VSL Sodba in sklep II Cp 362/2019

1. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

1.1 spremeni v prvem odstavku I. točke ter v 2. in 3. alineji I. točke in III. točki izreka tako, da se glasi:

"Tožena stranka Zavarovalnica X in Zavod Republike Slovenije za transfuzijsko medicino sta solidarno dolžna plačati A. A. odškodnino v skupnem znesku 2.019 EUR (od tega za strah 500 EUR), z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za prvo toženo stranko od 27. 9. 2013 do plačila, za drugo toženo stranko pa od 8. 3. 2014 do plačila:

- tožbeni zahtevek iz naslova strahu, ki presega 500 EUR, se zavrne;

- tožbeni zahtevek iz naslova skaženosti se zavrne."

1.2 razveljavi glede prve in glede druge tožene stranke, in sicer:

- v izpodbijanem delu glede odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju;

- glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti v celoti;

- glede stroškov postopka;

ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V ostalem se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1V obravnavni zadevi tožnica uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo po dveh podlagah: zaradi strokovne napake delavca drugo tožene stranke pri odvzemu krvi na krvodajalski akciji in zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti pred odvzemom krvi. Prva tožena stranka je zavarovalnica, pri kateri je imela druga tožena stranka sklenjeno zavarovanje.

2Sodišče je ugotovilo, da je drugi toženi stranki mogoče očitati protipravno ravnanje iz naslova opustitve pojasnilne dolžnosti, zato se do utemeljenosti tožbenega zahtevka na drugi zatrjevani podlagi ni opredeljevalo. Ker iz Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti sledi, da je konkretni primer iz zavarovanja izključen, je tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko zavrnilo in razsodilo, da je druga tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupnem znesku 17.819,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2013 do plačila (I). Posledično je odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvi toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.218,95 EUR s pripadki, druga tožena stranka pa je dolžna tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 4.009,02 EUR (IV).

3Odločitev sodišča s pritožbo izpodbijata tožeča in druga tožena stranka.

4Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del sodbe iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico – tudi zoper prvo toženo stranko. V obrazložitvi navaja, da je sodišče nekritično sledilo zavarovalnici, da so v konkretnem primeru podani izključitveni razlogi po 2. točki tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev. Tožnica ni bila poškodovana v postopku zdravljenja niti na njej ni bil opravljen zdravstveni ali drugi poseg, ker krvodajalstvo ni zdravstveni poseg na bolniku. V nadaljevanju izpodbija višino dosojene odškodnine in vztraja, da je utrpela intenziven primaren in sekundaren strah. Sodišče je neutemeljeno določilo nižjo odškodnino, ker je tožnica medicinska sestra in ni popolnoma brez znanja o posledicah poškodb perifernega živca in možnih izidih zdravljenja. Neutemeljeno je zavrnjen tožbeni zahtevek iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Iz 34. točke obrazložitve sledi, da je sodišče ugotovilo, da ima tožnica zaradi bolečin, ki so posledica poškodbe živca, dejansko zmanjšane življenjske aktivnosti. Morala se je odpovedati številnim športnim dejavnostim, probleme ima pri uporabi roke v službi in gospodinjskih opravilih. Ker zdravljenje ni zaključeno, je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka trpela duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti do pet let po poškodbi. Izvedenec je potrdil stalno nevropatsko bolečino, ki pritožnico omejuje v vsakdanjem življenju in jo bo omejevala tudi v bodoče, kar pomeni, da gre za trajno stanje. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti je sodišče premalo upoštevalo subjektivne okoliščine tožnice, ki je zaradi narave poklica v vsakodnevnem stiku z ljudmi in na sebi čuti poglede pomilovanja, kadar nosi kratke rokave, ker je njena levica tanjša od desnice. Kadar nosi dolge rokave, ves čas vleče rokav nad komolec, da se ne bi dotikal kože, zato jo sprašujejo, ali ima garje. V zvezi z odškodnino iz naslova premoženjske škode zaradi tuje nege in pomoči uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker ni jasno, na kakšni podlagi je sodišče tožnici priznalo iz tega naslova urno postavko v višini 4 EUR.

