UPRS Sodba II U 172/2018-29

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna A.A. povrniti stroške tega postopka v znesku 366,00 € v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

1S 1. točko v uvodu navedene odločbe je bilo odločeno, da se kmetija v solasti pok. B.B., roj. ... 1920, umrle ... 2006 in A.A., vsake do 1/2 celote, ki jo sestavljajo nepremičnine parc. št. 340/28, 340/29, 340/76, 340/77, 340/78, 340/79, 355/36, 371/3, 434 in 435 k.o.... ter pac. št. 119/2, 122/2, 138, 14/1, 14/2, 15/2, 17/1, 17/2, 17/3, 17/4, 19/1, 20/1, 20/2, 21/0, 223/1, 223/2, 224, 410/1, 410/7, 48/1, 49, 50/1, 50/3 in 57 k.o. ..., določi za zaščiteno kmetijo. Pri navedenih nepremičninah se v zemljiški knjigi vpiše zaznamba zaščitene kmetije na podlagi te odločbe po uradni dolžnosti (4. točka izreka). Tožnikov predlog za prekinitev postopka do odločitve o vloženi ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 125/2016 z dne 22. 12. 2016 se zavrne (5. točka izreka). Posebni stroški v tem postopku niso nastali (6. točka izreka).

2Prej navedena odločba vsebuje še 2. in 3. točko, ki pa ju tožeča stranka ne s pritožbo v upravnem postopku in posledično tudi ne s tožbo v upravnem sporu ne izpodbija, in s katero je bilo odločeno, da tam navedene nepremičnine v solasti pok. B.B. in Republike Slovenije vsake do 1/2 celote, nepremičnine v solasti pok. B.B. in Občine ... vsake do 1/2 celote, nepremičnine, ki so v celoti v lasti pok.B.B., ter nepremičnina v lasti A.A. do celote, ne določijo za zaščiteno kmetijo (2. točka izreka). S 3. točko izreka je bilo določeno, pri katerih zemljiščih se v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti izvede izbris zaznambe zaščitne kmetije, ki je bil izveden na podlagi odločbe Upravne enote Maribor, št. 330-1390/2013-15 (8013) z dne 27. 12. 2013 v zvezi s sklepom o popravi, št. 330-1390/2013-18 (8013) z dne 21. 1. 2014.

3Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je A.A. dne 29. 3. 2017 vložila pri Upravni enoti Maribor vlogo za preveritev zaščitene kmetije v lasti pok. B.B. Prvostopni organ je ugotovil, da je bil za predmetno kmetijo na predlog Okrajnega sodišča v Mariboru že izveden postopek ugotavljanja pogojev za določitev zaščitene kmetije po določbah drugega odstavka 5. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG-A). Z odločbo Upravne enote Maribor, št. 330-1390/2013-15 (8013) z dne 27. 12. 2013, popravljene s sklepom št. 330-1390/2013-18 (8013) z dne 21. 1. 2014 je bilo odločeno, da se kmetija v lasti pok. B.B. določi za zaščiteno kmetijo. Glede na to pogojev za uvedbo postopka določitve zaščitene kmetije po uradni dolžnosti ni bilo. Upravni organ je po uradni dolžnosti preveril aktivno procesno legitimacijo stranke ter postopek nadaljeval po zaključku zemljiškoknjižnih postopkov, ko je bila vlagateljica A.A. v zemljiški knjigi vpisana kot solastnica parcel navedenih v 1. točki izreka odločbe. V postopek je pritegnil tudi C.C. in obema strankama dal možnost, da posredujeta svoja stališča oziroma v danem roku navedeta dejstva in okoliščine, ki bi lahko vplivale na odločitev.

