VSRS Sodba I Up 202/2019

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča RS I U 822/2019-44 z dne 9. 9. 2019 spremeni tako, da se tožba zavrne.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-207/2015/17 (1312-10) z dne 28. 11. 2016, s katero je zavrnilo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

2Iz obrazložitve sodbe izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca,¹ kar je kot pravilno potrdilo Vrhovno sodišče v sklepu I Up 13/2019 z dne 24. 4. 2019. Tudi glede subsidiarne oblike zaščite je ugotovilo, da tožnik ni izkazal okoliščin iz prve in druge alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), to je, da bi mu ob vrnitvi v izvorni kraj v Afganistanu (v provinco Daykundi) grozila usmrtitev ali smrtna kazen ali mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen. Ker pa bi bil tožnik vrnjen v izvorno državo v Kabul in ne v domačo provinco, je sodišče presojalo tudi varnost poti do tožnikovega izvornega kraja, saj se toženka s tem v izpodbijani odločbi ni ukvarjala. Ugotovilo je, da sta za dostop do pritožnikove province Daykundi primerni pot skozi provinci Wardak in Bamyan ali pot skozi provinci Parwan in Bamyan. Vendar sta predela Wardaka in Parwana nevarna do te mere, da za tožnikova obstaja realno tveganje nastanka resne škode v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-1, saj toženka ni izkazala trditve, da bi se tožnik omenjenima provincama lahko izognil s potovanjem z letalom. Po presoji sodišča je zato tožnikovo prošnjo mogoče zavrniti le, če je v skladu s kriteriji iz 29. člena ZMZ-1 možna tožnikova notranja razselitev v Kabul. Do tega pa se bo morala toženka opredeliti v ponovljenem postopku.

3Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo. Nasprotuje ugotovitvi sodišča glede tveganja nastanka resne škode in navaja, da ker je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje v zvezi z navedeno potjo v tožnikovo izvorno provinco, se ne more sklicevati na nedokazanost okoliščine na strani pritožnice, ampak bi moralo na podlagi informacij samo ugotoviti pravilno dejansko stanje. Če bi tako ravnalo, bi opazilo, da se v poročilu EASO (z naslovom Afganistan, varnostne razmere, poročilo s podatki o izvorni državi), nahajata informaciji, da so leti med Kabulom in provinco Daykundi od januarja 2018 prekinjeni, vendar pa naj bi od leta 2019 spet obratovali. Glede na taki nasprotujoči trditvi bi moralo sodišče to informacijo preučiti s pomočjo drugih virov, konkretno z vpogledom na spletno stran letalske družbe Kam Air, ki te lete izvaja. Ko gre za presojo informacij o izvorni državi in če sodišče samo ugotavlja dejansko stanje, svojih ugotovitev torej ne more opreti le na to, kaj je dokazala stranka z informacijami, ampak mora ugotoviti resnično stanje, ki iz informacij izhaja, tako kot mora to storiti toženka, ko odloča v postopkih mednarodne zaščite. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno, naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4Tožnik v odgovoru na pritožbo opozarja na spremenljivost varnostne situacije glede možnosti izvajanja letov iz Kabula v Bamyan, zato ni mogoče z gotovostjo vedeti, ali bo ta linija še obstajala ali ne. Poudarja, da je več kot polovico svojega življenja (17 let) preživel zunaj Afganistana, v katerem je bival le do svojega 12. leta. V svoji provinci nima več nikogar, ki bi ga sprejel. Predlaga zavrnitev pritožbe.

5Pritožba je utemeljena.

6Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je v tej zadevi že odločalo in v sklepu I Up 13/2019 z dne 24. 4. 2019 navedlo, da ugotovitev prvostopenjskega sodišča o možnosti letalskega prevoza na relaciji med Kabulom in provinco Bamyan temelji le na trditvi toženke, ne da bi bil pojasnjen vir (dokaz) zanjo. Zato je pritrdilo očitku takratnega pritožnika (to je tožnika), da ta okoliščina ni z ničemer utemeljena, kar je bil razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje I U 1838/2016-28 z dne 19. 10. 2018. Kot pravilno pa je potrdilo razloge za odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku ne gre status begunca (7. do 15. točka omenjenega sklepa). Tako je sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku in ob nespremenjenih okoliščinah v izpodbijani sodbi le ponovilo razloge glede neizpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito s statusom begunca in podalo enako obrazložitev kot v prvi sodbi, s čimer je zavrnilo tožnikovo tožbo glede odločitve toženke o zavrnitvi statusa begunca.

7Tega ne morejo spremeniti tožnikove navedbe v odgovoru na pritožbo, kjer navaja, da že 17 let živi zunaj Afganistana, da je prevzel evropske navade, da ne pozna nenapisana pravila obnašanja in navade v Afganistanu, da ni veren in da razmišlja drugače od ljudi v njegovi provinci. O tem se je Vrhovno sodišče že opredelilo v sklepu I Up 13/2019, ko je pritrdilo ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da preganjanje zaradi prevzema zahodnih vrednot ne grozi vsakemu Afganistancu, ki se vrne iz zahodnih držav. Na to ne morejo vplivati niti ponovljene navedbe v odgovoru na pritožbo, kjer poudarja, da ga bo ta njegova drugačnost in povezanost z zahodom napravila ranljivega, ker ne bo del nobene skupine, tako da bo lahko tarča ljudi, ki se mu želijo maščevati. S temi navedbami dejansko potrjuje samo to, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje tudi v izpodbijani sodbi, in sicer da zahodnjaštvo oziroma prevzem drugačnih navad ne bo razlog za tožnikovo preganjanje. Tožnik namreč s svojimi navedbami omenjeno izpostavlja kot okoliščino, ki naj bi ga napravila bolj ranljivega za krvno maščevanje (bolj izpostavljenega, lažje dosegljivega dejanjem preganjanja), ki ga je tožnik povezoval z dejavnostmi svojega brata in posledično pripisanemu političnemu prepričanju. Ob ugotovitvi, da mu krvno maščevanje ne grozi, pa je tudi zatrjevani učinek prevzema zahodnih vrednot za odločanje o mednarodni zaščiti nebistven.

8Da je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na krvno maščevanje, ki naj bi mu grozilo, je potrdilo Vrhovno sodišče v sklepu I Up 13/2019, ko je presodilo, da mu ne grozi krvno maščevanje s strani svojcev ljudi, ki jih je ubil njegov brat pred 20 in več leti, ko se je kot eden od poveljnikov stranke Hezb-e Wahdat boril proti Talibanom. V sklepu je poudarilo (9. točka obrazložitve), da krvnega maščevanja zaradi bratovega poveljevanja oboroženi enoti ne izkazujejo informacije o izvorni državi, iz katerih med drugim tudi izhaja, da je krvno maščevanje povezano s častjo žensk, da je značilno za območja, kjer ima država šibek nadzor, kar provinca Daykundi ni, ter da umori v zvezi s političnimi spori oziroma boji ne opravičujejo krvnega maščevanja in ne pomenijo kolektivne odgovornosti sorodstva.

9Vrhovno sodišče je ob prejšnjem odločanju zavrnilo tudi možnost preganjanja zaradi tožniku pripisanega političnega prepričanja (kot družinskemu članu osebe, povezane z vlado - glede na to, da se je njegov brat boril proti Talibanom in da je stranka Hezb-e Wahdat povezana s sedanjo vlado), saj iz informacij o izvorni državi ni razvidna ogroženost nekdanjih poveljnikov ali članov navedene stranke in njihovih družinskih članov (12. in 13. točka obrazložitve sklepa I Up 13/2019). Prav tako se je strinjalo, da v tožnikovi izvorni provinci Daykundi ni nevarnosti preganjanja zaradi tožnikove veroizpovedi (šiit) in njegove pripadnosti etnični skupini Hazarov, saj iz informacij o izvorni državi, s katerimi je razpolagalo sodišče prve stopnje, izhaja, da je omenjena provinca med najbolj varnimi in najmanj obremenjenimi s prisotnostjo talibanov ali vojaških skupin ISKP, poleg tega je v tožnikovem okraju Miramor 100% prebivalstva Hazarov, v sami provinci Daykundi pa je njihov delež 86%. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zavrnilo tožnikovo pavšalno sklicevanje na poročilo organizacije UK Home Office, da se Hazari, ki so povezani z vlado, ali za katere se to šteje (kar tožnik po prej navedenem ni taka oseba) soočajo z velikim tveganjem, da bi bili tarča protivladnih organizacij (14. in 15. točka obrazložitve navedenega sklepa).