5Druga tožena stranka izpodbija sodbo v ugodilnem delu ter odločitev sodišča o pomanjkanju pasivne legitimacije prve tožene stranke. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek s stroškovno posledico oziroma podredno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V uvodu izpostavlja, da tako iz zavarovalne police kot iz Splošnih pogojev sledi, da je bilo sklenjeno zavarovanje odškodninske odgovornosti za primer škod, ki izvirajo iz dejavnosti druge tožene stranke. Izključeni so zgolj odškodninski riziki, ki so primeroma našteti, ne pa tudi riziki poškodb tretjih oseb v primeru krvodajalskih akcij. Tudi v pritožbenem postopku vztraja, da kršitve pojasnilne dolžnosti ni zagrešila, saj je tožnico obvestila o vseh možnih tipičnih zapletih tovrstnega posega. Četudi delavci druge tožene stranke tožnice ne bi obvestili o možnem zapletu, kot se je pripetil, navaja, da tega ni bila dolžna storiti, ker je poškodba komolčnega živca, kot zaplet po odvzemu krvi, izredno redek pojav (en primer na 150000 punkcij). Kot pomembno izpostavlja okoliščino, da je tožeča stranka zdravstveni delavec, dolgoletna krvodajalka in licencirana predavateljica prve pomoči ..., zato razpolaga z različnimi znanji s področja medicine, kar vse bi sodišče moralo upoštevati v zvezi z obsegom pojasnilne dolžnosti. Možnost zapleta je tako redka, da je zelo verjetno, da tožnico takšna informacija ne bi odvrnila od krvodajalstva. V nadaljevanju obsežno polemizira z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ali je tožnica pred odvzemom krvi prebrala informacijsko gradivo. Sodišče ni pojasnilo, zakaj navedba na spletni strani druge tožene stranke, da na mestu vboda lahko nastanejo redki lokalni zapleti, kot je poškodba živca, ne zadoščajo za izpolnitev pojasnilne dolžnosti druge tožene stranke. Višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni mogoče preizkusiti, ker je sodišče povzemalo, oziroma kar prepisovalo navedbe in zapisnike o zaslišanju strank, prič in izvedencev ter odlomke iz pisnih izvedenskih mnenj, izvedenih dokazov pa ni ocenilo, zato ne ve, na podlagi katerih odločilnih dejstev je priznalo odškodnino v višini 9.000 EUR. Izpovedba tožnice in ugotovitve izvedencev o trajanju bolečin se precej razlikujejo, zato ni jasno, ali je višina odškodnine odmerjena na podlagi izpovedbe tožnice ali mnenja sodnih izvedencev. Prav tako ni jasno, katere nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče upoštevalo pri določanju višine odškodnine. V pritožbi izpostavlja, da je tožnica jemala protibolečinska sredstva zelo kratek čas, kar je izvedencu vzbudilo pozornost glede na bolečino, kot jo je opisala. V tem kontekstu sodišče ni presojalo verodostojnosti tožnice, ki je izpovedovala o dolgotrajnih, na določen čas močnih bolečinah, hkrati pa ni jemala praktično nobenih protibolečinskih sredstev. To kaže, da tožnica za potrebe pravde potencira resnost svojega zdravstvenega stanja. O uporabi farmakoloških metod zdravljenja niti kakšni drugi terapiji po aprilu 2013 v medicinski dokumentaciji ni nobenega podatka. Sodišče se do dejstva, da tožnica ni posegla po vseh razpoložljivih metodah zdravljenja in tako sama prispevala k fizičnemu trpljenju, jakosti in času trajanja bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, ni opredelilo. Sodišče tudi ne pove, kakšna je bila intenzivnost in pogostost bolečin do pet let od poškodbe in kako so bolečine vplivale na zmanjšanje življenjske aktivnosti (česa ne zmore več, kaj zmore s povečanimi napori). Strah ni bil ne intenziven niti ni trajal dolgo, zato je znesek odškodnine 1.800 EUR nerazumno visok. V zvezi s skaženostjo je sodišče prezrlo pojasnilo dr. B., da je lahko obseg nedominantne podlahti do 2 cm ožji od dominantne tudi brez poškodbe, zato je zgolj dopustil možnost, da tanjša levica ob nošenju kratkih rokavov nekoliko vzbuja zanimanje okolice. Ker je razlika v obsegu minimalna, ne predstavlja upoštevne podlage za prisojo denarne odškodnine zaradi skaženosti. V zvezi z odškodnino iz naslova tuje pomoči in nege izpostavlja, da tožnica ni zmogla niti trditvenega in še manj dokaznega bremena, zato ji sodišče ne bi smelo prisoditi nikakršne odškodnine. Če je hči izpovedala, da je materi pomagala med dvemi in tremi urami dnevno, ni jasno, zakaj je sodišče potem za vsak dan priznalo tri ure pomoči. Neobrazložen je zaključek, zakaj je tožnica potrebovala tujo pomoč pri negi 120 dni, ker iz izpovedbe izvedenca sledi, da je tožnica tudi v času bolniške odsotnosti lahko samostojno opravljala prav vsa enostavnejša opravila ter da je vanje morala vložiti nekoliko več napora, kar napotuje na zaključek, da tuje pomoči in nege ni potrebovala. Dejansko stanje je v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Izpodbija še odločitev o začetku tega zakonskih zamudnih obresti in opozarja, da je tožnica dopolnjen odškodninski zahtevek 27. 9. 2013 naslovila le na prvo toženo stranko, zato je bila z višino odškodnine, ki jo tožnica zahteva, seznanjena šele po prejemu tožbe in pred tem datumom ni mogla priti v zamudo.

