VSK Sodba Cpg 165/2019

I. Pritožba zoper odločitev o glavni stvari se zavrne in se v točki I izreka potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi zoper odločitev o pravdnih stroških se ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka spremeni, tako da mora tožeča stranka toženi povrniti 1.992,33 EUR pravdnih stroškov (namesto z izpodbijano sodbo prisojenih 2.374,10 EUR), v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 11.815,07 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bil D. G. kot samostojni podjetnik upravnik kurilnice v P., kateri je tožeča stranka dobavljala kurilno olje. Po njegovi smrti je njegovo premoženje (tudi podjetje) podedovala toženka. Dejavnosti upravljanja ni nadaljevala in od 1.10.2016 dalje je upravnik kurilnice druga oseba. G. je pogodbe o dobavi kurilnega olja s tožečo stranko sklepal v imenu in za račun etažnih lastnikov, zato so na podlagi pogodbe za plačilo zavezani etažni lastniki. Poziv na podlagi drugega odstavka 71. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1) je tožeča stranka podala po smrti D. G. in toženka je posredovala podatke iz arhiva, ki ga je podedovala. Ker ima zahtevek do toženke lahko le odškodninsko naravo, v njenem ravnanju pa ni protipravnosti, prav tako ni izkazana škoda po višini, je sodišče zahtevek zavrnilo. Tožeča stranka pa tudi ni izkazala, da bi G. plačila etažnih lastnikov zadržal zase.

2Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (sodba naj bi bila arbitrarna). Neutemeljena je ugotovitev sodišča, da naj med strankama ne bi bilo sporno, da vtoževana terjatev ni dolg prednika toženke. Po pogodbi so res dolžniki etažni lastniki, vendar pravni prednik toženke ni izpolnjeval svoje dolžnosti po prvem odstavku 71. člena SZ-1 in je navkljub prejetim plačilom s strani etažnih lastnikov terjatev tožeče stranke ostala neporavnana, zato je prednik toženke postal dolžnik tožnika na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi in na podlagi pravil o odgovornosti za škodo. Toženka pa kot dedinja za ta dolg odgovarja na podlagi 142. člena Zakona o dedovanju (ZD). Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ker zahtevka tožnika ni presojalo tudi po določbah 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ). V zvezi s to podlago je tožnik podal in izkazal vsa odločila dejstva (zadržanje prejetih plačil s strani etažnih lastnikov, odprta terjatev tožnika iz naslova dobave goriva). Glede preplačil s strani etažnih lastnikov sodišče ni upoštevalo plačila Z. I. in se ni opredelilo do dokaza: e-pošte T.K. z dne 17.6.2017. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da je pravni prednik toženke plačila zadržal zase. Tekom postopka nihče ni zatrjeval, da bi bile njegove evidence nepravilne. Da je prejeta sredstva zadržal zase, dokazuje že razlika med terjatvijo tožeče stranke in seštevkom terjatve pravnega prednika toženke do etažnih lastnikov iz naslova ogrevanja, to pa je potrdila tudi priča K.. Podana pa je tudi odškodninska podlaga. Trditve, da naj bi pravni prednik toženke sproti poplačeval dobavitelje, ko je prejel sredstva etažnih lastnikov, je ostala nedokazana. Drži ravno nasprotno, da s prejetimi sredstvi ni poplačeval dobaviteljev. Neutemeljeno je stališče sodišča, da pri ravnanjih prednika toženke ni nobene protipravnosti. Glede na zgoraj povedano je očitno, da je kršil svojo zakonsko dolžnost iz prvega odstavka 71. člena SZ-1. Ne drži niti ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj tožnik ne bi izkazal škode, saj je predložil dokazila o neplačanih računih v višini 11.815,07 EUR. Izkazana je tudi vzročna zveza, saj je do neplačilo prišlo, ker je protipravno zadržal sredstva, prejeta od etažnih lastnikov. Napačen je zaključek, da naj bi tožnik sam prispeval k nastanku škode, ker ni ravnal po drugem odstavku 71. člena SZ-1. Napačna pa je tudi ugotovitev glede škode, ki jo je toženka povzročila zaradi poslane evidence za P. 5 s skritimi vrsticami. Sodišče je napačno tolmačilo izjavo pooblaščenca na naroku, saj je tožnik šele s prejemom odgovora na tožbo izvedel, da je del vrstic glede etažnih lastnikov P. 5 skrit. Napačna je dokazna ocena sodišča, da vsak, ki obvlada računalnik in excel, ve, kako se skrite vrstice odprejo. Tožnik vztraja, da je kljub dvakratnemu pisnemu pozivu K. G. odgovora glede etažnih lastnikov P. 5 ni prejel. K. G. je pooblaščenca glede skritih vrstic klicala že po vložitvi tožbe, ko tožba zoper etažne lastnike iz skritih vrstic ni bila več smiselna. Toženka tako odgovarja za 970,00 EUR škode zaradi skritih vrstic. V nadaljevanju pritožnik povzema po njegovem mnenju nerelevantne ugotovitve sodišča prve stopnje. Glede ostalih ugotovitev pa šteje, da toženka ni dokazala, da bi bili v obveznosti etažnih lastnikov vključeni tudi drugi stroški. Zmoten je tudi zaključek, da je prišlo do zastaranja. Tožnik je namreč pravočasno tožil etažne lastnike, razen tistih, ki so bili v excel tabeli zakriti. Trditev priče D. o plačilu 1.000,00 EUR se nanaša na dolg etažnih lastnikov, v zvezi s temi plačili je tožnik tudi umaknil zahtevke do etažnih lastnikov. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačna tudi odločitev o stroških. Tudi sicer pa je sodišče priznalo 100 OT za konferenco s stranko, za pripravljalni narok 500 namesto 125 OT ter znesek DDV.