10Kot izhaja iz izpodbijane sodbe (28. točka obrazložitve) je tožnik v ponovljenem postopku 5. 5. 2019 sicer predložil dodatne informacije o izvorni državi, ki naj bi kazale na povečanje nasilja s strani Talibanov in ekstremistične skupine ISKP nad Hazari oziroma šiiti, vendar se ne nanašajo na tožnikovo domačo provinco Daykundi. Iz informacij, ki so povezane z omenjenim predelom Afganistana, pa tudi ni razvidno, da bi bile žrtve prav Hazari oziroma šiiti, saj se poroča le o žrtvah med vojaki in policisti, kar tožnik ni. Poleg tega v teh informacijah ni omenjen tožnikov domači okraj Miramor. Glede na navedeno in ker tožnik tudi v odgovoru na pritožbo izpostavlja le predhodno zavrnjeno možnost krvnega maščevanja (ki ga je, kot pojasnjeno, povezoval s preteklim delovanjem (poveljevanjem) svojega brata v oboroženi skupini stranke Hezb-e Wahdat), tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni upravičen do statusa begunca v smislu drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, saj niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi utemeljevale njegov strah pred vrnitvijo v Afganistan.

11Glede tožnikove upravičenosti do subsidiarne zaščite je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 13/2019 (17. točka obrazložitve) kot pravilne že potrdilo ugotovitve o varnosti v provinci Daykundi (v povezavi s presojo izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito iz razloga po tretji alineji 28. člena ZMZ-1). Pritrdilo je ugotovitvam sodišča prve stopnje, da dostopne informacije kažejo, da je v navedeni provinci stopnja samovoljnega nasilja tako nizka, da na splošno za civiliste tam ni resne in individualne grožnje, z izjemo južnega dela, ki pa ni predel pritožnikovega domačega okraja Miramor. Zaradi splošnosti poročila iz avgusta 2018, ki ga je predložil tožnik, ko ni bilo jasno, v katerem delu province Daykundi so potekali spopadi in kolikšno je bilo število civilnih žrtev, je zavrnilo tudi njegovo sklepanje, da bi bilo že na podlagi tega mogoče utemeljiti, da je stopnja samovoljnega nasilja tako vsesplošna in obsegajoča celotno provinco Daykundi, da bi bil tožnik tudi v svojem okraju verjetno izpostavljen nevarnosti resne škode. Upravno sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo nespremenjeno stanje (36. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), saj se je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 5. 5. 2019 skliceval le na informacije, ki se nanašajo na Afganistan kot celoto oziroma na druge province in ne Daykundi, informacije glede slednje pa, kot navedeno, poročajo le o žrtvah med vojaki in policisti, pri čemer tožnikov domači okraj Miramor ni omenjen.

12Kot obrazloženo, je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 13/2019 tožnikovi pritožbi ugodilo zaradi nejasnih razlogov tedaj izpodbijane sodbe glede obstoja utemeljenega tveganja, da bi lahko tožnik utrpel resno škodo v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-1 ob vračanju v varni (izvorni) predel Afganistana, to je na poti od Kabula do province Daykundi. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo (enako kot v prvem upravnem sporu), da je kopenska pot v delu, ki bi do varne province Bamyan (od tam pa v Daykundi) potekal preko province Wardak ali province Parwan, nevarna. Tega pritožnica ne izpodbija, meni pa, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede možnosti, da se tožnik ogne nevarnima predeloma kopenske poti z letom iz Kabula v provinco Bamyan, kar naj bi izhajalo iz poročila EASO in spletne strani letalskega prevoznika Kam Air.

