VSL Sodba III Kp 4876/2019

I. Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti spremeni v odločbah o kazenskih sankcijah in vštevanju pripora tako, da se

obdolžencu A. A. ob nespremenjeni glavni kazni na podlagi 48.a člena KZ-1 izreče še stranska kazen

izgon tujca iz države

za čas 4 (štirih) let.

Trajanje izgona se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, čas, prebit v zaporu, pa se ne všteva v čas trajanja te kazni.

Na podlagi 56. člena KZ-1 se obdolžencu A. A. v izrečeno kazen zapora všteva čas prestan v priporu, vključno z odvzemom prostosti, to je od dne 27. 1. 2019 od 9.10 ure dalje.

II. Pritožba obdolženčeve zagovornice se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

1Okrajno sodišče v Brežicah je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, mu za kaznivo dejanje po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ-1 določilo kazen sedem mesecev zapora in za kaznivo dejanje po prvem odstavku 251. člena KZ-1 tri mesece zapora, nato pa mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen devet mesecev zapora in mu na podlagi 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen zapora vštelo čas prestan v priporu vključno z odvzemom prostosti, to je od 27. 1. 2019 od 9.10 ure do 22. 3. 2019. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obdolžencu odvzelo kombinirano vozilo ... z reg. št. ... s številko šasije ..., kontaktni ključ, registrske tablice, prometno dovoljenje, zeleno karto in ponarejeno pooblastilo z dne 10. 1. 2019 ter na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP ter nagrade in potrebnih izdatkov zagovornika po uradni dolžnosti B. B., odvetnika v Brežicah.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta pritožbo vložila:

- višji državni tožilec zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolžencu poleg že izrečene kazni izreče tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas štirih let in

- zagovornica obdolženca zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3V zvezi s pritožbo državnega tožilca je zagovornica obdolženca odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo državnega tožilca zavrne.

4Pritožba državnega tožilca je utemeljena, medtem, ko pritožba obdolženčeve zagovornice ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa je sodbo sodišča prve stopnje glede vštevanja pripora spremenilo tudi po uradni dolžnosti.

K pritožbi obdolženčeve zagovornice:

5Pritožnica sodišču prve stopnje uvodoma očita, da je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja prikrivanja kljub temu, da je ta ves čas postopka zatrjeval, da ni vedel, da je z vozilom, ki ga je 26. 1. 2019 prevzel od C. C. karkoli narobe. Izpostavlja obdolženčev zagovor, zlasti, da je obdolženec D. D. - jev znanec že več let, da mu je večkrat tudi pomagal na poslovnem področju in da je D. D. - ju zaupal, zato je vozilo tudi peljal na Kosovo. Po mnenju pritožnice bi moralo sodišče prve stopnje odločiti v smislu temeljnega načela in dubio pro reo, zlasti zato, ker ostaja odprto vprašanje prehoda lastninske pravice na vozilu, ki ga je obdolženi peljal na Kosovo. Pritožbeno sodišče takšnim pritožbenim tezam ne more slediti. Sodišče prve stopnje je v sodbi, ki se izpodbija s to pritožbo, nazorno in jasno ugotovilo, da je obdolženec 26. 1. 2019 prevzel kombinirano vozilo ... vključno s prometnim dovoljenjem in pooblastilom, pravilno pa je zaključilo tudi, da je obdolženec dobro vedel, da vozilo izhaja iz kaznivega dejanja, kot je vedel tudi, da je pooblastilo za vožnjo tega vozila ponarejeno. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in podprti z izvedenimi dokazi, do katerih se je prvostopenjsko sodišče tudi opredelilo ter jih ovrednotilo. Nobenega dvoma tudi za sodišče druge stopnje ni, da je vozilo, ki ga je vozil obdolženec, last oškodovane družbe X. in tudi, da je bilo slednje s strani lastnice oškodovane družbe E. E. prijavljeno kot ukradeno, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Razlogi sodišča prve stopnje, zakaj je obdolženec vedel, da gre za vozilo, ki izhaja iz kaznivega dejanja in da je vedel, da je pooblastilo, ki ga je imel za vožnjo tega vozila ponarejeno, so jasni in nedvoumni, sodišče druge stopnje pa jih v celoti sprejema, da se po nepotrebnem ne bi ponavljalo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da takšnega ravnanja ni mogoče šteti kot prijateljsko pomoč, kot se zagovarja obdolženec. Tudi glede na ugotovitev, da je obdolženec svoj zagovor spreminjal v zvezi z nadomestilom oziroma nagrado za to pot (to je prejetih 500,00 CHF) in upoštevaje okoliščino, da je obdolženec, glede na to, da je doslej uporabljal že številna tuja vozila in da pogosto vozi na relaciji Švica – Kosovo, zelo dobro vedel, kakšni so postopki za legalen prepis vozila in za pridobitev prometnega dovoljenja, vedel pa je tudi za vsebino zaznamka v prometnem dovoljenju, da je zamenjava lastnika prepovedana, je logičen zaključek sodišča prve stopnje, da ni sledilo obdolženčevemu zagovoru. Kljub prej navedenim okoliščinam je namreč obdolženec vozilo, za katerega je D. D. zatrdil, da je njegovo, peljal na Kosovo. Peljal ga je kljub temu, da je v prometnem dovoljenju videl, da je lastnik vozila družba X. in da je v tem prometnem dovoljenju zaznamek o prepovedi zamenjave lastnika, obdolženec pa je razpolagal tudi s pooblastilom z dne 10. 1. 2019, torej z datumom, ko - kot navaja v svojem zagovoru, sam z D. D. sploh še ni govoril o tem, da bi odpeljal to vozilo na Kosovo, hkrati pa pooblastilo tudi ni bilo podpisano s strani lastnice (izjava oškodovanke v obrazcu P v prilogi A3). Zato pritožbena trditev, da obdolženec, če bi vedel, da je vozilo izhajalo iz kaznivega dejanja, slednjega ne bi pripeljal prav na mejni prehod ... v nedeljo dopoldan, ko je gneča najmanjša, ne more ovreči pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, saj navedena okoliščina sama po sebi v ničemer ne izpodbije tehtne in prepričljive obrazložitve sodišča prve stopnje.