6Druga tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni v delu, ki se nanaša na pomanjkanje pasivne legitimacije prve tožene stranke, v preostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Prva tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo drugo tožene stranke in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne s stroškovno posledico.

7Pritožbi sta delno utemeljeni.

Zavarovalno kritje

8Sporna je vsebina klavzule v 2. točki tretjega odstavka 3. člena Splošnih pogojev o zavarovanju odgovornosti. Za sodišče prve stopnje je bila klavzula razumljiva in jo je kot tako razlagalo v korist prve tožene stranke (83. člen OZ). Takšna razlaga je po stališču višjega sodišča materialnopravno zmotno.

9Obligacijski zakonik v prvem odstavku 147. člena določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec takrat delal, ko je bila škoda povzročena, razen v primerih, ko dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba. Iz zavarovalne police in Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti sledi, da zavarovalnica jamči za škodo, ki izvira iz dejavnosti Zavoda, ki jo bodo na podlagi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov tretje osebe uveljavljale proti Zavodu za transfuzijo zaradi nenadnega presenetljivega dogodka (nesreče), ki izvira iz dejavnosti, lastnosti in pravnega razmerja navedenega v polici in ki ima za posledico telesno poškodbo. Iz 2. člena Splošnih pogojev sledi, da je pri zavarovanju odgovornosti, ki izvira iz dejavnosti, vključena tudi odgovornost vseh ostalih delavcev za škodo, ki jo povzročijo pri opravljanju svoje službe (3. točka prvega odstavka 2. člena Splošnih pogojev). Iz 21. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej) sledi, da je dejavnost druge tožene stranke preskrba s krvjo in krvnimi pripravki, kar pomeni, da pri drugi toženi stranki zaposleni delavci v okviru svoje službe na krvodajalskih akcijah odvzemajo kri krvodajalcem in da je na podlagi določila že citiranega 2. člena Splošnih pogojev poškodba, povzročena z odvzemom krvi, kot posledica nepravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti, predmet zavarovalne pogodbe. Zavarovanje odgovornosti zdravstvene organizacije in zdravstvenih delavcev je bilo v konkretnem primeru sklenjeno na podlagi enotne pogodbe o zavarovanju splošne civilne odgovornosti za škodo.

