VSL Sodba II Cp 1166/2019

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki poleg v I. točki dosojenega zneska plačati še 7.800 EUR (skupaj torej 13.200 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 dalje in zakonske zamudne obresti od glavnice 5.400 EUR od 16. 6. 2017 dalje ter v III. točki izreka tako, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh plačati 1.792,85 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II. Dodatno prisojeno odškodnino 7.800 EUR mora tožena stranka plačati v petih enakih obrokih po 1.560 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; prvih 1.560 EUR v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe; drugih 1.560 v roku enega leta po zapadlosti prvega obroka, tretjih 1.560 EUR v roku enega leta po zapadlosti prejšnjega obroka, četrtih 1.560 EUR v roku enega leta po zapadlosti prejšnjega obroka in zadnjih 1.560 EUR v roku enega leta po zapadlosti prejšnjega obroka.

III. Dodatno prisojene zakonske zamudne obresti od prvega obroka odškodnine, ki je zapadel v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje, mora tožena stranka plačati v 30 dneh od prejema te sodbe; obresti od preostalih obrokov, določenih v drugem odstavku I. točke izreka izpodbijane sodbe, pa je tožena stranka dolžna plačati ob zapadlosti vsakega posameznega obroka.

IV. Tožena stranka mora v 15 dneh povrniti 183 EUR stroškov pritožbenega postopka tožnika v korist proračuna Republike Slovenije na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani št. ..., s sklicem ... (koda namena: GOVT, namen: vračilo po odločbi Bpp 666/2019), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora tožniku v petih obrokih plačati 5.400 EUR, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega obroka (I. točka izreka)¹, zavrnilo višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek (II. točka izreka) in odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2Zoper takšno sodbo se pravočasno iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga razveljavitev sodbe. Izpodbija odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. Zaključkom, da sodišče tožnikovim trditvam v nekaterih delih ni sledilo, očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), nato pa te ugotovitve tudi vsebinsko izpodbija. S sklicevanjem na primere iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izpodbija odmero odškodnine.

3Tožena stranka v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Izpodbijana sodba vsebuje jasne in zadostne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo, tako da je njen preizkus mogoč. Na to kaže tudi sama pritožba, ki razloge sodišča vsebinsko izpodbija. Očitana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

O pravni podlagi zahtevka

6Tožnik zahteva plačilo odškodnine po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), ker meni, da pavšalno odmerjena odškodnina v upravnem postopku (6.600 EUR) ne pokrije celotne nastale škode (11. člen ZPŠOIRSP).

Obseg škode

7O obsegu škode, ki jo je prestajal tožnik zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je sodišče prve stopnje (neizpodbijano) ugotovilo naslednje: od izbrisa tožnika iz registra stalnega prebivalstva do ureditve njegovega položaja s pridobitvijo dovoljenja za stalno prebivanje v RS je preteklo skoraj 133 mesecev, torej 11 let; od 4. 11. 1992, ko je tožniku prenehalo delovno razmerje, do 12. 7. 1995, ko je ustanovil Z., s. p., ni bil vključen v obvezno zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje; ni mu bila dana možnost, da bi, kot vsak drug tujec, pridobil dovoljenje za stalno prebivanje, čeprav je več let pred tem živel v Sloveniji in tu imel ženo ter otroka in bil zaposlen; skoraj ves čas pa je imel urejeno (le) začasno prebivanje, dovoljenja so veljala po pol leta, vsakokrat je moral vložiti prošnjo, plačati takso, čakanje, ali bo prošnji ugodeno ali ne, je bilo mukotrpno; v novembru 1999 je bil zoper njega zaradi pomote uslužbenke upravne enote sprožen postopek zaradi prekrška, ker naj ne bi zapustil države v roku, za katerega mu je bilo prebivanje dovoljeno, tožnik je v priporu preživel noč, bilo ga je sram, ko so ga z vklenjenimi rokami peljali k sodniku za prekrške; dogodek, kot je bil ta, bi vsakemu normalnemu človeku porušil zaupanje v sistem dovoljenj za začasno bivanje, posebej pa tožniku - izgon bi zanj pomenil, da bi bil odtrgan od družine; tožnik se je bal vsakič, ko se je vračal v Slovenijo, da mu vstop ne bo dovoljen²; bil je prizadet, ker je moral biti avto napisan na ženo in mu je morala žena pisati garantna pisma, da je lahko odšel in se vrnil v Slovenijo.

