VSL Sodba II Cp 1689/2019

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica je dolžna v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 839,06 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da ji pripada nujni dedni delež po pokojnem M. Ž. iz naslova toženki podarjene nepremičnine, stanovanja na naslovu ..., ID znak: del stavbe 000-591-00, v višini ¼, ter da ji je toženka dolžna na račun njenega nujnega dednega deleža plačati znesek 51.333,75 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). Hkrati je tožnici naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP¹ in predlaga njeno spremembo oziroma razveljavitev. Podana je bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče vodenja postopka ni prilagodilo dejstvu, da je tožnica naglušna oziroma slabo slišna, kot to izhaja iz zdravniškega potrdila z dne 18. 5. 2017. Zaradi tega ni razumela vseh postavljenih vprašanj in je težko sledila izpovedi toženke na glavni obravnavi. Sodnica je zaradi njene naglušnosti dejala, da bo govorila glasneje, kar pa je bilo kmalu pozabljeno. Opozarja na 223. člen Sodnega reda. Zaradi nezakonitega postopanja sodišča je bila prikrajšana v pravici do izjave. Podana je ne le absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč tudi kršitev pravice do poštenega sojenja in enakega varstva pravic iz 22. člena URS², ki je izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena URS, kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena URS in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS.

Iz navedenih razlogov bi sodišče moralo upoštevati vlogo, imenovano Dopolnitev mojega pričevanja, ki jo je sicer vložila po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, vendar istega dne, tj. 19. 10. 2018. Trditve in dokaze, ki jih je podala v tej vlogi, je zmotno štelo za prepozne. Upoštevanje teh navedb in dokazov ne bi zavleklo postopka. Sodišče je to vlogo skupaj z dokazi posredovalo toženki, ki je nanjo odgovorila, na zadnjem naroku pa tožnico pozvalo, ali želi rok za odgovor na vlogo toženke. Še več, v tožničine trditve in dokaze z dne 19. 10. 2018 je celo vpogledalo, potem pa jih kljub temu zavrnilo kot prepozne. Meni, da je takšno postopanje sodišča nepravilno. Razlogi v sodbi so med seboj v nasprotju, ker se sodišče ni opredelilo do trditev in dokazov z dne 19. 10. 2018, pa se sodbe niti ne da preizkusiti.

Ker je sodišče ni opozorilo na pomanjkljivost pri oblikovanju zahtevka v zvezi z navedbami o skupnem premoženju s pokojnim M. Ž. in o veljavnosti izročilne pogodbe, je kršilo 285. člen ZPP.

Ker v sodbi ni ugotovljeno, ali je sporna izročilna pogodba po svoji naravi, vsebini in namenu sploh izročilna pogodba ali pa gre za darilo, se sodbe ne da preizkusiti. Po preučitvi sporne pogodbe je mogoče ugotoviti, da ne gre za izročilno pogodbo v smislu 106. člena tedaj veljavnega ZD.³ Ker je toženka lastnica spornega stanovanja postala šele po smrti izročitelja in ker v zameno ni bila dogovorjena nobena protidajatev toženke, sporna pogodba predstavlja darilo za primer smrti. Darilni namen je izročitelj izrazil tudi v svoji oporoki z dne 10. 1. 2005, v kateri je jasno zapisal, da je toženki z izročilno pogodbo podaril sporno stanovanje. Da gre pri tem za laični zapis, ni pomembno. Sodišče zmotno zaključuje, da je bila tožnica kot zakonec izročitelja upoštevana pri izročilni pogodbi z dne 26. 8. 1992. Tožničino strinjanje s sklenitvijo pogodbe še ne pomeni, da je bila pri njej upoštevana, saj iz naslova premoženja, ki je bilo predmet izročilne pogodbe, ni prejela ničesar. Dejstvo, da je bila v korist tožnice v sporni pogodbi pridržana pravica dosmrtnega uživanja stanovanja, na navedeno ne vpliva. Tudi sicer pa bi sodišče moralo ugotavljati vrednost te pravice v primerjavi z višino tožničinega nujnega deleža. Da bi izgubila pravico do nujnega deleža, bi morala biti upoštevana najmanj na način, da bi prejela naklonitev oziroma premoženje, ki bi vrednostno ustrezalo njenemu nujnemu deležu. Sodišče je zmotno razlagalo in uporabilo določbo 112. člena v času sklenitve sporne pogodbe veljavnega ZD ter poseglo v njeno pravico do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena URS.

