivo in zanj varno, vendar samo, da vidi svojo družino. Na posebno vprašanje, če je bil v matični državi na kakršenkoli način preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini, je odgovoril, da je bil preganjan samo zaradi tega, ker je Kurd, in na nadaljnje vprašanje, kaj bi se mu zgodilo, če bi se vrnil v svojo matično domovino, je odgovoril, da nikoli več ne bi videl sonca. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka ugotavlja, da je tožnik dne 14. 5. 2010 predložil dve originalni listini, katerih fotokopije se nahajajo v upravnem spisu, skupaj s prevodi, iz katerih je razvidno, da gre za srednješolsko spričevalo o poklicu agronoma ter osebno izkaznico tožnika. V nadaljevanju povzema določila 55. člena in 46. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07). Po preučitvi dokumentacije, ki se nahaja v upravnem spisu, tožena stranka ugotavlja, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena, saj iz tožnikovih navedb izhaja zaključek, da svojo prošnjo utemeljuje z nekajmesečnim bivanjem v zaporu leta 2003, težavami Kurdov v Siriji, odklonitvijo služenja vojaškega roka, aretacijo in priporom v letu 2004 ter članstvom v politični stranki PYD in s tem povezano aretacijo njegovega prijatelja. Po oceni tožene stranke je večina tožnikovih navedb nezadostna, nepomembna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Nekajmesečno bivanje v zaporu leta 2003 in kasnejša aretacija leta 2004, ki ji je sledil krajši pripor, sta za obravnavanje njegove prošnje zanemarljivega pomena, saj gre za zelo oddaljena in izolirana dogodka, ki se do tožnikove zapustitve matične države nista ponovila. V kolikor pa bi tožnik te dogodke dojemal tako obremenjujoče ter bi se bal njihove ponovitve, pa bi matično državo zagotovo zapustil že prej, ne pa šele po približno šestih letih. Tudi navajanje splošnih težav, ki jih imajo Kurdi v Siriji, po oceni tožene stranke nima zadostne teže, da bi z njimi mogel utemeljiti upravičenost do mednarodne zaščite. Tožnik je navedel, da jih brez vzroka ne pustijo v šolo, da po končanem šolanju ne dobijo službe, da nimajo pravice imeti nepremičnin, da jih ob služenju vojaškega roka pošiljajo na nevarno področje, da nimajo pravice praznovati kurdskih praznikov, vendar pa mora prosilec svojo prošnjo utemeljiti individualno, s svojimi konkretnimi težavami in ne da na splošno navaja težave, ki jih imajo pripadniki iste narodnosti, pri čemer pa je že iz primera njegove družine jasno, da teh težav nimajo vsi pripadniki kurdske manjšine, saj je tožnik sam navedel, da njegovi bratje in sestre nimajo težav. Tudi vseh omenjenih težav pa sam tožnik niti ni imel, saj je uspešno končal srednjo šolo. K temu tožena stranka še dodaja, da takšne težave, tudi če bi tožnik vse od naštetih sam izkusil, ne morejo predstavljati razlogov, ki bi utemeljevali priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite, zato njegove navedbe v zvezi s tem ocenjuje kot nepomembne tudi iz tega razloga. Kar se tiče tožnikove izjave v zvezi s služenjem vojaškega roka tožena stranka ugotavlja, da je tudi ta zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito ob njegovi navedbi, da je leta 2003, po tem, ko je bil odpuščen iz zapora, dobil poziv za služenje vojaškega roka, ker pa sta bila v istem času tudi oba dva njegova brata v vojski, se je služenju tožnik izognil, da je lahko preživljal družino, in sicer tako, da je odšel v Damask. Glede na to, da je od tega minilo že približno šest let in tožnik ni navedel, da bi zaradi tega utrpel kakršnekoli sankcije, kljub temu, da je bil leta 2004 celo aretiran, očitno ni bil mobiliziran v vojsko, hkrati pa je odpadel tudi razlog, zaradi katerega se je služenju vojaškega roka sprva izognil, saj sta oba njegova brata vojaški rok očitno že odslužila in po tožnikovih navedbah med drugim tudi onadva sedaj ob njegovi odsotnosti skrbita za družino. Zato so tudi te navedbe zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Kar se tiče tožnikovih navedb v zvezi z njegovim članstvom v politični stranki PYD in prisotnost na sestanku leta 2009, v zvezi s čimer trdi, da je bil njegov prijatelj, ki ga je povabil na ta sestanek aretiran, sam tožnik pa je pobegnil, da ne bi aretirali še njega, tožena stranka ocenjuje, da je te razloge tožnik lažno predstavil. Kot je predhodno že navedla, je tožnik v svoji prvotni prošnji z dne 2. 3. 