8Ni pa sodišče prve stopnje sledilo trditvam tožnika, da je zaprosil za slovensko državljanstvo, da je zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva izgubil službo, da zaradi izbrisa ni mogel iskati in koristiti zdravniške pomoči ter da ni mogel obiskovati širše družine v tujini. Te ugotovitve tožnik v pritožbi izpodbija.

9Pritožbeni očitek, da vsa zdravstvena dokumentacija, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da se je tožnik (kljub izbrisu iz registra stalnega prebivalstva) zdravil pri številnih specialistih, izhaja iz časa po letu 2000, je utemeljen.³ Pritožbeno sodišče je prepričano, da je zaključek sodišča prve stopnje sicer pravilen za čas po 12. 7. 1995, ko je bil tožnik po ustanovitvi s. p. spet vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje, nima pa prav nobenih pomislekov v trditev, da v času, ko tožnik ni bil zdravstveno zavarovan (torej od 26. 2. 1992 do 12. 7. 1995), ni mogel koristiti zdravstvenih storitev tako kot prej oziroma tako kot obvezno zdravstveno zavarovani prebivalci. Da ljudje, ki niso zdravstveno zavarovani, ne morejo brez težav in v enakem obsegu kot zavarovani koristiti zdravstvenih storitev, je splošno znano.

10Pravilen pa je dejanski zaključek sodišča prve stopnje o tem, da tožnik ni dokazal, da bi bil v tem istem času brezposeln le zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da mu je delovno razmerje prenehalo, ker je iztekla pogodba za določen čas. Tožnik je le posplošeno navedel, da dela kot tuj državljan ni dobil, ni trdil, da je bil pred tem pretežni del časa zaposlen.⁴ Glede na dotedanjo dinamiko njegovih zaposlitev ni videti, da bi izbris bistveno vplival na tožnikovo zmožnost pridobiti zaposlitev.

11Kako naj bi vprašanje, ali je tožnik zaprosil za državljanstvo ali ne, vplivalo na višino odškodnine, pritožbeno sodišče iz pritožbe in tožbenih trditev ne razbere. Pravilnost ugotovitve o tem za odločitev o tožbenem zahtevku torej ni pravno pomembna, zaradi česar se višje sodišče z njo ni ukvarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Višina odškodnine

12Upoštevaje ugotovitve sodišča prve stopnje o trajanju izbrisa in obsegu nevšečnosti, ki jih je to povzročilo tožniku (opisanih v 7. točki obrazložitve zgoraj), ter ugotovitev višjega sodišča v 9. točki obrazložitve zgoraj, predvsem pa ob upoštevanju načela objektivne pogojenosti odškodnine, je prisojena odškodnina, kot utemeljeno opozarja pritožnik, prenizka. O višini odškodnine za tovrstno škodo je Vrhovno sodišče RS odločalo v zadevah II Ips 130/2016, II Ips 221/2017, II Ips 170/2016, II Ips 255/2016 in II Ips 34/2017. V zadnji je bila za nepremoženjsko prisojena odškodnina 3.400 EUR, pritožbeno sodišče pa opozarja, da višina odškodnine navzgor ni bila preizkušana, saj je tožnik ob upoštevanju (tedaj veljavnih) določb ZPŠOIRSP o maksimalni odškodnini zahteval le 3.400 EUR. V vseh ostalih primerih so bile prisojene enotne odškodnine v višini približno 20 povprečnih plač v času sojenja, presojano je bilo, ali je odškodnina previsoka (praviloma pa ne, ali je morda prenizka). Vrhovno sodišče RS je vsakokrat poudarilo, da ni odločilen le čas, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, ampak tudi druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločujejo od preostalih.

13Tožnik v zadevi II Ips 130/2016 statusa ni imel urejenega kar 201 mesec, policija ga je pridržala, zaradi negotovosti je odšel v Srbijo, se po 14 dneh vrnil, pa z družino ni več mogel v svoje stanovanje, v Srbiji je sam plačeval stroške zdravljenja, živel je v negotovosti in strahu glede prihodnosti, imel je težave pri urejanju svojega statusa, res so mu bile izdane vize za prihode in odhode, a niso pokrivale celotnega obdobja izbrisa, kot tuji dopisnik je vendarle imel nekoliko ugodnejše pogoje za potovanje in delo. Vrhovno sodišče je presojalo le, ali je odmerjena odškodnina previsoka, in presodilo, da odškodnina 20.000 EUR (tedaj nekaj več kot 20 povprečnih plač) ni previsoka.

14Tožnik v zadevi II Ips 221/2017 statusa ni imel urejenega skoraj 9 let, ob podaljšanju vozniškega dovoljenja v letu 1996 je uradnica vsem pred očmi razrezala tožnikovo osebno izkaznico; z dvema pričama Slovencema je moral dokazati, da je poročen s svojo ženo; zelo ga je prizadela ocena v odločbi, da je nevaren za varnost države, v resnici pa je sodeloval z organi slovenske države in številnim slovenskim vojakom pomagal, da so se vrnili domov; zaradi strahu, da se ne bi mogel vrniti k družini v Slovenijo, ni mogel obiskati matere, ko se je poškodovala; ni mogel na njen pogreb; ni se mogel zaposliti; ni imel zdravstvenega in socialnega zavarovanja; ni mogel odkupiti stanovanja in ni imel volilne pravice, mučila ga je nespečnost; 1. 6. 2000 je bil nato sprejet v državljanstvo. Vrhovno sodišče je presodilo, da je enotna odškodnina 20.864,63 EUR pravična.

15Tožnik v zadevi II Ips 170/2016 v 186 mesecev trajajočem izbrisu ni mogel pridobiti veljavnih osebnih dokumentov in potovati, ni se mogel svobodno gibati, pretežni del časa ni mogel legalno opravljati dela. Vrhovno sodišče je presodilo, da enotna odškodnina 20.000 EUR (tedaj nekaj manj kot 20 povprečnih plač) ne terja znižanja.

16Oškodovanec v zadevi II Ips 255/2016 je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva 131 mesecev, prva leta mu je bila otežena pridobitev dovoljenja za bivanje in tudi državljanstva, zaradi česar se ni mogel svobodno gibati, prestajal je duševne bolečine in strah, v letu 2007 je nazadnje obiskal psihiatra in vse to ga bo spremljalo še naprej. Odškodnina 19.650 EUR oziroma nekaj manj kot 20 povprečnih plač po presoji Vrhovnega sodišča ni bila odmerjena previsoko.

17Po času izbrisa je obravnavana zadeva najbolj primerljiva z zadevo VS RS II Ips 255/2016, v mnogočem tudi z zadevo II Ips 221/2017. Za razliko od oškodovancev v opisanih zadevah je imel tožnik sicer praktično ves čas urejeno začasno bivanje. A po drugi strani mu je odvzem prostosti v letu 1999, kot utemeljeno opozarja sodišče prve stopnje, omajal zaupanje v sistem dovoljenj za začasno bivanje, tako da se v svojem statusu (od leta 1999 dalje) nedvomno ni počutil bolj varno od drugih oškodovancev, izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva. Pritožbeno sodišče sicer verjame, da tožniku potovanje v tujino ni bilo preprečeno (takšna je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje). Po drugi strani pa višje sodišče tudi ne dvomi, da se je tožnik ob tem vsakokrat bal, da mu vstop v Slovenijo ne bo dovoljen, kar bi povzročilo ločitev od žene in hčerke, zaradi česar je hudo trpel⁵. Enotna odškodnina, kakršno uveljavlja tožnik (skupaj z zneskom 6.600 EUR, ki ga je prejel v upravnem postopku, zahteva 19.800 EUR oziroma še 13.200), predstavlja malo manj kot 18 povprečnih plač v času izdaje izpodbijane sodbe. Odškodnina v takšni višini (ki pa bo tožniku glede na določbo 13. člena ZPŠOIRSP izplačana v petih obrokih skozi pet let) upošteva vse posebnosti tožnikovega primera in se ustrezno umešča med doslej prisojene odškodnine za podobno škodo.

