VSRS Sodba I Ips 17139/2017

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega B. K. spoznalo za krivega kaznivih dejanj uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1. Določilo je kazni 12 let in 6 mesecev zapora in 2 leti in 6 mesecev zapora ter nato po določbah o steku obsojencu izreklo enotno kazen 14 let in 6 mesecev zapora, v katero je vštelo čas prebit v pridržanju in priporu od 17. 4. 2017 dalje. Obsojencu je izreklo še varnostni ukrep odvzema predmetov – pištole. Odločilo je, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in okrožnega državnega tožilca kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ter obsojenca oprostilo plačila sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona po 1. in 2. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da obsojenca iz razloga po 2. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe ali pa izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v pisnem odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da ta ni utemeljena. Kršitve zakona, ki jih navaja, niso podane. V zahtevi zagovornik v pretežnem delu podaja lastno presojo izpovedb prič ter obeh izvedenskih mnenj, kar predstavlja nestrinjanje z dokazno oceno. Zagovornik se sklicuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja, gre pa za razlog iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

4O odgovoru državnega tožilca se obsojenec in zagovornik nista izjavila.

5Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključno uveljavljenje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je po vsebini enaka pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, nasprotuje presoji sodišč prve in druge stopnje v pravnomočni sodbi, da je bil obsojenec v času storitve obeh kaznivih dejanj prišteven in da njegova sposobnost razumevanja dejanja, predvsem pa obvladovanja nista bili okrnjeni v takšni meri, da bi bilo mogoče govoriti o bistveno zmanjšani prištevnosti ali celo o neprištevnosti, za kar se zavzema zagovornik. Zagovornik zatrjuje, da je sodišče v pravnomočni sodbi sprejelo napačen sklep o obsojenčevem odnosu do dejanja in o psihološki komponenti prištevnosti. Obstajajo okoliščine, ki izključujejo obsojenčevo krivdo (prvi odstavek 29. člena KZ-1). Podana je kršitev kazenskega zakona iz razloga po 2. točki 372. člena ZKP in bi zato sodišče moralo obsojenca oprostiti obtožbe. Trdi tudi, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj nima jasnih razlogov o obsojenčevi prištevnosti, s čimer je bila storjena tudi kršitev kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7Obe kršitvi zagovornik uveljavlja z istimi razlogi. Ne strinja se z razlogi prvostopenjskega sodišča o obsojenčevi prištevnosti, polemizira z izpovedbami prič, navaja posamezne navedbe izvedenke psihologinje, na zaslišanju na glavni obravnavi dne 17. 1. 2018 in se sklicuje na izvedenko psihiatrinjo, zaslišano na isti obravnavi. Ocenjuje, da je bil obsojenec v času storitve kaznivih dejanj neprešteven in meni, da je izvedenka psihološke stroke v svoji izpovedbi praktično podala definicijo neprištevnosti. Citira iz 21. strani prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave, da je ta izvedenka izpovedala, da je prišlo do zameglitve presoje pri obsojencu „da se tisti hip pač ni bil zmožen obvladovati.“ Citira tudi navedbe zapisane na 22. strani prepisa zvočnega posnetka „tisti hip je ta bes zameglil presojo, kaj je prav, kaj se sme in kaj se ne sme,“ ter navaja, da je izvedenka svoje navedbe obrazložila na več primerih (iz vsakdanjega življenja). Prav nezmožnost obvladovanja vsaj ob prvem strelu ter zameglitev presoje, da obsojenec ni vedel kaj se sme in kaj se ne sme, je po oceni zagovornika definicija kazensko pravne neprištevnosti. Meni, da sta izvedenki psihologinja in psihiatrinja ugotovili enako. Tudi izvedenka psihiatrične stroke je v svoji izpovedbi na obravnavi dne 17. 1. 2018 govorila o narcističnem besu (29. in 30. stran prepisa zvočnega posnetka), ki sta ga opisali obe izvedenki v mnenjih, izvedenska psihološke stroke pa tudi v izpovedbi na glavni obravnavi. Navaja, da čeprav sta izvedenki izpovedali v nadaljevanju v psihološkem in psihiatričnem smislu, ne pa tudi v pravnem (ker tega znanja nimata) o nebistveno zmanjšani prištevnosti, je v kazenskopravnem pogledu edino relevantno, da sta izvedenki po oceni zagovornika ugotovili, da je bil obsojenec zaradi narcističnega besa v trenutku streljanja neprišteven. Polemizira tudi z izpovedbo priče A. A., na katero se opira sodišče prve stopnje v točkah 19 in 25 sodbe (v točki 25 sodbe je sodišče podalo presojo o obsojenčevem stanju in njegovi prištevnosti). Izpovedba priče A., da ji je obsojenec tik pred streljanjem dejal „da se take stvari dogajajo vsak dan, ampak ne tukaj, da bo on v zaporu, P. (oškodovanke) pa ne bo več“ nato pa morda po nekaj sekundah streljal, je izpovedba o izjavi dani v trenutku obsojenčevega narcističnega besa. Slednje pa ne more pomeniti odločenosti obsojenca, da bo streljal na pokojno. Na takšnem sklep ne more kazati niti izpovedba priče M. T., da mu je obsojenec že dopoldan tistega dne dejal, da se bo nekaj zgodilo in da bo sam imel kje hoditi in spati, ona (oškodovanka) pa ne. Zagovornik tudi ocenjuje, da je sodišče v sodbi v točki 25 obrazložitve, ko je podalo dokazno oceno o vprašanju obsojenčeve prištevnosti in o vprašanju njegove vnaprejšnje odločenosti, zmotno ugotovilo dejansko stanje in da je tudi pregledalo bistvena podajanja obeh izvedenk o obsojenčevem duševnem stanju pred streljanjem.