3V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba zoper odločitev o glavni stvari ni utemeljena, pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških pa je utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je na podlagi procesnega gradiva, s katerim je razpolagalo, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, svoje zaključke je obrazložilo, na ugotovljena dejstva pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti očitanih kršitev postopka niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6Neutemeljeno tako pritožba očita sodišču neobrazloženost in arbitrarnost glede ugotovitve, da terjatev iz naslova plačila po računih za dobavljeno kurilno olje ni dolg pravnega prednika toženke. Pravni prednik toženke je kot upravnik v imenu in za račun etažnih lastnikov naročil kurilno olje, kar pomeni, da so zavezanci za plačilo etažni lastniki. Po drugem odstavku 71. člena SZ-1 mora upravnik tretji osebi na njeno zahtevo v roku osmih delovnih dni od prejema posredovati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti, potrebne za vložitev tožbe, če obveznosti do tretje osebe niso poravnane v celoti za vse etažne lastnike. Povedano pomeni, da je upravnik zavezan¹ za plačilo samo v primeru, da na poziv tretje osebe ne odreagira in ne predloži podatkov o neplačnikih. Ni sporno, da za časa življenja pravnega prednika toženke tožeča stranka takega poziva ni podala, podala ga je šele v času, ko so etažni lastniki že sklenili pogodbo z novim upravnikom.

7Zato je pravilna tudi ugotovitev, da v ravnanju toženke ni protipravnosti, saj toženka niti ni bila pravilna naslovljenka poziva iz drugega odstavka 71. člena SZ-1. Tožeča stranka bi na predložitev podatkov v skladu s citirano zakonsko določbo morala pozvati upravnika, to je tisto osebo, ki je upravnik v trenutku, ko tretji pozove na predložitev podatkov. Na temeljno razmerje, to je razmerje med etažnimi lastniki, v imenu in na račun katerih je bila dobava kurilnega olja naročena, in tožečo stranko, namreč zamenjava upravnika ne vpliva. Prav zato SZ-1 v 61. členu ureja zamenjavo upravnika in sicer mora upravnik² na dan prenehanja pogodbe o opravljanju upravniških storitev izdelati končno poročilo in sestaviti končni obračun. Sredstva, zbrana na računu, mora upravnik na dan prenehanja pogodbe prenesti na račun, ki ga za večstanovanjsko stavbo vodi na novo izbrani upravnik. Po prenehanju pogodbe o opravljanju upravniških storitev mora upravnik novemu upravniku izročiti vse pogodbe, dovoljenja in druge listine, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjske stavbe, ter obvestiti tiste dobavitelje in izvajalce storitev, ki izvršujejo dobavo oziroma opravljajo storitve za večstanovanjsko stavbo, katere upravnik je bil. Zakon torej predpostavlja, da bo v primeru odpovedi pogodbe o upravljanju podana kontinuiteta med prenehanjem poslov upravljanja enega in začetkom upravljanja drugega upravnika. S prenehanjem pogodbe o upravljanju upravnik izgubi vsa upravičenja iz pogodbe o upravljanju, prenehajo pa tudi njegova zastopniška pooblastila iz pravnih poslov, sklenjenih s tretjimi osebami. Zaradi zamenjave upravnika pogodbe s tretjimi ne prenehajo veljati, spremeni pa se zastopnik etažnih lastnikov (dolžnikov), ki je zaradi specifičnosti ureditve poslov upravljanja tudi operativni zavezanec za plačilo terjatev iz teh poslov. Če je tako, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi zahtevek na plačilo 970,00 EUR, ker naj toženka ne bi na pravilen način posredovala podatkov o neplačnikih.

