VSRS Sodba II Ips 52/2019

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izreku v I. točki delno spremeni tako, da se pritožbi prvega toženca delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Stranki krijeta svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo za znesek 28,00 EUR, dovolilo spremembo tožbe in razsodilo, da mora prvi toženec izprazniti sobo na podstrešju hiše na naslovu ..., ki stoji na parceli 77/7 k. o. ... in jo prazno vrniti – izročiti tožniku ter tožniku plačati 1.755,00 EUR; v presežku (do uveljavljanih 2.052,00 EUR) je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrnilo. Zoper drugega toženca je (enak) tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3S sklepom II DoR 343/2018 z dne 19. 11. 2018 je Vrhovno sodišče na predlog prvega toženca dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj pri odločanju o tožbenem zahtevku pravilno odločili glede aktivne legitimacije tožnika.

4Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato prvi toženec pravočasno vložil revizijo zaradi „bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka“ in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da vse zahtevke tožnika zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP¹) vročena tožniku, ki je v odgovoru nanjo predlagal, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

Relevantno dejansko stanje

6Tožnik je lastnik parcele s hišo na naslovu .... Sobo v podstrešju te hiše uporablja prvi toženec.

7Prejšnja lastnica hiše je bila A. A., mama tožnika in drugega toženca. Prvi toženec je sin drugega toženca. A. A. si je ob prepustitvi hiše tožniku z darilno pogodbo izgovorila brezplačen dosmrtni užitek na tej hiši, s posodbeno pogodbo pa je dala drugemu tožencu podstrešno sobo za čas trajanja užitka na pritlični sobi v hiši drugega toženca, do katerega je bil upravičen B. A. starejši (oče tožnika in drugega toženca). Ta je 22. 4. 2014 umrl, s čimer je prenehal užitek na pritlični sobi v hiši drugega toženca, obenem pa je prenehala tudi posodbena pogodba za podstrešno sobo v tožnikovi hiši.

8Ker toženca sobe po prenehanju posodbene pogodbe nista izpraznila, tožnik zahteva njeno izpraznitev in izročitev ter plačilo uporabnine za čas od 1. 5. 2014.

9V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da drugi toženec sobe ne uporablja, ampak le prvi toženec, kateremu pa A. A. po smrti B. A. starejšega ni dovolila nadaljnje uporabe podstrešne sobe.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

10Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrnilo, ker ta sobe ne uporablja. Pravno podlago zahtevka zoper prvega toženca je videlo v prvem odstavku 92. člena Svarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Tožniku je kot lastniku nepremičnine priznalo (stvarno) aktivno legitimacijo za lastninsko tožbo, medtem ko vrnitve sobe ne more zahtevati zaradi prenehanja posodbene pogodbe, saj ni bil stranka te pogodbe. Ker prvi toženec nima pravnega naslova za uporabo sobe, je zahtevek zoper njega utemeljen, prav tako pa tudi zahtevek za plačilo uporabnine za čas od prenehanja posodbene pogodbe.

11Sodišče druge stopnje je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje in zavrnilo uporabo 230. člena SPZ, saj prvi toženec ni dokazal, da bi mu stara mati kot užitkarica celotne hiše tudi po smrti B. A. starejšega dovolila uporabo podstrešne sobe v hiši. Ker nima pravne podlage za bivanje v sobi, je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo pravila o neupravičeni obogatitvi.

Navedbe strank v revizijskem postopku

12Prvi toženec v reviziji sodiščema prve in druge stopnje očita, da nista opravili celovite presoje in se nista ukvarjali z ugovorom, da je celotna nepremičnina obremenjena z osebno služnostjo užitka, ker sta za ključno šteli (le) lastništvo nepremičnine. Pomena lastništva nepremičnine nista povezali z ostalimi dokazi, uspehom celotnega postopka in pomenom užitka, zato je izostala presoja položajev tožnika kot lastnika nepremičnine, obremenjene z osebno služnostjo užitka, služnostne upravičenke in prvega toženca kot uporabnika sobe v sklopu te nepremičnine. Zaradi užitka je tožniku od lastninskih upravičenj ostala le pravica razpolaganja, vsa ostala upravičenja pa so bila prenesena na mater. Mati je s tem pridobila tudi pravico, da je prvemu tožencu (kot tretjemu) lahko dala v uporabo sporno sobo (tretji odstavek 230. člena SPZ). Ker je tožnik pridobil podarjeno hišo z bremenom dosmrtnega užitka matere in mu je ostala na nepremičnini le gola lastninska pravica, nima aktivne stvarne legitimacije za tožbo za izpraznitev in izselitev iz podstrešne sobe ter plačilo uporabnine zoper toženca. Tako je tudi stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča, razvidno iz odločbe II Ips 70/2015, na katero sta se toženca izrecno sklicevala, sodišči prve in druge stopnje pa sta jo ignorirali. Zaradi zmotnega stališča, da je ključno zgolj lastništvo nepremičnine, nista ugotavljali pravno relevantnih dejstev. Nista pojasnili, zakaj 230. člen SPZ kot pravna podlaga v okoliščinah navedenega primera ne pride v poštev. Aktivna legitimacija je materialnopravno vprašanje, zato bi nanj morali obe sodišči paziti po uradni dolžnosti. Sodbi neobrazloženo odstopata od odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 70/2015 glede obsega lastninskih upravičenj v razmerju med služnostnim upravičencem in služnostnim zavezancem. Enako velja glede aktivne legitimacije za denarni zahtevek. Predpostavki obogatitvenega zahtevka sta obogatitev na eni in prikrajšanje na drugi strani. Prikrajšanje mora biti vselej konkretno in realno. Ker je celotna stanovanjska hiša obremenjena z dosmrtnim užitkom, tožnik ne more biti prikrajšan, saj je s sklenitvijo pogodbe z materjo privolil v omejitev svojih lastninskopravnih upravičenj uporabe, uživanja in upravljanja. Ker sta sodišči kljub odsotnosti tožnikove aktivne stvarne legitimacije zahtevku ugodili, sta zmotno uporabili materialno pravo in ugodili nesklepčnemu tožbenemu zahtevku. Tožnik ni bil v pravnem razmerju s prvim tožencem (ki v razmerju do njega predstavlja tretjo osebo), ampak z materjo. V sporih, ki se tičejo nanjo prenesenih lastninskih upravičenj (posest, uživanje uporaba in upravljanje nepremičnine), je lahko stvarno legitimirana le ona kot užitkarica, torej kot nosilka teh pravic iz obligacijskega razmerja s tožnikom. Užitkarica je tista, katere pravica ali interes bi bil lahko prizadet z uporabo sporne podstrešne sodbe. A. A. pa je ves čas sprejemala prvega toženca kot uporabnika sobe.

13Tožnik v odgovoru na revizijo opozarja, da prvi toženec ni pravilno predstavil dejanskega stanja, saj sodišči prve in druge stopnje nista ugotovili, da bi mu A. A. tudi po smrti B. A. starejšega dovolila uporabo sobe. V zadevi II Ips 70/2015 je Vrhovno sodišče odločalo v sporu o priposestvovanju služnosti in ne o neupravičeni uporabi tuje nepremičnine, zato sklicevanje nanjo ni utemeljeno. Vsak lastnik ima pravico odločati, kdo bo njegovo nepremičnino uporabljal. Tožnik je to materi na podlagi pogodbe o dosmrtnem brezplačnem užitku dovolil. Mati bi sicer pravico uživati nepremičnino lahko prenesla na toženca, ampak ni. Zato je tožnik utemeljeno zahteval izpraznitev sobe in plačilo uporabnine. Po 92. členu SPZ lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari. Podeljena pravica užitka A. A. tožniku ni odvzela pravice „braniti“ njegovo lastninsko pravico pred nedovoljeno uporabo s strani tretjih oseb, še zlasti glede na dejstvo, da je užitkarica zbolela za demenco in zato niti ne more braniti svoje pravice posesti in užitka na celotni nepremičnini ter s tem lastninske pravice tožnika. Pravno nedopustno bi bilo, da užitkar zaradi bolezni ali drugih okoliščin (daljše odsotnosti, hospitalizacije ipd.) ne bi mogel varovati svoje pravice do užitka celotne nepremičnine in torej posesti celotne nepremičnine, zaradi užitka pa tega tudi lastnik ne bi mogel. Razmerje med užitkarjem in lastnikom je njuno notranje razmerje, na katero se toženec ne more sklicevati. To bi se lahko le v primeru kolizije interesov med lastnikom in užitkarico, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. SPZ v 230. členu res določa, da lahko užitkar prenese izvrševanje svoje pravice na tretjega, vendar pa zakonodajalec ni odvzel pravice lastniku, da brani svoj lastninsko pravico, sicer bi to izrecno zapisal. Ker prvi toženec ni izkazal pravice uporabe podstrešne sobe, sta mu sodišči na podlagi 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) tudi pravilno naložili v plačilo uporabnino. Neutemeljene so tudi vse revizijske trditve, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Odločitev Vrhovnega sodišča

14Revizija je delno utemeljena.

15V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). V obravnavani zadevi je bila revizija dopuščena glede pravilnosti odločitve o aktivni legitimaciji tožnika, torej o materialnopravnem vprašanju. Zato na revizijske navedbe, s katerimi prvi toženec uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, Vrhovno sodišče ne odgovarja.

16Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), kar pomeni, da mora Vrhovno sodišče pri odločanju upoštevati dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje. Iz dejanskih ugotovitev teh dveh sodišč pa ne izhaja, da bi užitkarica A. A. dovolila prvemu tožencu uporabo podstrešne sobe še tudi potem, ko je posodbena pogodba, ki je bila podlaga za uporabo sobe s strani drugega toženca, prenehala, to je po smrti B. A. starejšega. Nasprotno, obe sodišči sta ugotovili, da takšnega dovoljenja prvi toženec ni imel. Tudi njene pasivnosti (nenasprotovanja nadaljnji uporabi sobe) glede na okoliščine primera (užitkarica je starejša dementna gospa) nista ocenili kot (tihe) privolitve v izvrševanje užitka s strani prvega toženca. Revizijskih navedb, ki izhajajo iz drugačnih dejstev, zato Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

17S sklepom II DoR 343/2018 je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede materialnopravnega vprašanja, ali v obravnavanem sporu tožniku kot lastniku z užitkom obremenjene nepremičnine pripada stvarna aktivna legitimacija. Ker tožnik uveljavlja dva zahtevka – izpraznitev in izročitev sobe v hiši na podlagi 92. člena SPZ in obogatitveni zahtevek na podlagi 190. člena OZ oziroma specialnejšega 198. člena OZ – je treba pravzaprav ločeno odgovoriti na vprašanje stvarne legitimacije za lastninsko tožbo in stvarne legitimacije za obogatitveno tožbo.

Splošno o užitku

18Aktivna legitimacija je odvisna od vsebine upravičenj, ki pripadajo užitkarju, in tistih, ki jih ohranja lastnik. Zato Vrhovno sodišče na kratko pojasnjuje bistveno vsebino užitka kot izvedene stvarne pravice na tuji svari.

19Zakon definira užitek kot osebno služnost, ki daje pravico uporabljati in uživati tujo stvar ali pravico tako, da se ohranja njena substanca (prvi odstavek 230. člena SPZ). Vsebina užitka je torej uporaba in uživanje tuje stvari, kar nujno implicira tudi upravičenje do posesti. Upravičenja užitkarja se tako na eni strani močno približujejo upravičenjem, ki jih ima lastnik stvari, na drugi strani pa tako omejujejo lastnikova upravičenja, da temu – kot pravilno poudarja tožena stranka v reviziji – ostaja le razpolagalno upravičenje. To je tudi za tu obravnavano zadevo bistvena vsebina odločbe II Ips 70/2015,² ki je bila sicer osredotočena na vprašanje možnosti priposestvovanja osebne služnosti pred uveljavitvijo SPZ.

20Užitek je (kot sicer osebne služnosti nasploh) neprenosljiv, saj užitkar svoje pravice ne more prenesti, lahko pa prenese njeno izvrševanje (drugi odstavek 230. člena SPZ). Kot je bilo že navedeno, po dejanskih zaključkih sodišč prve in druge stopnje v obravnavani zadevi užitkarica tega upravičenja za čas po smrti B. A. starejšega, ni prenesla na prvega toženca.

21Užitkarju pripadajo tudi vsi donosi (naravni in civilni plodovi), ki izvirajo iz služne stvari, zato pa mora (ob izostanku morebitnega drugačnega dogovora³), nositi stroške vzdrževanja stvari v skladu z njenim gospodarskim namenom, vse stroške rabe kot tudi stvarna bremena in javne dajatve ne glede na korist, ki jo ima od užitka (prvi odstavek 237. člena SPZ).

O aktivni stvarni legitimaciji tožnika za lastninsko tožbo

22Po 92. členu SPZ lahko lastnik od vsakogar zahteva vrnitev individualno določene stvari, dokazati pa mora, da ima na stvari, katere vrnitev zahteva, lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca. Neposredni posestnik lahko odkloni izročitev stvari njenemu lastniku, če je on ali posredni posestnik, od katerega izvaja pravico do posesti, upravičen do posesti (93. člen SPZ). Upoštevajoč dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje tega ugovora prvi toženec nima.

23Glede na v 19. točki prikazan prenos lastninskih upravičenj na užitkarja, med katerimi je tudi pravica do posesti, se ponuja razlaga, da vrnitveni zahtevek pripada užitkarju in ne lastniku. O tem, da – kot posestno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti – pripada užitkarju, ne more biti dvoma, ključno pa je vprašanje, ali pripada – kot lastninski vrnitveni zahtevek – (tudi) lastniku, če užitkar varstva ne uveljavlja. Ob pomenu, ki ga ima lastninska pravica v sistemu civilnega prava, Vrhovno sodišče pritrjuje presoji, da lahko lastnik kljub omejenim lastninskim upravičenjem zaradi užitka, z lastninsko tožbo zahteva varstvo nasproti tretjemu, ki neupravičeno izvršuje užitek (ker za to nima podlage). Do takšnega zaključka pripelje presoja položajev lastnika, užitkarja in tretjega ter razmerij med njimi. Sodišči prve in druge stopnje tega res nista naredili, a ker gre za materialnopravno presojo, je to lahko (prvič) opravilo Vrhovno sodišče. Dejstva, odločilna za tako presojo, sta namreč sodišči prve in druge stopnje ugotovili in tudi ni videti – ne glede na večkrat drugačno izpostavljeno, pa ne konkretizirano stališče revizije – da bi katera od teh izostala. Ob tehtanju položajev lastnika, užitkarja in tretjega, prizadetosti njihovih pravic in možnosti njihovega varstva se izkaže, da bi bil v primeru pasivnosti užitkarja ob (tudi evidentno) neupravičeni uporabi stvari (kot npr. nasilna vselitev) najbolj prizadet in nezavarovan prav položaj lastnika. Kot rečeno, v razmerju med užitkarjem in tretjim ni dvoma, da lahko užitkar nasproti njemu uveljavlja zahtevke, ki izvirajo iz njemu (glede na vsebino užitka) prepuščenih lastninskih upravičenj, torej uporabe, uživanja in posesti stvari, vendar pa ob užitkarjevi pasivnosti ni mogoče lastniku odreči vsakršnega varstva lastninske pravice zgolj zato, ker je njegova stvar obremenjena z užitkom. Nedvomno ne more uživati posestnega varstva, saj posest pripada užitkarju, ni pa videti pravega razloga, da bi ne mogel uveljavljati lastninskega vrnitvenega zahtevka. V obravnavani zadevi je bil dogovorjen brezplačen užitek, kar pomeni, da lastnik tudi nima varstva po drugem odstavku 237. člena SPZ. Če bi mu odrekli tudi varstvo iz naslova lastninske pravice, bi to pomenilo, da praktično nima nikakršnega varstva vse do prenehanja užitka.

24Na drugi strani bi bil tretji v bistveno boljšem položaju: ob pasivnosti užitkarja (ki iz kakršnihkoli razlogov zoper njega ne uveljavlja svojih iz užitka izvirajočih upravičenj) bi lahko ob dogovorjenem brezplačnem užitku povsem nemoteno uporabljal, užival in imel v posesti tujo stvar, saj lastnik stvari zoper njega praktično ne bi imel nobenega zahtevka. Če se lastniku prizna varstvo njegove lastninske pravice po 92. členu SPZ, pa zahteve do tretjega za varstvo njegovih upravičenj pod predpostavko, da mu je užitkar prepustil izvrševanje užitka, niso (pre)velike, saj ima kot neposredni posestnik ugovor po 93. členu SPZ in v pravdi lahko imenuje posrednega posestnika ali prednika (94. člen SPZ in 203. člen ZPP) ter se tako lahko uspešno upre morebitnemu neutemeljenemu zahtevku.

25Navedeno kaže, da je v primeru užitkarjeve pasivnosti lastnik z užitkom obremenjene stvari glede varstva svojih pravic v bistveno slabšem položaju od tretjega, ki brez podlage izvršuje užitek. Zato Vrhovno sodišče sodi, da mu lastninsko varstvo po 92. členu SPZ pripada. Po tem določilu sicer lastnik zahteva vrnitev individualno določene stvari, kar pomeni tudi prevzem stvari v posest, pravica do te pa po predstavljeni vsebini užitka pripada užitkarju. Pa vendarle v razmerju do tretjega, to ostaja v sferi notranjega razmerja med lastnikom in užitkarjem (v katerem pravica do posesti pripada užitkarju).

26Glede na navedeno torej Vrhovno sodišče sodi, da sta sodišči prve in druge stopnje ne glede na to, da nista navedli vseh materialnopravnih razlogov, pravilno odločili o stvarni aktivni legitimaciji tožnika za lastninsko tožbo po 92. členu SPZ. V tem delu torej revizija ni utemeljena.

O aktivni stvarni legitimaciji tožnika za obogatitveno tožbo

27Zahtevek tožnika z uporabnino je obogatitveni. Njegov temelj je v 198. členu OZ: Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Ker je treba določbo 198. člena OZ razumeti v kontekstu splošnega pravila iz 190. člena OZ, morajo biti tudi za ta obogatitveni zahtevek izpolnjene splošne predpostavke: prikrajšanje na strani osiromašene osebe, povečanje premoženja oziroma obogatitev na strani obogatene osebe, vzročna zveza med prikrajšanjem premoženja na eni strani in povečanjem na drugi ter odsotnost privolitve prikrajšanca v prikrajšanje.⁴

28Prvi toženec v reviziji tožniku odreka stvarno aktivno legitimacijo zaradi odsotnosti njegovega prikrajšanja. Ob splošni predstavitvi vsebine užitka je bilo pojasnjeno, da ima užitkar pravico uporabe, uživanja in posesti stvari ter mu pripadajo tudi vsi donosi, ki izvirajo iz služne stvari. Korist od uporabe stvari je (civilni) donos. Ta ne izvira nujno iz lastninske pravice (zakon govori o „imetniku“) in zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve tudi ni nujen za varstvo lastninske pravice. Ker je lastnikovo upravičenje uporabe in uživanja v primeru užitka v celoti preneseno na užitkarja, ni videti, v čem naj bi bil lastnik prikrajšan. V resnici je zaradi uporabe sobe s strani tretjega v svojih upravičenjih prikrajšana užitkarica, ta pa očitno tudi pri varstvu (obrambi) teh upravičenj ostaja pasivna. Zgolj zaradi tega pa po presoji Vrhovnega sodišča donosi iz njej podeljenih upravičenj niso prešli na lastnika. Tu gre za razmerje med užitkarico in tretjim, ki se tožnika kot lastnika ne tiče, zahtevki iz tega naslova pa tudi niso zahtevki, namenjeni varstvu njegove lastninske pravice, s čimer je tožnik utemeljeval svoj zahtevek. V tem delu je torej revizija utemeljena.

29Vrhovno sodišče tako zaključuje, da je revizija utemeljena v delu, v katerem tožniku kot lastniku z užitkom obremenjene stvari odreka stvarno legitimacijo za obogatitveni zahtevek, neutemeljena pa v delu, v katerem mu odreka tudi legitimacijo za lastninsko tožbo. Reviziji je zato delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je v enakem obsegu ugodilo tudi pritožbi prvega toženca in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je obogatitveni zahtevek zavrnilo. V ostalem delu pa revizija ni utemeljena in jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

30Zaradi le delne spremembe sodb sodišč druge in prve stopnje v odločitvi glede prvega toženca Vrhovno sodišče v odločitev o stroških postopka pred tema dvema sodiščema ni posegalo, o revizijski stroških (stroških revizije in odgovora na revizijo) pa je odločilo, da jih trpi vsaka stranka svoje. V revizijskem postopku je namreč vsaka dosegla delen uspeh.

¹ Glede na prehodno določbo 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi določb ZPP, ki so veljale do uveljavitve te novele.
² „Pri služnosti užitka in stanovanja je lastnik v celoti onemogočen tako v pravici do posesti kot v pravici uporabe, ostane mu le gola lastninska pravica z razpolagalnim upravičenjem (a tudi to je ekonomsko de facto izvotljeno)... V primeru, ko pa je nepremičnina obremenjena s služnostjo užitka (ali služnostjo celotnega stanovanja), pa bistvena lastninskopravna upravičenja z lastnika preidejo na služnostnega upravičenca.“
³ Kot v obravnavani zadevi, saj je bil dogovorjen „brezplačen“ užitek.
⁴ Zvone Strajnar, Verzije – predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, Pravosodni bilten, št. 2/2012, stran 11.