10Izključitveni primeri iz 2. točke tretjega 3. člena bi bili podani, če bi bila tožeča stranka obravnavana v postopku zdravljenja, zdravstvenih ali drugih posegov ter postopkov na teh osebah kot so porodništvo, nega telesa, kozmetika ipd. Tožnica pa je krvodajalka, ki je v smislu določila 14. točke 3. člena Zakona o preskrbi s krvjo (v nadaljevanju ZKPrv-1) po strokovnih medicinskih merilih zdrava oseba s primerno zdravstveno preteklostjo, ki prostovoljno da kri ali komponente krvi. Krvodajalka ni potrebovala zdravstvenega posega niti posega oziroma postopka v zvezi nego telesa, kozmetike ali porodništva. Konec koncev ni nepomembno, da zavarovanje odgovornosti delavcev, ki jemljejo kri, ne bi imelo nikakršnega smisla, če bi bile poškodbe, za katere so odgovorni zaradi nepravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti, izključene iz jamstva zavarovalnice.

11Zavarovalno kritje je podano, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano II. točko izreka spremenilo tako, da prvotožena stranka odgovarja z drugotoženo stranko za škodo, ki jo je tožnica utrpela kot krvodajalka v krvodajalski akciji, solidarno (358. člen ZPP).

Obseg pojasnilne dolžnosti

12Sodišče je zavzelo stališče, da je bila kršena pojasnilna dolžnost, ker vprašalnik in zgibanke, ki so na voljo neposredno pred odvzemom krvi, ne dajejo prav nobenih informacij o tveganjih v zvezi s poškodbo živcev pri odvzemu krvi.

13Pravna podlaga za odločanje o temelju odškodninskega zahtevka zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti je v določilu 147. in 6. člena OZ ter že citiranem 19. in 34. členu ZPKrv-1 v zvezi z II. poglavjem Pravilnika o strokovno medicinskih pogojih za odvzem krvi (v nadaljevanju Pravilnik), ki se nanaša na posredovanje informacij krvodajalcem.

14Krvodajalstvo v Sloveniji je izrazito humanitarna dejavnost, ki se z namenom nacionalne oskrbe s krvjo izvaja v skladu z načeli prostovoljnosti, brezplačnosti in anonimnosti. Njegova posebnost je, da je mogoče kri, ki je nato predmet donacije, pridobiti le s posegom v telo darovalca.

15Da je poškodba živca posledica zapleta po odvzemu krvi na krvodajalski akciji, v pritožbenem postopku ni sporno. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost v skladu s Pravilnikom, kot ga je na podlagi Zakona o krvodajalstvu predpisal minister, ni bila izpolnjena. Celo pri diagnostičnih posegih, ki niso neposredno povezani z zdravljenjem oziroma nimajo terapevtske vrednosti, morajo biti pojasnila tveganj obširnejša (VSRS sklep II Ips 140/2015). Vsa ta izhodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri presoji ustreznosti danega pojasnila v obravnavani zadevi in primerno težo dalo okoliščini, da poseg ni bil ne terapevtski ne diagnostičen in je prinesel korist le tretjim osebam, ki kri potrebujejo, zato bi morala biti krvodajalka podrobno seznanjena s tveganjem zapletov. Hipotetična domneva, da tako majhno tveganje pri razumnem človeku ne bi vplivalo na njegovo privolitev v poseg, v primeru krvodajalcev, ni mogoče uporabiti niti se te dolžnosti ni mogoče izogniti z navedbo, da je bila krvodajalka po osnovni izobrazbi medicinska sestra zaposlena ... Prav ZPkrv-1 v zvezi s Pravilnikom določa kot pogoj za veljavno soglasje k dajanju krvi, pravico do ozaveščene privolitve, katere pogoj je podrobna seznanitev s tveganji, ki se jim krvodajalec izpostavlja.