Sodišče se ni opredelilo do trditve, da je sporno stanovanje spadalo v skupno premoženje tožnice in izročitelja. Toženka je od očeta že prejela tudi drugo premoženje. Za očetov pogreb ni bila pripravljena prispevati. Sporno izročilno pogodbo je pripravila odvetnica, ki jo je angažirala toženka, ne izročitelj. Protispisna je ugotovitev v sodbi, da iz dodatka k pogodbi izhaja, da je sporno stanovanje izročiteljevo posebno premoženje. Ni obrazloženo, v čem je bila njena izpoved manj prepričljiva oziroma prilagojena potrebam te pravde. Zmotno je bil zavrnjen dokazni predlog za postavitev cenilca nepremičnin. Ugovarja tudi prisojenim pravdnim stroškom.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Zahtevek za ugotovitev pravice do nujnega dednega deleža in plačilo denarnega zneska v višini vrednosti tega deleža tožnika utemeljuje s trditvijo, da je izročilna pogodba z dne 26. 8. 1992, sklenjena med zapustnikom (njenim zakoncem) in toženko (njegovo hčerko) darilo.

6Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti očitanih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz prvega odstavka 339. člena ZPP, na katere opozarja pritožba, ne. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, in je sodbo mogoče preizkusiti. Sodišče se resda ni obrazloženo opredelilo do vseh dokazov, ki jih je navedlo v 3. točki sodbe, a navedeno samo po sebi še ne utemeljuje kršitve niti iz 14. točke niti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Morebitna pomanjkljivost ne onemogoča preizkusa pravilnosti sodbe. Prav tako ni izkazano, da bi sodišče opustilo oceno bistvene navedbe oziroma dokaza.

7Neutemeljeni so tudi očitki, povezani z zatrjevano nezmožnostjo slediti obravnavi. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je sodišče prve stopnje tožnici zaradi njene slaboslišnosti, izkazane s predloženim zdravniškim potrdilom,⁴ zagotovilo ustrezno spremljanje postopka tako, da je obravnavo vodilo bolj glasno in postavljena vprašanja (po potrebi) tudi ponovilo. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 19. 10. 2018 tudi izhaja, da se je prepričalo, da se tožnica kljub težavam s sluhom lahko normalno sporazumeva in spremlja potek obravnave. Iz zapisnika ne izhaja, da bi tožnica ali njen pooblaščenec opozorila na morebitne tožničine težave pri spremljanju obravnave.⁵ Iz prepisa zvočnega posnetka naroka izhaja, da je sodišče prve stopnje s tožnico brez večjega truda opravilo zaslišanje, tožnica pa je na zastavljena vprašanja povsem smiselno odgovarjala. Neutemeljeno je zato pritožbeno sklicevanje na 223. člen Sodnega reda, po katerem imajo udeleženci, ki so invalidi ali osebe s posebnimi potrebami, pravico do enakopravnega sodelovanja v postopku, in morajo svojo namero po uveljavitvi te pravice sodišču pred narokom sporočiti. Glede na to, da tožnica ob svojem zaslišanju ni navajala, da slabo sliši ali da ne razume vprašanj, takšna pripomba pa ne z njene strani ne s strani njenega pooblaščenca ni bila podana niti ob zaslišanju toženke, pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o pravilnosti ugotovitve v sodbi, da je bila tožnica zmožna spremljati obravnavo in razumeti njeno vsebino, in o tem, da je bil postopek v potrebnem obsegu prilagojen tožničinim težavam s sluhom. Zatrjevana kršitev pravice do izjave po navedenem ni podana.