4Prvostopni organ je v postopku ugotavljal obstoj pogojev za določitev zaščitene kmetije, ki jih določa 2. člen Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju ZDKG). Potrebne podatke za odločitev je pridobil iz zemljiške knjige in zemljiškega katastra in po izračunu ugotovil, da kmetija v solasti pok. B.B. in A.A. obsega skupaj 5,6766 ha primerljivih kmetijskih površin in torej presega 5 ha, kar kot minimalno površino primerljivih kmetijskih zemljišč za določitev zaščitene kmetije določa zakon. V odločbi natančno navaja parcele in površine, ki so bile ugotovljene in upoštevane pri odločitvi. Glede na sprejeto odločitev je odločil še, da se izvede izbris zaznambe zaščitene kmetije po odločbi iz leta 2013 in da se opravi vpis zaznambe zaščitene kmetije po odločbi, ki je predmet tega upravnega spora. Nepremičnine, ki so navedene v 2. točki izreka, niso del zaščitene kmetije, ker ne izpolnjujejo pogojev po 2. členu ZDKG, zato je organ glede njih odločil, da se ne določijo za zaščiteno kmetijo.

5Glede tožnikovega predloga za prekinitev postopka, dokler Ustavno sodišče RS ne odloči o vloženi ustavni pritožbi zaradi razveljavitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju, upravni organ ugotavlja, da odločitev Ustavnega sodišča in morebitne spremenjene odločitve rednih sodišč ne morejo vplivati na izpolnjevanje pogojev za določitev zaščitne kmetije, o čemer je bilo odločeno že z odločbo iz leta 2013, to je v času, ko je bila zemljiškoknjižna lastnica kmetije pok. B.B. do celote. Tudi če bi solastniški delež A.A. ponovno prešel v last pok. B.B., bi kmetija izpolnjevala pogoje za zaščiteno kmetijo. Morebitne spremenjene odločitve sodišč na status kmetije torej ne morejo vplivati, lahko pa bi vplivale na postopek dedovanja. Glede na določbo drugega odstavka 4. člena ZDKG pa se za določitev zaščitene kmetije glede lastništva in obsega zaščitene kmetije uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, o čemer obstaja tudi upravnosodna praksa. V skladu s tem je o predlogu tožnika upravni organ odločil, kot je navedeno v 5. točki izreka prvostopne odločbe.

6Prvostopni organ zavrača kot neutemeljene tožnikove navedbe, da v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, ko bi šlo za solastnino enega od staršev in otroka, ter da je A.A. postala solastnica z zapustnico po njeni smrti, solastnika drugega dela pa sta ona in brat kot skupnost dedičev, s čimer utemeljuje, da predlagane nepremičnine ne morejo predstavljati zaščitene kmetije. Vprašanje dedovanja je sicer urejeno z Zakonom o dedovanju, status kmetije pa je predhodno vprašanje v zapuščinskem postopku. Za ugotovitev dedičev je bistveno, ali je kmetija ob uvedbi dedovanja izpolnjevala pogoje za zaščiteno kmetijo po določbah ZDKG (sodba Upravnega sodišča RS I U 113/2016). To dejstvo v obravnavani zadevi ni sporno, saj je bila kmetija določena kot zaščitna kmetija že z odločbo Upravne enote Maribor, št. 32100/0146/99-1100-10/6 z dne 1. 7. 1999 (tedaj na ime C.C.), kot je bilo že omenjeno, pa je bilo tudi z odločbo Upravne enote Maribor, št. 330-1390/2013-15 (8013) z dne 27. 12. 2013, popravljeno s sklepom št. 330-1390/2013-18 (8013) z dne 21. 1. 2014 odločeno, da se kmetija v lasti pok. B.B. do celote šteje za zaščiteno kmetijo. Enaka ugotovitev kljub spremenjenemu lastninskemu stanju izhaja tudi iz te odločbe. Za odločitev v obravnavani zadevi pa niso upoštevne navedbe tožnika, da A.A. kmetije ne obdeluje, da nima statusa kmeta, da je že okrog 10 let upokojena, da ni delovno aktivna, in da kmetijo obdeluje in z njo upravlja tožnik.

7O stroških je prvostopni organ odločil v prvem odstavku 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in pojasnil, da v predmetnem postopku posebni stroški niso nastali.

