VSRS Sklep VIII Ips 56/2019

I. Reviziji se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v delu III. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo razlike v plači zaradi uvrstitve v plačni razred in odločitvijo v IV. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje ter sodba sodišča prve stopnje v delu III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za plačilo razlike v plači zaradi uvrstitve v plačni razred in odločitev v IV. točki izreka se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova premalo izplačanega nadomestila za prehrano med delom za julij 2009 izplača znesek 3,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2011 dalje, v presežku pa je njegov zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska za čas od 5. 8. 2009 do 29. 5. 2011 zavrnilo (I. in II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnika iz naslova prikrajšanja pri plačah za obdobje od maja 2009 do aprila 2013 zaradi uvrstitve v plačni razred in plačila nadur, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in odločilo, da je dolžan tožnik povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 747,50 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je predlogu s sklepom VIII DoR 239/2018 z dne 5. 3. 2019 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z razlogi o odločilnih dejstvih glede zahtevka za plačilo razlike v plači zaradi uvrstitve v plačni razred.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Navaja, da je bil pri toženi stranki neprekinjeno zaposlen od 1. 7. 1999 dalje, da pred prevedbo v letu 2008 ni bil nikoli zakonito ocenjen in ni nikoli zakonito napredoval. Tožena stranka mu ni izplačevala plače glede na pripadajoči plačni razred, od 1. 1. 2009 pa mu je brez novega aneksa ali sklepa, ki bi zamenjal obstoječi aneks z določeno plačo 22. plačnega razreda, začela izplačevati plačo za 20. plačni razred. Ker tožnik pred prevedbo v letu 2008 ni imel zakonite možnosti za napredovanje, je svoje prikrajšanje pri plači, ki ga vtožuje v tem sporu, utemeljeval z 49.č členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.; ZSPJS) v zvezi z 49. členom Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadalj.; KPJS). Na več različnih pravnih osnovah je podal izračun prikrajšanja pri plači, tako upoštevaje razliko med 20. in 23. plačnim razredom, kot tudi razliko med zakonitim in nezakonitim 20. plačnim razredom. Do teh izračunov se sodišči v postopku sploh nista opredelili. Prav tako se nista opredelili do njegovih navedb in do izpovedbe sodnega izvedenca (iz spisa Pd 15/2014), da v primeru, če bi bila prevedba tožnikove plače v 20. plačni razred zakonita, ne bi bilo odprave nesorazmerij. Sodišči sta le pavšalno navedli, da je bilo po temelju o tovrstnem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno s sodbo Pd 15/2014 z dne 13. 1. 2015, ki je bila potrjena s sodbo VDSS Pdp 410/2015 z dne 24. 3. 2016. Iz teh sodb izhaja, da je bil tožnik zakonito preveden. Sodišči prve stopnje sta se v zvezi z navedenima sodbama neutemeljeno sklicevali tudi na „res iudicata“, saj postane pravnomočen le izrek, ne pa obrazložitev sodbe, poleg tega pa v obravnavani zadevi ni šlo za iste okoliščine. Sodišči v svojih obrazložitvah nista navedli pravne podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka, nista pojasnili, zakaj je bila prevedba v 20. plačni razred zakonita, oziroma zakaj je njegov zahtevek neutemeljen tudi glede na pravne podlage, na katere se je skliceval tožnik. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP). Priglaša revizijske stroške.

5Tožena stranka je podala odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe tožnika in predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

6Revizija je utemeljena.

7Na podlagi 371. člena ZPP sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Ker je bila revizija dopuščena le glede odločitve sodišč druge in prve stopnje v zvezi z razliko v plači iz naslova uvrstitve v plačni razred, vrhovno sodišče ni presojalo odločitve sodišč druge stopnje v zvezi z delom III. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje in sodbe sodišča prve stopnje v delu III. točke izreka - v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova zahtevanega plačila za nadure.

8Četrti odstavek 324. člena ZPP določa, da sodišče v obrazložitvi navede zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Zahteva po razumni, izčrpni in prepričljivi argumentaciji sodnih odločb je tudi po ustaljeni ustavnosodni presoji bistveni del poštenega postopka. Obrazložitev mora biti taka, da stranka lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo, jih obravnavalo, oziroma da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.¹ Iz obrazložitve morajo izhajati razlogi oziroma tista odločilna dejstva, ki so sodišču predstavljala podlago za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Če sodišče razlogov o odločilnih dejstvih v obrazložitvi ne navede, se sodbe ne more preizkusiti. S tem je kršena tudi strankina pravica do pritožbe, saj zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih v obrazložitvi sodbe stranka svoje pritožbe niti ne more vsebinsko argumentirati z navedbo razlogov, ki bi po njenem stališču privedli do drugačne sodne presoje.

9Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka obrazložilo s tem, da je bilo o temelju tega zahtevka že pravnomočno odločeno s sodbo sodišča druge stopnje Pdp 410/2015 v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje Pd 15/2014. S citiranima sodbama je bil med drugim zavrnjen del tožnikovega tožbenega zahtevka za razliko v plači od avgusta 2008 do vključno aprila 2009, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da ni novih okoliščin, ki bi lahko vplivale na njegovo presojo glede tožnikovega istovrstnega zahtevka, ki ga uveljavlja v tem sporu. Nadalje je navedlo, da sprejema prepričljivo utemeljitev sodišča druge stopnje o tem, da v zvezi s prevedbo tožnik ni bil prikrajšan pri plači, da je bila prevedba zakonita in da za upoštevanje napredovanj pri prevedbi ni bilo podlage. Navedlo je še, da sprejema zaključke sodišča druge stopnje v zvezi z interpretacijo 3. člena in 49.a člena ZSPJS in da ni podlage za priznanje kar treh napredovanj tožnika.

10Sklicevanje sodišča prve stopnje na to, da je bilo o temelju zahtevka že pravnomočno odločeno v drugem pravnomočno končanem individualnem delovnem sporu (sodba sodišča druge stopnje Pdp 410/2015 v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje Pd 15/2014), je napačno. Odločitev o temelju zahtevka je stvar vmesne sodbe (315. člen ZPP), do njene izdaje pa pride v postopku reševanja iste zadeve (iz razloga smotrnosti), ko zahtevek glede višine še ni zrel za odločitev. S (končnima) sodbama sodišč druge in prve stopnje, izdanima v drugem, zgoraj omenjenem individualnem delovnem sporu (šlo je sicer za spor med istima strankama za razliko v plači, vendar za drugo obdobje), ni bilo odločeno o temelju zahtevka, ki ga tožnik vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, saj razlogi sodbe v drugi zadevi ne postanejo pravnomočni.

11Zaradi zmotnega stališča sodišča prve stopnje, da je bilo o temelju zahtevka, ki se obravnava v tem individualnem delovnem sporu, že pravnomočno odločeno v sodbi Pdp 410/2015 v zvezi s sodbo Pd 15/2014, sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo odločilnih dejstev, zaradi katerih je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek v tem sporu. Obrazložitev tako ne vsebuje odločilnih dejstev, ki bi utemeljevala pravilnost sodne presoje o tem, da je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na kakšen način in na podlagi katerih dokazov, izvedenih v tem postopku, je prišlo do dejanskih ugotovitev, na katere je oprlo svojo presojo. Glede na to je tožnik v pritožbi utemeljeno očital sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj prvostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

12Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da vsebuje izpodbijana sodba jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti in da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo po temelju o tovrstnem zahtevku že pravnomočno odločeno. S takšno obrazložitvijo pa je tudi sodišče druge stopnje samo zagrešilo isto bistveno kršitev določb postopka.

13Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi, da sta sodišči druge in prve stopnje zagrešili bistveno kršitve določb pravdnega postopka, ker v obrazložitvah nista navedli razlogov o odločilnih dejstvih glede zahtevka za plačilo razlike v plači zaradi uvrstitve v plačni razred.

14Ker je bil v reviziji uveljavljen razlog bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljen, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, izpodbijani del odločitve sodišča druge stopnje v zvezi z delom sodbe sodišča prve stopnje (delom III. točke izreka, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo razlike v plači zaradi uvrstitve v plačni razred in odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno pomanjkljivost in v obrazložitvi sodbe navesti vsa odločilna dejstva, ki mu bodo nudila podlago za presojo utemeljenosti tožnikovega zahtevka, opredeliti pa se bo moralo tudi do tožnikovih navedb o zakonitosti prevedbe in pravilnosti uvrstitve v plačni razred oziroma o upoštevanju napredovanj pri prevedbi (tudi glede na tožnikovo sklicevanje na 49.č člen ZSPJS oziroma 49. člen KPJS).

15Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

16Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo v sestavi, ki izhaja iz uvoda tega sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

¹ Sklep VS RS II Ips 678/2007 z dne 16. 10. 2010.