O obrestih

18Tožnik utemeljeno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o zakonskih zamudnih obrestih. Določba 13. člena ZPŠOIRSP, ki določa način in roke izplačila denarne odškodnine, ne ureja tudi določitve začetka teka zakonskih zamudnih obresti. V skladu s 1. odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, v tej zadevi torej glede na čas nastanka škode določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 34/2017. Drugačna razlaga bi povzročila nesmiselnost omejitve iz 1. odstavka 12. člena ZPŠOIRSP.

19Zamudne obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od nastanka zamude dalje. Do zamude pride, ko oškodovanec povzročitelja škode opomni na plačilo. Do tega je nedvomno prišlo vsaj z vložitvijo obravnavane tožbe, tako da je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od tedaj, torej od 16. 6. 2017 (kot izhaja iz podatkov spisa), utemeljen.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo

20Višje sodišče je torej na podlagi listin, ki jih je vpogledalo že sodišče prve stopnje⁶, ugotovilo delno drugačno dejansko stanje⁷ (druga alineja 358. člena ZPP). Sicer pa je v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno - sodbo je v zavrnilnem delu spremenilo tako, da mora tožena stranka tožniku plačati še 7.800 EUR (skupaj torej 13.200 EUR), vse pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017. Pri spremembi sodbe je upoštevalo tudi določbo 13. člena ZPŠOIRSP.

Še o stroških

21Tožnik je sprva zahteval 19.800 EUR odškodnine. Zahtevek za plačilo 6.600 EUR je umaknil takoj, ko mu je bila odškodnina priznana v upravnem postopku, s preostalim delom pa je po spremembi sodbe uspel v celoti. V skladu z določbama 158. člena ZPP (njen drugi del) in 1. odstavka 154. člena ZPP mora zato tožena stranka tožniku povrniti pravdne stroške.

22Tožniku pripadajo priglašeni stroški odvetniškega zastopanja: po 600 točk za sestavo tožbe in prve pripravljalne vloge, 450 točk za sestavo druge pripravljalne vloge, 300 točk za sestavo tretje pripravljalne vloge, 600 točk za zastopanje na naroku 15. 1. 2018 in po 300 točk za zastopanje na narokih 12. 3. 2018 ter 21. 2. 2019, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV; skupaj torej 3.906 točk oziroma 1.792,85 EUR.

23Tožena stranka mora povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe (7.800 EUR) znaša vrednost storitve 400 točk. Nagrada za pritožbo po tar. št. 21 Odvetniške tarife torej znaša 500 točk, v skladu s 5. odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu (tožniku je bila za zastopanje odobrena brezplačna pravna pomoč; odločba Bpp 666/2019 s 17. 4. 20119) pa 250 točk. Skupaj z 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV mora torej tožena stranka v korist proračuna povrniti 183 EUR stroškov pritožbenega postopka.

¹ V tem delu je postala sodba pravnomočna.
² Sodišče prve stopnje povzame tožnikovo izpoved, da bi se kar obesil, če ne bi več videl žene in hčerke, gre torej za visoko stopnjo skrbi in duševnega trpljenja.
³ V tem delu se izpodbijana sodba opira predvsem na izvid revmatološke ambulante (priloga A 61) iz katerega izhaja, da se je tožnik zdravil od leta 2000 dalje.
⁴ Pritožbeno sodišče iz njegove delovne knjižice ugotavlja, da je bil od 14. 7. 1980 do 4. 11. 1992 zaposlen manj kot pet let, njegova zaposlitev v D., d. o. o. je trajala od 4. 5. 1992 (torej po izbrisu) do 4. 11. 1992, pred tem pa od 31. 8. 1987 ni bil zaposlen.
⁵ Izpovedal je, da bi se v tem primeru kar obesil.
⁶ V tem delu se izpodbijana sodba opira le na listinske dokaze.
⁷ Kar se tiče tožnikovih možnosti zdravljenja v času, ko ni bil zdravstveno zavarovan.