16Iz definicije v 2. členu Zakona o pacientovih pravicah sledi, da je medicinski poseg vsako ravnanje, ki ima preventivni, diagnostični in terapevtski ali rehabilitacijski namen, ki ga opravi zdravnik ali drug zdravstveni delavec ali zdravstveni sodelavec. Za nič od navedenega pri krvodajalcu ne gre. Ker krvodajalec zdravstvenih storitev ne potrebuje, ni pacient v smislu 16. točke 2. člena, četudi je preskrba s krvjo in krvnimi pripravki zdravstvena dejavnost na podlagi 21. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti.

17Iz vsebine Pravilnika sledi, da mora biti krvodajalec seznanjen v vsemi dejstvi, ki so povezana z dajanjem krvi in lahko vplivajo na varnost prejemnika transfuzije oziroma na njegovo lastno varnost; da morajo biti informacije o postopkih in tveganjih podrobne (6. člen), da mora krvodajalec v izjavi potrditi, da je prejel, prebral in razumel informacijsko gradivo; da je bil seznanjen, da lahko postavlja vprašanja in da nanje dobil zadovoljive odgovore.

18Informacijsko gradivo, ki ga je prejela krvodajalka pred akcijo informacije o možnostih poškodbe živca ni vsebovalo niti ni odkazovalo, da so druge informacije morda objavljene na spletu. Druga tožena stranka tako ni uspela dokazati, da je izpolnila pojasnilno dolžnost, vsaj ne tako, kot jo predvideva Pravilnik, in za posledice, ki jih je utrpela, ni podala privolitve, saj s takšno posledico niti ni bila seznanjena. Prav zaradi specifičnega položaja krvodajalcev iz Pravilnika sledi zahteva po pojasnilu, ki vključuje tudi redka tveganja, ki pa so vendarle tipična glede na to, da se živec nahaja v bližini žile, iz katere je potrebno odvzeti kri. Na takšno tveganje oziroma zaplet bi torej krvodajalka morala biti opozorjena, da bi lahko govorili o pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti. Prav zaradi posebnega položaja krvodajalcev se od zdravstvenih delavcev pričakuje, da bodo krvodajalce zelo natančno poučili o možnih negativnih posledicah, ne pa da se bodo temu izognili, zato da to ne bi vplivalo na upad krvodajalcev. Zato v konkretnem primeru opustitvi pojasnilne dolžnosti lahko pripišemo škodo, ki je nastala krvodajalki s poškodbo živca pri odvzemu krvi, ki bi se mu sicer lahko izognila, če bi bila s to možnostjo pravilno in popolno seznanjena. Navedeno povsem zadostuje tudi za zaključek o obstoju pravno relevantne vzročnosti med nastalo škodo in kršitvijo pogodbe zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti. Pritožba drugo tožene stranke je rako neutemeljena in jo je treba v tem delu zavrniti (353. člen ZPP).

Duševne bolečine zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zmanjšanih življenjskih aktivnosti

19Pritožbena graja druge tožene stranke, da sodišče ni navedlo, katere so pravno relevantne okoliščine za odmero odškodnine in jih ni ovrednotilo, je utemeljena. Zato mora sodišče prve stopnje v tem delu sodbo ponovno napisati tako, da bo iz nje mogoče razbrati, kakšne bolečine po jakosti in času trajanja ter katere nevšečnosti med zdravljenjem so bile podlaga za odmero odškodnine. Opredeliti se mora do mnenja izvedenca dr. B. z dne 16. 3. 2018 (na 15. strani), zakaj je mnenja, da bolečine pri tožnici niso bile tako hude, kot to navaja, ter oceniti dejstvo, da v zdravstveni dokumentaciji ni podatka, da bi tožnica po marcu 2013 še zdravila zaradi bolečin npr.: z različnimi oblikami draženja živčevja z elektromagnetnimi ali ultrazvočnimi valovanji ter električnimi tokovi in sprejeti jasen zaključek, ali to pomeni, da tožnica ni izkazala, da je po zaključku terapij še trpela pravno relevantne bolečine, če pa je mnenja, da jih je, potem mora odgovoriti na vprašanje, kako na odmero odškodnine vpliva dejstvo, da kot zdravstvena delavka po marcu 2013 za nobeno od oblik zdravljenja bolečine ni več zaprosila in da v njeni zdravstveni dokumentaciji niso zabeležene bolečine zaradi poškodbe živca; zabeleženo pa je, da se po letu 2015 in 2016 s športom ukvarja eno uro dnevno, štiri do petkrat na teden. Čeprav je bolečina subjektivno doživljanje, jo je vendarle treba objektivizirati z mnenjem sodnega izvedenca, z biometričnimi metodami in v zvezi s potrebo po protibolečinskih zdravilih glede na primerljive primere iz klinične prakse. Ker tožnica ne kaže interesa, da bi katero koli od možnosti za zmanjšanje bolečine še uporabila, je na mestu vprašanje, ali to ne pomeni, da je zanjo zdravljenje zaključeno.

20Ni jasno, zakaj je sodišče tožbeni zahtevek zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zavrnilo, če obenem ugotavlja, da tožnica nekatere življenjske aktivnosti od poškodbe dalje opravlja s povečanimi napori. Zato mora sodišče tudi v tem delu ponovno napisati sodbo in jasno opredeliti, katere dejavnosti tožnica lahko opravlja le s povečanimi napori in katere so tiste dejavnosti, ki jih mora opravljati njen pomočnik. Opredeliti se mora, kakšen pomen ima dejstvo, da ugotovljenih težav ne zmanjšuje z medicinskimi postopki, ki so na voljo. Višina denarne odškodnine bo odvisna od stopnje zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti in oblik, v katerih se manifestira.

21Ker je sodišče prve stopnje v zvezi s prestanimi telesnimi bolečinami, nevšečnosti med zdravljenjem in zmanjšanjem življenjskih aktivnosti že izvedlo izredno obsežen dokazni postopek, a izvedenih dokazov ni ocenilo niti ni navedlo, katera so tista pravno relevantna dejstva, ki so podlaga za odmero odškodnine, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar ima za posledico, da odločitve sodišča v delu ni mogoče preizkusiti.

22Če bi pritožbeno sodišče želelo spremeniti sodbo tudi v tem delu, bi moralo ponoviti celoten, zelo obsežen dokazni postopek, zato se je skladno z določilom 355. členom ZPP odločilo, da sodbo v tem delu razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje, da jo ponovno napiše in odpravi nepravilnosti, na katere je opozorjeno v tej obrazložitvi.

Strah

23Primarni strah je strah, ki ga je tožnica utrpela v zvezi z dogodkom, ko je pri zbadanju začutila doslej neznano bolečino, ki si je ni znala razložiti. Izvedenec ga je objektivno ocenil kot blagega, saj se ni počutila življenjsko ogroženo niti ni zatrjevala, da bi bilo zaradi dogodka tako porušeno njeno življenjsko ravnovesje, da bi potrebovala pomoč psihologa. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da kratkotrajen blag strah, ki ni za dalj časa porušil življenjskega ravnovesja, ni pravno priznana škoda.

24Nedvomno pa je tožnica trpela pravno priznan sekundarni strah za izid zdravljenja, ko je izvedela, da ima poškodovan živec na roki in je bila v skrbeh, kakšen bo izid zdravljenja in ali jo bo to oviralo pri opravljanju dela. Štiri mesece po poškodbi, v aprilu 2013, je bila pri fiziatru, ki je ugotovil blago okvaro poškodovanega živca. Najkasneje takrat ji je moralo biti jasno, da bistvenega izboljšanja, ki bi vplival na delovno zmožnost ni pričakovati. Ne gre prezreti, da je bila od 12. 3. 2013 dalje že zmožna za delo s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno od 1. 5. 2013 pa v celoti. Zato je odškodnina v višini 1/2 povprečne plače v skladu z uveljavljeno sodno prakso, v presežku pa je potrebno pritožbi drugo tožene ugoditi in odškodnino iz naslova prestanega strahu znižati na znesek 500 EUR (peta alineja 358. člen ZPP), pritožbo tožeče stranke pa zavrniti (353. člen ZPP).

