112. člen ZD

Sodišče prve stopnje je tožnico kljub njenim težavam s sluhom brez večjega truda zaslišalo, tožnica pa je na zastavljena vprašanja povsem smiselno odgovarjala. Glede na to, da ob svojem zaslišanju ni navajala, da slabo sliši ali da ne razume vprašanj, takšna pripomba pa ne z njene strani ne s strani njenega pooblaščenca ni bila podana niti ob zaslišanju toženke, ugotovljene okoliščine ne vzbujajo dvoma v tožničino zmožnost spremljanja in razumevanja obravnave. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje šele v kasnejši fazi postopka zavzelo pravilno stališče o učinku prekluzije, pomeni, da je sámo preprečilo relativno bistveno kršitev postopka, s katero bi bila obremenjena sodba, če tega ne bi storilo. Po stališču pravne teorije, ki ji pritrjuje tudi sodna praksa, in na katero se opira tudi izpodbijana sodba, je zakonec izročitelja lahko upoštevan na dva načina: bodisi tako, da prejme del izročenega premoženja, bodisi da se strinja z izročitvijo, ne da bi prejel izročiteljevo premoženje. V obeh primerih nastopa kot stranka pogodbe in mora biti zato podano njegovo soglasje (strinjanje) z njeno vsebino. Ker je tožnica kot izročiteljeva žena s pristopom k izročilni pog

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je kljub elementu tveganja obstajalo očitno nesorazmerje med dajatvami pogodbenih strank, pri čemer nesorazmerja (pravilno) ni ugotavljalo na podlagi matematična izračunana s primerjavo vrednosti izročenega premoženja in vrednosti prevzemnikovih izpolnitev, ampak na podlagi volje in namena pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe.

Za preužitkarske pogodbe velja, da jih je treba presojati po pravilih civilnega prava. Za pogodbe obligacijskega prava pa oblika načeloma ni zahtevana (67. člen ZOR); pisna pogodba je potrebna le za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice ne nepremičninah, čemur pa je bilo v obravnavanem primeru zadoščeno. Tehtno je sicer mnenje revidentke, da morajo biti pri takšnih pogodbah obligacijskega prava zavarovane izročevalčeve koristi. Gotovo je tudi iz teh razlogov zakonodajalec v novem OZ uvedel za pogodbe o preužitku notarski zapis kot pogoj za njihovo veljavnost, vendar pa takšna ureditev ne more veljati za nazaj, torej za konkretno razmerje (1060. člen OZ).

Gre za spor, ki teče med prekinitvijo zapuščinskega postopka zaradi napotitve na pravdo in stranke takšnega postopka so dediči.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaenkrat več razlogov govori za dejstvo, da predstavlja sporno nepremično premoženje skupno premoženje pravdnih strank. Takšen sklep, upoštevajoč tudi aleatorni značaj konkretne pogodbe, temelji na III. členu izročilne pogodbe z dne 22.10.1980, s katerim so se pogodbene stranke med drugim dogovorile, da si izročevalec - toženčev oče zase in za svojo ženo v primeru bolezni in onemoglosti izgovori celotno gospodinjsko pomoč, bolniško nego, zdravila in zdravniško pomoč, ob smrti pa krajevnim običajem primeren pogreb. Narava spornega razmerja je sodišču prve stopnje v obravnavani zadevi narekovala, da se opredeli ne le glede sklenitvene faze pogodbe, ampak tudi glede njenega izpolnjevanja. Zakonska definicija skupnega premoženja namreč vsebuje dve temeljni predpostavki, ki morata biti podani kumulativno: - premoženje mora biti pridobljeno v času trajanja zakonske zveze; - pridobljeno mora biti z delom. Premoženje, ki ni pridobljeno z delom, ne more biti skupno premoženje. Čeprav bi se torej izkazalo, da sta toženec in njegov oče skleni

Razlogi za strožjo obličnost izročilnih pogodb ob pogojih iz 107. člena ZD v primerjavi s takšnimi pogodbami, ki niso sklenjene med prednikom in potomcem, so med drugim v tem, da gre pri potomstvu za zakonite dediče prvega dednega reda z učinki glede veljavnosti pogodbe, če se (ne) strinjajo z njo vsi potomci in posvojenci, oziroma glede neokrnjenosti pravice izročevalčevega zakonca do nujnega deleža. Nadalje, strinjanje potomcev in posvojencev z izročilno pogodbo lahko pomeni po vsebini odpoved dedovanju glede izročenega premoženja, za takšno dejanje pa je spet potrebna sodna overovitev. Če se omenjene osebe ne strinjajo s pogodbo oziroma ne sodelujejo pri njeni sklenitvi, je moral sodnik pogodbeni stranki opozoriti na posledice tega dejstva. Vse našteto ne pride v poštev pri sklenitvi pogodbe med prevzemnikom in tretjo osebo ali sorodnikom, ki ni izročevalčev potomec.

Pogodba o preužitku je v bistvenem podobna pogodbi o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenje ter je zanjo mogoče uporabljati določbe ZD, ki urejajo to pogodbo.

Stranki sta se v sporni pogodbi dogovorili, da se izročnina v celoti poračuna z dajatvami, ki jih je toženec do sklenitve pogodbe že dajal očetu, ter z obveznostmi, ki so določene v bodoče. Upoštevaje te ugotovitve, je bil namen pogodbenih strank v sklenitvi odplačne pogodbe. Ker ob sklenitvi pogodbe nobena od strank ni vedela, kolikšne bodo še obveznosti tožene stranke v bodoče, sta sodišči pravilno sklepali, da je imela sklenjena pogodba elemente aleatornosti. Takšna pravna narava sporne "izročilne pogodbe" preprečuje uporabo 110. člena ZD, saj element odplačnosti izključuje možnost presoje, da gre za situacijo, ki jo ureja to določilo. Ker je v pogodbi predviden takojšen prehod premoženja na toženca, ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je urejena v 117. in naslednjih členih ZD.