VSC Sodba II Kp 8495/2009

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo obsojenčevo zahtevo za izrek enotne kazni po pravnomočnih sodbah Okrožnega sodišča v Celju z dne 4. 11. 2013, opr. št. I K 8495/2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 24. 3. 2014, opr. št. II Kp 8495/2009 in Okrajnega sodišča v Velenju z dne 18. 7. 2019, opr. št. I K 35045/2019.

2Zoper sodbo se je obsojeni pravočasno pritožil. Smiselno uveljavlja pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se po 82. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) sodba izbriše iz kazenske evidence, če obsojenec v zakonsko določenem roku ne stori novega kaznivega dejanja. Obsodba po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 4. 11. 2013, opr. št. I K 8495/2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 24. 3. 2014, opr. št. II Kp 8495/2009, je še vedno vpisana v kazensko evidenco, saj ni bil izpolnjen pogoj za njen izbris, ker še ni pretekel rok iz četrtega odstavka 82. člena KZ-1. V času, ko je ta sodba še zavedena v kazenski evidenci, je bilo storjeno novo kaznivo dejanje po sodbi Okrajnega sodišča v Velenju z dne 18. 7. 2019, opr. št. I K 35045/2019. Meni, da ni nobenega razumnega razloga, da bi sodišče neenako obravnavalo storilce, ki se jim za več kaznivih dejanj sodi hkrati, v primerjavi s storilci, ki se jim sodi ločeno (14. člen Ustave RS). Zato je v konkretni zadevi po njegovem prepričanju treba uporabiti določbe o odmeri enotne kazni in dopustiti predlagano združitev kazni. Za izrek enotne kazni ni nobene časovne omejitve. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu izreče enotno kazen zapora po zgoraj citiranih pravnomočnih sodbah.

3Pritožba ni utemeljena.

4V skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 407 člena ZKP se sme v primeru, če je bilo v dveh ali več sodbah zoper istega obsojenca pravnomočno izrečenih več kazni, pa niso bile uporabljene določbe o odmeri enotne kazni za dejanja v steku, pravnomočna sodba spremeniti tudi brez obnove kazenskega postopka. Materialni zakon vsebuje določbe o odmeri kazni obsojencu v 55. členu. Tako prvi odstavek 55. člena KZ-1 predpisuje, da sodišče v primeru, če sodi obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je začel prestajati kazen po prejšnji sodbi, ali zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem zapora, izreče za vsa kazniva dejanja enotno kazen po 53. členu KZ-1. Poglavitni pogoj za nepravo obnovo je torej, da se obsojenca sodi zaradi kaznivega dejanja storjenega pred ali med prestajanjem kazni zapora po prejšnji sodbi. Pri tem sploh ni relevantna okoliščina zakonske rehabilitacije in izbrisa obsodbe, ki jo sicer pritožbeno zatrjuje obsojenec. Kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 po pravnomočni in izvršljivi sodbi Okrajnega sodišča v Velenju z dne 18. 7. 2019, opr. št. I K 35045/2019, je obsojenec na škodo oškodovanke K. P. storil med 17. 5. in 6. 7. 2019. Glede na to, da je kazen štirih let in treh mesecev zapora po sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 4. 11. 2013, opr. št. I K 8495/2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 24. 3. 2014, opr. št. II Kp 8495/2009, v celoti prestal 2. 9. 2018, ko mu je potekel pogojni odpust, je povsem očitno, da je novo kaznivo dejanje storil šele po datumu, ko je v celoti prestal kazen po prejšnji sodbi in zato pogoj za izrek enotne kazni iz prvega odstavka 55. člena KZ-1 v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Povedano še drugače, obsojencu se v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Velenju, opr. št. I K 35045/2019, ni sodilo zaradi kaznivega dejanja storjenega pred ali med prestajanjem kazni zapora po prejšnji sodbi. Zato niti ni utemeljen očitek o kršitvi ustavne pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave. Po prepričanju sodišča druge stopnje bi bila ustavna pravica do enakega varstva po 22. členu Ustave, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem kršena prav v primeru, če bi sodišče prve stopnje obsojencu izreklo enotno kazen zapora mimo pogojev predpisanih v 55. členu KZ-1.

5Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni niti zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

6Obsojeni je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se na prestajanju zaporne kazni. Zato ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo vzdrževanje.