Skaženost

25Pri presoji skaženosti je treba upoštevati tako subjektivne kot objektivne elemente: kako se počuti oškodovanec in kako na spremembo na njegovem telesu gledajo drugi. Izvedenec je objektivno ugotovil diskretno tanjšo levo roko v primerjavi z desno ni pa opazil nikakršnih strukturnih sprememb zunanjosti, funkcijskih motenj ali drugih reakcij, ki bi v okolici vzbujali posebno zanimanje. Ker je obseg nedominantne podlahti lahko do 2 cm ožji od dominantne podlahti tudi brez poškodbe, ugotovljena mišična atrofija pri fiziatrinji pa je opisana kot zmerna in lahko vzbudi nekaj zanimanja le ob nošenju kratkih rokavov, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča to zelo blag primer skaženosti, zato tožnica iz tega naslova ni upravičena do odškodnine. Zato je pritožbi drugo tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi skaženosti zavrnilo (peta alineja 388. člena ZPP), pritožbo tožeče pa zavrnilo (353. člen ZPP).

Premoženjska škoda

26V pritožbenem postopku ni spora o okoliščini, da znaša premoženjska škoda, ki se nanaša na stroške avtobusnih prevozov v zvezi z zdravstvenimi pregledi in fizioterapijo 79,20 EUR. Za oba pritožnika je sporna višina odškodnine, ki se nanaša na tujo pomoč in nego med zdravljenjem, ki jo je tožnici nudila njena hčerka. Izvedenec je potrdil, da je v začetnem obdobju, torej v času bolniškega staleža, tožnica glede na intenziteto bolečin in s tem povezano omejitvijo gibanja levice potrebovala pomoč tudi pri enostavnejših opravilih kot so osebna higiena, oblačenja, nabava, priprava hrane in gospodinjstvo iz 27. točke obrazložitve izpodbijane sodbe sledi, da je bila v bolniškem staležu od 9. 12. 2012 do vključno 13. 3. 2013, torej najmanj tri mesece, nato pa še od 11. 3. do 30. 4. 2013 (2 meseca) po 4 ure je čas, za katerega je sodišče prve stopnje tožnici priznalo odškodnino za pomoč pri vsakdanjih opravilih 120 dni (štiri mesece) po 3 ure dnevno primeren, in se pritožba druge tožene stranke v tem delu pokaže kot neutemeljena. Enako je neutemeljena tudi pritožba tožeče stranke, ki nekritično prezre, da je v tožbi pavšalno uveljavljala ceno ure pomoči v znesku 12 EUR, ki ga je nato sodišče skladno z uveljavljeno sodno prakso primerno znižalo na štiri ure. Pritožbi obeh strank se v tem delu pokažeta kot neutemeljeni, zato ju je potrebno zavrniti (353. člen ZPP).

O začetku tega zamudnih obresti

27Druga tožena stranka utemeljeno izpostavlja, da v postopku nikoli ni bilo sporno, da je tožeča stranka dopolnjen odškodninski zahtevek, v katerem je prvič navedla višino odškodnine, ki jo zahteva, 27. 9. 2013 naslovila samo na prvo toženo stranko, zato je bila z višino odškodnine, ki jo tožnica zahteva, seznanjena šele po prejemu tožbe. Druga tožena stranka je tožbo prejela 7. 3. 2014, zato je pred 8. 3. 2014 ni mogla biti v zamudi za plačilo odškodnine (358. člen ZPP).

28Ker je sodba v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter zmanjšanjem življenjskih aktivnosti razveljavljena in jo pritožbeno sodišče v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje, da jo ponovno napiše, je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, ki se pridrži za končno odločbo. Enako velja tudi za stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.