VSL Sodba II Cp 1335/2019

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki in stranska intervenienta sami nosijo stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo (1) primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta tožnici solastnici (vsaka z deležem do 1/2) dela nepremičnine, parc. št. 364/0, k. o. ... (ID znak X-364/0-0), v izmeri 173 m2, ki je na skici sodnega izvedenca geodetske stroke mag. D. K. označen črtkano z rdečo barvo in je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru (ki ga bo izdelal izvedenec) označen z rezervirano parcelo št. ... k. o. ... (točka I izreka), in (2) podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so tožniki skupni lastniki dela navedene nepremičnine (točka II izreka), ter (3) tožnikom naložilo, da tožencu povrnejo pravdne stroške v višini 4.453,61 EUR (točka III izreka).

2Tožniki (po primarnem in podrednem tožbenem zahtevku) in stranska intervenienta (po primarnem tožbenem zahtevku) izpodbijajo sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.¹ Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni (ter ugodi primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku), oziroma (podredno) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

Pritožniki² sodišču očitajo, da je glede teka priposestvovalne dobe zavzelo napačno materialnopravno stališče. Priposestvovalna doba je začela teči že z uveljavitvijo Ustave RS (URS) 28. 12. 1991 (tako II Ips 668/2006), ne šele z uveljavitvijo ZLNDL,³ in se je iztekla 28. 12. 2001. Subjekti ne smejo biti v neenakopravnih položajih zgolj zato, ker so bili nekateri zakoni o lastninjenju sprejeti prej, drugi kasneje. Nastanek pravnih posledic institutov gradnje na tujem in priposestvovanja bi moral biti vezan na enako relevantno točko - od leta 1989 oziroma od veljavnosti URS dalje, najkasneje pa od poteka roka za uskladitev predpisov 31. 12. 1993.

Dokazna ocena o tem, kdaj so bili tožniki opozorjeni o neupravičeni posesti, je pomanjkljiva in nepravilna. O opozorilu ni nobenega pisnega dokaza. Sodišče je izpovedbi D. H. in H. H. ocenilo za prepričljivi, čeprav gre za zainteresirani priči. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ne verjame skladnim izpovedbam obeh tožnikov in priče S. Z., da je prišlo do spora s tožencem v postopku geodetske odmere. Tožniki so bili dobroverni do 16.8.2007, oziroma do leta 2009, ko na GURS ni prišlo do dogovora. Ni dokaza o tem, da bi J. J. ml. ali S. B. tožnike kadarkoli opozorila o neupravičeni uporabi.

Ne drži, da je prepričanje tožnikov, da ima A. J. samostojno pravico razpolaganja, temeljilo zgolj na njeni izjavi (niso le verjeli starejši gospe). Priče, ki so poznale okoliš, so prepričljivo izpovedale, da so A. J. štele za lastnico. R. R. je od nje tudi najemal objekte. J. Z. je zaupal trditvi A. J., da je njeno, njena trditev je bila tudi skladna s pripovedovanjem tretjih. Izvedbo posla je prepustil odvetniku, ki mu je prav tako zaupal. Glede na to, da so tožniki in vse priče povedali ter na skici pokazali, da je A. J. tožnikom prodala objekte in vrt na severni strani objekta Š. 1a, ni jasno, zakaj sodišče dvomi v obstoj in lego prodanih objektov. Sodišče spregleda sliko 4 iz izvedenskega mnenja (katastrski načrt 1957), iz katere izhaja, da je parcela 363 obsegala dva objekta (Š. 1 in Š. 1a), in da meja med parcelama 363 in 364 na severnem delu zajema tudi sporni del. Ob izdaji odločbe Komisije za nacionalizacijo in sklepov o dedovanju parcela 32/1 ni več obstajala, tam je parcela 363, ki zajema Š. 1, Š. 1a in sporni del. Sodišče je ignoriralo tako izpovedbe zaslišanih prič, da je garaža stala na spornem delu in da je bil dostop iz K. ulice, kot tudi pisno izjavo iz leta 1993, iz katere izhaja, da sta bila M. M. in R. R. solastnika objekta na Š. 1a od 1957, in da je imel R. R. pomožne objekte v najemu. A. J. je imela pravico do uporabe četrtine parcele 364, torej parcele, ki leži severno od Š. 1a. Predmet prodaje pa je manj kot četrtina površine te parcele. Po 7. členu ZPN⁴ se s prenosom lastninske pravice na stavbi, ki je na zemljišču v družbeni lasti, prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, potrebnem za redno rabo. Če v katastrskih načrtih ni objekta, to ne pomeni, da objekt v naravi ne obstaja. Če objekt ni vpisan v zemljiško knjigo, to ne pomeni, da oseba nima lastninske pravice oziroma razpolagalnega upravičenja (če lastninska pravica v zvezi s priročnim skladiščem ni bila vpisana, to ne pomeni, da skladišče ni obstajalo, iz skladnih izpovedb prič namreč izhaja drugače). Priročno skladišče ni zajeto v sklep o dedovanju, kar pomeni, da je bila njegova izključna lastnica A. J. (skladišče ni spadalo v zapuščino). Pritožniki opozarjajo na objekt z vodoravno vzdolžno šrafuro na skici na 14. strani izvedenskega mnenja, v povezavi z dejstvom, da je J. Z. na tem mestu objekta označil z zeleno puščico. Ne drži ugotovitev sodišča, da je izvedenec pojasnil, da na spornem zemljišču ni bilo nobenih objektov. Na aerofotoposnetkih tudi ni viden objekt na severnozahodni strani, čeprav je obstajal. Toženec niti ni predlagal izvedenca zaradi ugotovitve lokacije objektov, izvedenec je svojo nalogo razširil izven podane trditvene podlage. Nobena priča ni omenjala garaže na južni strani, tudi iz opisa predmeta nakupa izhaja, da se je garaža nahajala na severni strani, kjer je izhod na cesto. Zakaj bi tožniki kupovali objekte oziroma prostor na drugi strani gostilne, če so pa želeli graditi.

