UPRS Sodba II U 151/2017-17

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom in odločbo je upravni organ prve stopnje združil v skupno obravnavo odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskimi zemljišču zadeve, ki se vodjo pod št. 330-2103/2016 in št. 330-2105/2016 tako, da se odslej vodijo pod skupno št. 330-2103/2016. Z odločbo pa je odločil, da se pravni posel za promet s kmetijskim zemljiščem parc. št. 155/1 k.o. ... po sklenjeni prodajni pogodbi z dne 20. 6. 2016 odobri med A.A. kot prodajalko in B.B. kot kupcem, za kupnino 4.500,00 EUR (1. točka izreka). Zavrnil pa je zahtevek tožeče stranke za odobritev pravnega posla pri prometu s citiranim kmetijskim zemljiščem (2. točka izreka). S 3. točko izreka je bilo odločeno, da stroškov postopka ni bilo.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da sta tako B.B. kot tožeča stranka pri upravnem organu podala vlogo za odobritev pravnega posla za promet s kmetijskim zemljiščem parc. št. 155/1 k.o. ... Navedel je, da je B.B. k vlogi za odobritev pravnega posla priložil prodajno pogodbo, med tem ko tožeča stranka pogodbe ni priložila. Nadalje je upravni organ zahtevo za odobritev pravnega posla preizkusil v smislu 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter ugotovil, da je bila vloga podana v smislu 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) v predpisanem roku, da je promet z nepremičnino, ki je predmet obravnavanega pravnega posla potekal na način in pod pogoji, ki jih določa ZKZ, da je bila ponudba izobešena na oglasni deski Upravne enote Ptuj in objavljena na enotnem državnem portalu e-uprave od 9. 5. 2016 do 8. 6. 2016 in da sta v zakonitem roku 30 dni pisno izjavo o sprejemu ponudbe podala C.C. in B.B., ki sta se v izjavi o sprejemu ponudbe sklicevala na predkupno pravico kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti meji na zemljišče, ki je naprodaj.

3Iz izpodbijane odločbe izhaja tudi, da ima B.B. v uporabi 112.7086 ha kmetijskih, gozdnih in drugih zemljišč, je nosilec KMG MID, in da se je v svoji izjavi upravičeno skliceval na predkupno pravico kot kmet, katerega zemljišče, ki ga ima v lasti meji na zemljišče, ki je naprodaj, saj je ugotovljeno, da s parc. št. 155/3 k.o. ... meji na parcelo, ki je predmet prodaje. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je imenovani lastnik zaščitene kmetije in kmečki zavarovanec ter da se na kmetiji ukvarjajo predvsem z živinorejo, trenutno redijo 310 glav goveje živine - krave mlekarice, s poljedelstvom in vinogradništvom, saj obdeluje 6,7000 ha vinograda. Mleko, živina, višek poljščin in grozdja se večinoma proda, dohodek od prodaje pa predstavlja edini in glavni vir dohodka.

4V nadaljevanju upravni organ navaja, da ima tožeča stranka v uporabi 35,3391 ha kmetijskih, gozdnih in drugih površin, da je nosilka KMG MDI in da je lastnica zaščitene kmetije ter kmečka zavarovanka. Ugotovljeno je bilo, da se ukvarja izključno s kmetijstvom, živinorejo in predelavo mleka, ter da ji je kmetovanje edina in glavna dejavnost in predstavlja edini in glavni vir dohodka za preživljanje, ter da se je upravičeno sklicevala na predkupno pravico kot kmet, katerega zemljišče ima v lasti meji na zemljišče, ki je naprodaj, saj je bilo ugotovljeno, da s parc. št. 154 in 156 obe k.o. ... meji na parcelo, katera je predmet prodaje.

5Upravni organ zaključuje, da sta oba vlagatelja vlog za odobritev pravnega posla kmeta mejaša in da jima kmetijska dejavnost predstavlja edino in glavno dejavnost in edini in glavni vir dohodka za preživljanje. Glede na to, da 23. člen ZKZ določa, da ob enakih pogojih med kmeti uvrščenimi na isto mesto lahko kupca določi prodajalec, je navedeni pravni posel sklenjen z B.B., saj se je prodajalka predmetno parcelo odločila prodati imenovanemu.

6Tožena stranka je v pritožbenem postopku izpodbijano odločitev potrdila in zavrnila pritožbene ugovore tožeče stranke glede navideznosti sklenjene pogodbe med prodajalko in uspelim kupcem. Navaja, da je promet s kmetijskimi zemljišči omejen in določen v ZKZ, pravni posel pa mora odobriti upravna enota, razen v točno določenih primerih. Ko ponudnik (prodajalec) prejme izjavo o sprejemu ponudbe s strani potencialnega kupca, je kupoprodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem odobritve s strani prisojne upravne enote, zato o navideznosti pogodbe ne moremo govoriti.

7V zvezi s pritožbenim ugovorom, s katerim tožeča stranka prereka status kmeta uspelega kupca B.B. in ugotovitev organa prve stopnje, da ima imenovani prihodke samo iz kmetijske dejavnosti in mu kmetovanje pomeni edino in glavno dejavnost ter edini in glavni vir dohodka za preživljanje, navaja določbe 23. člena ZKZ, ki določajo predkupne upravičence in v primeru, ko so kmeti uvrščeni na isto mesto v skladu z drugim odstavkom 23. člena pravico do nakupa določi po naslednjem vrstnem redu: 1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost; 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje; in 3. kmet, ki ga določi prodajalec, razen ko gre za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ki je stvarno premoženje države in mora prodajalec določiti kmeta na podlagi metode javne dražbe. Na podlagi citirane določbe se kmetijska dejavnost šteje za edino in glavno dejavnost, če pridelki oz. sredstva, pridobljena iz te dejavnosti pomenijo tej osebi glavni poglavitni vir za preživljanje. Nadalje se tožena stranka sklicuje tudi na 24. člen ZKZ, ki določa kdo je v smislu tega zakona kmet fizična oseba. Pritrjuje ugotovitvi upravnega organa prve stopnje, da ima uspeli kupec predkupno pravico kmeta mejaša in da je na podlagi dokazil o drugih dohodkih razvidno, da je v letu 2015 iz nekmetijske dejavnosti pridobil 289,96 EUR (sejnine), iz dokazil o dohodkih iz kmetijske dejavnosti (prireja mleka) pa je razvidno, da je bil dohodek iz kmetijske dejavnosti v letu 2015 znatno večji (610,414,30 EUR), na podlagi česar zaključuje, da je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil, da uspelemu kupcu kmetijstvo predstavlja edino in glavno dejavnost ter edini in glavni vir dohodka za preživljanje. Zaključuje, da sta bila oba sprejemnika ponudbe uvrščena na isto mesto za predkupno pravico (oba sta kmeta mejaša), tako da opravi izbiro prodajalka, ki je za kupca izbrala B.B. Zato je prvostopni organ pravilno odobril pravni posel med imenovanim in prodajalko in kot neutemeljene zavrnil pritožničine pritožbene navedbe.

8Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločitev tožene stranke ter navaja, da je v upravnem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker si prvostopenjski organ od Finančnega urada Ptuj ni pridobil podatkov o vseh dohodkih B.B. Prav tako izbrani kupec ni priložil informativnega izračuna dohodnine ali odločbe o odmeri dohodnine za leto 2015 ter podatkov o dohodkih, ki se ne vštevajo v letno davčno osnovo za to leto, saj bi se iz njih lahko ugotovilo ali so njegovi dohodki iz kmetijske dejavnosti višji od njegovih ostalih dohodkov, ki ne izvirajo iz kmetijske dejavnosti. Ker je tožena stranka v postopku znesek 610.414,30 EUR opredelila kot dohodek iz kmetijske dejavnosti (prireja mleka) je dejansko stanje ugotovila napačno. To je namreč znesek njegovih prihodkov, dohodek pa predstavlja razlika med prihodki in odhodki. Tudi pritožbeni ugovor glede navideznosti kupoprodajne pogodbe med izbranim kupcem in prodajalko je zavrnila pavšalno in z nasprotujočo utemeljitvijo, saj se ni izrekla o ponudbi in sprejemu ponudbe istih strank za isto zemljišče pod št. 917/16 objavljeno na oglasni deski Upravne enote Ptuj za kar dvakrat višjo ceno. To pa so argumenti, zaradi katerih tožeča stranka meni, da je kupoprodajna pogodba navidezna. Zato predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne v nov postopek upravnemu organu prve stopnje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

9Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov navedenih v obrazložitvi odločbe tožene stranke in v obrazložitvi prvostopne odločbe, ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. V zvezi z navedbami tožeče stranke o navideznosti pogodbe med uspelim kupcem in prodajalcem kmetijskega zemljišča se sklicuje na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 6. 4. 2012 in poudarja, da je postopek prometa s kmetijskimi zemljišči določen v ZKZ, na katerega je organ odločanja vezan, predvsem zaradi instituta predkupne pravice. Ta je namenjen usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči tako, da ostanejo v primarni obdelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije. Gre za ustavno dopusten cilj, ki je tudi zaželen. Določitev predkupnih upravičencev v 23. členu ZKZ pa je primarno sredstvo za dosego zasledovanega cilja, to je ohranitve pridelovalne funkcije kmetijskih zemljišč, njegova teža pa je sorazmerna vrednosti tega cilja. Uzakonitev predkupne pravice sama po sebi ne jemlje razpolagalnega upravičenja, saj je v celoti v lastnikovi sferi odločitev o tem, ali in kdaj ter pod kakšnimi pogoji bo prodal svoje zemljišče, omejitev posega le v njegovo pravico izbire nasprotne pogodbene stranke.

10Prav tako so neutemeljene navedbe tožeče stranke glede statusa kmeta uspelega kupca, saj je tožena stranka na podlagi predloženih dokazil pravilno ugotovila, da uspelemu kupcu predstavlja kmetijstvo edino in glavno dejavnost ter edini glavni vir dohodka. Sodna in upravna praksa pri ugotavljanju, ali kmetijska dejavnost pomeni osebi edino ali glavno dejavnost, ni nikoli upoštevala odhodkov, zato ti niso relevantni (sodba Upravnega sodišča RS, št. I U 1113/2014).

11V odgovoru na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo tožeča stranka navaja, da izbrani kupec za svojo kmetijsko dejavnost vodi dvostavno knjigovodstvo, torej ugotavlja dejanske prihodke in odhodke in da to, kaj je dohodek iz kmetijske dejavnosti, najbolje opredelijo predpisi o obdavčitvi dohodkov. Citira določbe Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), Zakon o ugotavljanju katastrskega dohodka in Slovenske računovodske standarde.

12Odgovor na tožbo je vložila tudi prizadeta stranka B.B, ki se v celoti strinja z odgovorom tožene stranke na tožbo in podrobneje opisuje okoliščine, ki ga uvrščajo med prednostnega predkupnega upravičenca in čistega kmeta. Navaja tudi, da kot kmet potrebuje zemljo za opravljanje kmetijske dejavnosti, ki jo tudi dejansko obdeluje in nikoli ne sklepa navideznih poslov ter ne ve o čem pravzaprav razpreda tožeča stranka in kaj želi s temi ugovori povedati. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

13Tožba ni utemeljena.

14V obravnavani zadevi tožeča stranka ugovarja odločitvi tožene stranke, da izbrani kupec izpolnjuje pogoje za status kmeta.

15Promet s kmetijskimi zemljišči ureja ZKZ kot specialni predpis. Navedeni zakon določa pogoje, pod katerimi se oseba šteje za kmeta fizično osebo in predkupne upravičence, kakor tudi vrstni red predkupnih upravičencev pri nakupu kmetijskega zemljišča. Tako prvi odstavek 23. člena ZKZ določa predkupne upravičence po naslednjem vrstnem redu: 1. solastnik; 2. kmet, katerega zemljišče ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj; 3. zakupnik zemljišča, ki je naprodaj; 4. drug kmet; 5. kmetijska organizacija ali samostojni podjetnik posameznik, ki jima je zemljišče potrebno za opravljanje kmetijske dejavnosti; 6. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Glede predkupne pravice iz 2. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ (za kar gre v obravnavani zadevi) mora torej kupec izkazati le navezno okoliščino, ki ga kot predkupnega upravičenca opredeljuje ZKZ, to je, da ima v lasti zemljišče, ki meji na zemljišče, ki je naprodaj. Ob enakih pogojih se med kmeti uvrščenimi na isto mesto pravico do nakupa določi po naslednjem vrstnem redu: 1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost; 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje; 3. kmet, ki ga določi prodajalec.

16ZKZ v prvem odstavku 24. člena določa, da je kmet fizična oseba, ki je lastnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Šteje se, da je kmet ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti, če ima strokovno izobrazbo najmanj četrte stopnje kmetijske smeri ali katerokoli smer izobrazbe najmanj četrte stopnje in opravljen preizkus znanja po veljavnem programu kmetijskih poklicnih in srednjih šol s področja kmetijske dejavnosti, ki jo opravlja ali jo namerava opravljati ali če pridobiva nacionalno poklicno kvalifikacijo za področje kmetijstva v skladu z zakonom, ki ureja nacionalne poklicne kvalifikacije (drugi odstavek 24. člena ZKZ). Drugi odstavek 111. člena ZKZ pa določa izjemo, ko se ne glede na določila o zahtevani izobrazbi šteje, da je kmet ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti, če je starejši od 30 let in ima od 15 leta starosti dalje najmanj 5 let delovnih izkušenj na kmetiji ali v posamezni kmetijski dejavnosti.

17Sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da imata v obravnavanem primeru oba sprejemnika ponudbe enak položaj in s tem enako močno predkupno pravico, saj sta oba kmeta fizični osebi v skladu s 1. alineo prvega odstavka 24. člena ZKZ, zemljišča, ki jih imata v lasti mejijo na zemljišče, ki je naprodaj (2. točka prvega odstavka 23. člena ZKZ), obema pomeni kmetijska dejavnost edino ali glavno dejavnost (1. točka drugega odstavka 23. člena ZKZ) in oba zemljišče sama obdelujeta (2. točka drugega odstavka 23. člena ZKZ). Glede na navedeno je upravni organ pravilno, v skladu s 3. točko drugega odstavka 23. člena ZKZ, izbiro kupca prepustil prodajalki, ki je dne 20. 6. 2016 z izbranim kupcem sklenila tudi prodajno pogodbo, za kupnino 4.500,00 EUR.

18Tožeča stranka sicer same višine prihodkov izbranega kupca ne prereka, zatrjuje pa, da bi se lahko primerjava višine kmetijskih dohodkov izbranega kupca ugotovila šele z upoštevanjem vseh odhodkov in prihodkov. Navedeni tožbeni ugovor sodišče zavrača kot neutemeljen. Sodna in upravna praksa pri ugotavljanju, ali kmetijska dejavnost pomeni osebi edino ali glavno dejavnost, ni nikoli upoštevala odhodkov, zato ti niso relevantni (tako tudi sodba Upravnega sodišča I U 1113/2014). Tudi pri primerjavi z določbo drugega odstavka 24. člena ZKZ iz katere izhaja, kateri dohodki se štejejo kot dohodki iz kmetijske dejavnosti pri določitvi statusa kmeta, stroški niso omenjeni. Sodišče zato meni, da je zakonsko besedilo "sredstva" treba enačiti s "pridelki", kar pa izključuje ugotavljanje stroškov. Določba tretjega odstavka 23. člena ZKZ vzpostavlja zakonsko domnevo, kdaj se šteje kmetijska dejavnost za edino in glavno dejavnost in sicer takrat, kadar taka dejavnost tej osebi pomeni poglavitni vir za preživljanje. S tehtanjem obeh vrst prihodkov izbranega kupca je organ navedeno ugotovil na podlagi prave metode, ki odgovori na vprašanje, kateri od obeh dohodkov za osebo pomeni poglavitni vir preživljanja. Glede na navedeno je zato neutemeljen tudi ugovor, da znesek prihodkov, ki ga je opredelila tožena stranka kot dohodek izbranega kupca iz kmetijske dejavnosti (prireje mleka), ni ugotovljen pravilno in izbranemu kupcu ne predstavlja poglavitnega vira za preživljanje.

19Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor glede navideznosti sklenjenega pravnega posla. Pravilna uporaba določb ZKZ, ki se nanašajo na promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami (v konkretnem primeru so to relevantne določbe 19. do 24. člena ZKZ), upoštevaje tudi Načelno pravno mnenje sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 6. 4. 2012, namreč pomeni, da je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, dana na podlagi 20. člena ZKZ, v razmerju do predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ zavezujoča in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti na način iz prvega odstavka 25. člena OZ. Ko ponudnik prejme izjavo o sprejemu ponudbe, je kupoprodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem odobritve s strani pristojne upravne enote. Če je izjavo o sprejemu ponudbe podalo več predkupnih upravičencev, je pogojno sklenjenih več zavezovalnih pravnih poslov. Glede na navedeno zato sodišče soglaša s toženo stranko, da o navideznosti pogodbe ni mogoče govoriti.

20Sodišče je tako po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.