VSL Sklep I Cpg 747/2019

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se prošnja tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse z dne 21. 1. 2019 zavrže.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožila prvo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi v celoti ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o predlogu prvo tožene stranke, ki ga je podala dne 21. 1. 2019 in ga naslovila kot „Predlog za obnovo postopka za oprostitev plačila sodne takse in za odlog plačila sodne takse“. V svojem predlogu je pritožnica podala predlog za obnovo postopka za oprostitev plačila sodnih taks in hkrati za potrebe ponovnega odločanja o oprostitvi plačila sodne takse za revizijo navedbe, ki naj jih sodišče upošteva, ko bo dovolilo obnovo postopka in ponovno odločalo o oprostitvi plačila sodne takse.

5V izreku izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje predlog pritožnice, ki ga je obravnavalo, res ni poimenovalo enako kot pritožnica, vendar je s tem, ko je v izreku naveden točen datum vloge, o kateri je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločalo, jasno in določno navedeno, o katerem predlogu je bilo s sklepom odločeno in da je sodišče prve stopnje ta predlog zavrglo. Razlogi za odločitev so nato navedeni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi opredelilo do predloga za obnovo in po presoji pritožbenega sodišča navedlo dovolj jasne in nazorne razloge, da je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Prav tako so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so razumljivi. Tudi izrek odločbe ni nerazumljiv, saj je določno opredeljeno, da se odloča o predlogu (prvo) tožene stranke z dne 21. 1. 2019. Da bi se v spisu nahajal še kakšen drug predlog s tega dne, ki bi lahko pomenil, da ni jasno o kateri vlogi je sodišče z izpodbijanim sklepom odločilo, iz spisa ne izhaja. Poleg tega je predlog s katerim je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom, tudi edini predlog v spisu, v katerem se zahteva obnova postopka in ponovno odločanje o oprostitvi sodne takse in tak predlog je podala le prvo tožene stranke. Pritožbeno sodišče zato v pritožbi zatrjevanih absolutno bistvenih kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni našlo, zato pritožba iz tega razloga ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga v delu, v katerem se ta nanaša na obnovo postopka, pravilna.

7Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 12. 10. 2018, ki je postal pravnomočen dne 2. 11. 2018, zavrnilo predlog prvo tožene stranke za oprostitev in odlog plačila sodne takse za revizijo (sodna taksa je bila določena v višini 6.525,00 EUR), ugodilo pa je njenemu predlogu za obročno plačilo in odločilo, da je dolžna sodno takso za revizijo plačati v 12 mesečnih obrokih, in sicer tako, da prvi obrok v višini 475,00 EUR zapade v plačilo 5. 11. 2018, vsak naslednji v višini 550,00 EUR pa vsakega 5. v mesecu. Prvo tožena stranka je plačala le prvi obrok po sklepu z dne 12. 10. 2018. Neplačane je ostalo 6.050,00 EUR sodne takse, zato je sodišče prve stopnje v januarju 2019 podalo predlog organu (FURS) za davčno izvršbo zapadle sodne takse. Prvo tožena stranka je zato vložila predlog z dne 21. 1. 2019 in zahtevala obnovo postopka o plačilu sodnih taks in ponovno odločanje o oprostitvi. Kot razlog za obnovo postopka je navedla, da je dne 4. 1. 2019 od banke prejela opomin zaradi nedovoljenega negativnega stanja na osebnem računu in tako ugotovila, da ji je banka ukinila limit zaradi izvršbe (v izvršbi izterjuje svojo judikatno terjatev tožeča stranka iz tega postopka). Prvo tožena stranka navaja, da če bi bila ta dejstva znana oz. bi obstajala v času izdaje sklepa z dne 12. 10. 2018, bi bila lahko oproščena sodne takse, saj prejema le 638,00 EUR plače in bi s tem bili izpolnjeni materialni pogoji za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči. Hkrati še navede, da je prejela tudi opomin pred izvršbo od davčnega organa za plačilo 6.050,00 EUR sodne takse iz tega postopka, kar prvo tožena stranka ne more plačati oz. ne more plačati takoj, saj gre za popolnoma nedosegljivo in nemogočo obveznost.

8Pritožnica je obnovo postopka torej predlagala na podlagi dejstev, ki so nastopila po odločitvi sodišča prve stopnje o oprostitvi sodne takse z dne 12. 10. 2018, saj gre za zatrjevanje dejstev, ki so nastopila po 4. 1. 2019.

9Iz 10. točke prvega odstavka 394. člena ZPP izhaja, da se lahko postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnosti uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Zaradi teh okoliščin se sme obnovo dovoliti samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo (drugi odstavek 395. člena ZPP). Vse to pa pomeni, da so nova dejstva in novi dokazi lahko vsebina obnovitvenega predloga le, če so ta dejstva oziroma če so ti dokazi obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek¹.

10Glede na navedeno se izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo zakaj obnova postopka ni mogoča in da ni ugotavljalo obstoja pogojev iz 394. členu ZPP. V zadnjem odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč jasno navedeno, da ni podanih razlogov za obnovo postopka iz 10. točke prvega odstavka 394. člena ZPP, ker predlagateljica navaja razloge, ki so nastali po končanem postopku odločanja o oprostitvi in zato sklicevanje na 10. točko prvega odstavka 394. člena ZPP ne bi prišla v poštev, saj dokazi v času odločanja še niso obstajali. Gre torej za situacijo, ko je predlog za obnovo že na tej podlagi nedovoljen. Nedovoljen predlog za obnovo pa sodišče s sklepom zavrže brez naroka (prvi odstavek 398. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu se tako pokaže za dovolj obrazloženo in tudi pravilno.

11Prvo tožena stranka v pritožbi sicer trdi, da ji nastop novih dejstev ob izdaji odločbe 12. 10. 2018 ni bil znan, kar pa je seveda povsem logično, saj dejstva, ki še niso niti obstajala, ji tudi niso mogla biti znana. Prav zato pa se za obnovo postopka iz razloga po 10. točki prvega odstavka 394. člena ZPP zahteva, da tako dejstva kot dokazi, na katere se nanaša tak predlog za obnovo, obstojijo že v času odločanja v predhodnem postopku, v konkretnem primeru torej vsaj do dne 12. 10. 2018.

12Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ponovno odločanje o oprostitvi, odlogu oz. obročnem plačilu sodne takse za revizijo zaradi pravnomočnosti odločitve ni več mogoča, zaradi česar je sledilo zavrženje takega predloga.

13V skladu s 158. členom Ustave Republike Slovenije je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Noben zakon pa ne določa, da bi se lahko v postopkih za plačilo sodnih taks zaradi okoliščin, nastalih po izdaji sodne odločbe, ki bi poslabšale premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje taksnega zavezanca, zahtevala sprememba pravnomočne odločitve. Zato vsebine sklepa o obročnem plačilu taksne obveznosti prvo tožene stranke z dne 12. 10. 2018, ne glede na navedbe pritožnice, ni več mogoče presojati².

14Prav tako se pritožba neutemeljeno sklicuje na četrti odstavek 13. člena Zakona o sodnih taksah - ZST-1, ko nasprotuje odločitvi sodišča, da po pravnomočnosti sklepa o taksni oprostitvi, odlogu oz. obročnem plačilu, ni več mogoče ponovno odločati. Iz zakonske določbe četrtega odstavka 13. člena ZST-1, na katero se sklicuje pritožnica, izhaja, da sodišče sklep razveljavi, če ugotovi, da stranka zmore takojšnje plačilo sodne takse. Gre torej le za situacijo, ko bi se naknadno izkazalo, da stranka, ki je dolžna plačati sodno takso, kljub že sprejeti odločitvi sodišča o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodne takse, lahko plača sodno kasto, zato se ji tako plačilo naknadno naloži. Oprostitev, odlog in obročno plačilo sodne takse je izjema od načela, da se v postopkih pred sodišči plačujejo sodne takse. Kot vse izjeme, je zato tudi ta institut potrebno obravnavati restriktivno. Zato določbe četrtega odstavka 13. člena ZST-1 ni mogoče razlagati po nasprotni analogiji (argumentum a contrario), torej tako, da bi sodišče sklep o zavrnitvi predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo razveljavilo tudi v primeru, ko se kasneje ugotovi, da stranka sodne takse ne zmore plačati. Taka razlaga bi bila v nasprotju z namenom zakona.

15Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo prvo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

¹ prim. L. Ude, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 593
² prim. sklep VSL I Cpg 915/2017 z dne 8. 12. 2017,