8Tožnik se je pritožil zoper 1., 4., 5. in 6. točko prvostopne odločbe, Ministrstvo pa je njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Drugostopni organ v svoji obrazložitvi pojasnjuje, da je osnovni namen ZDKG preprečevanje drobitve zaščitenih kmetij kot kmetijskih oziroma kmetijsko gozdarskih gospodarskih enot. Ta poglavitni namen zakona so upravni organi dolžni upoštevati v vseh postopkih preverjanja ali kmetijsko gospodarstvo izpolnjuje pogoje za zaščito ali ne. Drugostopni organ ocenjuje, da je odločitev prvostopnega organa pravilna, saj je ta pravilno presodil vse okoliščine, ki so pomembne za oceno, da zemljišča v dveh katastrskih občinah skupaj predstavljajo takšno celoto, ki zahteva enotno obravnavanje v okviru zaščitene kmetije oziroma da je mogoče po zakonskih kriterijih zaščititi eno kmetijo kot eno kmetijsko gospodarsko celoto. Drugostopni organ pritrjuje prvostopni odločitvi tudi glede predlagane prekinitve postopka dokler Ustavno sodišče RS ne bi odločilo o vloženi ustavni pritožbi zaradi razveljavitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju in prav tako meni, da ta odločitev ne more vplivati na izpolnjevanje pogojev za določitev zaščitene kmetije. Zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega je drugostopni organ zavrnil.

9Tožnik je vložil tožbo zaradi kršitve procesnih pravil ter zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v nov postopek z navodilom, da odločbo spremeni tako, da zavrže predlog A.A. za preveritev pogojev za določitev zaščitene kmetije ter da se tožniku priznajo vsi priglašeni stroški upravnega postopka, priglaša pa tudi stroške upravnega spora.

10V tožbi navaja, da je prvostopni organ predmetni postopek napačno vodil, saj je bila edina predlagateljica postopka A.A., ki pa procesno sama ne more podati zahteve za preveritev ali kmetija v lasti B.B. izpolnjuje pogoje za zaščitenost. Upravičeni predlagatelj je lastnik zemljišča, ker pa je lastnica B.B. pokojna, lahko upravičeno zahtevo podajo le vsi dediči. Pri tem pa upravna enota A.A. ni priznala položaja predlagateljice postopka, ker bi bila dedinja B.B., pač pa ji je ta položaj priznala, ker je solastnica kmetije, katere zaščitenost se ponovno preverja. Razen tega je upravni organ z izpodbijano odločbo odločal o vseh zemljiščih, torej tudi tistih, ki so v izključni lasti B.B. in tistih, ki so v izključni lasti A.A. ter tudi o tistih, ki so v solasti B.B. in drugih solastnikov, za tako odločanje pa A.A. ni podala predloga in upravni organ o tem ne bi smel odločati. Ker pa se tožnik zaveda, da nima pravnega interesa za pritožbo zoper odločitev o parcelah, ki niso v solasti B.B. in A.A., se njegova tožba nanaša zgolj na 1. točko izpodbijane odločbe. Za te parcele pa tožnik trdi, da bi lahko zahtevo podali le vsi solastniki skupaj torej tudi tožnik kot predlagatelj oziroma bi morala biti zahteva, ki jo je podala le A.A., zavržena.

11Izpodbijana odločitev je po mnenju tožeče stranke nezakonita tudi zato, ker je o zaščitenosti kmetije že bilo odločeno, zato ni procesnih možnosti, da bi se o tem odločalo ponovno. Tožnik še dodaja, da upravni organ pri svojem odločanju ni upošteval, da A.A. in B.B. za časa življenja B.B. nista bili solastnici navedenih parcel, za določitev zaščitenosti kmetije pa je bistveno stanje v trenutku smrti. Situacije iz 2. člena ZDKG povzemajo življenjske skupnosti tesno povezanih posameznikov, za katere je mišljeno, da so vsi živi in vpisani kot lastniki, solastniki ali skupni lastniki nepremičnine, ne pa da to postanejo v trenutku, ko eden izmed njih umre. Iz navedenih razlogov bi bilo treba počakati na odločitev Ustavnega sodišča, saj bo šele takrat znano, ali bo pridobitni naslov za A.A. obstal.

12Razen tega sta tako prvostopni kot drugostopni organ napačno odločila, da stroški postopka niso nastali, saj so tožniku ti stroški nastali in jih je tudi prijavil. Glede na 113. člen ZUP uradna organa nista ravnala pravilno, ko tožniku nista priznala stroškov, ki jih je zatrjeval v svojih vlogah.

13Tožnik še dodaja, da je ob pregledovanju zadeve pri pripravi tožbe ugotovil, da je D.D., ki je odločal v upravnem postopku na prvi stopnji, že sodeloval kot izvedenec v pravdni zadevi, ki je več let tekla med tožnikom in njegovo sestro, in je zato na določen način preveč seznanjen z zadevo. Upravno sodišče naj to upošteva ob vrnitvi v ponovni postopek in določi drugo uradno osebo.

14Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Dodaja, da so bili v predmetni zadevi z zakonom določeni pogoji za določitev zaščitene kmetije izpolnjeni. Pri tem so bili upoštevani podatki iz zemljiškega katastra in zemljiške knjige. Med postopkom je bila strankam dana možnost, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Pri tem je treba upoštevati tudi osnovni namen ZDKG, ki je preprečevanje drobitve zaščitenih kmetij kot kmetijskih oziroma kmetijsko gozdarskih gospodarskih enot. V skladu s tem je odločitev upravnega organa prve stopnje pravilna. Glede na v odločbah navedeno pa razlogov za prekinitev postopka, zaradi odločitve Ustavnega sodišča o vloženi ustavni pritožbi v zadevi zaradi razveljavitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ni bilo.

15Odgovor na tožbo je v predmetni zadevi vložila tudi A.A., ki nastopa v tem upravnem sporu kot prizadeta stranka v smislu 3. alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da je izpodbijana odločitev pravilna, saj je A.A. solastnica predmetnih nepremičnin, kot izhaja iz zemljiške knjige. Zakon ne določa, da bi lahko predlog podal le izključni lastnik nepremičnine. ZDKG v prvem odstavku 4. člena predpisuje tudi uvedbo postopka po uradni dolžnosti, kar je utemeljeno z dejstvom, da je ZDKG predpis prisilne narave. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na domnevno nično pogodbo o dosmrtnem preživljanju, saj je odločitev o tem pravnomočna in so jo presojala sodišča vseh treh stopenj (Okrožno sodišče v Mariboru, Višje sodišče v Mariboru in Vrhovno sodišče RS). Dodaja še, da izpodbijana odločba nikakor ne pomeni ponovnega odločanja o isti zadevi, saj je bila odločba o statusu zaščitne kmetije v letu 2013 izdana na podlagi drugačnega zemljiškoknjižnega stanja. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

16Pri svojih stališčih vztraja tožeča stranka tudi v vloženi pripravljalni vlogi.

17Tožba ni utemeljena.

18Predmet presoje v tem upravnem sporu so 1., 4., 5. in 6. točka v uvodu navedene prvostopne odločbe, s katerimi je bilo odločeno, katera zemljišča v solasti pokojne B.B. in A.A. se določijo za zaščiteno kmetijo, kar se zaznamuje v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti. Predmet presoje je še odločitev, da se tožnikov predlog za prekinitev upravnega postopka do odločitve Ustavnega sodišča o ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 125/2016 z dne 22. 12. 2016 zavrne, ter ugotovitev, da v upravnem postopku posebni stroški niso nastali.

19Pogoje za ugotovitev zaščitene kmetije določa ZDKG, katerega namen je preprečevanje drobitev zaščitenih kmetij kot kmetijskih oziroma kmetijsko-gozdarskih gospodarskih enot in ustvarjanje možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij (1. člen tega zakona). Zaščitena kmetija po tem zakonu je kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para ali oseb, ki živita v registrirani istospolni partnerski skupnosti, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine (prvi odstavek 2. člena ZDKG). Za 1 ha primerljive kmetijske površine po tem zakonu šteje 1 ha zemljišč, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot kmetijska zemljišča in imajo boniteto zemljišč v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, od 50 do 100, 2 ha zemljišč, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot kmetijska zemljišča z boniteto od 1 do 49 ali 8 ha zemljišč, ki so po dejanski rabi v zemljiškem katastru evidentirana kot gozdna zemljišča (drugi odstavek 2. člena ZDKG).

20Zaščiteno kmetijo po 2. členu tega zakona na predlog lastnika, sodišča ali po uradni dolžnosti preveri oziroma določi z odločbo v upravnem postopku upravna enota, na območju katere leži pretežni delež zemljišč, ki sestavljajo kmetijo (prvi odstavek 4. člena ZDKG). Za določitev zaščitene kmetije se glede lastništva uporabljajo podatki iz zemljiške knjige, glede bonitete zemljišč in obsega zemljišč zaščitene kmetije pa podatki zemljiškega katastra (drugi odstavek 4. člena ZDKG). Na nepremičninah se zaznamba v zemljiški knjigi o zaščiteni kmetiji vpiše ali izbriše po uradni dolžnosti na podlagi odločbe iz prvega odstavka 4. člena ZDKG, ki jo upravna enota pošlje zemljiški knjigi (tretji odstavek 4. člena ZDKG).

21Pogoje za zaščiteno kmetijo torej določa zgoraj citirani 2. člen ZDKG, ti pa so, da gre za kmetijsko oziroma kmetijsko-gozdarsko enoto v lasti, solasti ali skupni lasti tam navedenih oseb ter da gre za površino najmanj 5 (in največ 100 ha) primerljive kmetijske površine.

22V predmetni zadevi ni sporno, da zemljišča navedena v 1. točki izreka izpodbijane odločbe obsegajo več kot 5 ha primerljive kmetijske površine in je torej s tem ta pogoj izpolnjen. Sodišče pa pritrjuje izpodbijani odločitvi, da je izpolnjen tudi naslednji pogoj glede subjektov, ki imajo lastninsko pravico na tem zemljišču. Kot izhaja iz prvega odstavka 2. člena je pogoj za zaščiteno kmetijo med drugim, da so zemljišča v lasti ene fizične osebe ali v solasti enega od staršev in otroka. Glede ugotavljanja lastništva se uporabljajo podatki iz zemljiške knjige (drugi odstavek 4. člena ZDKG). Iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da sta solastnici zemljišč iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe pokojna B.B. in A.A. S tem je ta pogoj za določitev zaščitene kmetije izpolnjen in so vse tožbene navedbe, ki zatrjujejo nasprotno, neutemeljene. Za odločitev v predmetni zadevi je nebistveno, kdaj je lastninska pravica na predmetnih zemljiščih prešla na A.A., saj je relevantno le, da iz podatkov zemljiškega knjige izhaja, da je v času odločanja prvostopnega organa na predmetnih zemljiščih navedena kot solastnica. Pritrditi pa je toženi stranki, da bi bili pogoji za zaščiteno kmetijo izpolnjeni tudi, ko bi bila lastnica navedenih zemljišč do celote pokojna B.B., saj se, kot izhaja iz prvega odstavka 5. člena ZDKG, ob izpolnitvi pogoja glede površine zaščitena kmetija določi tudi, če so zemljišča v lasti ene fizične osebe.

23Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da je prvostopni organ nepravilno začel predmetni upravni postopek preverjanja pogojev za zaščiteno kmetijo, ker A.A. za začetek tega postopka ni upravičeni predlagatelj in bi bili to le vsi dediči skupaj. ZDKG v prvem odstavku 4. člena določa, da lahko predlog za določitev oziroma preveritev zaščitene kmetije poleg sodišča vloži tudi lastnik zemljišča, postopek pa se lahko začne tudi po uradni dolžnosti. ZDKG izrecno ne ureja razmerij med solastniki, kar zadeva zaščiteno kmetijo, glede na namen tega zakona, ki je v preprečitvi drobitve zaščitenih kmetij ter ustvarjanju možnosti za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij, zaradi česar se lahko postopek začne tudi po uradni dolžnosti, pa ni razloga, da predloga za določitev zaščitene kmetije ne bi mogel podati tudi (le) eden od solastnikov. Glede na obrazloženo predloga za preveritev zaščitene kmetije ni mogoče šteti za upravljanje s stvarjo v smislu 67. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), saj je obstoj zaščitene kmetije odvisen od tega ali so zato izpolnjeni zakonski pogoji, ne pa od volje (so)lastnikov glede rabe stvari. Ker pri tem torej ne gre za upravljanje s stvarjo, tudi določbe 67. člena SPZ o tem na kak način solastniki upravljajo stvar v solastnini¹ ne pridejo v poštev. Po obrazloženem je prvostopni organ pravilno začel predmetni postopek na podlagi vloge A.A.