Napačna je tudi dokazna ocena glede namena obiskov pri J. J. ml. in S. B. Izjava slednje ni pisna izjava priče v smislu določb ZPP, dopis J. J. ml. pa je vloga v nepravdnem postopku, ne dokaz. Upoštevati je treba, da gre za zainteresirani priči in da verodostojnosti njunih zapisov ni mogoče preveriti. Ravnanje tožnikov, ki so si le prizadevali za geodetsko realizacijo prodaje (za geodetsko odmero je bilo potrebno sodelovanje vseh mejašev), ne kaže na njihovo nedobrovernost.

Sodišče neutemeljeno ni izvedlo ogleda na kraju samem. Ob ogledu bi lahko ugotovilo, da je bila prvotna žica zamenjana z zidom in da je dostop do objektov možen le iz K. ulice. Prepričalo bi se o tem, da je bila pravica uporabe na tožnike prenesena ravno v obsegu parcele, ki je bila potrebno za redno uporabo garaže in skladišča (prenos pravice uporabe po 7. členu ZPN).

Sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih glede druge pravne podlage - gradnje na tujem (sodišče se zgolj sklicuje na razveljavljeno sodbo). Pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču, ki jo je A. J. prenesla na tožnike, se je z uveljavitvijo ZLNDL spremenila v (so)lastninsko pravico.

3Toženec je na pritožbi odgovoril in predlaga njuno zavrnitev.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Tožniki oba tožbena zahtevka utemeljujejo z navedbami, da sta prva in druga tožnica z A. J., tedanjo lastnico objektov in imetnico pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču, sklenili prodajni pogodbi z dne 9. 9. 1988 in 31. 3. 1989, katerih predmet je bila garaža (15 m2), priročno skladišče (40 m2) in funkcionalno zemljišče pod in za objektoma, vse do K. ulice. Tožniki⁵ so na mestu kupljenih objektov in z žico ograjenega zemljišča zgradili prizidek h gostilni Y. na Š. 1a (89 m2) in gostinski vrt (84 m2), ki so ju mirno (brez nasprotovanja kogarkoli) uporabljali do leta 2007. Pridobitev lastninske pravice na spornem delu parcele 364/0, k. o. ...⁶ (v nadaljevanju: parcela 364), utemeljujejo na treh materialnopravnih podlagah: gradnji na tujem svetu, priposestvovanju ter pravilih o lastninjenju družbene lastnine. Toženec je lastnik parcele 364 postal na podlagi prodajne pogodbe z dne 16. 5. 2007, ki jo je sklenil s prodajalci S. B., J. J. in J. B.

6Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišča prve stopnje ni obrazložilo svojega stališča, da tožniki lastninske pravice niso pridobili na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu (24. - 26. člen ZTLR⁷). Kot je mogoče povzeti iz 23. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, to stališče, oprto na načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 21. in 22. 12. 1987, temelji na (s pritožbo neizpodbijani) ugotovitvi, da je na zemljišču, na katerem so tožniki zgradili prizidek h gostilni in vrt, ob zaključku gradnje (poleti 1989) veljal pravni režim družbene lastnine. Če je bilo zemljišče do konca graditve v družbeni lastnini, graditelj tako ni mogel pridobiti lastninske pravice, četudi je kasneje (ko je bil gradbeni objekt že zgrajen) zemljišče prenehalo biti družbena lastnina. Pravila o gradnji na tujem svetu namreč jezikovno in konceptualno predpostavljajo obstoj tujega zemljišča, kar pomeni, da je nekdo lastnik. Pri družbeni lastnini lastnika zemljišča ni, in tako tudi ne njegovega ravnanja, na katerega te določbe navezujejo stvarnopravne posledice.⁸ Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v sklepu II Cp 83/2018, je najzgodnejši datum ukinitve družbene lastnine (omenjen v okviru pritožbenih navedb in sodni praksi) 27. 9. 1989,⁹ torej po zatrjevanem zaključku gradnje. Pritožbene navedbe o neutemeljenosti razlikovanja pravnih položajev glede na trenutek preoblikovanja družbene lastnine tako ne morejo vplivati na pravilnost stališča, da tožniki lastninske pravice niso pridobili na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu.

