iuris
§ zakonZakon o pacientovih pravicah · ZPacP · velja od 26. 2. 2008

2. člen ZPacP

(pomen izrazov)

Sodna praksa: 8 odločb navaja ta člen · zadnja 3. 2. 2023Vse odločbe ↓
  • VSL Sklep IV Cp 1867/2022Višje sodišče v Ljubljani · 2023

    B. B. kot udeleženec v postopku lahko samostojno opravlja procesna dejanja. Utemeljen je zaključek, da bi bila predlagana začasna odredba, ki bi B. B. preprečevala privolitev v medicinski poseg do nastopa bodočega negotovega dejstva, v nasprotju z zdravstvenimi predpisi, na podlagi katerih se B. B. lahko sam odloči za poseg.

  • VDSS Sodba Psp 224/2022Višje delovno in socialno sodišče · 2022

    Trenutno veljaven javni sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji ne dopušča povrnitve stroškov zdravljenja, ki ga zavarovana oseba opravi kot samoplačnik pri izvajalcih v zasebnem zdravstvu, ki z zavodom nima sklenjene niti koncesijske pogodbe. Zasebnemu zdravniku brez koncesije pooblastilo za izpolnjevanje zelenih receptov ni podeljeno. Ker so javna sredstva za zagotavljanje zdravstvenega varstva že po naravi omejena, je nujna ureditev natančnega obsega storitev z določitvijo standardov in normativov.

  • VSRS Sodba VIII Ips 59/2021Vrhovno sodišče RS · 2022

    Ureditev na področju zdravstvenega varstva poudarja različen pravni položaj v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe, ki se financira iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, katerega nosilec je toženka in v katero so vključeni javni izvajalci in zasebniki s koncesijo, na drugi strani pa pravni režim zasebne zdravstvene službe, v katero osebe vstopajo kot samoplačniki. Enako velja tudi v tem primeru, saj kljub pravici do nege v socialnovarstvenih zavodih (kot pravici iz obveznega zavarovanja) toženka ni dolžna povrniti stroškov zdravstvene nege tudi v primeru, če to nego zagotavlja institucionalni zavod, ki ima sicer dovoljenje za dejavnost (torej tudi za dejavnost nege), nima pa koncesije za opravljanje te dejavnosti niti ustrezne pogodbe. Zato pri tej presoji ni odločilno samo to, ali je pravica do nege določena kot pravica do obveznega zdravstvenega zavarovanja, temveč tudi kdo jo izvaja – izvajalec v javni ali zasebni mreži. Stroške izvedbe krije toženka le za izvajalce v javni mreži, kamor se uvrščajo tudi zasebniki s koncesijo in sklenjeno pogodbo s toženko. Tožniki, ki so sprejeli nastanitev v zavodu, ki ni imel koncesije (bili so tudi seznanjeni s pogoji na

· Besedilo: PISRS ↗ · NPB z dne 25. 7. 2022
Različice besedila: 2Pokaži ▾
Različice besedila · 2
  1. od 13. 10. 2017 · trenutno
  2. 18. 2. 2008 – 12. 10. 2017

Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.

Povezano: sklici 2 · pojmi 38Pokaži ▾
Na ta člen se sklicujejo

Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.

Sodna praksa

8 odločb navaja ta člen · zadnja 3. 2. 2023
Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
Razvrsti: ključne najprej · najnovejše · najstarejše1–8 od 8
  • VSL Sklep IV Cp 1867/2022
    Višje sodišče v Ljubljani · 3. 2. 2023

    B. B. kot udeleženec v postopku lahko samostojno opravlja procesna dejanja. Utemeljen je zaključek, da bi bila predlagana začasna odredba, ki bi B. B. preprečevala privolitev v medicinski poseg do nastopa bodočega negotovega dejstva, v nasprotju z zdravstvenimi predpisi, na podlagi katerih se B. B. lahko sam odloči za poseg.

  • VDSS Sodba Psp 224/2022
    Višje delovno in socialno sodišče · 14. 9. 2022

    Trenutno veljaven javni sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji ne dopušča povrnitve stroškov zdravljenja, ki ga zavarovana oseba opravi kot samoplačnik pri izvajalcih v zasebnem zdravstvu, ki z zavodom nima sklenjene niti koncesijske pogodbe. Zasebnemu zdravniku brez koncesije pooblastilo za izpolnjevanje zelenih receptov ni podeljeno. Ker so javna sredstva za zagotavljanje zdravstvenega varstva že po naravi omejena, je nujna ureditev natančnega obsega storitev z določitvijo standardov in normativov.

  • VSRS Sodba VIII Ips 59/2021
    Vrhovno sodišče RS · 17. 5. 2022

    Ureditev na področju zdravstvenega varstva poudarja različen pravni položaj v mreži izvajalcev javne zdravstvene službe, ki se financira iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, katerega nosilec je toženka in v katero so vključeni javni izvajalci in zasebniki s koncesijo, na drugi strani pa pravni režim zasebne zdravstvene službe, v katero osebe vstopajo kot samoplačniki. Enako velja tudi v tem primeru, saj kljub pravici do nege v socialnovarstvenih zavodih (kot pravici iz obveznega zavarovanja) toženka ni dolžna povrniti stroškov zdravstvene nege tudi v primeru, če to nego zagotavlja institucionalni zavod, ki ima sicer dovoljenje za dejavnost (torej tudi za dejavnost nege), nima pa koncesije za opravljanje te dejavnosti niti ustrezne pogodbe. Zato pri tej presoji ni odločilno samo to, ali je pravica do nege določena kot pravica do obveznega zdravstvenega zavarovanja, temveč tudi kdo jo izvaja – izvajalec v javni ali zasebni mreži. Stroške izvedbe krije toženka le za izvajalce v javni mreži, kamor se uvrščajo tudi zasebniki s koncesijo in sklenjeno pogodbo s toženko. Tožniki, ki so sprejeli nastanitev v zavodu, ki ni imel koncesije (bili so tudi seznanjeni s pogoji na

  • VSM Sklep I Cp 655/2020
    Višje sodišče v Mariboru · 2. 2. 2021

    Za odškodninski zahtevek oškodovancev, ki uveljavljajo odškodnino zaradi kršitve pogodbe o zdravstvenih storitvah, v skladu z določilom tretjega odstavka 352. člena OZ velja splošni zastaralni rok petih let iz 346. člena OZ.

  • VSL Sodba in sklep II Cp 362/2019
    Višje sodišče v Ljubljani · 8. 1. 2020

    Poškodba živca je posledica zapleta po odvzemu krvi na krvodajalski akciji. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena. Celo pri diagnostičnih posegih, ki niso neposredno povezani z zdravljenjem oziroma nimajo terapevtske vrednosti, morajo biti pojasnila tveganj obširnejša. Ta izhodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri presoji ustreznosti danega pojasnila v obravnavani zadevi in primerno težo dalo okoliščini, da poseg ni bil ne terapevtski ne diagnostičen in je prinesel korist le tretjim osebam, ki kri potrebujejo, zato bi morala biti krvodajalka podrobno seznanjena s tveganjem zapletov. Hipotetična domneva, da tako majhno tveganje pri razumnem človeku ne bi vplivalo na njegovo privolitev v poseg, v primeru krvodajalcev, ni mogoče uporabiti niti se te dolžnosti ni mogoče izogniti z navedbo, da je bila krvodajalka po osnovni izobrazbi medicinska sestra. Ker krvodajalec zdravstvenih storitev ne potrebuje, ni pacient v smislu 16. točke 2. člena, četudi je preskrba s krvjo in krvnimi pripravki zdravstvena dejavnost na podlagi 21. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti. Prav zaradi posebnega položaja

  • VSL Sodba II Cp 1547/2018
    Višje sodišče v Ljubljani · 6. 2. 2019

    Na podlagi vseh izvedenih dokazov je sodišče pravilno zaključilo, da je obstajala realna nevarnost, da bi tožnik fizično napadel pravosodne policiste, če bi v posebni sobi pristopili do njega in mu odstranili lisice. Zaradi odvrnitve nevarnosti takega napada je bila uporaba lisic tudi v posebnem prostoru zakonita. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo tožniku potrebno nuditi nujno medicinsko pomoč, saj je bilo tožnikovo psihično zdravstveno stanje takšno, da bi lahko resno ogrozilo njegovo zdravje. Nujna medicinska pomoč je neodložljivo ravnanje, ki je potrebno za ohranitev življenjsko pomembnih funkcij ali za preprečitev nepopravljivega in hudega poslabšanja zdravstvenega stanja (12. točka 2. člena ZPacP).

  • UPRS sodba I U 1131/2015
    Upravno sodišče RS · 22. 3. 2016besedilo 2008–2017

    Določbo 16. točke 2. člena ZPaCP je treba razumeti v smislu prvega odstavka 1. člena ZPaCP, ki določa, da ta zakon določa pravice, ki jih ima pacient kot uporabnik zdravstvenih storitev pri vseh izvajalcih oz. izvajalkah zdravstvenih storitev, postopke uveljavljanja teh pravic, kadar so te kršene in s temi pravicami povezane dolžnosti. Tožnica zdravstvenih storitev, ki jih je izvajala dr. C.C., ni uporabljala, temveč njen mož, kljub temu, da je izročila zdravstveno izkaznico. Tožnica v smislu zakona ne more imeti samostojnega statusa uporabnika kot aktivna stranka, ki lahko na podlagi določb zakona sproži postopke prve in druge obravnave, ob polnoletnem pacientu (bolniku), ki je bil njen mož in je bil on sam uporabnik zdravstvenih storitev izvajalke dr. C.C. Tožnica kot aktivna stranka zato tudi ne more v imenu pacienta, ki ji za to ni dal soglasja (tretji odstavek 48. člena ZpaCP), sprožati postopkov po tem zakonu.

  • VSL sodba in sklep PRp 416/2015
    Višje sodišče v Ljubljani · 15. 3. 2016besedilo 2008–2017

    Za presojo, kateri zdravnik mora pacientu dati pojasnila, je bistveno tveganje, s katerimi je poseg povezan. Le za operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali večjo obremenitvijo, da pacientu razumljiva ustna in pisna pojasnila zdravnik, ki bo opravil medicinski poseg. V 86. členu ZPacP je predpisana sankcija tudi v primeru, če zdravnik izvede medicinski poseg ali druga dejanja v postopkih zdravljenja in rehabilitacije brez privolitve zakonitega zastopnika, kadar pacient zaradi težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, ni sposoben privolitve v medicinski poseg.