6Prav tako so neutemeljene tudi trditve pritožbe, da prvostopenjsko sodišče svojo obrazložitev v veliki meri utemeljuje s predvidevanji in posploševanji in da večina navedb, s katerimi sodišče utemeljuje odločitev o krivdi, bazira na verjetnosti. Sodišče prve stopnje je pri navajanju razlogov glede krivde obdolženca jasno navedlo, da je obdolženec obe dejanji hotel storiti, da se je zavedal vseh elementov prepovedanega dejanja, tudi večje vrednosti vozila in da je dejanje storil z direktnim naklepom, zato temu nasprotne pritožbene trditve ne morejo biti uspešne. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženčev motiv pri takšnem dejanju premoženjske narave, saj je nenazadnje ob privodu na sodišče sam zatrjeval, da je za to vožnjo dobil nagrado, četudi je zagovor v tem delu kasneje spreminjal, sicer pa je tudi pritožbenemu sodišču znano, da so tovrstni „posli“ praktično vedno povezani z relativno visokimi zaslužki, toliko bolj zato, ker je tveganje, da bo tovrstno kaznivo dejanje prav ob prestopanju državnih meja odkrito, precej veliko.

7Pritožnica napačno tolmači zaključek sodišča prve stopnje, ko navaja, da sodišče celo dopušča možnost, da obdolženemu niso bile znane okoliščine o zatajitvi vozila, zlorabi zaupanja ali kakšnemu drugemu kaznivemu dejanju, saj je sodišče prve stopnje navedlo zgolj, da ni bistveno, iz katerega kaznivega dejanja vozilo izhaja, pač pa, da je nedvomno vozilo bilo predmet kaznivega dejanja na škodo družbe X. Evidentno je sicer, da med oškodovano družbo in družbo, katere lastnik je D. D., obstajajo tudi nerazčiščena vprašanja predhodnega poslovnega sodelovanja med njima, vendar pa glede lastništva vozila v formalnem smislu za obe sodišči ni nikakršne dileme. Slednje je nedvomno last družbe X., kar izhaja tako iz podatkov v prometnem dovoljenju, kot tudi iz prijave tatvine istega vozila. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi konkretne okoliščine, na podlagi katerih je ugotovilo, da je obdolženec vedel, da je vozilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, zato je pravilno zaključilo tudi, da je dejanje storil z direktnim naklepom, čemur sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje in do česar se je v tej odločbi že opredelilo.

8Upoštevaje pritožbeno navedbo, da obdolženec ni mogel vedeti, da pooblastilo za vožnjo vozila ni bilo dano s strani družbe X., pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi glede ponarejenosti pooblastila navedlo obširne in tehtne razloge in jih zlasti v točki 12 opisalo, ko se je osredotočilo na okoliščino, da je pooblastilo glasilo na ime obdolženca, da je bilo izdano za eno leto, da je bilo glede na datum, naveden na pooblastilu, izdano še preden se je obdolženec dogovarjal z D. D. za prevoz tega vozila, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo obdolženčevemu zagovoru, da za ponarejenost tega pooblastila ni vedel - še toliko bolj, ker se je zagovarjal, da je ocenil, da je pooblastilo podpisala katera od sodelavk D. D. Ob tako pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, ki ga je sodišče v celoti ugotovilo in utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe in tožilstva, je napravilo tudi pravilne zaključke o obdolženčevi krivdi obeh očitanih mu kaznivih dejanj, zato zatrjevane kršitve in sicer zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in napačna uporaba materialnega prava, niso podane.