7Pritožniki nasprotujejo stališču sodišča prve stopnje, da do ukinitve družbene lastnine, tj. do uveljavitve ZLNDL (25. 7. 1997), priposestvovanje glede sporne parcele ni moglo teči, in se zavzemajo za določitev časovne točke, ki bi enotno glede vseh nepremičnin v družbeni lastnini označevala začetek teka priposestvovalne dobe. Čeprav se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi izčrpno ukvarjalo tudi z vprašanjem, kdaj je odpadla ovira za priposestvovanje, določena v 29. členu ZTLR,¹⁰ oziroma kdaj je začela teči priposestvovalna doba, je odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov na podlagi priposestvovanja prvenstveno oprlo na dokazni zaključek, da tožniki ob sklenitvi prodajnih pogodb niso bili dobroverni. Posestnik mora biti v dobri veri ves čas trajanja priposestvovalne dobe, zato je razloge izpodbijane sodbe o začetku teka priposestvovalne dobe in trajanju priposestvovalne dobe (zajete predvsem v točkah 57 - 63 obrazložitve) treba razumeti kot rezervne (dodatne) argumente, to je argumente za primer presoje, da so bili tožniki sprva dobroverni (glej točko 56 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zaradi razlogov, navedenih v nadaljevanju, se pritožbenemu sodišču do te rezervne argumentacije ni bilo treba opredeliti.

8Pravno podlago tožbenih zahtevkov glede na zatrjevano obdobje dobroverne posesti (od leta 1989 do 2007) predstavljajo določbe ZTLR in SPZ.¹¹ Ena od predpostavk za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem je dobra vera (drugi dve sta lastniška posest in potek časa). Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti, če torej ve ali mora po okoliščinah domnevati, da ni lastnik in da stvar pripada drugemu.¹² V svoji zmoti zato ne sme opustiti običajne skrbnosti, ki se zahteva od posestnika pri razmisleku (raziskovalni dolžnosti) o tem, kdo je pravi lastnik nepremičnine, sicer ta ni opravičljiva.¹³ Svojo zmoto mora torej opreti na okoliščino, ki povprečno skrbnemu posestniku zadošča za sklep o tem, da je lastnik stvari.¹⁴ Dobrovernost se domneva do dokaza o nasprotnem.¹⁵ Ker so tožniki po sklenitvi prodajnih pogodb pridobili posest na spornem zemljišču, se v konkretnem primeru zahteva po dobrovernosti osredotoča na vprašanje, ali so vedeli oziroma bi morali vedeti, da A. J. kot njihov posestni prednik ni bila lastnica (dela) parcele 364, oziroma da na tem delu parcele ni imela samostojnih razpolagalnih upravičenj.

9Dokazni zaključek o nedobroverni posesti temelji na naslednjih ugotovitvah:

- Po prodajni pogodbi z dne 9. 9. 1988 (priloga A16/A27) je bila predmet prodaje garaža (15 m2), s pravico uporabe parcele 363/1 v obsegu funkcionalnega zemljišča pod garažo in v delu, ki poteka od gospodarskega poslopja neposredno za garažo pravokotno na cesto. Po prodajni pogodbi z dne 31. 3. 1989 (priloga A17/A26) je bila predmet prodaje garaža s priročnim skladiščem (40 m2), s pravico uporabe parcele 363/1 v obsegu funkcionalnega zemljišča pod garažo in priročnim skladiščem ter v delu, ki poteka od gospodarskega poslopja neposredno za garažo in priročnim skladiščem trikotno na cesto. Pogodbi vsebujeta zapise, da je prodajalka A. J. lastnica objektov na podlagi sklepov o dedovanju Občinskega sodišča I v Ljubljani O 693/65 z dne 19. 4. 1966 in 16. 11. 1966, da je nepremičnina knjižena kot garaža in priročno skladišče pod tekočo številko vpisov 6c, lastninska pravica pa pod tekočo številko 7 k ABC, ter da garaža in priročno skladišče stojita na parceli 363/1, ki je družbena lastnina.

- V času sklenitve prodajnih pogodb je bilo sporno zemljišče zaradi napačne prenumeracije označeno kot parcela 363/1, namesto pravilno - parcela 364, (napaka je bila popravljena z odločbo geodetske uprave iz leta 1990 (priloga A30)).

- Po zemljiškoknjižnih podatkih (priloga A29) je bila garaža v izmeri 15 m2 (pod tekočo številko vpisov 6c) na podlagi odločbe Komisije za nacionalizacijo z dne 27. 1. 1960, izvzeta iz nacionalizacije kot posamezni del hiše v L., Š. ulica 1, na parc. št. 32/1. Vpisana je bila lastninska pravica na tej garaži (pod tekočo številko 7 k ABC) v korist A. J., in sicer na podlagi sklepov o dedovanju Občinskega sodišča I v Ljubljani O 693/65 z dne 19. 4. 1966 in 16. 11. 1966. Na podlagi navedenih sklepov o dedovanju je v korist A. J. vknjižena tudi pravica uživanja na parc. št. 31, 40/3 in 41/4, in sicer v deležu 1/4 (v enakem deležu je pravica vknjižena še v korist J. J., L. R. in S. B.).

- Po omenjeni odločbi Komisije za nacionalizacijo (priloga B31) sta bili iz nacionalizacije izvzeti (in puščeni v lasti J. J.) dve stanovanji v stavbi Š. 1, skupaj z garažo na dvorišču v izmeri 15 m2. Odrejena je bila tudi trajna pravica uporabe k izločenim stanovanjem pripadajoče drvarnice in kleti ter trajna pravica skupne uporabe hodnika, stopnišča in podstrešja. Kot izhaja iz sklepov o dedovanju Občinskega sodišča I v Ljubljani O 693/65 z dne 19. 4. 1966 in 16. 11. 1966 (priloga B35), je A. J. v zapuščinskem postopku po pokojnem možu J. J. pripadlo stanovanje v 1. nadstropju hiše na Š. 1, skupaj z garažo na dvorišču v izmeri 15 m2, trajno pravico uporabe pripadajoče drvarnice in kleti ter trajno pravico skupne uporabe hodnika, stopnišča in podstrešja, ter pravica brezplačnega uživanja na parc. št. 31, 40/3 in 41/4, z deležem do 1/4 (upravičenci v enakem deležu so drugi trije dediči po pokojnem J. J. st. - J. J., L. R. in S. B.).

- Priročno skladišče (40 m2) ni omenjeno v nobeni zgoraj navedeni listini (z izjemo prodajne pogodbe z dne 31. 3. 1989).

- Parcela 32/1, na kateri je stala hiša na Š. 1, je bila preštevilčena v parcelo 363/1, parcela 40/3 pa je bila preštevilčena v parcelo 364 (oboje prikazuje slika 3 na 6. strani mnenja izvedenca geodeta, na listovni številki 384 v spisu). Sporno zemljišče, del današnje parcele 364, na katerem se nahajata prizidek h gostilni in gostinski vrt, je na skici terenske meritve (na listovni številki 381 v spisu), označeno z rdečimi poševnimi črtami.

- Tožniki so svoje prepričanje, da lahko A. J. razpolaga s spornim delom zemljišča, črpali iz obstoječega posestnega stanja in njene izjave; A. J., ki je bila edina dejansko prisotna na spornem zemljišču (na njem si je uredila in ogradila vrt), se je tožnikom in tudi ostalim prikazovala kot lastnica (kot posestnica z razpolagalnimi upravičenji). Izpovedbe tožnikov (Š. Z., J. Z. in J. Š.) o tem, da je sporni del zemljišča uporabljala in z njim upravljala (celo oddajala v najem) A. J., so potrdile priče (S. Z., S. V., J. K.¹⁶). Enako izhaja tudi iz pisne izjave M. M., nekdanjega (so)lastnika objekta na Š. 1a (priloga A28).¹⁷

- Tožniki so z dedičema po J. J., J. J. ml. in S. B., po začetku denacionalizacijskega postopka poskušali urediti sporni nakup (S. V. je na prošnjo tožnika J. Z. v Beogradu obiskal J. J. ml., J. Z. pa je v Zagrebu obiskal S. B.), vendar sta dediča zavrnila sodelovanje. Iz izjave J. J. ml. z dne 18. 7. 2009 (priloga B16) izhaja, da je v letu 1995 zavrnil prošnjo za izdajo pooblastila v korist A. J., da v njegovem imenu podpiše odmero nezakonito zavzetega zemljišča, iz izjave S. B. z dne 12. 7. 2010 (priloga B34) pa izhaja, da je J. Z. želel, da se v prodajno pogodbo vpiše kot prodajalka poleg A. J.

- Na podlagi podatkov iz katastrskih načrtov in arhivskih aerofotoposnetkov (iz leta 1979 in 1988) izvedenec geodet ni mogel potrditi obstoja garaže in priročnega skladišča na prostoru severno od katastrske meje parcele 364, ki je v skici terenske meritve na listovni številki 381 v spisu označen z rdečimi poševnimi črtami.

10Sodišče prve stopnje ni imelo razlogov za dvom o tem, da je bilo predmet prodaje zemljišče na severni strani objekta Š. 1a, z izhodom na K. ulico (glede na njihov namen gradnje je logično, da so tožniki kupovali prostor na severni strani gostilne), imelo pa je razloge za dvom o tem, ali so se na tem zemljišču nahajali samostojni objekti, navedeni v prodajnih pogodbah, in ali je imela A. J. na teh objektih lastninsko pravico, oziroma ali so tožniki utemeljeno verjeli, da jo ima. Zgornje ugotovitve, ki so podlaga dokaznemu zaključku o pomanjkanju dobre vere priposestvovalcev, je tako mogoče strniti v dva vsebinsko sicer povezana, a samostojna ugotovitvena sklopa (samostojna v tem smislu, da je že na podlagi enega mogoče potrditi pravilnost dokaznega zaključka): (1) A. J. ni bila lastnica priročnega skladišča, bila je le lastnica garaže, ki pa se ni nahajala na spornem delu parcele 364. (2) Objekta, ki sta bila predmet prodajnih pogodb, se nista nahajala na spornem delu parcele 364.

11Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, iz katerih izhaja, da so bili tožniki zaradi opustitve običajne skrbnosti pri razmisleku (raziskovalni dolžnosti) o tem, ali ima prodajalka A. J. lastninska (razpolagalna) upravičenja na parceli 364, v neopravičljivi zmoti. V tem delu je dokazna ocena poglobljena, logično prepričljiva in življenjsko sprejemljiva. Čeprav je mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da pri presoji dobre vere (ne)vpis v zemljiški knjigi nima odločilnega pomena, to ne pomeni, da je kupec razbremenjen vsake skrbnosti. Poleg tega ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje presojo o (ne)dobrovernosti oprlo le na stanje v zemljiški knjigi. Zahteva, da se tožniki o razpolagalnih upravičenjih svoje posestne prednice prepričajo še na drug način, ne le na podlagi posestnega stanja ter izjave posestnice (in mejašev oziroma drugih oseb, ki jim je bilo znano posestno stanje), da je lastnica, tudi po presoji pritožbenega sodišča sodi v okvir (življenjsko) razumnega pričakovanja. To velja ne glede na trditev pritožnikov, da nihče ni nasprotoval posesti A. J., oziroma njenemu upravljanju z zemljiščem/objekti. Mirna posest namreč ne zadošča za priposestvovanje.

12Prodajni pogodbi se sklicujeta na listine oziroma evidence (sklep o dedovanju, zemljiška knjiga), iz katerih ne izhaja, da bi imela prodajalka pravico razpolagati s spornim zemljiščem, oziroma objektoma, ki sta predmet pogodb. Dvom v samostojno razpolagalno sposobnost A. J. bi se moral tožnikom, ki so za sestavo pogodbe celo angažirali odvetnika, poroditi že na podlagi naslednjih podatkov: (1) Garaža, na katero se sklicujeta prodajni pogodbi, in je bila predmet dedovanja po pokojnem J. J. st., je bila iz nacionalizacije izvzeta kot posamezni del objekta na Š. 1, torej objekta, ki je prostorsko povsem ločen od spornega zemljišča (objekt se nahaja južno od gostilne na Š. 1a). (2) Prodajna pogodba z dne 31. 3. 1989 se neposredno ali posredno sklicuje na listine (sklep o dedovanju, zemljiškoknjižni izpisek, odločba Komisije za nacionalizacijo), v katerih priročno skladišče ni omenjeno. Prodajna pogodba se torej ne sklicuje na listino, iz katere bi bilo mogoče povzeti, da gre za objekt, izvzet iz nacionalizacije in kot tak predmet lastninske pravice, ali za objekt, v zvezi s katerim je pristojni organ graditelju podelil pravico gradnje na družbenem zameljišču. (3) Parcele 31, 32, 40/3 (kasneje prenumerirane v parcele 363, 364) so sodile pod pravni režim družbene lastnine. (4) V času sklenitve prodajnih pogodb je imela A. J. na parceli 364 (prej parceli 40/3), pravico uporabe z deležem do 1/4 (pravica uporabe v njeno korist je bila vpisana že od leta 1967), imetniki pravice uporabe z enakim deležem so bili ostali dediči po pokojnem J. J. st.

13Četudi glede na katastrski načrt iz leta 1957 (slika 4 na 7. strani izvedenskega mnenja) parcela 32/1 ob izdaji odločbe Komisije za nacionalizacijo ni več obstajala, je glede na katastrski načrt kot ga prikazuje slika 3 na 6. strani izvedenskega mnenja, jasno, da je stavba na Š. 1 stala na parceli 32/1. Zapisa v odločbi, da sta iz nacionalizacije izvzeti dve stanovanji v stavbi Š. 1, skupaj z garažo na dvorišču v izmeri 15 m2, ni mogoče razumeti drugače kot ga je razumelo sodišče prve stopnje: iz nacionalizacije je bila izvzeta garaža, ki je bila prostorsko umeščena na dvorišče stavbe Š. 1, ne na severno stran stavbe Š. 1a. Dejstvo, da sta po katastrskem načrtu iz leta 1957 oba objekta (Š. 1, Š. 1a) stala na parceli 363, ne terja drugačne presoje. Tudi če tožnikom ob sklenitvi prodajnih pogodb ni bilo znano, da sodi sporno zemljišče k parceli 364 (ne k parceli 363/1), je tožnikom skrbnost pri vstopu v pogodbeno razmerje narekovala že okoliščina, da je šlo za sklop zemljišč v družbeni lastnini. Pritožniki bi lahko svoje prepričanje, da ima A. J. lastninsko pravico na garaži, ki naj bi stala na spornem zemljišču, ter na pomožnem skladišču, na primer gradili na listinah, iz katerih bi izhajalo, da je njen pravni prednik na zemljišču v družbeni lasti pridobil pravico gradnje (s tem pa imetništvo pravice uporabe). Da je bilo pomožno skladišče že izvorno v lasti A. J. (torej, da ni spadalo v zapuščino po njenem možu J. J. st.), je nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP).¹⁸

14Odsotnost dobre vere na strani tožnikov, oziroma njihovo zavedanje, da je pravni posel pomanjkljiv (da njegova realizacija v nepremičninskih evidencah brez sodelovanja ostalih dedičev po pokojnem J. J. st. ni mogoča), izkazuje tudi njihovo ravnanje nekaj let po sklenitvi prodajnih pogodb, po začetku denacionalizacijskega postopka. Pritožniki izjavi J. J. ml. in S. B. neutemeljeno zanikajo dokazno vrednost. Gre za listinski dokaz, ki mora biti, enako kot velja za druge dokaze, pred dokaznim zaključkom o (ne)verodostojnosti oziroma (ne)prepričljivosti podvržen skrbni dokazni oceni (ne pa vnaprejšnji oceni, da gre za neverodostojen dokaz, ker pisca zapisa ni več mogoče zaslišati). Takšno dokazno oceno, v katero je zajeta tudi dokazna ocena izpovedb tožnika J. Z. in priče S. V., je sodišče prve stopnje tudi naredilo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge, navedene v točkah 45 - 47 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jih je strnjeno mogoče povzeti v ugotovitev, da tožniki niso dokazali zatrjevanega namena obiskov v Beogradu in Zagrebu (prizadevanje za izvedbo nove geodetske odmere). Pritožniki, ki opozarjajo, da sta J. J. ml. in S. B., prodajalca na podlagi prodajne pogodbe z dne 16. 5. 2007, zainteresirani osebi (v primeru neuspeha v pravdi bi lahko toženec zoper njiju uveljavljal zahtevke), ob tem spregledajo, da se je kupec „izrecno in brezpogojno odpovedal kakršnimkoli ugovorom pravne ali dejanje narave (princip videno kupljeno) povezane z nakupom nepremičnine“ (2. člen prodajne pogodbe z dne 16. 5. 2007; priloga B4c).

15Pri ugotavljanju obstoja oziroma lege objektov, ki sta bila predmet prodajnih pogodb, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno izhodiščno stališče, da je predmet tega postopka ugotavljanje, ali sta se garaža in priročno skladišče nahajala na spornem prostoru (ne pa kje sta se nahajala, če se nista nahajala na spornem prostoru). Dvom v obstoj oziroma lego obeh objektov je izviral že iz razpoložljivih listinskih dokazov. Dokazni predlog tožnikov za imenovanje izvedenca geodeta se je nanašal tudi na razčiščevanje vprašanj, povezanih z lego objektov (vloga z dne 20. 9. 2016). Z mnenjem izvedenca geodeta se je dvom v obstoj oziroma lego objektov še poglobil. Izvedenec, ki je dopustil možnost za razhajanje med katastrskimi podatki in stanjem v naravi (dopustil je možnost, da objekt, ki obstaja v naravi, v katastru ni evidentiran), na zgodovinskih aerofotoposnetkih, v katere je tudi vklopil zemljiški kataster (iz leta 1979 in 1988, prilogi izvedenskega mnenja) ni zaznal grajenih objektov. V dokazno oceno je sodišče prve stopnje vključilo tudi izvedenskemu mnenju nasprotne (a medsebojno skladne) izpovedbe tožnikov in prič,¹⁹ ki pa jim na podlagi ocene o neprepričljivosti in prilagojenosti potrebam postopka²⁰ ni pripisalo dokazne vrednosti.