24Sodišče v tem upravnem sporu ne presoja pravilnosti odločitve iz 2. in 3. točke izreka prvostopne odločbe, zato so tožbene navedbe v zvezi s to odločitvijo, ki se nanašajo na obseg presoje prvostopnega organa o obstoju zaščitene kmetije v 2. in 3. točki izreka, neupoštevne.

25Tožeči stranki tudi ni mogoče pritrditi, ko zatrjuje, da je izpodbijana odločitev nezakonita, ker je bilo o vprašanju zaščitene kmetije za predmetno zemljišče že odločeno. Po prvem odstavku 4. člena ZDKG se status zaščitene kmetije na predlog tam navedenih ali po uradni dolžnosti (potem, ko je neko zemljišče že določeno kot zaščitena kmetija) tudi preverja. Predmetno zemljišče je bilo z odločbo Upravne enote Maribor št. 330-1390/2013-15 (8013) z dne 27. 12. 2013 v zvezi s sklepom o popravi, št. 330-1390/2013-18 (8013) z dne 21. 1. 2014 že določeno kot zaščitena kmetija, kot izhaja iz obrazložitve pa je glede na dejanske in materialnopravne spremembe pri statusu teh zemljišč, prišlo do določenih sprememb pri obsegu zemljišč, ki sodijo v zaščiteno kmetijo. Glede na to je prvostopni organ utemeljeno preverjal obstoj pogojev za zaščiteno kmetijo in po izvedenem postopku izdal izpodbijano odločbo.

26Kot sta pravilno pojasnila že prvostopni in drugostopni organ v svojih odločbah, v obravnavani zadevi ni bilo razlogov za prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča v zvezi z odločitvijo o ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 125/2016 z dne 22. 12. 2016. Ta odločitev se nanaša na vprašanje veljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, na podlagi katere je postala A.A. solastnica predmetnih zemljišč, to pa ni razlog za prekinitev postopka o preverjanju obstoja pogojev za določitev zaščitene kmetije. V tem postopku so po drugem odstavku 4. lena ZDKG glede lastništva relevantni podatki zemljiške knjige, iz teh pa izhaja, da je A.A. solastnica predmetnih zemljišč.

27Glede tožbenih navedb v zvezi s D.D. sodišče ugotavlja, da tožeča stranka njegove izločitve ni predlagala, zato le-te ne morejo vplivati na pravilnost predmetne odločitve.

28Tožba je neutemeljena tudi v delu, ko napada stroškovno odločitev. Odločitev prvostopnega organa je pravilna, saj tožnik do izdaje prvostopne odločbe stroškov upravnega postopka ni priglasil. Razen tega pa tožnik v upravnem postopku ni uspel, zato tudi v skladu s prvim odstavkom 114. člena ZUP do povrnitve stroškov ne na prvi ne na drugi stopnji ni upravičen.

29Enako velja tudi za stroške tega upravnega spora. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

30Stroške pa je v predmetni zadevi priglasila tudi A.A., ki v tem postopku sodeluje kot prizadeta stranka s položajem stranke po prvem odstavku 19. člena ZUS-1. V tem postopku je sodelovala na strani tožene stranke, saj se je zavzemala za zavrnitev tožbe. Po prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katerega je treba uporabiti v skladu z 22. členom ZUS-1, mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Pri tem pa je treba upoštevati tudi prvi odstavek 155. člena ZPP, po katerem se stranki vrnejo le potrebni stroški. Glede na to je sodišče tožeči stranki odmerilo stroške za odgovor na tožbo v višini 500 točk (tar. št. 30 Odvetniške tarife - OT) oziroma 300,00 €, k čemur je prištelo še 66,00 € za DDV . Skupaj je sodišče prizadeti odmerilo stroške v višini 366,00 € in jih naložilo v plačilo tožeči stranki.

31Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je v obravnavani zadevi šlo za presojo pravilne uporabe materialnega prava, tožeča stranka pa novih dejstev in dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, ni predlagala (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

¹ SPZ v 67. členu sicer določa, da je za posle v zvezi z rednim upravljanjem potrebno soglasje solastnikov, katerih deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti, za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, pa soglasje vseh.