9Sodišče druge stopnje je sicer ne glede na to, da zagovornica obdolženca izrecno ni izpodbijala kazenske sankcije, ki je bila izrečena obdolžencu, slednjo preizkusilo po uradni dolžnosti. Zagovornica je namreč pritožbo vložila zaradi kršite kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovite dejanskega stanja, uveljavljanje teh kršitev pa pritožbeno sodišče na podlagi 386. člena ZKP zavezuje, da preizkusi tudi kazensko sankcijo, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje. Glede na tehtno obrazložitev v točki 15 izpodbijane sodbe višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevaje zagrožene kazni za obravnavani kaznivi dejanji ter upoštevaje obstoj obteževalnih in olajševalnih okoliščin, ki jim je dalo primerno težo, sodišče prve stopnje obdolžencu za posamični kaznivi dejanji zaporni kazni določilo v primerni višini. Prav tako je po pravilih o steku izreklo enotno kazen devet mesecev zapora, ki jo tudi pritožbeno sodišče ocenjuje kot primerno in pravično ter takšno, da bo pri obdolžencu dosegla namen, da v bodoče kaznivih dejanj ne bo več izvrševal.

K pritožbi državnega tožilca:

10Utemeljeno pa se državni tožilec zavzema za izrek stranske kazni izgona tujca iz države za čas štirih let. Ni moč odreči teže pritožnikovi trditvi, da so pri obdolžencu podani vsi pogoji, da mu sodišče izreče tudi stransko kazen izgona tujca iz države tako glede zagrožene kazni za posamezno kaznivo dejanje, ki je bilo predmet obravnave, kot tudi obstoja resne grožnje za javni red ali javno varnost. Tudi pritožbeno sodišče se strinja, da ne sme ostati prezrto, da gre za kaznivo dejanje mednarodnih razsežnosti, da je bil obdolženec po podatkih kazenskega lista Švice že predkaznovan, obdolženec je tujec, teritorij R Slovenije pa je izkoristil za storitev kaznivega dejanja, storitev drugega kaznivega dejanja pa je bila tu odkrita. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča stranska kazen izgona tujca iz države za dobo štirih let, kot to predlaga državni tožilec v vloženi pritožbi, vsekakor utemeljena.

11V tem delu, to je v odločbah o kazenskih sankcijah, je posledično pritožbeno sodišče pritožbi državnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo ter mu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za dobo štirih let, pri tem pa glede časa trajanja te kazni upoštevalo zgoraj izpostavljene okoliščine ter olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri posamičnih zapornih kazni. Trajanje izgona se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas na prestajanju zaporne kazni ne upošteva. Če se kazen izgona tujca iz države ne bo izvršila več kot dve leti po pravnomočnosti te sodbe, pa bo sodišče prve stopnje pred izgonom ponovno ocenilo, ali so pri obdolžencu še podane osebne okoliščine, ki so bile podlaga za odločitev o izgonu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obdolženec na področju Republike Slovenije nima niti zaposlitve, niti družine, zaradi česar tudi v osebnostnem smislu s takšno stransko kaznijo ne bo bistveno prizadet.

* * *

12Glede na okoliščino, da je sodišče prve stopnje ob razglasitvi sodbe na naroku za glavno obravnavo dne 22. 3. 2019 obdolžencu odpravilo pripor, ker za podaljšanje slednjega ni bilo predloga državnega tožilca in glede na to, da je pripor ob utemeljenem predlogu državnega tožilca nemudoma ponovno odredilo, ni moglo ustrezno vštevati pripora v izrečeno kazen in je posledično s kršitvijo določbe o vštevanju pripora, kršilo kazenski zakon po 6. točki 372. člena ZKP. Zato je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti poseglo v sodbeni izrek in sodbo v odločbi o vštevanju pripora spremenilo ter obdolžencu pripor vštelo tako, da mu je v izrečeno kazen vštelo čas prestan v priporu, vključno z odvzemom prostosti od 27. 1. 2019 od 9.10 ure dalje, saj obdolženčev priporni status ni bil prekinjen.

13Preizkus sodbe po uradni dolžnosti na podlagi 383. člena ZKP ni pokazal drugih napak in ker tudi kršitev, ki jih uveljavlja zagovornica pritožbeno sodišče ni ugotovilo, je višje sodišče po ugoditvi pritožbe državnega tožilca in spremembi sodbe po uradni dolžnosti ter ob zavrnitvi zagovorničine pritožbe kot neutemeljene, v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.