8Neutemeljeni so očitki v zvezi z neupoštevanjem navedb, podanih v vlogi z dne 20. 10. 2018. Vloga ni bila vložena 19. 10. 2018, kot je navedeno v pritožbi. Na sami vlogi je namreč naveden datum 20. 10. 2018. Da je bila vloga poslana tega dne – in ne dan prej, pa potrjuje tudi zapis na kuverti, pripeti k vlogi na list. št. 64. Ni dvoma, da je bila vložena po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo in hkrati tudi po zaključku glavne obravnave.

9Pravilni so tudi razlogi v 5. točki in v 17. točki obrazložitve, da so bile v tej vlogi podane trditve oziroma predlagani dokazi prepozni. Tožnica je v tožbi navedla, da v sporni izročilni pogodbi kot zakonec ni bila upoštevana, ker ni prejela nobenega premoženja, in da je iz tega razloga stanovanje, izročeno toženki, treba šteti za darilo. V prvi pripravljalni vlogi, vloženi pred prvim narokom za glavno obravnavo, je navedla še dejstva v zvezi s pravico dosmrtnega uživanja stanovanja, navedbe o pravni naravi sklenjene pogodbe pa je dopolnila s trditvami, da je bila obravnavana pogodba neodplačna in sklenjena izključno z darilnim nagibom, ker je toženka prejela celotno zapustnikovo premoženje, zanj pa ni prevzela nobene skrbi oziroma nasprotne obveznosti. Šele v vlogi z dne 20. 10. 2018, vloženi po prvem naroku, je navedla, da je sporno stanovanje dejansko skupno premoženje nje in zapustnika, da je v oporoki z dne 10. 1. 2005 zapustnik zapisal, da je bilo toženki darilo (stanovanje) dano na račun nujnega dednega deleža in da je bil prehod premoženja v 4. členu sporne pogodbe, ki je izročilna le po naslovu, pridržan do zapustnikove smrti.

10Pravilna je ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je bila tožnica glede na naravo zatrjevanih dejstev in novo predlaganih dokazov z njimi seznanjena že pred prvim narokom za glavno obravnavo. Ker jo je zastopal odvetnik in ker ni izkazano, da bi bila zaradi svoje naglušnosti v izvrševanju svojih procesnih pravic omejena, tudi ni mogoče šteti, da teh dejstev in dokazov ni mogla navesti (najkasneje) na prvem naroku (286. člen ZPP).

11Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da upoštevanje trditev in dokazov, podanih v vlogi z dne 20. 10. 2018, ne bi zavleklo postopka. Iz zapisnika o opravljeni glavni obravnavi z dne 19. 10. 2018 izhaja, da je sodišče glavno obravnavo na tem naroku zaključilo. S sklepom II P 1951/2017 z dne 1. 3. 2019 je glavno obravnavo začelo znova ravno iz razloga vložitve navedene vloge tožnice, pri tem pa je pomotoma štelo, da je bila ta na sodišče poslana priporočeno 19. 10. 2018,⁶ torej na dan oprave prvega naroka in zaključka glavne obravnave. Ob tem, ko je toženka pravočasnost navedb in dokazov tožnice iz navedene vloge izrecno in pravočasno grajala, je sodišče prve stopnje s tem, ko jih kot prepoznih ni dopustilo, ravnalo pravilno. Prav njihovo upoštevanje bi namreč lahko privedlo do bistvene kršitve postopka. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje šele v kasnejši fazi postopka zavzelo pravilno stališče o učinku prekluzije, pomeni, da je sámo preprečilo relativno bistveno kršitev postopka, s katero bi bila obremenjena sodba, če tega ne bi storilo.⁷ Dejstvo, da je prepozno vlogo pred tem posredovalo toženki v odgovor, na takšen zaključek ne vpliva. Na podlagi povzetih ugotovitev tako ni mogoče mimo dejstva, da je do podaljšanja postopka, ki bi ga sicer sodišče zaključilo že dne 19. 10. 2018, in do razpisa novega naroka dne 28. 3. 2019 prišlo ravno zaradi vložitve prepozne vloge s strani tožnice, zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbo petega odstavka 286.a člena⁸ oziroma tretjega odstavka noveliranega (ZPP-E) 286. člena ZPP, po katerem lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Neutemeljene so zato tudi navedbe, da sodišče ni postopalo po določbah v času odločanja sodišča že veljavne novele ZPP (ZPP-E),⁹ ki pa jih pritožnica tudi sicer ne konkretizira in ne navede, katero kršitev v zvezi s tem uveljavlja oziroma katere pravice so ji bile zaradi tega kršene. S tem, ker ni dopustilo navedb in dokaznih predlogov, ki jih je tožnica predložila po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, zato sodišče prve stopnje ni storilo nobene procesne kršitve. Ker so bili podani prepozno, jih je pravilno opredelilo kot nedovoljene in s tem neupoštevne. Po obrazloženem tudi niso podane kršitve ustavnih pravic, ki jih zatrjuje pritožnica.

