UPRS Sklep I U 1348/2019-8

I. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži pravno učinkovanje odločbe Ministrstva za zdravje št. 181-192/2018-8 z dne 19. 7. 2019.

II. Odločitev o stroških postopka v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe se pridrži za končno sodno odločbo.

1Tožnica je 22. 8. 2019 na Upravno sodišče RS v Ljubljani vložila tožbo zoper navedeno odločbo Ministrstva za zdravje iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. S to odločbo je organ odločil, da se cepljenje tožnice, rojene 3. 7. 2015, po programu cepljenja, ne opusti. Tožnica sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek, toženki pa naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka.

2Hkrati vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe, v katerem sodišču predlaga, naj na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izda začasno odredbo, s katero naj sporno pravno razmerje začasno uredi tako, da se izvršba (cepljenje) odloži do pravnomočne pozitivne odločbe o cepljenju ali do odločitve Vrhovnega sodišča v postopku revizije.

3Navaja, da je zaradi slabega zdravstvenega stanja in več primerov hudih reakcij po cepljenju v ožjem sorodstvu njena pediatrinja na ministrstvo vložila predlog za opustitev cepljenja. K temu predlogu je bila priložena obsežna zdravstvena dokumentacija, iz katere je razvidna vrsta, trajanje in intenziteta zdravstvenih težav, med drugim tudi, da so preložitev cepljenja svetovali tudi v gastroenterološki ambulanti. Meni, da že dejstvo, da je predlog vložila zdravnica, ki ga v primeru obstoja razlogov za opustitev cepljenja mora vložiti, kaže na resnost zdravstvenega stanja in obstoj nevarnosti, da se bo zaradi cepljenje še poslabšalo. Oslabljen imunski sistem, atopijski dermatitis, pogosti alergološki izpuščaji neznanega izvora, 15 laringitisov v zadnjih 20 mesecih, osemkrat prejet dexamethason, preobčutljivost na zdravila in hudi stranski učinki po cepljenju v sorodstvu v primeru cepljenja za tožničino zdravje prestavljajo (pre)veliko tveganje. Zato meni, da je njeno zdravje za cepljenje popolnoma neprimerno oziroma da bi ji cepljenje lahko povzročilo trajno in težko popravljivo škodo na zdravju. Na drugi strani pa začasna opustitev cepljenja nikogar ne ogroža, saj je večina otrok cepljenih. Ker cepljenje zanjo predstavlja večje tveganje kot korist, bi moralo biti začasno odloženo.

4Toženka odgovora na posredovano zahtevo za izdajo začasne odredbe v danem roku ni podala, niti ni predložila v istem roku zahtevanih upravnih spisov.

5Zahteva za izdajo začasno odredbo je utemeljena.

6Po prvem odstavku 32. člena ZUS-1 tožba, vložena v upravnem sporu, praviloma ne ovira izvršitve izpodbijanega akta, razen v izjemnih primerih, ko zakon določa drugače. Sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku lahko prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Iz enakih razlogov iz prejšnjega odstavka lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek).

7Glede na izrek izpodbijane odločbe (''da se cepljenje ne opusti'') ne gre za odločbo, ki bi se lahko prisilno izvrševala po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zato je sodišče predlagano začasno odredbo obravnavalo na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 kot ureditveno začasno odredbo. Na navedeno določbo se sklicuje tudi tožnica in sodišču predlaga, naj odloči, da se izvršba (cepljenje) odloži. S tem smiselno predlaga, naj sodišče odloči o zadržanju pravnih učinkov, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe.

8Po prej navedeni pravni podlagi 32. člena ZUS-1 je temeljni zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe, da tožnik izkaže škodo, do katere bi prišlo brez ureditve pravnega razmerja, in težko popravljivost te škode. Če je tako kvalificirana škoda izkazana, mora sodišče pred izdajo začasne odredbe opraviti še presojo z vidika sorazmernosti in pri tem upoštevati prizadetost javne koristi ter koristi morebitnih nasprotnih strank. Da pa bi bila presoja zahteve za izdajo začasne odredbe v opisanem obsegu sploh mogoča, mora tožnik v zahtevi konkretno navesti vse okoliščine, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode ter okoliščine, ki omogočajo sklep, da bo ta škoda tudi v primeru zanj ugodno končanega spora težko popravljiva.

9Tožnica v zahtevi za izdajo začasne odredbe zatrjuje, da ima oslabljen imunski sistem, atopijski dermatitis in pogoste alergološke izpuščaje neznanega izvora, v zadnjih 20 mesecih je imela 15 laringitisov in osem krat je prejela dexamethason, je preobčutljiva na zdravila. Navaja tudi hude stranske učinke po cepljenju v sorodstvu. Na podlagi navedenega meni, da bi cepljenje za njeno zdravje prestavljajo (pre)veliko tveganje in bi ji lahko povzročilo trajno in težko popravljivo škodo na zdravju.

10Iz zdravstvene dokumentacije, ki je bila priložena tožbi in predlogu, kakor tudi iz izpodbijane odločbe in strokovnega mnenja Komisije za cepljenje, izhajajo podatki, ki tožničine navedbe o njenem zdravstvenem stanju potrjujejo. Prav tako so v izpodbijani odločbi povzete njene navedbe o posledicah cepljenja pri sestrični njene mame, teti po materini strani in stricu, ki jim organ ne oporeka.

11Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (X Ips 326/2009 z dne 1. 10. 2009) v zadevi s podobnim dejanskim in materialnopravnim stanjem izhaja, da v primeru, kadar zaradi ravnanja ali odločitve državnih organov (v tem primeru odločitve, da se cepljenja tožnice ne opusti) lahko pride do poslabšanja zdravstvenega stanja mld. otroka ali celo do smrti (kar predstavlja težko popravljivo škodo v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1) za izdajo začasne odredbe zadostuje že najnižja stopnja verjetnosti, da bo do takih posledic prišlo. Sodišče sodi, da je tožnica s svojimi navedbami o zdravstvenih težavah in družinski anamnezi zadostila navedenemu standardu za izdajo začasne odredbe.

12Zahtevo za izdajo začasne odredbe pa je treba v primeru, kot je obravnavani, presojati tudi z vidika učinkovitega sodnega varstva. Če bi namreč med sodnim postopkom prišlo do pravnega učinkovanja izpodbijane odločbe tako, da bi prišlo do cepljenja mladoletne tožnice ter do posledic, kot jih zatrjuje, bi to zagotovo predstavljalo nepopravljivo škodo, sodno varstvo zoper odločitev upravnega organa o neopustitvi cepljenja, ki ga tožnica s tožbo zasleduje, pa ne bi bilo učinkovito.

13Glede na ugotovljeno je sodišče pred izdajo začasne odredbe, skladno z načelom sorazmernosti, preizkusilo tudi prizadetost javne koristi. Ta bi se v zadevi, kakršna je obravnavana, lahko kazala v obliki posega v precepljenost prebivalstva in s tem v povečanje nevarnosti za širjenje nalezljivih bolezni ter znižanju ravni zdravja prebivalstva, ki jo zasleduje obvezno cepljenje. Že iz določb 22.a do 22. č Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB) pa izhaja, da to ne velja v vsakem primeru, saj namreč zakon omogoča ugotavljanje (trajnih) utemeljenih razlogov za opustitev cepljenja v primerih, ko bi cepljenje pomenilo preveliko tveganje za zdravje posameznika. V takšnih primerih torej korist posameznika prevlada nad javno koristjo. Ker pa v obravnavanem primeru zaenkrat ni mogoče ugotoviti, da pri tožnici za tak primer nedvomno ne gre, je sodišče odločilo, da korist posameznika (tožnice) prevlada nad javno koristjo in je zato začasno, do izdaje pravnomočne odločitve o tožbi, zadržalo učinkovanje izpodbijane odločbe. Sodišče je pri tej presoji tudi upoštevalo, da skladno z ZNB toženka izvaja ukrepe za varstvo prebivalcev pred nalezljivimi boleznimi, in s tem nosi dolžnost, da s svojimi navedbami zatrjuje ter izkazuje obstoj javnega interesa, ki bi nasprotoval ugoditvi predlogu za izdajo začasne odredbe (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 174/2018 z dne 17. 10. 2018). Toženka pa v tem primeru na zahtevo za izdajo začasne odredbe kljub pozivu sodišča ni odgovorila, niti ni v postavljenem roku sodišču posredovala upravnih spisov, čeprav je bila k temu izrecno pozvana.

14Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, zato je odločilo, kot izhaja iz I. točke izreka sklepa.

15Ker se izdaja regulatorne začasne odredbe iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 navezuje na pogoje iz drugega odstavka istega člena ZUS-1, po teh pogojih pa je z začasno odredbo mogoče sporno pravno razmerje urediti le do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu, sodišče ni sledilo predlogu, naj začasna odredba učinkuje preko teh meja, vključno do odločitve Vrhovnega sodišča v postopku revizije.

16Odločitev o stroških postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe bo sodišče pridržalo za odločitev o tožbi (smiselno 25. člen ZUS-1).