2010 vsebinsko navajal približno enake razloge, kot jih uveljavlja v ponovni (drugi) prošnji, razen članstva v politični stranki, ki ga v prvi prošnji z dne 2. 3. 2010 sploh ni omenil, kakor tudi ne sestanka politične stranke, zaradi katerega naj bi zapustil matično državo, kot trdi v ponovni (drugi) prošnji, ob vložitvi katere je bil opozorjen, da ob podaji prve prošnje članstva v politični stranki PYD sploh ni omenil, na kar je tožnik dejal, da tega ni navedel zato, ker ga je bilo strah. Takšno pojasnilo je po oceni tožene stranke nesprejemljivo, saj je logično pričakovati, da oseba, ki prosi za zaščito, pove vse svoje razloge, zaradi katerih je zapustila matično državo in zaradi katerih meni, da je na podlagi njih upravičena do mednarodne zaščite. V kolikor razlogov ne poda, potem tudi zaščite ne more pričakovati. Tožena stranka meni, da v kolikor bi tožnik resnično bil član politične stranke in bi bile okoliščine, povezane s tem članstvom razlog, zaradi katerega je zapustil matično državo, bi to nedvomno povedal že ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito. Kot nerazumno in posledično neverodostojno ocenjuje tudi njegovo izjavo, da tega ni povedal, ker ga je bilo strah, pri čemer sploh ni nič pojasnil, zakaj ga je bilo strah, kakor tudi ne, zakaj ga sedaj ni več strah. Iz njegovih ostalih izjav pa tudi ne izhaja, da bi bil kak pomemben in iskan član stranke. Prav nasprotno, v zvezi s članstvom v stranki je povedal le to, da se je včlanil leta 2008 ter ob koncu prošnje še, da se je udeležil enega sestanka in da je bil prijatelj, ki ga je povabil na ta sestanek, aretiran, sam tožnik pa je pobegnil, da ne bi aretirali še njega, kar po oceni tožene stranke najbolj izrazito kaže na lažno predstavitev razlogov v zvezi s članstvom tožnika v politični stranki PYD oziroma na lažno izjavo, da je bil leta 2009 na sestanku stranke PYD, dva dni po katerem je bil aretiran njegov prijatelj, ki ga je poklical in ker je policija vedela, da ga je ta prijatelj poklical, je tožnik pobegnil, pa je dejstvo, da je tožnik to navedel šele skoraj ob zaključku podajanja prošnje za priznanje mednarodne zaščite, čeprav je bil že kmalu na začetku pozvan, naj predstavi razloge, zaradi katerih vlaga prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (na strani 7), nato še enkrat, da natančno pove, kakšne težave ima kot Kurd oziroma kakšnih pravic nima (na strani 8), potem pa ponovno vprašan, ali je imel še kakšne druge težave v Siriji (na strani 9), tega ni navedel, ampak je to storil šele, ko je bil malo pred sklenitvijo še enkrat vprašan, ali so to edini razlogi, zaradi katerih prosi za zaščito (na strani 9). Če bi bil ta dogodek resnično razlog, zaradi katerega je zapustil matično državo, bi ga po mnenju tožene stranke tožnik zagotovo navedel že prej. Poleg tega pa je to okoliščino tožnik predstavil zelo skopo in nenatančno, tako da ni navedel niti datuma ali vsaj meseca, kdaj v letu 2009 se je navedeno zgodilo in tudi ni pojasnil, kako je policija vedela, da je tožnika tisti prijatelj klical, tožnik pa je zgolj še navedel, da jim je pobegnil in ga niso aretirali, pri čemer ni navedel, kako to, da ga policija ni našla še v času, ko je bil v matični državi. V kolikor bi bila njegova izjava v zvezi s tem dogodkom resnična, bi matično državo zagotovo zapustil že prej, kot šele približno 19. 2. 2010, oziroma, bi vsaj navedel, kako je preprečil, da ga policija ni prijela v obdobju od omenjenega sestanka pa do zapustitve matične države, za katerega pa niti ni jasno, kako dolgo je bilo, saj tožnik ni navedel, katerega meseca je bil omenjeni sestanek, vendar pa je bilo to obdobje dolgo vsaj 1,5 meseca. Tožena stranka nadalje ocenjuje, da ob dejstvu, da ne obstajajo kakšne druge okoliščine, kot na primer mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi ji kot pristojnemu organu bile ali bi ji morale biti znane in ki bi same po sebi utemeljevale priznanje mednarodne zaščite ali ki bi vzpostavile obstoj mednarodnih obveznosti v zvezi z morebitno prisilno odstranitvijo v izvorno državo ali v smislu obstoja mednarodnih obveznosti – v katerokoli drugo državo, glede na vse navedeno zaključuje, da so podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku na podlagi 2. in 4. alinee 55. člena ZMZ, ter da mora tožnik na podlagi 2. odstavka 52. člena ZMZ v povezavi s 4. odstavkom 74. člena ZMZ zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

Tožnik v tožbi prvenstveno poudarja, da je kurdske narodnosti in da je že v svoji prošnji pojasnil, da je iz matične države pobegnil zato, ker je kurdske narodnosti in član Kurdske demokratske stranke – PYD, zato ga oblast v matični domovini preganja. Dalje navaja, da je večina družinskih članov že pobegnila v Nemčijo. Dodaja še, da iz azilnega doma ni pobegnil, pač pa je odšel samo na obisk k sorodnikom. Tožnik nadalje pojasnjuje, da iz Sirije pričakuje dokument, iz katerega je razvidno, da je zelo aktiven v politični stranki PYD. Dalje navaja, da v kolikor bi se vrnil v matično državo, bi ga zaprli, maltretirali in po možnosti ubili. Poudarja, da razlogi, ki jih je navedel tudi v prošnji, ustrezajo pravnemu standardu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnih postopkih, ker gre za preganjanje, ki temelji na narodnostni pripadnosti, ki je bilo dalj časa trajajoče in zoper katero državne oblasti niso ustrezno reagirale, saj mu niso nudile ustrezne zaščite, temveč so celo policisti nadaljevali s kršenjem temeljnih človekovih pravic tožnika. Dalje navaja, da so nepravilne ugotovitve tožene stranke, da bi si tožnik lahko poiskal ustrezno zaščito pri mednarodnih institucijah v matični državi, saj mednarodne institucije, ki tam še delujejo, v želji po čimprejšnjem uveljavljanju državne oblasti, državljane vseskozi usmerjajo na organe državne oblasti, zaradi česar tožnik ni mogel računati na njihovo pomoč. Glede navedb, da naj bi se obe tožnikovi prošnji med seboj razlikovali in da je vnesel dvom o resničnosti vseh svojih navedb in trditev, poudarja, da so neupravičene, saj so bile posledice jezikovnega nerazumevanja oziroma prevajanja, ker arabski prevajalec, tožnik pa govori in razume kurdski jezik, ni pravilno prevedel vsega, kar je tožnik navedel na zaslišanju ob podaji svoje prošnje. Tožnik sodišču predlaga, da razpiše glavno obravnavo in zasliši tožnika, da bo razjasnil vse nejasnosti in nekoherentnosti v njegovih izjavah, do katerih je prišlo zaradi nerazumevanja in stresnega potovanja in potrdil upravičenost do političnega azila ter da bo lahko potrdil svoje navedbe v tožbi. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Hkrati prosi za oprostitev plačila sodnih taks, ker je prosilec za azil in je brez sredstev za preživljanje v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka je v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) sodišču predložila predmetne upravne spise, skupaj z odgovorom na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1:

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je uvodoma navedena odločba z dne 14. 6. 2010, s katero je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo ponovno (drugo) prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in mu hkrati določila rok, v katerem mora tožnik zapustiti državo.

Tožena stranka je ponovno (drugo) prošnjo tožnika zavrnila v pospešenem postopku in svojo odločitev oprla na 2. in 4. alineo 55. člena ZMZ, po katerem se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec pri podaji prošnji navajal le dejstva, ki so nezadostna, nepomembna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po tem zakonu (2. alinea) in če je prosilec lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alinee 23. člena ZMZ (4. alinea 55. člena ZMZ).

V dejanskem pogledu je svojo odločitev oprla na podatke in izjave tožnika, ki jih je navedel v svoji prvi prošnji za mednarodno zaščito, vloženi na osebnem razgovoru oziroma zaslišanju tožnika dne 2. 3. 2010, in na podatke in izjave tožnika, ki jih je navedel v ponovni (drugi) prošnji za mednarodno zaščito, podani na predpisanem obrazcu ob osebnem razgovoru oziroma zaslišanju tožnika dne 28. 4. 2010, pri katerem je bil sestavljen zapisnik, upoštevajoč določila 1. in 2. odstavka 45. člena ZMZ, ter na podlagi naknadno dne 14. 5. 2010 predloženih listin (osebne izkaznice in zaključnega spričevala srednje šole, s katero je tožnik dosegel izobrazbo agronom).

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi, kot je predhodno povzeta, pravilno in skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa ugotovila zadosti protislovnosti in nekonsistentnosti v tožnikovih navedbah v zvezi s tožnikovim članstvom v politični stranki PYD ter s tem povezane zatrjevane aretacije njegovega prijatelja, na kar je (deloma) oprla svojo odločitev sklicujoč se na 4. alineo 55. člena ZMZ.

Prav tako pravilno in skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa pa se je po presoji sodišča oprla pri svoji odločitvi glede preostalih razlogov, s katerimi je tožnik utemeljeval prošnjo za mednarodno zaščito, na določilo 2. alinee 55. člena ZMZ, kar je obrazložila z razlogi, ki jih je povezala s tožnikovimi navedbami ter jih podrobno in sistematično navedla in analizirala ob upoštevanju pojasnil tožnika, ki jih je podal na ustnem zaslišanju dne 28. 4. 2010, ko je bil v tej zvezi izrecno opozorjen na svoje predhodne navedbe v izjavi z dne 2. 3. 2010 ob vložitvi prve prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Sodišče se v celoti strinja z logično in podrobno obrazloženo oceno tožene stranke glede obeh navedenih pravnih podlag iz 2. in 4. alinee 55. člena ZMZ, s katerimi je argumentirano obrazložila svojo odločitev upoštevaje, da je bilo tožnikovo temeljno dokazno sredstvo v upravnem postopku za priznanje mednarodne zaščite njegova izpovedba in ob dejstvu, da ni tožnik tekom upravnega postopka pred odločitvijo tožene stranke ponudil in ne predložil nobenih drugih dokazov, ki bi kakorkoli utemeljevali njegov zatrjevani strah pred preganjanjem v izvorni državi, prav tako pa takih dokazov ni priložil niti tožbi, ki jo je v upravnem sporu vložil po svojem pooblaščenem odvetniku zoper izpodbijano zavrnilno odločbo tožene stranke. Tožnik sodišču ni ponudil in ne predložil tudi nobenih drugih dokazov, ki bi kakorkoli utemeljevali njegov zatrjevani strah pred preganjanjem v izvorni državi oziroma ki bi izpodbijali dokazno oceno tožene stranke, pač pa je v tožbi predlagal zgolj izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika, da bo tožnik, ko bo ustno zaslišan na glavni obravnavi, lahko potrdil svoje navedbe v tožbi.

Sodišče se po navedenem lahko v celoti strinja s sistematično in logično obrazloženo dokazno oceno tožene stranke v izpodbijani odločbi, ki jo tožnik v tožbi ni konkretno izpodbijal, pač pa le posplošeno nasprotoval njeni odločitvi, za katero je sodišču v tožbenem zahtevku predlagal, naj jo spremeni tako, da se prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite ugodi in da mu ni potrebno zapustiti Republike Slovenije, ob dejstvu, da ni tožnik tekom upravnega spora ponudil in ne predložil nobenih drugih dokazov, ki bi kakorkoli utemeljevali njegov strah pred preganjanjem v izvorni državi, Sirski arabski republiki. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke v izpodbijani odločbi, da morata biti tako strah pred preganjanjem temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnemu prepričanju v smislu 1. odstavka 2. člena ZMZ, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v smislu 3. odstavka 2. člena ZMZ, individualno utemeljena. Sodišče zato lahko sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, kot je predhodno podrobno povzeta in v skladu z določilom 2. odstavka 71. člena ZUS-1 ne ponavlja razlogov, ki jih je za odločitev logično obrazloženo in pravilno navedla že tožena stranka v svoji obrazložitvi, pač pa se nanje le sklicuje.