12Neutemeljen je tudi očitek sodišču, da ni postopalo skladno z 285. členom ZPP, ker je šele v izpodbijani sodbi navedlo, da v zvezi z navedbami o skupnem premoženju in veljavnostjo pogodbe ni postavila ustreznega zahtevka. Ne samo, da so bile trditve v zvezi s tem, kot obrazloženo, podane prepozno, ampak je stališče pritožbe tudi sicer napačno. Razjasnjevalna obveznost sodišča v okviru materialno procesnega vodstva namreč ni neomejena. Stranka je tista, ki je dolžna navesti pravno relevantna dejstva, predlagati dokaze in na tej podlagi postaviti ustrezen zahtevek. Obveznost sodišča ne more iti tako daleč, da bi bilo sodišče dolžno stranko poučevati glede postavljanja tožbenih trditev in tožbenega zahtevka, saj bi na ta način privilegiralo eno stranko postopka in porušilo ravnovesje med procesnimi subjekti v pravdi. Sodišče lahko v okviru materialno procesnega vodstva poda (tudi) pobudo za spremembo tožbenega predloga, vendar pa mora ostati v okviru postavljene zahteve za pravno varstvo, tj. tožbenega zahtevka, ki ga je postavil tožnik. Materialno procesno vodstvo bi sodišče prekoračilo, če bi stranki dalo pobudo za postavitev povsem drugega zahtevka oziroma za utemeljitev že postavljenega zahtevka z drugimi dejstvi. Oblikovanje tožbenega zahtevka je tako še vedno stvar tožnika samega in ga sodišče ne sme oblikovati namesto njega.¹⁰

13Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je bila tožnica kot zapustnikov zakonec pri izročilni pogodbi (oziroma pogodbi o izročitvi in razdelitvi premoženja) upoštevana in da zato nima pravice zahtevati nujnega deleža iz izročenega premoženja. V točkah 10 do 18 izpodbijane sodbe je sodišče argumentirano zavrnilo tožničino nasprotno stališče, da njeno strinjanje z izročilno pogodbo še ne pomeni, da je bila pri tej pogodbi tudi upoštevana. Tem razlogom pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo ob sklenitvi sporne pogodbe veljavnega 112. člena ZD (enako določa sedanji 552. člen OZ¹¹), ki je v drugem odstavku izročiteljevemu zakoncu priznaval pravico do nujnega deleža, če ga ta ni upošteval pri izročitvi in razdelitvi premoženja, pri čemer je izročitev in razdelitev ostala veljavna, pri ugotavljanju vrednosti zapuščine, po kateri se določa nujni delež preživelega zakonca, pa so se potomcu izročeni deli šteli za darila. Po stališču pravne teorije, ki ji pritrjuje tudi sodna praksa, in na katero se opira tudi izpodbijana sodba, je zakonec izročitelja lahko upoštevan na dva načina: bodisi tako, da prejme del izročenega premoženja, bodisi da se strinja z izročitvijo, ne da bi prejel izročiteljevo premoženje. V obeh primerih nastopa kot stranka pogodbe in mora biti zato podano njegovo soglasje (strinjanje) z njeno vsebino.¹² Da je tožnica sporno izročilno pogodbo z dne 26. 8. 1992 in Zapisnik Temeljnega sodišča v Ljubljani R 1547/92, datiran istega dne, podpisala in se z njima strinjala, med strankama ni sporno. S tem pa je izgubila pravico do izpodbijanja pogodbe oziroma uveljavljanja nujnega deleža iz premoženja, ki je predmet pogodbe. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da je bila izročilna pogodba overjena tudi pred sodiščem, kjer so bili vsi podpisniki opozorjeni na posledice podpisa, se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožnica meri na to, da je bila v podpis zavedena oziroma da je menila, da podpisuje nekaj drugega (da se strinja le z zapustnikovo naklonitvijo nujnega deleža toženki). Poleg tega je tožničina pravica uveljavljati izpodbojnost pogodbe zaradi napake volje glede na triletni rok prenehala že več kot 20 let pred vložitvijo tožbe.

14Stališče o pravni naravi sporne pogodbe temelji na pravilnem ovrednotenju pravočasno podanih navedb. Ker je tožnica s pristopom k izročilni pogodbi z njeno vsebino soglašala, ne more uveljavljati nujnega deleža, četudi sama ni prejela ničesar. Za odločitev niso pomembne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotavljanje vrednosti pravice dosmrtnega uživanja stanovanja, ki jo je izročitelj v pogodbi pridržal v korist tožnice. Dokazni predlog za postavitev cenilca nepremičnin je bil zato pravilno zavrnjen. Pravilna (ne pa odločilna) pa je nenazadnje tudi ugotovitev v sodbi, da navedena naklonitev pomeni, da je bila tožnica kot izročiteljeva žena v izročilni pogodbi upoštevana v tistem pomenu te besede, ki ji jo pripisuje pritožnica. Očitka o kršitvi pravice do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena URS pritožnica ni obrazložila in zato nanj ni mogoče odgovoriti.

15Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpostavljanje, da v pogodbi ni bila dogovorjena toženkina protidajatev. Kot je pravilno navedeno v izpodbijani sodbi, je bistvo izročilne pogodbe v tem, da so vanjo vključeni oziroma morajo z njo soglašati vsi k dedovanju poklicani potomci. Pogodba je praviloma neodplačna, lahko pa si izročitelj pridrži določene pravice. Z navedbami, da je sklenjena pogodba zaradi svoje neodplačnosti navidezna in prikriva darilo (za primer smrti), pritožnica zato ne more uspeti.

16Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na prehod izročenega premoženja po smrti izročitelja, na darilni namen zapustnika ob sklepanju pogodbe, ki naj bi izhajal tudi iz oporoke z dne 10. 1. 2005, na toženkino ravnanje ob sklenitvi pogodbe ter kasneje, na ostale zapustnikove naklonitve njej in na skupno premoženje, so nepomembne, ker so bile bodisi v postopku pred sodiščem prve stopnje podane prepozno, bodisi jih pritožnica prvič podaja v pritožbi (prvi odstavek 337. člena ZPP).

17Glede pritožbenega sklicevanja na 4. člen izročilne pogodbe, iz katerega izhaja, da je prenos lastninske pravice na izročenem stanovanju odložen do smrti izročitelja, pritožbeno sodišče še dodaja, da uporaba pogodbenega materialnega prava ni mogoča, če to pravo v postopku ni bilo jasno in določno opredeljeno oziroma če se stranka nanj ni izrecno in konkretno sklicevala.¹³ Ker na pogodbeno materialno pravo pazi sodišče po uradni dolžnosti le, kolikor se stranke na tako uporabo materialnega prava sklicujejo, tožnica pa je navedbe o odloženem prenosu lastninske pravice podala prepozno, se o tem izpodbijana sodba opredeljeno ni izrekla. Iz enakega razloga ne more biti niti predmet obravnavanja v pritožbenem postopku. Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da je že v tožbi zatrjevala, da sporna izročilna pogodba prikriva darilo. Pravočasno podane trditve glede darilnega namena (nagiba) so bile vezane izključno na zatrjevano neupoštevanje nje kot izročiteljevega zakonca oziroma na neodplačnost sklenjene izročilne pogodbe, drugih dejstev, ki bi utemeljevali trditev o darilni pogodbi, pa (pravočasno) ni zatrjevala.

18Ker je za presojo o (ne)utemeljenosti pritožbe ključna ugotovitev o pravni naravi sklenjene pogodbe (in zakončevega soglasja k njej), so tudi izvedeni dokazi o za odločitev nebistvenih okoliščinah, med njimi izpovedba tožnice v delu, kjer jo je sodišče ocenilo za manj prepričljivo od toženkine (12. točka obrazložitve sodbe), le postranskega pomena. Pritožbeno nasprotovanje tem ugotovitvam zato ne more vplivati na izid dokaznega postopka oziroma privesti do drugačne odločitve v zadevi.

19Neutemeljena je tudi pritožbena graja stroškovne odločitve. Tožnica zmotno meni, da toženka ni upravičena do povrnitve stroška za sestavo druge pripravljalne vloge, v kateri je odgovarjala na – po odločitvi sodišča – prepozne trditve tožnice iz vloge z dne 19. 10. 2018. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, je sodišče prve stopnje s tem, ko prepozno podanih trditev in predlaganih dokazov tožnice ni upoštevalo, ravnalo pravilno. Glede na to, da je takšno odločitev sprejelo šele v izpodbijani sodbi, toženka ni mogla vedeti, ali bo njenemu ugovoru prekluzije sledilo, zato ji stroška za sestavo vloge, v kateri se je (iz previdnosti) opredelila do prepoznih navedb tožnice, ni mogoče odreči kot nepotrebnega. V fazi vložitve predmetne vloge je bila ta (v luči zavarovanja njenih pravic) tudi po oceni pritožbenega sodišča potrebna (155. člen ZPP).

20Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženki pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženki na podlagi OT¹⁴ priznalo strošek za sestavo odgovora na pritožbo v višini 1.125 točk (in ne priglašenih 1.250 točk)¹⁵, materialne stroške v višini 21,25 točke in 22 % DDV, kar znaša 839,06 EUR, ki jih mora v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP tožnica toženki povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa v skladu z določbama prvega odstavka 299. člena in prvega odstavka 378. člena OZ z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP.
² Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 33/1991 s spremembami, v nadaljevanju URS.
³ Zakon o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/1976 s spremembami.
⁴ Iz katerega tudi izhaja, da tožnica uporablja slušni aparat.
⁵ Ali če bi npr. potrebovala tolmača za gluhoneme, ki pa ga glede na njeno sporazumevanje na glavni obravnavi očitno ni potrebovala.
⁶ Glej že omenjeno opombo 1 izpodbijane sodbe.
⁷ Primerjaj sodbo in sklep VS RS III Ips 42/2016 in tam navedene odločbe.
⁸ Po navedeni določbi se pravilo o dopustitvi novih dejstev in dokazov iz razloga, ker se s tem ne bi zavleklo reševanje spora, sicer ne nanaša na obravnavani primer, ampak na situacijo, ko sodišče stranki s pozivom naloži, da se v pripravljalni vlogi izjavi o določenih dejstvih oziroma okoliščinah ter dopolni dokazne predloge (primerjaj drugi odstavek 286. člena ZPP).
⁹ Tožba je bila vložena dne 14. 9. 2017, na dan, ko se je začela uporabljati novela ZPP-E, kot pravilno opozarja pritožba.
¹⁰ Primerjaj npr. sklepe VS RS II Ips 62/2018, II Ips 172/2016, II Ips 1213/2008.
¹¹ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ.
¹² B. Podgoršek, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), GV Založba, Ljubljana, 2004, 3. knjiga, str. 528.
¹³ Glej npr. odločbe VS RS II Ips 48/97, III Ips 89/2006, II Ips 187/2012, III Ips 7/2013.
¹⁴ Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015, v nadaljevanju OT.
¹⁵ Ker je upoštevalo novo vrednost odvetniške točke (0,60 EUR), ki je začela veljati 6. 4. 2019 (Uradni list RS, št. 22/2019).