16Na kratko povzeta dokazna ocena o legi objektov, ki jo pritožba obširno napada, pa nima vpliva na pravilnost odločitve, da tožniki lastninske pravice na spornem delu parcele 364 niso pridobili s priposestvovanjem (kar je tudi razlog za to, da se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeliti do pravilnosti dokazne ocene v tem delu). Zanjo je namreč zadoščala že pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniki glede lastništva niso bili v opravičljivi zmoti; A. J. na objektih, za katere je zatrjevano, da so se nahajali na spornem delu parcele 364, ni imela lastninskih upravičenj (bila je lastnica garaže, ki pa se ni nahajala na spornem zemljišču, ter imetnica pravice uporabe z deležem do ¼ na parceli 364), kar bi moralo biti tožnikom znano.

17Napačno je pritožbeno stališče, da so tožniki s prenosom obeh objektov na parceli 364 postali ne le lastniki objektov, ampak posledično tudi imetniki pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču. Specifična narava pravice uporabe, na katero opozarja pritožba (zanjo vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivnega pomena, saj je bilo odločilno dejansko izvrševanje - upravičenja na zemljišču so lahko pridobili le dejanski imetniki pravice uporabe na njem), v tej zadevi ni pravno odločilna, saj ne gre za razhajanje (neskladje) med dejanskim in zemljiškoknjižnim stanjem. Stališče, ki ga tožniki utemeljujejo z vezanostjo pravice na funkcionalnem zemljišču na stavbo,²¹ bi bilo pravilno le ob predpostavkah, da bi bila A. J. lastnica objektov na parceli 364, in s tem imetnica pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču, ter da bi s prodajnima pogodbama prišlo do prenosa lastninske pravice na objektih, ki so stali na parceli 364. Tega pa ob zgoraj nanizanih razlogih ni mogoče ugotoviti.

18Pritožbena graja postopkovne odločitve o neizvedbi dokaza z ogledom na kraju samem ni utemeljena. Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, ki niso pomembni, ker dejstvo, ki ga dokazujejo, ni pravno odločilno. Do prenosa lastninske pravice na objektih ni prišlo, zato dejstvo, o katerem bi se po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje lahko prepričalo le ob ogledu na kraju samem (da je bila pravica uporabe na tožnike prenesena ravno v obsegu parcele, ki je bila potrebna za redno uporabo garaže in skladišča), ni pravno odločilno. Temu je treba še dodati, da si je sodišče prve stopnje predstavo o stanju na terenu lahko ustvarilo, in sicer tako na podlagi ugotovitev ogleda, izvedenega 2. 10. 2013 v nepravdnem postopku zaradi ureditve meje (N 96/2009), in terenskem ogledu, ki ga je v prisotnosti pravdnih strank opravil izvedenec geodet, kot tudi na podlagi dokumentov, ki so del izvedenskega mnenja (skica terenske odmere, katastrski načrti, letalski posnetki) oziroma druge spisne dokumentacije (fotografije).

19Pritožbi poskušata zamegliti dejstvo, da predmet prodajnih pogodb ni bila pravica uporabe na parceli 364, z deležem do 1/4, temveč pravica uporabe na funkcionalnem zemljišču objektov. Ne glede na to, da je A. J., imetnica pravice uporabe v deležu do 1/4, prodala zemljišče, katerega površina je manjša od četrtine površine parcele 364, je ključno, da tožniki v postopku pred sodiščem prve stopnje niso niti trdili, da je šlo za položaj, ko je bila parcela 364 v naravi dejansko razdeljena, torej da je med dediči obstajal dogovor o tem, da sporni prostor ustreza četrtinskemu deležu A. J. na parceli 364. Pritožbene navedbe, da „prav vse okoliščine zadeve jasno dokazujejo, da je bilo med imetniki pravice uporabe ustno dogovorjeno, da ima A. J. izključno pravico uporabe na spornem delu parcele 364“, oziroma, da je imela A. J. pooblastilo/dovoljenje ostalih imetnikov pravice uporabe za samostojno razpolaganje s spornim delom parcele 364, so nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). A. J. je v odsotnosti ostalih dedičev po pokojnem J. J. st. izvrševala posest na določenem delu parcele 364, kar pa ne vodi k samoumevnemu zaključku, da so bila razmerja med dediči dogovorno urejena, ali da so se ostali dediči odrekli pravici uporabe na spornem delu parcele (njihove odsotnosti oziroma pasivnosti ni mogoče razumeti v tem smislu). Šele dogovor o ureditvi razmerij med dediči oziroma imetniki pravice uporabe bi A. J. omogočal samostojen prenos točno določenega dela parcele 364. Le v takšnem primeru bi bilo tudi mogoče ugotoviti, da je pravica uporabe v tem obsegu, ki po dogovoru med dediči ustreza četrtinskemu deležu A. J., prešla na tožnike in se nato z uveljavitvijo ZLNDL (kar je ena od zatrjevanih materialnopravnih podlag) preoblikovala v lastninsko pravico (ker ni bilo prenosa pravice uporabe v korist tožnikov, ni bilo preoblikovanja te pravice v lastninsko pravico v njihovo korist).

20Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21Pravdni stranki in stranska intervenienta sami nosijo stroške pritožbenega postopka, tožniki oziroma stranska intervenienta zaradi pritožbenega neuspeha, toženec pa zato, ker njegov odgovor na pritožbi vsebinsko ni prispeval k odločitvi (154. in 155. člen ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami)
² Pritožbeno sodišče v nadaljevanju strnjeno povzema navedbe iz dveh pritožb (pritožbe, ki jo vlagajo tožniki po primarnem in podrednem tožbenem zahtevku in stranska intervenienta po primarnem tožbenem zahtevku, ter pritožbe, ki jo vlagata stranska intervenienta po primarnem tožbenem zahtevku in hkrati tožnika po podrednem tožbenem zahtevku).
³ Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (Ur. l. RS, št. 44/97)
⁴ Zakon o prometu z nepremičninami (Ur. l. SRS, št. 19/76)
⁵ Pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve tožnike po primarnem in podrednem tožbenem zahtevku označuje skupno kot tožnike.
⁶ Vse v obrazložitve navedene parcele ležijo v katastrski občini ..., zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča navedbo katastrske občine.
⁷ Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980)
⁸ Glej II Ips 136/2016, II Ips 151/2015, II Ips 309/2008.
⁹ Takrat je bil sprejet Ustavni amandma IX k Ustavi Socialistične republike Slovenije (Ur. l. SRS, št. 32/89), ki je določil, da so družbena, zadružna in zasebna lastnina enakopravne.
¹⁰ Na stvari, ki je družbena lastnina, se lastninska pravica ne more priposestvovati (29. člen ZTLR).
¹¹ Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002)
¹² Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari (prvi odstavek 27. člena in 28. člen SPZ). Posest je dobroverna, če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova (drugi odstavek 72. člena ZTLR).
¹³ Zmota o lastništvu bo tako opravičljiva zgolj tedaj, ko je posestnik na podlagi konkretnih okoliščin utemeljeno menil, da so izpolnjene vse predpostavke za prenos lastninske pravice, t.j. pravni naslov, pridobitni način in razpolagalna sposobnost. Glej M. Tratnik, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 263, 264.
¹⁴ Glej II Ips 151/2015 (14. točka obrazložitve).
¹⁵ Dobra vera se domneva, na tožencu je breme dokazovanja, da dobre vere ni (9. člen SPZ, tretji odstavek 72. člena ZTLR).
¹⁶ J. K. je bil zaslišan v nepravdnem postopku za ureditev meje N 96/2009.
¹⁷ Iz nje med drugim izhaja, da je vse pomožne objekte, ki so bili severno od glavnega objekta, g. R. R. koristil kot podnajemnik A. J., lastnice parcele in pomožnih objektov severno od glavnega objekta.
¹⁸ Trditev je tudi zgolj pavšalno navržena (tožniki niso podali nobenih trditev o tem, kdaj in na kakšen način naj bi A. J. pridobila lastninsko pravico na pomožnem skladišču).
¹⁹ J. Z., S. V. in J. K. so garažo locirali znotraj spornega prostora. Tožniki in priče so izpovedovali o garaži in pomožnih objektih na severni strani gostilne.
²⁰ Zgolj domnevati je mogoče (saj sodišče prve stopnje tega v izpodbijani sodbi ni navedlo), da je sodišče prve stopnje z oceno o „prilagojenosti izpovedb potrebam postopka“ merilo na prizadevanja tožnikov, da zaradi nekdanje akcesornosti pravic na zemljišču pravicam na stavbi (vsakokratni lastnik stavbe ima pravico uporabe na tistem obsegu družbenega zemljišča, ki zagotavlja njeno normalno rabo in funkcioniranje) prikažejo, da so prav na spornem delu parcele 364 nahajali objekti, na katerih je imela A. J. lastninska upravičenja.
²¹ S prenosom lastninske pravice na stavbi, ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, se prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo; če je stavba na zemljišču, na katerem je lastninska pravica, se prenese hkrati s prenosom lastninske pravice na stavbi tudi lastninska pravica na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo (drugi odstavek 7. člena ZNP).