8Z ocenjevanjem izpovedb prič T. in A. zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona. Dejansko stanje izpodbija tudi z nestrinjanjem z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje v točki 25 sodbe o oceni izvedenskih mnenj obeh izvedenk. Zagovornik trdi, da je sodišče zmotno ugotovilo odločilna dejstva o obsojenčevi prištevnosti ter ponuja svoje videnje obsojenčevega ravnanja. S poudarjanjem obsojenčevega naraščajočega besa (narcistiščni bes), da naj bi šlo za hipno odločitev, ter da obsojenec svojega ravnanja ni mogel obvladovati, zagovornik trdi, da dejstva, ki so bila pomembna za uporabo kazenskega zakona niso pravilno ugotovljena. Ne sprejema zaključkov sodišča, da je bilo obvladovanje pri obsojencu ohranjeno v takšni meri, da ni mogoče govoriti niti o bistveno zmanjšani prištevnosti. Zagovornik tako s svojimi navedbami, v katerih predvsem nasprotuje ugotovitvam sodišča in zaključkom o odločilnem dejstvu, o obsojenčevi prištevnosti, ter le z delnimi povzetki izvedenskega mnenja izvedenke psihologinje ne uveljavlja kršitve zakona in ne izpodbija pravnega sklepa, da obsojenčeva prištevnost ni bila okrnjena. Ostaja na ravni zatrjevanja, da se odločilna dejstva, ki so bila podlaga za uporabo kazenskega zakona zmotno ugotovljena. Uveljavlja torej razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP), ne pa kršitve kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP, ki je podana takrat, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo krivdo ali kaznivost.

9Na podlagi izpovedb prič o obsojenčevem ravnanju pred in po dejanju (sodišče prve stopnje je v točki 19 povzelo izpovedbi prič A. in T., v točki 20 pa izpovedbe prič o obsojenčevem ravnanju po storjenem dejanju, da je N. C. dejal, da je oškodovanka dobila ker je zaslužila, da je uničila veliko družin; J. B., da naj se ne boji, da bi še kaj storil njemu ali otrokom, ker je že naredil kar je mislil, da je K. (oškodovanka) dobila kar si je zaslužila; J. S. pa, da je P. (oškodovanka) uničila že veliko družin in da sedaj ne bo več mogla nikomur škodovati in H. S., da je počakal, da so otroci odšli v drug prostor in šele nato streljal) in v povezavi z mnenjema obeh izvedenk, ki ju je povzelo v točkah 20 in 24 obrazložitve sodbe, je sodišče prve stopnje v točki 25 navedlo razloge o presoji obsojenčevega duševnega stanja in o tem, da je bil v času storitve dejanj prišteven. Poudarilo je, da kljub temu, da bi bilo nekatere iz konteksta vzete ugotovitve izvedenk (navedbe, ki jih povzema zagovornik v zahtevi) mogoče intrepretirati drugače, pa je na podlagi izjav in ugotovitev ter kombinacije le teh z izvedenimi dokazi potrebno oceniti, da ni možnosti, da je šlo pri obsojencu za hipno in impulzivno odločitev. Ocenilo je, da je bil ob ugotovitvah obeh izvedenk o obsojenčevi osebnosti in motnjah ter posledičnem narcističnem besu (za katerega ni nujno, da je le trenuten, ampak lahko traja dalj časa), obsojenec pri dejanju prišteven in da se je pomena svojega ravnanja zavedal, njegova zmožnost obvladovanja lastnih ravnanj pa je bila na račun stanja močne vzburjenosti zaradi situacije zmanjšana, vendar ne v bistveni meri (zaključek izvedenke psihiatrinje v pisnem mnenju in v izpovedbi na glavni obravnavi, kateremu je pritrdila tudi izvedenka psihologinja). V pravnomočni sodbi je sodišče ocenilo, da sta obe izvedenki izrazili mnenje, da je bila obsojenčeva zmožnost obvladovanja v času očitanih kaznivih dejanj znižana, vendar ne bistveno. Razloge o odločilnem dejstvu, to je obsojenčevi prištevnosti izpodbijana sodba ima in se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da sodba nima razlogov in da je storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10Enake navedbe je zagovornik uveljavljal tudi v pritožbi in sodišče druge stopnje je v točki 13 sodbe pri kontroli prvostopenjske sodbe podalo relevantne odgovore na pritožbene navedbe, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje v točkah 11 in 12 obrazložitve sodbe pri presoji obeh izvedenskih mnenj, ki ne dopušča sklepa, da je bil obsojenec v času dejanj neprišteven oziroma, da se ni mogel obvladati, na podlagi ugotovitev in izpovedb obeh izvedenk ter v povezavi z izpovedbami prič o obsojenčevem ravnanju pred in po dejanju, presodilo, da obsojenčeva sposobnost razumevanja ter obvladovanja ni bila bistveno zmanjšana, še manj pa izključena, da bi bilo mogoče govoriti o neprištevnem stanju. Presodilo je, da je bil obsojenec v času dejanja prišteven. Po navedenem je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi z zagovornikovim dvomom v pravilno presojo sodišča prve stopnje o obsojenčevi prištevnosti. Zato se ni mogoče strinjati z navedbami zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodba sodišča druge stopnje nima lastnih argumentov, ampak le pavšalno pritrjuje sodbi sodišča prve stopnje, s čimer zagovornik neutemeljeno nakazuje na kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pritožbenemu sodišču nalaga, da v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

11Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje, zagovornik uveljavlja z navedbami, da je sodišče obsojenca spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj, čeprav je kaznivo dejanje po prvem odstavku 314. člena KZ-1 konzumirano v kaznivem dejanju po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Obsojenec je streljal usmerjeno v točno določeno osebo P. K. in je, čeprav je streljal na javnem mestu in povzročil dejansko nevarnost oziroma ogroženost, izpolnil le zakonske znake bistveno hujšega kaznivega dejanja po prvem odstavku 115. člena KZ-1, ni pa izpolnil zakon kaznivega dejanja po prvem odstavku 314. člena KZ-1.

12Kot sta presodili sodišči prve in druge stopnje (točka 32 sodbe sodišča prve stopnje in točka 14 sodbe sodišča druge stopnje), je obsojenec uresničil zakonske znake dveh kaznivih dejanj in ne le enega kaznivega dejanja in zato navidezni idealni stek ni podan. O odnosu konsumpcije govorimo takrat, ko je eno kaznivo dejanje vsebinsko izrabljeno (konzumirano) v opisu drugega kaznivega dejanja. Pri presoji, ali gre za odnos konsumpcije se ne presoja opisov konkretnih življenjskih primerov, to je opisov dejanj v izreku sodbe, ampak je potrebno primerjati zakonska opisa kaznivih dejanj. Pri odnosu konsumpcije je kriminalna količina enega, to je blažjega kaznivega dejanja, zajeta v kriminalni količini hujšega kaznivega dejanja (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 84687/2010 z dne 23. 7. 2015 in druge). Že presoja zakonskih opisov kaznivih dejanj pokaže, da gre za različne opise ravnanj in da opis kaznivega dejanja po prvem odstavku 314. člena KZ-1 ni zajet v opisu kaznivega dejanja po prvem odstavku 115. člena KZ-1. Objekta kazenskopravnega varstva sta različna, pri kaznivem dejanju po 314. členu splošna varnost ljudi in premoženja, pri kaznivem dejanju po 115. členu KZ-1 pa življenje in telo. Prvo kaznivo dejanje je ogrozitveni delikt, drugo kaznivo dejanje pa poškodbeni. Zagovornik izhaja iz opisov kaznivih dejanj v pravnomočni sodbi, to je iz življenjskih primerov, ki sta opisana kot kaznivi dejanji, ne pa iz primerjave zakonskih znakov obeh kaznivih dejanj. Nakazuje na odnos inkluzije, pri katerem je potrebno presoditi ravnanje obsojenca po opisu dejanj na konkretni ravni in bi bila uporaba obeh opisov nesmiselna, če se ugotovi, da eno od dejanj predstavlja izrazito majhno kriminalno količino oziroma nekaj postranskega glede na drugo kaznivo dejanje, ali da tega, to je drugega kaznivega dejanja brez prvega dejanja ne bi bilo mogoče izvršiti, pri čemer se tudi naklep za izvršitev enega kaznivega dejanja enači z drugim in bi bila tako uporaba obeh zakonskih predpisov absurdna in neadekvatna glede na vse okoliščine primera. Presoditi je potrebno na konkretnem nivoju, ali je eno ravnanje inkludirano v drugo kaznivo dejanje (npr. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 34177/2012 z dne 12. 7. 2016 točka 27). Primerjava na konkretni ravni pokaže, da o odnosu inkluzije, ko bi bila ena kriminalna količina, to je povzročitev splošne nevarnosti – nevarnost za življenje več oseb, ki so se nahajale v lokalu in v njegovi neposredni bližini, v času, ko je obsojenec streljal, tako zanemarljiva, da bi jo bilo mogoče zajeti v drugo kriminalno količino, to je kaznivo dejanje uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1, ni mogoče govoriti. Kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja zagovornik, po navedenem ni podana.

13Ker kršitve zakona po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane in ker zagovornik uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

14Odločba o stroških postopka temelji na 98.a členu v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Iz enakih razlogov kot sodišče druge stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse.