VSL sodba I Kp 1256/2005

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženo Š. B. iz razloga po 1. točki 358. člena KZ oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje jemanja podkupnine po I. odst. 267. člena KZ v nadaljevanju (dejanji pod točkama 1 in 3), kaznivo dejanje ponareditve uradne listine po I. odst. 265. člena KZ (dejanje pod točko 2), kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po III. odst. 261. člena KZ (dejanji pod točkama 4 in 5) in kaznivo dejanje izdaje uradne tajnosti po I. odst. 266. člena KZ (dejanje pod točko 6). S stroški kazenskega postopka je obremenilo proračun.

Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko spozna za krivo vseh očitanih kaznivih dejanj ter ji izreče primerne posamične kazni in stransko denarno kazen, nato pa ji izreče enotno kazen s stransko denarno kaznijo. Izreče pa naj tudi odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi.

Višja državna tožilka A. Š. je v pisnem mnenju, ki ga je podala na podlagi določbe II. odst. 377. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in ga je pritožbeno sodišče vročilo obtoženki in njenemu zagovorniku, predlagala ugoditev pritožbi za dejanja pod točkami 1, 2, 3, 5 in 6 ter zavrnitev pritožbe za dejanje pod točko 4.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obtoženko oprostilo vseh očitanih kaznivih dejanj, ki spadajo med kazniva dejanja zoper uradno dolžnost in javna pooblastila (26. poglavje KZ) iz razloga, ker je ugotovilo, da obtoženka ni opravljala uradnih dolžnosti in je zato ni mogoče šteti za uradno osebo po 3. točki II. odst. 126. člena KZ. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, pravilno tolmačilo, da ima učitelj lahko lastnost uradne osebe le v določenih primerih, ko npr. izdaja spričevala, diplome in morebitne druge uradne listine, pri čemer velja takšen status le v zvezi s temi delovnimi dolžnostmi (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 146/98). Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila obtoženka članica izpitne komisije, da je pripravljala predloge nalog in vprašanj za zaključni izpit ter da je dijakom za posebno plačilo nudila inštrukcije za slovenski jezik.

Vendar je prvostopenjsko sodišče ob upoštevanju določb podzakonskih aktov, ki urejajo potek zaključnih izpitov (9. in 10. stran izpodbijane sodbe) ter ob upoštevanju navedene sodbe Vrhovnega sodišča RS, pravilno zaključilo, da obtoženka ni imela statusa uradne osebe. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zapisnika o zaključnem izpitu ni mogoče enačiti s spričevalom o zaključnem izpitu. Pravilnik o šolski dokumentaciji in srednješolskem izobraževanju namreč loči evidence (kamor spada evidenca v zaključnih izpitih, ki je sestavljena iz treh podevidenc, kamor spada tudi zapisnik o zaključnem izpitu) ter javne listine (kamor spada spričevalo o zaključnem izpitu, ki ga izda zbornica oziroma šola).

Glede na takšne določbe omenjenega pravilnika je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da zapisnik o zaključnem izpitu ni uradna listina.

Pritožnik zato neutemeljeno navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje nesprejemljivi. Res je sicer, da je obtoženka s poučevanjem študentov, pripravo vprašanj za zaključne izpite ter izpraševanjem na zaključnih izpitih, prevzela naloge, ki so študentom ob uspešno opravljenem zaključnem izpitu iz vseh predmetov prinesli zaključno spričevalo in uradno priznan poklic, vendar se pritožnik zavzema za zelo ekstenzivno razlago pojma uradne osebe po 3. tč. II. odst. 126. člena KZ. Navsezadnje vsi učitelji s pedagoškim delom (predavanja, poučevanje) ter preverjanjem znanja pripravljajo učence na pridobitev določene izobrazbe, kar bi ob tožilčevem razlogovanju pomenilo, da so učitelji v takšnih primerih vedno uradne osebe. Zaradi načela zakonitosti, ki med drugim zahteva tudi določenost kaznivega dejanja v zakonu, je potrebno pojme, ki jim Kazenski zakonik ne določa enoznačnega pomena (kot je pojem uradne osebe po 3. tč. II. odst. 126. člena KZ), razlagati restriktivno. Takšna razlaga pa izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 146/98, na katero se sklicuje pritožnik, ki je odločilo, da ima učitelj lastnost uradne osebe le ko izdaja spričevala, diplome in morebitne druge uradne listine, pri čemer velja tak status le v zvezi s temi delovnimi dolžnostmi. Zato pritožnik z navedbami, da je bila obtoženka članica izpitne komisije in je bila njena vloga izpraševalke slovenščine ključna ter da so kandidati pridobili uradno priznan poklic, pravilnih razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

Sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti preizkusiti ali obtoženka s svojimi ravnanji ni izpolnila znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja (npr. kaznivega dejanja ponarejanja listin po I. odst. 256. člena KZ, kaznivo dejanje izdaje uradne tajnosti po I. odst. 266. člena lahko stori tudi druga oseba (ki torej ni uradna oseba), ki je zadolžena za varovanje tajnosti). Vendar ob izostanku tožilčeve pritožbe v tej smeri sodišče druge stopnje iz tega razloga ne sme razveljaviti sodbe (gre namreč za 7. točko I. odst. 371. člena ZKP, na katero sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti), zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.