UPRS Sklep I U 958/2019-18

Tožba se zavrže.

1Tožnik je vložil tožbo zaradi molka organa, ker mu Zavod za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju ZPKZ) na Dobu dne 21. 1. 2019, ob zasegu nosilcev podatkov ni izdal odločbe. Kot pojasnjuje tožnik, so mu zasegli dva nosilca podatkov - prenosni računalnik in zunanji trdi disk, pri tem pa ZPKZ Dob zakonitega razloga za zaseg nosilcev podatkov ni izkazal. Dne 23. 1. 2019 je bil premeščen na prestajanje zaporne kazni v ZPKZ v Ljubljani, kjer mu ni bila dovoljena uporaba nosilcev podatkov. Zunanji trdi disk mu je bil vrnjen v uporabo dne 22. 3. 2019, prenosni računalnik pa dne 25. 4. 2019. Zakon posebej ureja odredbo in način zasega nosilcev podatkov, ki pa ga ZPKZ Dob ni spoštoval. ZPKZ Dob v zvezi z zasegom nosilcev podatkov zoper tožnika ni uvedel kazenskega, prekrškovnega, disciplinskega ali katerega drugega postopka, v zvezi z zasegom se tožnik tudi ni mogel izjasniti. Z zasegom se ne strinja in ga smatra za nezakonitega. Tožnik je zahtevo za izdajo odločbe naslovil tudi na drugostopenjski organ, vendar odgovora ni prejel.

2Toženka je po pozivu sodišča, da odgovori na tožbo in dostavi upravne spise ter pojasni, zakaj o zadevi še ni odločeno, sodišču odgovorila, da v zvezi s tožbenim zahtevkom tožnika za izdajo oziroma vročitev upravnega akta v zvezi z zasegom nosilcev podatkov ne gre za upravno zadevo, o kateri bi bilo potrebno odločati po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) v 8. členu jasno določa, v katerih primerih se izdajajo upravni akti po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, kar pa postopek odvzema predmetov ni. Tožniku so bili nosilci podatkov odvzeti upoštevaje 41.č člen ZIKS-1 in 92. člen Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (v nadaljevanju Pravilnik). Hišni red zavoda Dob pri Mirni (v nadaljevanju Hišni red) v 6. členu določa, da smejo obsojenci imeti pri sebi stvari oziroma predmete, ki ne ovirajo varnega in funkcionalnega bivanja v bivalnem prostoru in z njihovo uporabo ne motijo drugih obsojencev. V primeru da obsojenec to krši, se nadaljnje posedovanje ali uporaba teh stvari ne dovoli. Stvar se odvzame in o odvzetih stvareh se izda potrdilo, v katerem so te stvari opisane. Glede postopka zasega oziroma odvzema prenosnega računalnika in zunanjega trdega diska pa daje tožniku pravno varstvo 85. člen ZIKS-1, ki ga je tožnik tudi izkoristil in se glede odvzema predmetov pritožil generalnemu direktorju.

3Tožnik v pripravljalni vlogi pojasnjuje, da je toženka zasegla nosilca digitalnih podatkov v povezavi z nedovoljeno posestjo USB modema, kar je po 7. točki drugega odstavka 87. člena ZIKS-1 disciplinski prestopek. Prvi odstavek 95. člena ZIKS-1 pa določa, da se predmeti ali denar, ki so nastali, bili uporabljeni, namenjeni ali pridobljeni v zvezi z disciplinskimi prestopki, vzamejo, o odvzemu pa odloči direktor zavoda. Tretji odstavek 95. člena ZIKS-1 določa, da je zoper tako odločbo dovoljena pritožba, izdajo odločbe na podlagi 95. člena ZIKS-1 pa določa 8. člen. To pomeni, da bi toženka morala izdati oziroma vročiti odločbo in gre za upravno zadevo, o kateri bi bilo potrebno odločati po določilih ZUP.

4Tožba ni dovoljena.

5V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo z zakonom ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni, posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1).

6V zvezi z zagotavljanjem varnosti in funkcionalnosti bivanja obsojencev je bil z novelo ZIKS-1G dodan 41.č člen, s katerim je zakonodajalec določil stvari, ki jih ima lahko obsojenec pri sebi. Tako sme imeti pri sebi in uporabljati stvari za osebno rabo, za vzdrževanje higiene, tiskovine, strokovno in drugo literaturo ter druge predmete, ki glede na velikost in količino omogočajo varno in funkcionalno bivanje v bivalnem prostoru in ne motijo soobsojencev. Prav tako sme obsojenec imeti in uporabljati tehnične naprave, ki za svoje delovanje potrebujejo električno napajanje, če je to v skladu s hišnim redom. Če pa je prenehal namen, zaradi katerega jih je ta smel imeti pri sebi in jih uporabljati, ali če ni več tehničnih možnosti za njihovo uporabo, lahko direktor zavoda stvari odvzame. Odvzame jih lahko tudi začasno, če obsojenec z njihovo uporabo krši hišni red.

7O odvzemu in zasegu predmetov po presoji sodišča ni potrebno izdati odločbe, kot to zmotno meni tožnik. ZIKS-1 namreč v 8. členu natančno določa, v katerih primerih se izdajajo odločbe po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek. Med njimi ni naštetega postopka odvzema predmetov na podlagi 41.č člena ZIKS-1, kar pomeni, da o zasegu predmetov ni potrebna izdaja odločbe po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

8Sodišče dodaja, da se toženka v odgovoru na tožbo sklicuje tudi na 6. člen Hišnega reda, ki določa, da smejo imeti obsojenci pri sebi stvari oziroma predmete, ki ne ovirajo varnega in funkcionalnega bivanja v bivalnem prostoru in z njihovo uporabo ne motijo drugih obsojencev. V primeru kršitve se obsojencu nadaljnje posedovanje ali uporaba te stvari oziroma predmeta skladno z drugim odstavkom 8. člena Hišnega reda ne dovoli in se odvzame. Skladno s prvim odstavkom 92. člena Pravilnika se o odvzetih stvareh obsojencu izda potrdilo, v katerem so te stvari opisane. Sodišče pri tem opozarja, da prvi odstavek 92. člena Pravilnika govori o nedovoljenih stvareh, medtem ko sta bila tožniku odvzeta prenosni računalnik in zunanji trdi disk, za katera naj bi tožnik po lastni navedbi imel dovoljenje za uporabo. Ne glede na navedeno pa se sodišče strinja s toženko, da v obravnavani zadevi tožniku ni bilo treba izdati upravnega akta.

9V obravnavani zadevi gre za tožbo zaradi molka organa, ker po navedbah tožnika toženka o zasegu predmetov ni izdala ustreznega upravnega akta. Kot že pojasnjeno, v primeru zasega predmetov ni potrebna izdaja odločbe, saj ne gre za upravno zadevo. To pomeni, da gre v primeru neizdaje akta za zadevo, ki ne more biti predmet upravnega spora. Ker se o zasegu predmetov ne zahteva izdaja upravnega akta in se torej v zvezi s tem ne vodi upravni postopek, v posledici tega tudi ni podlage za uporabo institutov, ki jih za upravni postopek določa ZUP.

10Ker iz zgoraj navedenih razlogov toženka akta, ki bi moral biti izdan po tožnikovih navedbah, ni dolžna izdati, podane pa tudi niso procesne predpostavke za upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do ostalih navedb tožnika v postopku ni opredeljevalo.

11Sodišče je v zadevi odločilo v senatu na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer zunaj naroka, saj se je zadeva zaključila v postopku predhodnega preizkusa tožbe.