8Tožeča stranka pa je zahtevek uveljavljala tudi na odškodninski podlagi³ iz razloga, ker pravni prednik toženke ni ravnal v skladu s prvim odstavkom 71. člena SZ-1. Upravnik mora namreč brez odlašanja izpolniti zapadle denarne obveznosti tretjim osebam iz pogodb glede upravljanja večstanovanjske stavbe, glede na prejeta plačila od vsakega posameznega etažnega lastnika. Tožeča stranka je trdila, da so ostali neplačani računi v višini 14.474,82 EUR, po evidencah pravnega prednika toženke etažni lastniki dolgujejo le 2.746,57 EUR. Povedano po mnenju tožeče stranke kaže na to, da je pravni prednik toženke razliko v nasprotju s prvim odstavkom 71. člena SZ-1 očitno obdržal zase⁴. Toženka je takim navedbam nasprotovala in trdila, da njen pravni prednik ni ničesar prenakazoval z računov, na katerih so se zbirala plačila etažnih lastnikov (razen plačil za svoje delo), v dokaz svojim trditvam je predložila dokazila (izpiske bančnih računov, iz katerih dejansko niso razvidna nobena prenakazila). V tej procesni situaciji se je dokazno breme spet prevalilo na tožečo stranko, ki ni predlagala nobenega dokaza, s katerim bi dokazovala, da so etažni lastniki razliko sploh plačali in da je pravni prednik toženke denar usmeril drugam. Pritožbeno sodišče zato soglaša z obrazloženim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da bi D. G. nakazana sredstva etažnih lastnikov zadržal zase. Ker ni izkazala protipravnega ravnanja, niso izpolnjene predpostavke za nastanek odškodninske obveznosti zapustnika. Z vidika pravil o neupravičeni obogatitvi pa to pomeni, da tožeča stranka ni izkazala, da je bil pravni prednik toženke obogaten. Ob takih zaključkih pa vprašanje izkazanosti višine škode (oziroma višine obogatitve) ni več relevantno za odločitev in se pritožbenemu sodišču ni treba opredeliti do pritožbenih očitkov glede tega. Ker na podlagi vsega povedanega zahtevek ni utemeljen na nobeni od dejanskih in pravnih podlag, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

9Utemeljeno pa pritožba izpodbija odločitev o pravdnih stroških. Tožena stranka ni upravičena do nagrade za konferenco s stranko (trikrat), saj brez „konference“ s stranko ni mogoča sestava kvalitetnega odgovora na tožbo in pripravljalnih vlog, zato je ta postavka po naravi stvari že vključena v nagrado za sestavo vlog. Previsoko pa je bila odmerjena nagrada za pripravljalni narok. Le-ta ni bil združen s prvim narokom za glavno obravnavo, na njem so se obravnavala procesna vprašanja, zato je tožena stranka upravičena do nagrade v višini 125 točk. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi glede stroškov ugodilo in odločitev spremenilo, tako da mora tožeča stranka toženi povrniti 1.992,33 EUR pravdnih stroškov namesto z izpodbijano sodbo prisojenih 2.374,10 EUR.

10Tožeča stranka s pritožbo v odločilnem delu ni uspela (154. člen ZPP), tožena pa z odgovorom na pritožbo glede na vsebino izpodbijane sodbe, pritožbe in te sodbe v ničemer ni prispevala k odločitvi o pritožbi in ne gre za potreben strošek postopka v smislu 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

¹ Po svoji naravi gre za odškodninski zahtevek.
² V predmetni zadevi je to toženka kot dedinja upravnika.
³ Toženka pa kot dedinja odgovarja za zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja.
⁴ Na istih trditvah temelji tudi zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve.