VSK Sklep I Cp 373/2019

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsak udeleženec krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da stanovanje št. 3 na naslovu U. 1, T. z ID št. xy, ki ga je nasprotna udeleženka z odločbo št.1 z dne 27. 6. 2017 dodelila predlagatelju, ni primerno. Odločilo je še, da vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka.

2Zoper to odločitev se pritožuje nasprotna udeleženka po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da predstavlja novo dodeljeno stanovanje sobo velikosti 13,57 m², kopalnico velikosti 3,36 m² in klet, ki ob upoštevanju korekcijskega faktorja 0,5 meri 3,75 m². Po prepričanju nasprotne udeleženke znaša skupna površina stanovanja, ki se daje v najem, 20,68 m². Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da se površina kleti kot pomožnega prostora pri izmeri površine stanovanja ne upošteva. Treba je upoštevati kriterije, ki so določeni v Pravilniku o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb. Ta pravilnik za kleti določa korekcijski faktor 0,5 prav z namenom izravnavanja upoštevane površine. Drži, da ima klet v konkretnem primeru ločen vhod in v smislu 4. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) predstavlja individualni prostor. Te ugotovitve pa v ničemer ne dajejo podlage za razlago, da se površina kleti ne bi upoštevala. Tudi dejstvo, da SZ-1 v 10. členu uporablja termin "stanovanje" ne daje podlage za ozko razlago, ki jo je zavzelo sodišče prve stopnje. Življenjsko gledano je za vsakodnevno bivanje klet sicer manj koristna kot prostori, v katerih človek biva in preživlja svoj čas, vendar pa klet te prostore razbremeni, poveča njihovo kvaliteto in uporabnost. Pomisleki prvostopenjskega sodišča, da bi takšna razlaga lahko privedla do absurdnih situacij so odveč, saj SZ-1 v drugem odstavku 106. člena določa, da primerno stanovanje ne sme pomeniti bistvenega poslabšanja stanovanjskih pogojev najemnika. Garsonjera, ki je bila dodeljena predlagatelju, je bivanjsko gledano povsem ustrezna za enočlansko gospodinjstvo in je bila s tem namenom tudi urejena. Razmere na naslovu Z. 2 (na naslovu sedanjega prebivališča predlagatelja) so izredno slabe, nasprotna udeleženka (kot lastnica) pa v to nepremičnini ne želi vlagati, saj se ji to enostavno ne splača. Poleg vsega pa izrek izpodbijanega sklepa, v kolikor bi postal pravnomočen, ne vpliva na odločbi nasprotne udeleženke, ki sta zaradi spremembe tožbe že postali pravnomočni in izvršljivi. Predlagatelj bi moral vztrajati pri tožbi v upravnem sporu in od upravnega sodišča zahtevati, da o primernosti stanovanja odloči kot o t.i. predhodnem vprašanju. Glede na vse navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Predlagatelj je na pritožbo odgovoril. Podane navedbe je prerekal, pritrjeval razlogom sodišča prve stopnje in predlagal zavrnitev pritožbe. Priglasil je svoje pritožbene stroške.

4Pritožba ni utemeljena.

5Dodeljeno neprofitno stanovanje se nahaja v večstanovanjski stavbi na naslovu U. 1 v T.. Obsega eno sobo (13,57 m²) in kopalnico (3,36 m²). Skupaj meri 16,93 m², k stanovanju pa spada še (ločena) klet površine 7,5 m². Med udeležencema je sporno, ali se ta klet (s korekcijskim faktorjem 0,5) upošteva pri določanju površine primernega stanovanja v skladu z 10. členom SZ-1. V tem členu je navedeno, da mora primerno stanovanje ustrezati površinskim normativom po pravilniku iz 87. člena SZ-1, torej po Pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem. Ta pravilnik v 14. členu predpisuje, da mora znašati površina stanovanja za enočlansko gospodinjstvo (brez plačila lastne udeležbe in varščine) od 20 do 30 m². Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da kleti ni mogoče upoštevati pri teh površinskih normativih, zato je tudi odločilo, da to stanovanje ni primerno.

6Po mnenju pritožbenega sodišča je ta odločitev pravilna. SZ-1 razlikuje med stanovanjem, kot skupino prostorov, namenjenih za trajno bivanje, ki so funkcionalna celota, praviloma z enim vhodom (drugi odstavek 4. člena SZ-1) ter med fizično ločenimi individualnimi (pomožnimi) prostori, torej kletmi, drvarnicami, garažami in podobno, ki niso sestavni del stanovanja, temveč k posameznemu delu kvečjemu pravno pripadajo (tretji odstavek 4. člena SZ-1).¹ Res velja, da tudi ti pomožni prostori izboljšujejo uporabnost in kvaliteto bivanja v posameznem stanovanju, vendar je treba prvenstveno izhajati iz besedila 10. člena SZ-1, ki govori o tem, da mora stanovanje, ne pa stanovanje skupaj s pripadajočimi pomožnimi prostori, ustrezati površinskim merilom za oddajo neprofitnega stanovanja v najem. Drugačna pravna naziranja pritožnice niso utemeljena, saj bi lahko vodila do nesprejemljivih rezultatov. Ob ustrezno velikem pomožnem prostoru (kleti, drvarnici, garaži, …) bi namreč določeno stanovanje lahko veljalo za primerno kljub minimalni površini stanovanjske enote.² Prav tako je napačno pritožbeno sklicevanje na 116. člen SZ-1 in Pravilnik o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb, saj so tam navedena merila za določanje vrednosti stanovanj (kot osnove za določitev višine neprofitnih najemnin), ne pa merila za določanje površine stanovanj v primerih, kot je obravnavani. Glede na drugačno vsebino in namen normativnega urejanja torej ta pravila v konkretni zadevi niso uporabljiva.

7Dodeljeno stanovanje torej v konkretnem primeru ne dosega predpisanih površinskih standardov, ki so primerni in potrebni za trajno bivanje osebe – upravičenca do sklenitve najemne pogodbe za neprofitno stanovanje. Odločitev sodišča je zato pravilna tudi iz vidika varstva ustavnih pravic do socialne varnosti in dostojanstva posameznika, ki predstavljata temelj vseh človekovih pravic. Nepravilno je tudi pritožbeno stališče, da bi moral predlagatelj vztrajati pri tožbi pred upravnim sodiščem (z zahtevkom za odpravo odločb, s katerima je bilo predlagatelju dodeljeno to neprofitno stanovanje) in zahtevati, da se v upravnem sporu odloči o primernosti stanovanja kot o predhodnem vprašanju. V predmetni zadevi se namreč odloča o tem, ali je stanovanje, ki je bilo z odločbo nasprotne udeleženke dodeljeno predlagatelju kot drugo neprofitno stanovanje, primerno stanovanje. Po izrecni določbi šestega odstavka 106. člena SZ-1 pa o tem vprašanju (ne glede na predhodno izdani odločbi nasprotne udeleženke, s katerima je manifestirala svojo voljo) odloča sodišče v nepravdnem postopku.

8Pritožba torej ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. in 366. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 35. člena ZNP.

¹ Ti pomožni prostori lahko spadajo k posameznemu stanovanju (posameznemu delu v etažni lastnini) le tedaj, če so del nepremičnine, ki je v solasti etažnih lastnikov (drugi odstavek 105. člena Stvarnopravnega zakonika) in je bilo ob delitvi (vzpostavitvi etažne lastnine) tako izrecno določeno. Prim. tudi V. Rijavec v Stvarnopravni zakonik: s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 521.
² Ob prvi oddaji neprofitnega stanovanja upravičencu v najem ne pride v poštev vsebinsko merilo iz drugega odstavka 106. člena SZ-1, da se najemniku (ob odpovedi najemne pogodbe) stanovanjski pogoji ne smejo bistveno poslabšati.