VSRS Sklep I Up 54/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju pritožniki) zoper sklep tožene stranke o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena z dne 22. 6. 2017 in zoper odločbo, št. 478-0016/2017 z dne 14. 7. 2017. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom ukinila status zemljišč "Upravičenci vasi G." v deležu 1/1 na zemljiščih parc. št. 32, 870/1, 870/2, 870/3, 870/4, 870/5, vse k.o. G. Odločila je, da zemljišča pridobijo status grajenega javnega dobra lokalnega pomena v lasti tožene stranke. Tak status je nato vzpostavila z izpodbijano ugotovitveno odločbo, na podlagi katere se je na nepremičninah dovolila vknjižba lastninske pravice v korist Občine ... in vpis zaznambe statusa grajenega javnega dobra lokalnega pomena.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da pritožniki niso bili stranke ali stranski udeleženci v postopkih izdaje izpodbijanih upravnih aktov, kar je pogoj za priznanje statusa tožnika v upravnem sporu. Izpodbijani sklep in odločba pritožnikom zato tudi nista bila vročena. Ugotovilo je tudi, da je tožba v delu, ki se tiče prvotožeče stranke, nedopustna, saj prvi tožnik nima sposobnosti biti stranka v postopku, kajti ni niti fizična niti pravna oseba, kot tudi nima statusa agrarne skupnosti. Sodišče je tožbo zato zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

3Zoper sklep sodišča prve stopnje so pritožniki vložili pritožbo. Navajajo, da sta izpodbijana akta posegla v njihove pravice in interese, saj sta jih kot člane civilne skupnosti Upravičenci vasi G. dejansko razlastninila. Ob tem jim akta nista bila niti vročena. Ker sodišče ni meritorno odločalo o zahtevku tožnikov, čeprav so za to izpolnjeni pogoji, jim je bila kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije, kršena so bila tudi načela pravne države, enakosti pred zakonom, enakega varstva pravic in pravice do zasebne lastnine. Zavrženje je v nasprotju z določbami ZUS. Če izpodbijani sklep obstane, ostanejo pritožniki brez sodnega varstva, čeprav je bilo poseženo v njihovo lastninsko pravico. Predlagajo, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevajo povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

5Pritožba ni utemeljena.

6Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna in zakonita odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da oseba, ki je vložila tožbo, po tem zakonu ne more biti stranka.

7Prvi odstavek 17. člena ZUS-1 določa, da je v upravnem sporu tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Iz takega zakonskega besedila izhaja, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Za vložitev tožbe v upravnem sporu torej ne zadostuje zatrjevanje posebnega pravnega interesa, saj sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo ne preverja, ali bi tožnik bil upravičen do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali stranski udeleženec. Položaj tožnika v upravnem sporu pritožniku tako ni mogoče priznati na podlagi določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ali na podlagi določb materialnih predpisov, ki določajo, kdaj ima oseba pravni interes za udeležbo v upravnem postopku.

8Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa sicer ima materialnopravni interes za izid upravnega postopka in upravnega spora, mora za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP, če pa je upravni postopek že končan, pa ima možnost obnove upravnega postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Če torej stranka doseže, da ji organ prizna položaj stranke oziroma stranskega udeleženca, lahko tako kot druge stranke oziroma stranski udeleženci, izpodbija upravni akt, ki je izdan v upravnem (v primeru obnove v obnovljenem) postopku. Sicer pa lahko v upravnem sporu izpodbija sklep, s katerim ji ni bila priznana pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta (drugi odstavek 17. člena ZUS-1).

9Iz podatkov spisa in iz samih pritožbenih navedb izhaja, da pritožniki v upravnem postopku niso imeli ne položaja stranke, ne stranskega udeleženca. Udeležbe v postopku niso zahtevali. Izpodbijana odločba se nanje ne glasi, niti jim ni bila vročena.

10Ker pritožniki niso imeli položaja stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku izdaje izpodbijanega sklepa in odločbe, ne izpolnjujejo pogoja za priznanje statusa tožnika v upravnem sporu, določenega v prvem odstavku 17. člena ZUS-1.

11Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. točki izreka

12Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopka v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.