13Tožnik je v odgovoru na pritožbo navedel, da dejstvo, da letalska linija Kabul-Bamyan v času vložitve tožbe ni delovala, sedaj pa spet deluje, kaže na hitro spremenljivost situacije. Iz tega izhaja njegovo strinjanje s trditvijo o delovanju letalske povezave preko nevarnega dela kopenske poti do tožnikove varne province, s tem pa tudi možnosti svoje vrnitve iz Kabula v izvorno provinco na način, ki ga ne bo izpostavljal resni in individualni grožnji za življenje ali osebnost. Ker torej (prvdejstvo o izvajanju letov med strankama ni sporno, lahko Vrhovno sodišče le pritrdi pritožbenemu očitku o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ne da bi za to moralo izvesti dokaze na glavni obravnavi (prvi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

14S tem pa je odpadla tudi okoliščina, na kateri je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi utemeljilo tveganje za nastanek resne škode v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ-1, ki bi ga pomenilo tožnikovo potovanje v varno izvorno provinco preko provinc Wardak in Parwan. Okoliščina, ki jo izpostavlja tožnik v odgovoru na pritožbo, da zaradi problematične varnostne situacije v Kabulu ni mogoče z gotovostjo vedeti, ali bo omenjena letalska linija še obstajala ali ne, glede na dejansko stanje v času odločanja ni relevantno, niti tožnik tega v tem smislu obrazloženo ne zatrjuje. Prav tako iz njegovih navedb v odgovoru ne izhaja, kakšen pomen naj bi za priznanje mednarodne zaščite imela okoliščina nižjih varnostnih standardov letalskega prometa v Afganistanu v primerjavi z letalskim prometom v Evropski uniji. Zato Vrhovno sodišče le dodaja, da splošne pomanjkljivosti izvajanja prevozov v izvorni državi, ki so jih deležni vsi uporabniki teh storitev, in možnost nastanka škode zaradi teh pomanjkljivosti ne more biti podlaga za priznanje subsidiarne zaščite, saj ne gre za namerno diskriminatorno obravnavo prav določenih skupin letalskih potnikov, med katere bi sodil tudi tožnik. To izhaja iz 35. uvodne izjave Direktive 2011/95/EU,² v kateri je navedeno, da nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo.

15Ker se torej tožnik lahko vrne v izvorni kraj, pa tudi ni več bistveno, ali obstoji možnost njegove notranje razselitve v Kabul v smislu 29. člena ZMZ-1 (notranja zaščita v varnem delu izvorne države). S tem je odpadel razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi tožbi, odpravilo izpodbijano odločbo z dne 28. 11. 2016 ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem naj ugotovi okoliščine v zvezi z razumnostjo tožnikove nastanitve v Kabulu. V tem pogledu so za odločitev nepomembne tožnikove tožbene in kasnejše navedbe (med drugim v vlogi z dne 20. 6. 2019), da Kabul zanj ni varna izbira.

16Tožnik v odgovoru na pritožbo še trdi, da v svoji provinci nima nobenega sorodnika, ki bi ga sprejel, vendar na tem ne izpelje nobenega pravno pomembnega sklepa za odločitev. Do te trditve se zato ni mogoče opredeliti.

17Vrhovno sodišče tako sklepno ugotavlja: da je sodišče prve stopnje presojalo tožnikovo upravičenost do mednarodne zaščite na podlagi opravljene glavne obravnave in na podlagi posodobljenih informacij, ki sta jih stranki vložili po vložitvi tožbe in do izdaje izpodbijane sodbe; da ta presoja, ki jo je kot pravilno potrdilo Vrhovno sodišče v sklepu I Up 13/2019 in v tej sodbi, ni ugotovila, da bi bil tožnik glede na svoje osebne okoliščine, ki jih je navajal, lahko izpostavljen preganjanju ali resni škodi, in zato tudi njegov strah zaradi teh dejanj ni utemeljen; da presoja sodišč o zavrnitvi mednarodne zaščite ne temelji na okoliščini, da tožnik ni verodostojen ali da ni izkazal, da se je brat boril proti Talibanom, čemur je oporekal v tožbi; da odločitev tudi ne temelji na okoliščini, da ni vložil prošnje takoj, ko je bil v stiku s slovenskimi varnostnimi organi, ki ji je prav tako nasprotoval v tožbi. Glede na navedeno in ker je Vrhovno sodišče ob reševanju te pritožbe kot nesporno med strankama ugotovilo še možnost uporabe letalske poti iz Kabula v Bamyan, je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo (prvi odstavek 80. člena v zvezi s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1).

¹ Tožnik je navedeni status uveljavljal zaradi strahu pred preganjanjem zaradi krvnega maščevanja v povezavi s pripisanim političnim prepričanjem, zaradi pripadnosti določeni veroizpovedi (šiit) in etnični skupini Hazarov ter zaradi „zahodnjaštva“.
² Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev).