111. člen ZKZ

Konkurenco izpolnjevanja zakonskih pogojev za dedovanje zaščitene kmetije je treba vedno presojati v luči namena ZDKG, ki je ravno v tem, da se prepreči drobitev zaščitenih kmetij kot kmetijskih oz. kmetijsko-gozdarskih gospodarskih enot, oz. da se ta dovoli le v izjemnih primerih, ko (zagotovo) nihče ne izpolnjuje zakonskih pogojev za prevzemnika.

Zgolj dejstvo, da se tožnik s kmetijsko dejavnostjo ukvarja v smislu samooskrbe, drugega dohodka iz tega naslova pa v letu 2020 ni ustvaril ter ni vpisan v RKG, ne more biti zadostna podlaga za zaključek, da pogoja pomembnega dela dohodka iz naslova kmetijske dejavnosti ne izpolnjuje. Drži, da tožnik do sedaj ni navedel vrednosti svojih pridelkov, ki naj bi jih ustvaril iz naslova kmetijske dejavnosti, vendar upravni organ tožnika v okviru upravnega postopka na prvi ali drugi stopnji, ob upoštevanju načela materialne resnice in preiskovalnega načela, ob tem da gre za laično stranko, niti ni konkretizirano pozval k dopolnitvi njegovih navedb v tem oziru.

Napačno poimenovanje izpodbijanega sklepa nima pravnih posledic in v ničemer ne vpliva na presojo njegove pravilnosti. Ni pomembno kdo od sodedičev, ki želijo prevzeti zaščiteno kmetijo, je bolje usposobljen za kmetijsko dejavnost. B. B. je preskrbljen tudi na drug način, in sicer prejema plačo iz naslova zaposlitve. A. A. in B. B. sta torej preskrbljena, vendar A. A. ni kako drugače preskrbljena kot z delom v okviru kmetijske dejavnosti.

Institut predkupne pravice je namenjen usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči, da ta ostanejo v primarni pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije. S tem je uresničen namen posebnega varstva kmetijskih zemljišč (drugi odstavek 71. člena URS.) Odločba o priznanju statusa kmeta je ugotovitvenega oziroma deklarativnega značaja. S tem soglaša tudi pravna teorija. Ugotovitvena (deklarativna) odločba namreč ugotavlja določeno pravno razmerje, pravico ali obveznost, ki že obstaja po zakonu samem. Kot taka (praviloma) učinkuje od nastanka pravno pomembnih dejstev (ex tunc). Njen retroaktivni učinek izhaja iz narave stvari; gre za ugotovitev pravnega razmerja, ki je nastalo pred njeno izdajo. Še drugače, posameznik je kmet, ima status kmeta, po samem zakonu; odločba vsebuje le ugotovitev o tem.

Iz upravnih spisov je razvidno, da je prvostopenjski organ po tem, ko je tožnico seznanil s svojimi ugotovitvami, na kar se je tožnica tudi odzvala, ugotavljal še dodatna dejstva glede njenega prebivališča. O teh ugotovitvah in v kakšnem kontekstu so za odločitev pomembne, pa tožnice pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanil. Nadalje je treba ugotoviti, da niti prvo niti drugostopenjski organ nista presojala, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta po 4. alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, čeprav se je tožnica že pred izdajo izpodbijane odločbe (tudi) na to podlago izrecno sklicevala. Utemeljeno je namreč tožbeno stališče, da citirana določba lahko rešuje tudi primere takega prevzema kmetije in, da jo je v takšnem smislu treba tudi razlagati, pri čemer je treba dodati, da v obravnavanem primeru glede na v postopku s strani tožnice predložene podatke o vrednosti kmetijskih pridelkov na predmetnem kmetijskem gospodarstvu možnost, da bi bili pogoji iz 4. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ izpolnjeni, ni (očitno) izključena.

Po presoji sodišča za uveljavljanje predkupne pravice zadostuje, da je stranka z interesom v izjavi o sprejemu ponudbe navedla, da uveljavlja predkupno pravico kot kmet mejaš, s čimer je jasno postavila zahtevek in dovolj določno opredelila dejansko stanje, na katerega ga je oprla. Predkupni upravičenec lahko uveljavlja predkupno pravico tudi kasneje v postopku, vendar pa to lahko stori le do izdaje prvostopenjske odločbe.

Da so bili lastniki te nepremičnine že tožnikovi predniki in da je bila ta nepremičnina v preteklosti že del zaokrožene celote tožnikove kmetije, pri odločitvi ni mogoče upoštevati, saj tovrstnih okoliščin ZKZ ne opredeljuje kot relevantnih pri odločanju o odobritvi pravnega posla za promet s kmetijskim zemljiščem.

V sodni praksi je sprejeto stališče, da ni zakonskih zadržkov, da predhodnega vprašanja ne bi mogel obravnavati organ odločanja sam, v primeru ko pa je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, je organ odločanja na ta posamični akt vezan.

Ker je bila odločba o priznanju statusa kmeta izdana na podlagi predpisa, ki v času odločanja o odobritvi pravnega posla ni več veljal, je po presoji sodišča prvostopenjski organ pravilno uporabil določbo 111. člena ZKZ.

V 6. odstavku 24. člena ZKZ je med drugim določeno, da če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet, odloča o tem upravna enota, na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba uporablja. Iz navedene določbe izhaja, da se o tem, ali se oseba šteje za kmeta, odloča v upravnem postopku kot o upravni stvari. V obravnavani zadevi pa je odločanje o tem, ali oseba (tožnik) šteje za kmeta, predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP. V konkretni zadevi se je prvostopenjski organ odločil navedeno (sporno) predhodno vprašanje (ali tožnik izpolnjuje pogoje za kmeta) reševati sam, vendar pa po presoji sodišča dejanskega stanja pri reševanju navedene zadeve oz. vprašanja ni popolno ugotovil.