VSK Sodba I Cp 735/2016

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka mora v 15-ih dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki 873,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodbo naložilo tožencu, da vrne tožnici 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.10.2012 dalje in ji povrne 4.644,51 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Proti sodbi se iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter zaradi kršitve 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) pritožuje toženec po pooblaščencu in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Bistvo tega postopka vidi v presoji navedb pravdnih strank o tem, ali je vrnil tožnici v hrambo prejetih 50.000,00 EUR.

Najprej izpostavlja tožničine navedbe glede okoliščin sklenitve shranjevalne pogodbe. Pomembno se mu zdi, kako je tožnica podajala svoje navedbe v zvezi s samo sklenitvijo pogodbe, kot tudi o tem, od kod denar, ki ga je pritožnik prejel v hrambo, ki sicer niso odločilnega pomena za presojo glavnega vprašanja, so pa po njegovem mnenju pomembne za oceno verodostojnosti tožnice in njenih navedb.

V nadaljevanju pritožba graja dokazno oceno prvostopenjskega sodišča. Ne strinja se, da je izpovedba D.P.prepričljivejša od izpovedbe toženca in pričeL.M.. Trdi, da P. ni vedel povedati, kdaj naj bi G. pripeljal frezo, ni se spomnil imena trgovine, omenil je, da se trgovina nahaja na krožišču, čeprav v letu 2008, ko naj bi bila freza kupljena, tam ni bilo krožišča, temveč semaforizirano križišče. Neresnična je njegova izpovedba o tem, kateri čas v letu je bil, ko naj bi pripeljal frezo. Njegova izpovedba ni konsistentna. Povedal je, da je G. enkrat pripeljal moko iz mlina in frezo, medtem ko je tožnica povedala, da je pripeljal tudi nafto. Pritožba pri graji verodostojnosti te priče, napada tudi verodostojnost priče A.G.. Izpostavlja njegove odgovore, ki jih je na vprašanje, kdo je bil prisoten, ko je kupoval motokultivator, podal na naroku 21.1.2015. Prvostopenjskemu sodišču dalje očita, da se ni ukvarjalo z vprašanjem, zakaj bi sploh bil pritožnik 27.3.2008 v trgovini z delovnimi stroji, če ne bi bil tam zato, da bi A.G. izročil denar, čeprav je pritožbeno sodišče v sklepu z dne 29.9.2015 izrecno opozorilo, da to v prejšnji sodbi ni bilo pojasnjeno. To kaže, da je bilo pričanje P. prirejeno za potrebe tega postopka.

Pritožnik dalje uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z obrazložitvijo, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb in dokazov glede vezave v hrambo izročenega denarja in dvigov denarja ter pri tem ponavlja svoje navedbe iz vloge z dne 13.3.2014. Sklicuje se na bančne izpiske in na izpovedbo priče L. M. Bančna dokazila o vezavah in dvigih se ujemajo z njegovimi navedbami o tem, kdaj je denar vrnil, zato bi jih ob odsotnosti drugih pisnih dokazov sodišče moralo šteti za pravno relevantne dokaze, ki v povezavi z izpovedbo pritožnika in L.M. predstavljajo zaključeno konsistentno celoto, na podlagi katere je utemeljen zaključek, da je pritožnik ves izročeni denar vrnil. Meni, da navedb iz sodbe, da je iz bančnih izpiskov razviden dvig, ne pa tudi to, kako naj bi toženec z dvignjenimi zneski razpolagal, ni mogoče šteti kot opredelitev sodišča do teh dokaznih predlogov. Ne more biti slučaj, da se opravljeni dvigi ujemajo z datumi vračil gotovine A.G. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je nepravilno uporabilo 8. člen ZPP in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ni logično, da bi toženec predčasno 27.8.2007 prekinil vezavo, če ne zato, da znesek 11.000,00 EUR vrne tožnici. Pritožnik kot pomembno izpostavlja dejstvo, da je potrdil prejem 50.000,00 EUR, čeprav tožnica v zvezi s tem nima pisnega dokaza. Ker je denar vrnil, pri čemer je to razvidno iz njegovih bančnih izpiskov in potrdila, si ni mogel predstavljati, da bo sodišče te dokaze ignoriralo ter zaključek o tem, da mora denar vrniti, oprlo na izpovedbo priče D.P.. V zvezi s tem uveljavlja kršitev iz 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, saj gre za očitno nepravično sojenje in nepravično sodno odločitev. Sodišče je dokazno breme v celoti prevalilo na toženca in pri dokazni oceni ni upoštevalo njegove resnicoljubnosti, enako navedb v odgovoru na tožbo, njegove izpovedbe, ujemanje z listinskimi dokazi, itd. Sodišču očita tudi, da ni navedlo razlogov, zakaj izpovedba pritožnika in L.M. ni prepričljiva. Izpostavlja, da ni logično, da bi se pritožnik 27.3.2008 nahajal v trgovini z delovnimi stroji, če ne bi šel tja, zato ker mu je naročila tožnica naj A. vrne posojeni denar, saj tam ni imel kaj iskati.

Pritožba dalje očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo, kdo je s tožencem sklenil shranjevalno pogodbo. Vztraja, da sta pogodbo z njim sklenila tožnica in njen mož, ker sta bila oba prisotna pri izročitvi denarja in gre za skupno premoženje. V zvezi s tem graja dokazno oceno izpovedbe A.G.

V zvezi zneskom 11.000,00 EUR, pritožba navaja, da ni neskladja med odgovorom na tožbo in potrdilom z dne 28.3.2008. Tožnica in njen mož sta delala skupaj, pritožnik je smatral, da je denar skupen, zato je tudi bilo vseeno, kdo podpiše potrdilo. Navaja, da je znesek 11.000,00 EUR pritožnik izročil A. doma, pri čemer je bila tedaj zraven tudi tožnica, pri znesku 39.000,00 EUR pa je bil prisoten le A. v trgovini z delovnimi stroji. Sodišče je s filigransko natančnostjo presojalo navedbe toženca v odgovoru na tožbo in potrdilu, navedb tožnice o samem posojilu, kdaj je bilo dano, od kod denar, pa pri oceni njene verodostojnosti ni presojalo. V zvezi s tem, zakaj ni dal potrdila podpisati M., je pritožnik prepričljivo izpovedal, da je ona rekla, naj ga podpiše A. in tudi sicer je smatral, da je denar od obeh. Poleg tega je potrdilo sopodpisala tudi priča L.M, tako, da si je toženec na tak način zagotovil dodatni dokaz, da je denar resnično vrnil.

V zvezi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da ni sporno, da je v hrambo denar dala tožnica, zatrjuje nasprotje v razlogih sodbe glede odločilnih dejstev in uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je prav zaradi spornosti vprašanja, s kom je bila sklenjena ta pogodba, v točkah 10, 11 in 12 obrazložilo, s kom naj bi toženec sklenil pogodbo.

Glede slabe „funkcionalne“ pismenosti tožnice in A. pritožba očita prvostopenjskemu sodišču zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče nima zadostnega znanja, da bi lahko na podlagi zaslišanje priče ugotovilo (ne)pismenost, pri čemer v zvezi s tem ne izvede nobenega preverjanja. Oba sta pismena in znata brati. Morebitna slaba pismenost pa ne dokazuje resničnosti navedb tožnice, naj bi A. L.-ni podpisal tri prazne liste. Slednja je to zanikala, tožnica pa ni zatrjevala, da naj bi domnevno ravno kateri od teh praznih listov bil uporabljen za potrdilo z dne 28.3.2008.

Pritožba napada sodbeni zaključek, da je sprejemljiva razlaga, da tožnica denarja ni nujno potrebovala. V zvezi s tem opozarja na navedbo tožnice na naroku 29.11.2014, češ, da kupnine po navedenih pogodbah ni nikoli prejela. Ne drži niti zaključek, da je sprejemljiva razlaga tožnice, da naj bi denar, ki je bil dan v hrambo, želela priključiti ostalemu denarju, ki ga je položila na bančno knjižico, kar naj bi izhajalo iz fotokopij hranilne knjižice. Te fotokopije je v spis vložila v spis z namenom dokazovanja, da je znesek 48.000,00 EUR po prodajni pogodbi z Đ. prišel na hranilno knjižico in ne zato, da bi dokazovala, da je denar dan v hrambo, želela priključiti ostalemu denarju, saj na dan 31.1.2011 na knjižici ni omembe vrednega denarja. V zvezi z očitkom pritožniku, da je v spis vložil le kopijo potrdila in ne originala, uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 107. členom ZPP. Zatrjuje, da nasprotna stranka ni zahtevala, naj vloži izvirnik, čeprav je dokazno breme, da naj bi šlo za ponarejeno potrdilo na njeni strani. To bi lahko zahtevalo tudi sodišče. Če bi to storilo, bi lahko zaključilo, da gre za avtentično potrdilo, ki dokazuje, da je A.G. prejel ves denar, dan v hrambo. Glede potrdila z dne 28.3.2008 ter neverodostojnosti tožnice in A.G. opozarja na sodbo Okrožnega sodišča v Kopru P 535/2012 z dne 21.8.2015, predvsem na točke 29 do 33 obrazložitve. Sklicuje se tudi na prepis zvočnega posnetka glavne obravnave iz omenjene pravdne zadeve z dne 14.7.2015, ki ga je predložil zaradi dokazovanja neverodostojnosti tožnice in A.G. Pritožnik je v tem postopku trdil, da je bil povod za tožbo dejstvo, da sta se pravdni stranki v letu 2011 sprli zaradi dediščine v BiH, česar sodišče prve stopnje kljub izrecnemu napotilu pritožbenega sodišča ni presojalo. Tožnica je v navedenem postopku priznala, da je pritožniku ponudila v podpis tri prazne liste papirja, zato da bi uveljavljala dediščino v BiH. To je bilo marca 2011, od takrat dalje so se njihovi odnosi skrhali, kar je bilo po zatrjevanju toženca povod za vložitev predmetne tožbe.

V ponovljenem postopku sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je pritožnik predlagal in za katere meni, da niso predlagani prepozno. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je nepravilno uporabilo določbo o prekluziji. V zvezi s temi dokazi se v celoti sklicuje na svoje navedbe v pritožbi z dne 9.3.2015, ki naj se štejejo za del pritožbenih navedb v tej pritožbi. Ker sodišče teh dokazov ni upoštevalo, je kršilo ustavno pravico pritožnika iz 22. člena URS o enakem varstvu pravic.

Pritožba napada tudi odločitev o stroških. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je neupravičeno priznalo tožnici stroške za pritožbeni postopek, saj v tem delu ne gre za potrebne stroške. S pritožbo je uspel pritožnik, zato odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi.

3Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ta zadeva z vidika materialnega prava ni zapletena in ni sporna. Tožnica zahteva od toženca, da ji vrne 50.000,00 EUR, ki mu jih je dala v hrambo leta 2007. Toženec, ki priznava, da mu je tožnica izročila v hrambo ta denar, pa zatrjuje, da ji ga je vrnil. Sporno je dejansko stanje.

6Prvostopenjsko sodišče je v tej zadevi odločalo dvakrat. S prvo sodbo je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker ga toženec s svojimi dokazi ni uspel prepričati, da je denar vrnil. Pritožbeno sodišče je na pritožbo toženca prvo sodbo razveljavilo zaradi formalnih napak pri dokazni oceni in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

7Z novo, izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku ponovno ugodilo. Pritožbeno sodišče je najprej preizkusilo pritožbene očitke toženca, ki se nanašajo na postopkovne kršitve in takih kršitev ni ugotovilo. Sodba ima jasne razloge o odločilnih dejstvih in je zmožna preizkusa. V njej se je prvostopenjsko sodišče opredelilo do vseh pravnorelevantnih navedb strank in njunih dokazov, tudi do navedb toženca glede vezave sredstev in do bančnih dokazil. V sodbi tudi ni zatrjevanih nasprotij v razlogih (v 15. točki obrazložitve sodbe je govora o dejstvu, ki med strankama ni bilo sporno, o fizični izročitvi denarja, in ne o tem, kdo je sklenil pogodbo s tožencem), sploh pa ne takih, ki bi onemogočala njen preizkus. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (iz 14. točke in iz smiselno zatrjevane 8. točke). Podane pa niso niti zatrjevane kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo procesne napake, ki jih je zagrešilo v prvi sodbi. Sledilo je metodološkim napotkom, ki jih daje 8. člen ZPP in je dokazna ocena formalno pravilna. Neutemeljen je tudi očitek, ki se nanaša na neizvedbo dokazov, predlaganih v prejšnji pritožbi. Ta očitek ni ustrezno obrazložen. Pritožbeno sodišče upošteva le pritožbene navedbe in argumente, ki jih stranka predstavi v pritožbi, zato se pritožnik ne more uspešno sklicevati na svoje navedbe iz drugih vlog¹. Pritožbeno sodišče ni spremenilo svojega stališča, ki ga je v zvezi s pravočasnostjo dokazov, prvič predlaganih v prejšnji pritožbi, zavzelo v razveljavitvenem sklepu I Cp 273/2015 z dne 29.9.2015. Pavšalni so tudi očitki, da je prvostopenjsko sodišče kršilo 22. člen URS in 6. člen EKČP, ko teh dokazov (pritožba ne pove izrecno za katere dokaze gre) ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče ni našlo niti procesnih kršitev, na katere mora paziti samo (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8Pritožba pa je s svojimi pritožbenimi navedbami zasejala dvom v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbeno sodišče skladno z določbo drugega odstavka 347. člena ZPP razpisalo pritožbeno obravnavo².

9Najprej je moralo odločiti o predlogu za prekinitev pritožbene obravnave, ki ga je podal toženec na sami obravnavi. Kot razlog za prekinitev je navedel, da je bil zoper pričo D.P. podan obtožni predlog s strani ODT Nova Gorica, ki se vodi pod opr.št. I K 193/2017 zaradi krivega pričanja, ovadbo zoper pričo pa je podal toženec 19.9.2016. Pritožbeni senat je njegov predlog zavrnil, saj je ocenil, da ni ovir za izvedbo pritožbene obravnave. Gre za pričo, ki po posredovanih podatkih ni bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje krivega pričanja, pritožbeno sodišče pa je verodostojnost te priče preizkusilo samo.

10Toženec je svoje trditve o vračilu denarja dokazoval s potrdilom o vračilu denarja z dne 28.3.2008, s pričo L.M.(njegovo snaho), pričo A.G. (možem tožnice), s svojim zaslišanjem ter z izpisom vezanih depozitov toženca v letu 2007 pri Banki K. (V/6) in bančnimi podatki, ki izkazujejo stanje na toženčevem računu za obdobje od 1.1. 2008 do 31.3.2008 (B7 in B12).

11Pritožbeno sodišče je ponovilo dokaz z zaslišanjem obeh pravdnih strank in prič A.G.in L.M. ter D.P. Pogledalo in prebralo je tudi originalno potrdilo z dne 28.3.2008, ki ga je predložil toženec na pritožbeni obravnavi³.

12Po izpeljanem dokaznem postopku je pritožbeno sodišče prišlo do enakih dokaznih zaključkov kot prvostopenjsko sodišče. Toženec, ki nosi materialno dokazno breme, ga ni prepričal, da je 27.8.2007 vrnil tožnici 11.000 EUR⁴ na njenem domu v K. in da je 27.3.2008 izročil njenemu možu A.G. 39.000 EUR v trgovini z delovnimi stroji v Kopru⁵. Bolj verjetna je izpovedba tožnice in njenega moža, da jima toženec tega denarja ni vrnil.

13Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niti tožnica niti toženec ne govorita vse po resnici⁶. Tožnica je bila, predvsem ko je govorila o nebistvenih stvareh, v svoji izpovedbi nezanesljiva. Zmišljevala si je določene podrobnosti (na primer o tem, da je rekla možu, da bo toženec hodil vsak dan gledat v trgovino, kdaj bo njen mož kupil frezo), neresnično izpovedovala o tem, v kakšnih odnosih je bila s tožencem od leta 2011 dalje⁷, neprepričljivo in nelogično je povedala, zakaj je dala denar v hrambo⁸, zmedeno je izpovedovala tudi glede drugega denarja, ki naj bi ga dobila od prodaje parcele oziroma hiše in naj bi ga dala tožencu v hrambo za 20 dni⁹.

14Toženec je različno izpovedoval na prvi in drugi stopnji glede tega, koliko denarja naj bi vezal po M. naročilu¹⁰. Zapletal se je tudi, ko je izpovedoval o svojih prihrankih, vezavah sredstev in o načrtovanem nakupu stanovanja¹¹. Zakaj toženec ni prepričal pritožbenega sodišča, da govori resnico glede vrnitve denarja, bo pojasnjeno še v nadaljevanju.

15Pritožbeno sodišče ni poklonilo vere niti priči L.M., a ne zato, ker je toženčeva snaha, ampak zato, ker je sestavila potrdilo z neresnično vsebino in ker je bila neprepričljiva tudi v svoji izpovedbi. Pritožbeno sodišče ji ni verjelo, da je videla, kako je toženec odnesel belo kuverto z denarjem v trgovino G. in prišel ven brez nje. Pred prvostopenjskim sodiščem o tej kuverti ni povedala ničesar. Razhajanja v njeni izpovedbi pred prvostopenjskim in drugostopenjskim sodiščem so tudi glede tega, kdaj naj bi ji tast rekel, naj napiše potrdilo¹². Drugi razlog, zakaj pritožbeno sodišče tej priči ne more slediti, je, da je sestavila in podpisala potrdilo z neresnično vsebino. Izrecno je potrdila, da je bila prisotna pri izročitvi 39.000 EUR dne 27.3.2008, čeprav je to brez dvoma neresnica. Na prvem zaslišanju je sicer najprej izpovedala, da je bila prisotna, a je na izrecno vprašanje povedala, da ni bila zraven. Na pritožbeni obravnavi je povedala, da ni videla izročitve denarja (je pa svojo izpovedbo nadgradila z belo kuverto). Gre za pričo, ki ni tako nebogljena, da ne bi razumela pomena besede „prisotna“.

16Če se upoštevata izpovedbi toženca in njegove snahe na pritožbeni stopnji, sta se toženec in L. že v avtu na poti do trgovine pogovarjala o tem, da bi bilo dobro imeti potrdilo o izročitvi denarja. Pritožbenemu sodišču se zato poraja vprašanje, zakaj si toženec že tistega dne ni priskrbel potrdila glede izročitve 39.000,00 EUR oziroma zakaj toženec ni izročil denarja v prisotnosti kakšne priče (na primer snahe).

17Drži, da je toženec 27.3.2018, istega dne kot je A. kupil frezo, dvignil s svojega računa večjo vsoto denarja (40.000,00 EUR). Drži tudi, da je bil toženec tistega dne v trgovini G. v KP.. Ni pa prepričljiva njegova verzija tega dogodka. Izpovedal je, da ga je M. 24.3.2008 zvečer poklicala domov (datum si je zapomnil, ker ima na koledarju zapisano, da ga je tožnica poklicala ob 18.30 uri), mu rekla, da 27.3.2008 poteče vezava in naj gre zato na banko ter nese preostali denar A. v omenjeno trgovino, ker ima A. tam namen kupiti frezo. Ni pa mu povedala ob kateri uri mora priti v trgovino. Toženec ve, da niti A., niti M. ne vozita avta in je bil A. v tem pogledu odvisen od drugih. Zato ni verjetno, da mu M. ne bi povedala vsaj okvirne ure, kdaj naj prinese denar. Nerazumno bi bilo, da bi ga A. čakal v trgovini cel dopoldan ali da bi on čakal njega. Prav tako se pritožbenemu sodišču ne zdijo verjetne okoliščine izročitve denarja in njegovega štetja (z A. naj bi počepnila za dva traktorja v trgovini, najprej naj bi toženec štel denar, potem pa naj bi ga štela oba skupaj, pri čemer je bilo potrebno prešteti najmanj 76 bankovcev). Gre za trgovino s steklenimi okni in je malo verjetno, da bi to početje ostalo neopaženo. Upoštevaje takratne odnose in povezanost tožnice in Angela s tožencem in njegovo družino¹³, je neživljenjska izpovedba toženca, da ni vedel, kdo je pripeljal A. in ga tudi ni vprašal, kdo ga je pripeljal in kdo ga bo odpeljal domov (in tudi ni verjetno, da se dan prej o tem ne bi pozanimal pri M.). Še posebej je to malo verjetno, če se upošteva toženčeva izpovedba o tem, da je od leta 2005 do 2011 vozil tožnico in A. po opravkih samo on, ker sta mu v zameno za te usluge in delo na njuni kmetiji izročila parcelo. Nenavadno je tudi, da toženca, ki je delal na A. njivah, ne bi zanimalo, kakšno frezo si je tistega dne kupil A. in si jo ne bi ogledal že v trgovini. Neverjetno je tudi, da bi tožnica naročila tožencu naj da tako veliko vsoto denarja njenemu možu, še manj verjetno, da bi mu naročila, naj to stori v trgovini. Iz njenega vedenja, njene izpovedbe in tudi z izpovedb drugih zaslišanih oseb je razvidno, da je bila ona tista, ki je skrbela za denar, ona je odločala o tem, da bo dala denar v hrambo tožencu, itd.

18Prav dosti pa si pritožbeno sodišče ni moglo pomagati niti z izpovedbo A.G. Z njim je težko vzpostavilo kontakt. Gre sicer za starejšega, preprostega človeka (82 let), ki slabše sliši, in je težko sledil postopku ter po oceni pritožbenega sodišča tudi ni bil sposoben podati strukturiranih odgovorov. Njegovo pričanje je precej nekonsistentno. A.G. pa ni le tožničina priča. Za pričo ga je predlagal tudi toženec. Potrdil naj bi prejem denarja, vendar je A.to kategorično zanikal.

19Izročitve denarja ne potrjuje niti potrdilo z dne 28.3.2008. Možno je, da je A. podpisal L. prazen list papirja¹⁴, saj je tekst čudno razpotegnjen po papirju, ni pa to dejstvo zanesljivo dokazano. Zagotovo pa njegova vsebina ni skladna z dejanskim stanjem. V njem piše, da je toženec 27.8.2007 izročil A. 11.000,00 EUR, čeprav to dejstvo zagotovo ni resnično. Toženec je na pritožbeni obravnavi izpovedal, da je denar izročil tožnici in da Angela takrat ni bilo doma. Neresničen je tudi zapis, da je bila ob izročitvi 39.000,00 EUR prisotna L.M. ki je sestavila potrdilo in se podpisala kot priča. Pritožbeno sodišče ni verjelo niti njej, niti tožencu, da je A. podpisal to potrdilo 28.3.2008 v navzočnosti tožnice. Možno sicer je, da se je A. podpisal pod tak tekst, ni pa verjetno, da bi to storil, ko je bila zraven tožnica in na način, kot sta izpovedala. Tožnica je skrbela za finance v hiši, to sta vedela tudi toženec in L.. Ni verjetno, da bi dovolila A. podpisati nekaj, česar sama in niti A. nista prebrala. Nelogično je tudi, da L.pri sestavi potrdila ne bi navedla tudi njenega imena. Ta dokaz je zato pritožbeno sodišče ocenilo za neverodostojen. To potrdilo tožencu tudi ni v korist, saj zmanjšuje njegovo verodostojnost.

20D.P., tožničinega soseda, je tudi pritožbeno sodišče ocenilo za verodostojno pričo, kljub temu, da se njegova izpovedba ni v popolnosti ujemala z izpovedbo, podano v postopku pred sodiščem prve stopnje in z izpovedbo A.G. Opazilo je njegovo prizadetost in stisko, ker se je zaradi pričanja znašel v kazenskem postopku. Verjelo mu je, da se podrobnosti ne spominja, kar ni nič nenavadnega, saj naj bi pričal o dogodku, ki zanj nima nobenega posebnega pomena. D.P. je bil predlagan za pričo v zvezi s trditvami tožnice, da je tistega dne (27.3.2008) peljal njenega moža A., v trgovino G.i, da sta se tam dobila s tožencem, ki jima je pomagal naložiti motokultivator na prikolico, da je bil D.P. ves čas z A.G. da ga je kasneje odpeljal in da ni videl, da bi toženec izročil A.G. denar. Pritožbeno sodišče mu je verjelo, da je bil on tisti, ki je 27.3.2008 peljal G. v omenjeno trgovino in bil z njim tam. Nekdo je pripeljal A.v trgovino, če to ni bil toženec, ki ga je sicer vozil po opravkih in je imel, kot sam pravi, takrat avto v okvari, je verjetno, da ga je pripeljal sosed (P.). P. se po mnenju pritožbenega sodišča ni seznanil s spisovni podatki. Če bi se, bi bila njegova izpovedba verjetno drugačna, če ne drugo, bi se pozanimal, ali je bilo v tistem času pred trgovino križišče ali krožišče, saj je bila v prvi pritožbi za toženca to pomembna okoliščina za preizkus njegove (pričine) verodostojnosti. Tej priči sicer pritožba pripisuje preveliko težo za izid postopka.

21Tožnica in A. res nista zanesljiva v svojem pričanju, a je med njima na eni strani in tožencem ter njegovo snaho na drugi strani pomembna razlika v tem, da sta preprosta človeka, slabo opismenjena in zelo nespretna pri izpovedovanju. Po mnenju pritožbenega sodišča tudi nista zmožna kompliciranega laganja. Kot je razvidno iz dokaznega gradiva, sta večkrat potrebovala pomoč drugih, saj nimata avtomobila, ne vozita, s svojima otrokoma nimata stikov, sta starejša, slabo izobražena, v tistem obdobju pa sta bila precej povezana s tožencem in njegovo družino. Tožnica je tožencu zaupala. Z njim do takrat ni imela slabih izkušenj, zato se poraja vprašanje, zakaj bi tožnica, ki je po toženčevih trditvah prejemala obresti od vezanih sredstev, hotela, da ji toženec vrne 39.000,00 EUR tako, da jih izroči njenemu možu A. v trgovini s kmetijskimi stroji. Stroj, ki ga je kupil A., je stal manj kot 3.000,00 EUR, pritožbeno sodišče pa mu je verjelo, da je imel denar doma in ga je prinesel s seboj. Tudi ni izkazano, da bi tožnica in njen mož ravno takrat potrebovala tako veliko vsoto denarja. Toženčevi izpovedbi v zvezi s tem pritožbeno sodišče ni sledilo, saj ni dovolj precizna, pred tem pa toženec tudi ni podal ustreznih navedb, ki bi terjale od sodišča, da v tej smeri razišče dejansko stanje. Poleg tega je toženec neprepričljiv, ko enkrat pravi, da je potekla vezava sredstev 27.3.2008, drugič pa, da je to vezavo predčasno prekinil. O tem, ali je vezava teh sredstev (skupaj 74.000,00 EUR) pretekla, ali je šlo za predčasno prekinitev, ni nobenih podatkov, ker jih toženec ni dal. Tako kot tudi ni dal dokazov o tem, ali je 11.000,00 EUR, glede katerih je bila vezava prekinjena avgusta 2007, dvignil z računa ali ne. Dal je le dokaz, da je vezavo predčasno prekinil in vezal manjši znesek, ni pa podatkov o takratnem stanju na njegovem računu. Tudi dejstvo, da je 27.3.2008 dvignil s svojega računa 40.000,00 EUR, ne vodi nujno do zaključka, da je šlo za tožničin denar. Toženec je povedal, da je svojih 40.000,00 EUR združil s tožničinim denarjem (z zneskom 34.000,00 EUR)¹⁵, in jih je vezal skupaj (74.000,00 EUR). Ta denar je bil vezan do 27.3.2008, dvignil je 40.000,00 EUR, 34.000,00 EUR pa vezal naprej. Glede nato, da ni želel odgovarjati na vprašanja v zvezi z njegovim denarjem, pritožbeno sodišče ne more zaključiti, da je dvignil tožničin denar. Možno je, da je dvignil svojih 40.000,00 EUR. Tudi njegova izpovedba o tem, zakaj je svoj denar v znesku 40.000,00 EUR hranil doma in ga oktobra 2007 položil na banko ter ga nato vezal skupaj s tožničinim denarjem, ni prepričljiva. Toženec se neuspešno sklicuje tudi na pravdno zadevo, na sodbo in zapisnik P 535/2012 (sodba je bila na pritožbeni stopnji delno spremenjena). Dejstvo, da sta se stranki leta 2011 sprli zaradi dediščine v Bosni ne utemeljuje drugačne dokazne ocene.

22Eno od vprašanj, na katerega opozarja toženec v pritožbi je, zakaj bi toženec, če ne bi bil resnicoljuben, priznal, da mu je tožnica izročila denar v hrambo, ob tem, da tožnica glede tega nima nobenega potrdila. To se je spraševalo tudi pritožbeno sodišče, a je našlo odgovor. Tožnica bi lahko v primeru zanikanja izročitve denarja v hrambo, predlagala sodišču da pridobi podatke o stanju sredstev na toženčevem računu in depozitih, bančni podatki pa bi izkazovali polog večje vsote denarja v kritičnem času, ki bi ga toženec težko opravičil. Ta okoliščina, da je priznal prejem denarja, danega v hrambo, sama po sebi ni odločilna.

23Ni verjetno, da bi toženec, ki je A. in tožnico dobro poznal, izročil denar A., ne da bi si priskrbel ustrezno potrdilo ali pričo, sploh če se upošteva njegova izpovedba in izpovedba njegove snahe na pritožbeni obravnavi. Potrebe po potrdilu se je očitno zavedal. Res ostane neodgovorjeno, kaj je toženec počel v trgovini, a zgolj to dejstvo ni dovolj za sklepanje, da je prišlo do izročitve denarja. Tega pritožbeno sodišče ni uspelo s prepričljivostjo zaključiti niti, ko je to dejstvo povezalo z drugimi ugotovitvami in dokazi. Pritožbeno sodišče verjame tožnici, da je imel tistega dne A. denar s seboj, verjame tudi, da so imeli vedno nekaj denarja doma. To se da zaključiti tudi na podlagi prvotne izpovedbe toženca, da je hotela imeti M. 5.000,00 EUR doma za rezervo. Nenavadno je, zakaj je toženec na pritožbeni obravnavi spremenil svojo izpovedbo v tem delu in trdil, da je 5.000,00 EUR M.denarja, porabil za poplačilo svojega posojila.

24Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča je pravilna in jo toženec ni izpodbil. Po ponovni presoji izvedenih dokazov tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da so trditve tožnice, da toženec ni vrnil denarja, verjetnejše kot trditve toženca, da je denar vrnil. Kaj je res in kaj ni, pa ni moglo ugotoviti s stopnjo prepričanja niti po sedemurni pritožbeni obravnavi in po opravljeni dokazni oceni, pri kateri je najprej ločeno obravnavalo posamezne dokaze, jih primerjalo med seboj, in jih na koncu obravnavalo skupaj. Znašlo se je v dokazni stiski, ki jo je rešilo s pravilom o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Dokazno breme za dokazovanje tega dejstva nosi toženec. Ker ga ni dokazal, je izpodbijana odločitev pravilna.

25Toženec neutemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev. Pritožbeni stroški tožnice, nastali s prvo pritožbo, so del pravdnih stroškov, ki jih mora glede na neuspeh v tem pravdnem postopku na koncu nositi toženec. Zoper stroškovno odločitev se zato pritožuje neutemeljeno.

26Toženec pa mora tožnici povrniti še stroške, ki so ji nastali v tem pritožbenem postopku in jih je pritožbeno sodišče odmerilo na 873,80 EUR. Presojalo je utemeljenost stroškov, navedenih v točki 5 stroškovnika z dne 7.9.2017 in jih odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). Toženec je s pritožbo propadel, zato mora nositi sam svoje pritožbene stroške.

27Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

¹ Toženec se je skliceval na navedbe iz prejšnje pritožbe.
² Pritožbena obravnava je bila razpisana za 6.6.2017 in je bila zaradi vložitve predloga toženca za delegacijo pristojnosti, ki je sledil neutemeljenemu predlogu za preložitev pritožbene obravnave, določena za 7.9.2017.
³ Pri presoji je upoštevalo tudi listinske dokaze, ki jih je kot dokaz izvedlo prvostopenjsko sodišče.
⁴ Na prvi stopnji je trdil, da je tega dne vrnil tožnici oziroma A.G. 11.000,00 EUR in izpovedal, da je denar nesel k njima v K., v pritožbi pa, da je ta znesek vrnil tožnici in je tako tudi izpovedal na pritožbeni obravnavi.
⁵ Na prvi stopnji je trdil, da sta mu tožnica in njen mož A.2.4.2007 zaupala 50.000,00 EUR. Toženec je 45.000,00 EUR vezal za čas od 3.4.2007 do 3.7.2007, 5.000,00 EUR pa je pustil doma, če bi tožnica kaj potrebovala. Isti znesek je ponovno vezal 3.7.2007 do 3.8.2007 ter nato še do 3.8.2007 do 27.8.2007. 27.8.2007 je tožnici oziroma A.G. vrnil 11.000,00 EUR, preostanek 34.000,00 EUR pa je vezal od 27.8.2007 do 26.11.2007. V vmesnem času, od 22.10.2007 je vezal še svojih 40.000,00 EUR vse do 26.11.2007. Nato je vse skupaj, torej 74.000,00 EUR, vezal od 26.11.2007 do 25.2.2008. Isti znesek je vezal še do 27.3.2008, ko je z računa dvignil 40.000,00 EUR in istega dne A.G. izročil 39.000,00 EUR v trgovini z delovnimi stroji.
⁶ Njuno verodostojnost je preizkusilo tudi v zvezi z okoliščinami, ki se ne nanašajo na odločilna dejstva.
⁷ Zanikala je toženčeve trditve, da sta se v letu 2011 sprla zaradi dediščine v Bosni. Kasneje je priznala, da od tistega dogodka, ko mu je ponudila v podpis prazne liste papirja (v zvezi z uveljavljanjem dediščine v Bosni) in jih toženec ni hotel podpisati, nista bila več v dobrih odnosih.
⁸ Pritožbeno sodišče ji ni verjelo, da je to storila zato, ker jo je k temu nagovoril toženec. Bolj verjetna je izpovedba toženca, da je zaprosila za državno pokojnino in je zato svoja sredstva prikrila.
⁹ Toženec je to zanikal.
¹⁰ Prvič je izpovedal, da mu je M. rekla, naj 5.000,00 EUR pusti v rezervi, če bo kaj rabila in naj veže 45.000,00 EUR, na pritožbeni stopnji pa je glede zneska 5000 EUR izpovedal bistveno drugače. M. naj bi mu rekla, naj veže vseh 50.000,00 EUR, vendar tega ni mogel storiti, ker je imel odprto posojilo in je nato s soglasjem tožnice 5.000,00 EUR porabil za poplačilo svojega posojila, ostalo pa je vezal.
¹¹ Pritožbenemu sodišču je povedal, da je imel v tistem času, ko mu je M. izročila denar v hrambo, doma svojih 40.000,00 EUR, ki jih ni hotel dati na banko, ker je s tem denarjem nameraval kupiti stanovanje. Na banko ga je dal oktobra 2007 in ga vezal, najprej samostojno, potem ga je priključil preostalemu denarju od tožnice. Potem, ko je 27.3.2008 dvignil 40.000 EUR, od katerih je istega dne tožničinemu možu izročil 39.000 EUR, tega denarja ni več vezal, ker se je bal, da ga bo potreboval za nakup stanovanja. Denar je imel na banki do junija 2008. Stanovanja niso kupili, ker jim ni odgovarjalo. Na vprašanje kam je dal svojih 40.000 EUR ni želel odgovoriti. Njegova izpovedba je neprepričljiva in mestoma v nasprotju s tem, kar je sam označil na listinah (glede vezave njegovih prihrankov po 26.3.2008, B/7, ko naj bi 27.3.2008 od skupnih 74.000 EUR, ki so bili do takrat vezani, dvignil 40.000 EUR, 34.000 EUR pa vezal naprej).
¹² Iz prve izpovedbe izhaja, da sta s tožencem prvič govorila o potrdilu popoldan (27.3.2008), ko naj bi jo toženec poklical po telefonu in jo prosil, če napiše potrdilo (list. št. 52 spisa), iz druge izpovedbe, ki je v tem delu usklajena s toženčevo izpovedbo, pa izhaja, da sta o potrdilu govorila že na poti v trgovino, popoldan pa jo je poklical po telefonu, da ji sporoči datum izročitve 11.000 EUR, kar je moral preveriti doma.
¹³ To izhaja iz navedb in izpovedb obeh strank.
¹⁴ To zatrjuje tožnica.
¹⁵ Novembra 2007.