10. člen ZMZ-UPB2

Omejitev gibanja je zakonit ukrep, ki ga lahko pristojni organ izreče prosilcu za mednarodno zaščito, če so izpolnjeni v Ustavi in v ZMZ predpisani pogoji. Tožnik je prestopil hrvaško-slovensko mejo v noči od 12. 2. na 13. 2. 2016 ter da je bil iz avstrijske meje (Šentilj) s strani avstrijskih organov vrnjen Sloveniji v noči od 13. 2. na 14. 2. 2016. Tožnik je svojo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito podal dne 25. 3. 2016, istega dne pa mu je bila vročena tudi odločba o vrnitvi. Tožnik se je več kot mesec dni nahajal v Sloveniji, res je, da sicer v Centru za tujce v Postojni, kjer pa so na voljo uradne osebe, ki bi, če bi tožnik to zahteval, sprejele njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Ni utemeljen razlog, da prošnje ni podal zaradi nerazumevanja jezika. Če bi zahteval bi tolmačka prav gotovo dobil, saj gre za temeljno pravico prosilca (10. člen ZMZ). V trenutku, ko mu je bila vročena odločba o vrnitvi, se je tožnik odločil za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Pojasnil je, da je bila njegova ciljna država Nemčija, kjer ima prijatelje. Vse navedeno potrjuje znatno nevarnost, da bi lahko pobegnil pred zaključkom postopka za mednarodno zaščito.<

Pravico spremljati postopek v svojem jeziku po tolmaču je treba razlagati tako, da ni nobenega dvoma o tem, da stranka v celoti razume, kaj se jo sprašuje, še zlasti, če gre za očitek o nekonsistentnosti njenih izjav. Če obstaja dvom v razumevanje jezika, to pomeni bistveno kršitev pravil postopka. Tožena stranka je izrazila zgolj dvom v pristnost listine o tožnikovi strankarski pripadnosti, samo zaradi dvoma pa se listine še ne more šteti za nepristno, če o tem ne da mnenja strokovni organ.

Tožena stranka je ugotovila dovolj protislovnosti in nekonsistentnosti v navedbah tožnika v zvezi z njegovim članstvom v politični stranki PYD ter s tem povezane zatrjevane aretacije njegovega prijatelja, na kar je (deloma) oprla svojo odločitev. Pri odločitvi glede preostalih razlogov se je oprla na določilo 2. alinee 55. člena ZMZ. Odločba vsebuje logično in podrobno obrazloženo oceno glede navedenih pravnih podlag iz 2. in 4. alinee 55. člena ZMZ, upoštevaje pri tem, da je bilo tožnikovo temeljno dokazno sredstvo v upravnem postopku njegova izpovedba, in ob dejstvu, da tekom upravnega postopka pred odločitvijo tožene stranke ni ponudil in ne predložil nobenih drugih dokazov, ki bi kakorkoli utemeljevali njegov zatrjevani strah pred preganjanjem v izvorni državi, takih dokazov pa ni priložil niti tožbi, ki jo je vložil po odvetniku. Strah pred preganjanjem, temelječim na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi, mora biti individualno utemeljeno. Tožnik sicer v tožbi predlaga, da se opravi glavna obravnava in se ga zasliši, „da bo lahko potrdil svoje navedbe v

Če prosilec pride v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, se njegova prošnja za mednarodno zaščito v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne. Status subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena v povezavi s 34. členom ZMZ) se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno šđkodo, kot jo določa 28. člen ZMZ. S tem, ko je tožena stranka na podlagi drugega odstavka 52. člena ZMZ v povezavi s četrtim odstavkom 74. člena ZMZ odločila, da mora tožnik zapustiti državo, še ni odločila o njegovi (prisilni) vrnitvi v izvorno državo.