Iz navedenih razlogov je po presoji sodišča tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo ponovno (drugo) prošnjo za priznanje mednarodne zaščite na podlagi 2. in 4. alinee 55. člena ZMZ. Tožbene ugovore, kolikor se nanašajo na nepravilno uporabo materialnega prava sodišče po navedenem zavrača kot neutemeljene, tudi kolikor se morebiti nanašajo na kršitev 55. člena ZMZ, prav tako pa tudi, kolikor se (morebiti) nanašajo na kršitev 10. člena ZMZ (pravica do tolmača). Iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa je med drugim razvidno, da je bil tožnik uvodoma tako ob sprejemu prve prošnje za priznanje mednarodne zaščite dne 2. 3. 2010, kot ob sprejemu ponovne (druge) prošnje za mednarodno zaščito dne 28. 4. 2010, na predpisanem obrazcu po določbi 4. odstavka 43. člena ZMZ pri vprašanju pod zaporedno številko 12. Jezik, povprašan po znanju jezikov in je tožnik sam navedel kot materni jezik (točka A) kurdski, kot svoj drugi jezik (točka B) pa arabski jezik. Tedaj je tudi izrecno potrdil, da razume prevajanje preko tolmača v arabskem jeziku v celoti in v zvezi s tem ni podal nobenih pripomb ne ob sprejemu prve prošnje dne 2. 3. 2010, kot tudi ne ob sprejemu druge prošnje s pomočjo tolmača za arabski jezik dne 28. 4. 2010. Naknadno pa je dne 12. 5. 2010 sam tožnik predložil spričevalo o zaključku srednje šole, s katerim je pridobil poklic agronom, ki je prav tako sestavljeno v arabskem jeziku, kot je razvidno iz slovenskega prevoda navedenega spričevala, ki se nahaja med listinami predloženega upravnega spisa. Glede na navedeno sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, kolikor se nanaša na morebitno kršitev 10. člena ZMZ. Sodišče v zvezi s tem tudi ugotavlja, da niso podane morebitne kršitve pravil postopka, ki jih tudi sicer tožnik v tožbi izrecno niti ne uveljavlja oziroma jih niti določno ne zatrjuje, sodišče pa tovrstnih kršitev ob pregledu predmetnega upravnega spisa upoštevaje 30. člen ZMZ tudi ni ugotovilo, tako da le-te v konkretnem primeru niso podane.

Sodišče zaključuje, da je tožena stranka v konkretnem primeru pravilno uporabila določila ZMZ, na katera se je oprla pri svoji odločitvi (2. in 4. alinea 55. člena ZMZ).

Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, prav tako pravilen pa je bil tudi postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče v zadevi ni razpisalo glavne obravnave in je odločilo na seji senata na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1. Tožnik sicer v tožbi predlaga, da se opravi glavna obravnava in se zasliši tožnika, „da bo lahko potrdil svoje navedbe v tožbi“, vendar tožnik v tožbi ne navaja nobenih podrobnosti v zvezi s predlogom, da se ga zasliši in ne navaja v čem bi njegovo zaslišanje pred sodiščem bilo različno od njegove izjave v prvi prošnji za mednarodno zaščito na predpisanem obrazcu z dne 2. 3. 2010 ali v ponovni (drugi) prošnji za mednarodno zaščito na predpisanem obrazcu z dne 28. 4. 2010, oziroma, v čem bi se razlikovalo ob tem, da konkretno spis ne uporablja dokazne ocene tožene stranke glede neverodostojnosti tožnika. Tožnik torej v tožbi niti ne pojasnjuje in tudi ne obrazlaga svojega dokaznega predloga in pri tem ne navaja, katere podrobnosti ali okoliščine bi se na podlagi zaslišanja tožnika izkazale za tožnika individualno drugačne, zato je sodišče odločilo v tem primeru na seji senata.

K točki 2:

Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list RS, št. 37/08). Pri tem je upoštevalo njegov status prosilca za mednarodno zaščito in pa da tožnik nima premoženja v Republiki Sloveniji, s plačilom sodnih taks pa bi bilo ogroženo njegovo preživljanje.