UPRS Sodba I U 1213/2019-6

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1340/2019/10 (1312-14) z dne 8. 7. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Presodila je, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za priznanje mednarodne zaščite, in ker prihaja iz varne izvorne države.

2Tožnik je iz Alžirije, arabske narodnosti, vendar njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, saj med postopkom ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. Dne 24. 4. 2019 je bil v Republiki Sloveniji priprt zaradi nedovoljenega odvzema motornega vozila, zaradi česar je v ZPKZ Koper na prestajanju zaporne kazni. Tožena stranka nato povzema tožnikovo izpovedbo pri vložitvi prošnje in osebnem razgovoru. Kot razlog za mednarodno zaščito je navedel, da je njegov oče sodeloval z mafijo, ki ji je ostal dolžan veliko denarja. Pripadniki te organizacije so zato pričeli groziti tožnikovemu očetu, da mu bodo ubili otroke, če ne bo vrnil dolga. Tožnik je povedal še, da je v Alžiriji živel skupaj z očetom, mačeho, sestro in dvema bratoma. Bil je večkrat zaprt, in sicer v letih 2006, 2008, 2010, 2012 in 2014. Opravljal je le občasna dela in prejemal okoli 150 EUR mesečno, kar mu za preživetje ni zadoščalo, redno zaposlen pa ni bil nikoli. Za navedene grožnje je izvedel od očetovega prijatelja, kar je oče tožniku potrdil. Tožnik ne pozna imena mafije, vedel pa je, da je to skupina, ki deluje na mejnem območju med Alžirijo in Marokom. Z njo je njegov oče sodeloval vrsto let pri tihotapljenju drog, dokler pred približno letom in pol za večjo količino pretihotapljene droge ni plačal. Zato mu je mafija zagrozila, da bodo ugrabili in ubili njegove otroke. Groženj policiji ni prijavil, saj ni želel poslabšati situacije. Prepričan je, da mafija sodeluje s policijo in če bi grožnje policiji prijavil, bi mafija za to izvedela. Tožnik je prišel v Evropo, da bi delal in pomagal odplačati očetov dolg, katerega višine ne pozna. V drug kraj v Alžiriji se ni mogel preseliti, saj ne bi zaslužil dovolj, da bi z denarjem živel in pomagal odplačevati dolg mafiji. Če bi v Alžiriji ostal, ne ve, kaj bi se zgodilo. Meni, da bi ga ubili ali ugrabili, če bi se tja vrnil. Sicer pa telesno ni bil ogrožen.

3Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik kot glavni razlog za zapustitev izvorne države navedel, da bi očetu pomagal odplačati dolg, ki ga ima do mafije. Glede na navedeno pa je treba njegovo prošnjo šteti kot očitno neutemeljeno, saj se okoliščine, ki jih navaja, navezujejo predvsem na možnost boljšega zaslužka, da bi lahko očetu pomagal povrniti dolg. Tožniku namreč niso grozili, groženj očetu pa policiji niso prijavili. Tožena stranka tožniku ne verjame, da bi bila policija v Alžiriji koruptivna in bi sodelovala z mafijo, saj tega tožnik ni z ničemer dokazal. Po mnenju tožene stranke bi se lahko odselil tudi v drug kraj v Alžiriji. Tožnikovo pojasnilo, da zaslužek v višini 150 EUR ne bi zadoščal za življenje v drugem kraju, in odplačevanje dolga, pa ni razlog za mednarodno zaščito. Iz opisa dogodkov je jasno razvidno, da tožnik v izvorni državi ni imel težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Poleg tega je v izvorni državi storil več kaznivih dejanj, kaznivo dejanje je zagrešil tudi takoj po vstopu na ozemlje RS. Zato je tožena stranka prepričana, da je tožnik zapustil izvorno državo zaradi želje po boljšem življenju in zaposlitvi. Glede na navedeno je navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prva alineja 52. člena ZMZ-1). Poleg tega prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država, da bi alžirski varnostni organi delovali protizakonito, pa mu tožena stranka ne verjame. Zato so izpolnjeni pogoji, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. V obravnavani zadevi tudi ni mogoče ugotoviti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve morata biti individualno utemeljena, na kar pa ni mogoče sklepati iz tožnikovih izjav. Iz njih namreč izhaja, da v izvorni državi ni imel težav zaradi katerega od razlogov iz Ženevske konvencije, saj je odšel zaradi želje po boljši zaposlitvi. Če bi bila ogrožena celotna družina, bi Alžirijo zapustili tudi ostali družinski člani. V tožnikovi izvorni državi ne obstaja mednarodni ali oboroženi spopad, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji nedvomno poročali.

4Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Poudarja, da je prošnjo za mednarodno zaščito vložil zaradi življenjske ogroženosti v lastni državi. V Evropo je prišel, da bi očetu pomagal vrniti dolg, ki ga ima do mafije. Ta je namreč očetu grozila, da bo ubila njegove otroke, če ne bo vrnil denarja. Zaradi nezaupanja v policijo v Alžiriji groženj ni prijavil. Meni, da od njega ni življenjsko pričakovati, da bi lahko dokazal koruptivnost alžirske policije in njeno povezanost z mafijo. Res je, da ni navajal, da bi imel težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Res je tudi, da je za grožnje izvedel posredno. Vendar to naj ne bi pomenilo, da nevarnost zanj ni resna in velika. V primeru vrnitve naj bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 28. člena ZMZ-1. Neposredno sicer ni bil telesno ogrožen, vendar je zaradi prejetih groženj prestrašen. Alžirija zanj naj ne bi bila varna izvorna država. Izpodbijana odločba naj bi bila neobrazložena glede ravnanja varnostnih organov v Alžiriji. Predlaga, naj ga sodišče zasliši, odpravi izpodbijano odločbo in ugodi njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

5V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

6Tožba je utemeljena.

7O prošnji za mednarodno zaščito organ praviloma odloča v rednem postopku. Zakon mu izjemoma omogoča odločanje v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1 (peta alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1).

8Iz tožnikovih navedb v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru (glej povzetek navedb zgoraj) je med drugim razvidno, da njegovemu očetu v Alžiriji grozijo pripadniki organiziranega kriminala (mafije) zaradi denarnega dolga, kar ugotavlja tudi tožena stranka.¹ Že zato bi morala ob upoštevanju Smernic UNHCR² presojati, ali tožnik s tem zatrjuje pripadnost posebni družbeni skupini, kar je lahko razlog za preganjanje (četrta alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1), če tožnik izkaže utemeljeni strah pred preganjanjem iz tega razloga, in ali mu iz teh razlogov grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. V tem pogledu bi tožena stranka torej morala presoditi, ali tovrstno maščevanje (nad družinskimi člani osebe zaradi denarnega dolga mafiji) res obstaja.

9Glede na navedeno torej ni pravilno stališče tožene stranke, da je tožnik med postopkom navajal zgolj okoliščine, ki pomenijo očitno neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito (prva alineja prvega odstavka 52. člena ZMZ-1). Zato so v tem delu razlogi izpodbijane odločbe tako bistveno pomanjkljivi, da se je ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

10Sicer pa je nosilni razlog za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (druga alineja prvega odstavka 52. člena ZMZ-1). V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik res državljan Alžirije, ki je bila z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. l. RS, št. 38/19) razglašena za varno izvorno državo. Sporno je, ali je Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj varna država (druga alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1). S tem v zvezi pa tožena stranka ni upoštevala tožnikovih navedb, da mu v Alžiriji grozi maščevanje pripadnikov organiziranega kriminala zaradi očetovega denarnega dolga. To pomeni, da so razlogi izpodbijane odločbe tudi v tem delu tako bistveno pomanjkljivi, da se je ne da preizkusiti, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1).

11Iz tožnikovih navedb je razvidno, da groženj policiji ni(so) prijavil(i), saj naj bi mafija, ki s policijo sodeluje, za to izvedela, njegova (njihova) situacija pa bi se še poslabšala. S tem povezana ugotovitev tožene stranke, da tožniku ne verjame zaradi nedokazanosti njegovih trditev, je po presoji sodišča neobrazložena. Tožena stranka bi namreč morala pridobiti trenutno pomembne informacije o stanju v izvorni državi, nanašajoče se na stopnjo organiziranega kriminala in njegove povezanosti z državnimi organi. Ker tega ni storila in tožniku zato ni bila dana možnost, da se o tem izjasni, je v tem delu onemogočena celovita sodna presoja izpodbijane odločbe. Glede na navedeno izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnem dejstvu, ali je Alžirija varna za tožnika.

12Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo izpodbijano odločbo. V ponovljenem postopku bo tožena stranka morala pridobiti informacije o tožnikovi izvorni državi z vidika maščevanja pripadnikov organiziranega kriminala in stanju v izvorni državi glede stopnje organiziranega kriminala in njegovega vpliva na državne organe in z njimi seznaniti tožnika (osma in deveta alineja prvega odstavka 23. člena ZMZ-1). Nato bo morala presoditi, ali je glede na tožnikove navedbe utemeljena pripadnost posebni družbeni skupini, in če je, obstoj tožnikovega utemeljenega strahu pred preganjanjem iz tega razloga. Če bo ugotovila, da tožnik iz navedenih razlogov ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, pa bo morala (ob upoštevanju teh razlogov in pridobljenih informacij o izvorni državi) presojati pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite.³ Tožena stranka je pri ponovnem odločanju vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

13Sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1). Tožnik je sicer smiselno predlagal odločitev v sporu polne jurisdikcije (peti odstavek 65. člena ZUS-1), vendar ni navedel, da bi mu odprava izpodbijanega upravnega akta in nov postopek pred upravnim organom prizadel težko popravljivo škodo (1. točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1).

¹ V tretjem odstavku na tretji strani izpodbijane odločbe je ugotovila, da je tožnik kot glavni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je Alžirijo zapustil, da bi očetu pomagal odplačati dolg, ki ga ima do mafije.
² UNHCR: GUIDELINES ON INTERNATIONAL PROTECTION (7 May 2002): “Membership of a particular social group” within the context of Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or its 1967 Protocol relating to the Status of Refugees.
³ Tožniku mora namreč biti zagotovljena podrobna in natančna presoja, ki vključuje tudi oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.