VSRS Sodba I Ips 52541/2017

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 1.000,00 EUR.

A.

1Okrožno sodišče v Celju je s sodbo IX K 52541/2017 z dne 12. 4. 2018 obsojenega E. T. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po drugem in prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu na podlagi drugega odstavka iste zakonske določbe izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora. Oškodovanko Š. B. je s premoženjskopravnim zahtevkom na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) napotilo na pravdo. Obsojencu je po prvem odstavku 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 2.072,08 EUR, potrebne izdatke oškodovanke ter nagrado in potrebne izdatki njenega pooblaščenca.

2Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 52541/2017 z dne 20. 11. 2018 pritožbo obsojenčevega takratnega zagovornika M. A., odvetnika v Rogaški Slatini zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

3Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obsojenčeva zagovornica B. Z., ki v uvodu ni opredelila izpodbojnih razlogov. Bistvo zahteve je v tem, da sodiščema očita, da sta ravnali v nasprotju z domnevo nedolžnosti in 27. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) ter 3. členom ZKP. Ugotovljeno dejansko stanje po zagovorničinem videnju temelji le na izpovedbi oškodovanke, prič J. P., A. P., Z. P., ki pa so povedale samo tisto, kar jim je kot neposredni dokazni vir povedala oškodovanka. Vložnica izpostavlja, da ni mogoče prezreti, da je v času, ko je po ugotovitvah v pravnomočni sodbi kaznivo dejanje storil obsojeni E. T., takšno kaznivo dejanje zoper oškodovanko storil tudi A. K., ki je kaznivo dejanje priznal in bil zanj obsojen. Zato ni mogoče izključiti, da je prilagoditvena osebnostna motnja, ki se je pri oškodovanki v posebno intenzivni obliki pokazala v letu 2013, posledica ravnanja K. ter da to še nikakor ne pomeni, da je kaznivo dejanje storil tudi obsojenec. Opozarja tudi, da je oškodovanka svojo izpovedbo spreminjala glede tega, ali je med spolnim dejanjem prišlo do penetracije. Tudi zaradi tega bi moralo biti sodišče še toliko bolj pozorno pri presoji dokazov, ki jih je po mnenju zagovornice ocenjevalo pristransko in v obsojenčev škodo. V zahtevi tudi navaja, da je sodišče v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič N. P., A. B., Š. P., T. R., A. R., F. V., M. B. in A. G., ki bi vedele povedati o tem, kakšen je bil odnos med obsojencem in oškodovanko v daljšem časovnem obdobju po dejanju. Izpovedbe teh prič o navedenih okoliščinah, ki med obsojencem in oškodovanko niso zaznale nobenih nenavadnosti, bi bile po mnenju obrambe pomembne, ker bi bilo treba z njihovo vsebino nato seznaniti tudi oba izvedenca psihiatrične stroke dr. Marka Kravosa in prof. dr. Martino Žmuc Tomori, ki bi nato podala mnenje tudi ob upoštevanju teh okoliščin. Z zavrnitvijo teh dokazov je bila obsojencu kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave RS in 5. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi (očitno mišljeno zahtevi za varstvo zakonitosti) ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne (sodišču prve stopnje) v novo sojenje. Glede na to, da je obsojenec že nastopil prestajanje kazni je predlagala, da se izvršitev pravnomočne sodbe prekine.

4Vrhovni državni tožilec Jože Kozina v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da ta ni utemeljena. Izpostavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje razumno pojasnili, zakaj je izvedba predlaganih dokazov z vidika ugotavljanja dejstev, pomembnih za zakonito presojo v tej zadevi, nepotrebna. Glede ostalih vložničinih navedb pa ocenjuje, da po vsebini ne presegajo razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčeve zagovornice za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

5Odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je v roku, v katerem je mogoče pravočasno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti izjavila obsojenčeva zagovornica. V izjavi navaja, da mora sodišče dokazni predlog sprejeti ali poskrbeti, da bo dejansko stanje razjasnjeno, kakor hitro se izkaže, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo. Izvedenca nista bila vprašana o tem, ali jima je bil znan odnos obsojenca in oškodovanke po dejanju, za katerega je bil obsojen, tako da bi bilo treba po zaslišanju predlaganih prič z zaslišanjem obeh izvedencev razjasniti, ali te nove okoliščine vplivajo na njuno oceno o preteklih odnosih in dogajanjih med obsojencem in oškodovanko. To pa še posebej spričo tega, ker je bila oškodovanka v istem časovnem obdobju žrtev spolnega napada drugega storilca, izvedenca pa v svojih mnenjih nista izključila možnosti, da je oškodovankino posttravmatsko doživljanje povezano le z enim storilcem. Sicer pa vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

B.

6Obsojenčeva zagovornica z navedbami, da je sodišče nekritično sledilo izpovedbi oškodovanke kot neposredne priče in samo na njeno izpovedbo oprlo ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer so priče J. P., A. P. in Z. P. kot derivirane priče povedale samo tisto, kar so izvedele od oškodovanke, da oškodovankinih travm, glede na to, da jo je dokazano spolno zlorabil A. K., nikakor ni mogoče povezovati z obsojenčevim ravnanjem, z drugačnim dokaznim vrednotenjem obeh izvedenskih mnenj psihiatrične stroke ter s trditvijo, da je sprejeta odločitev krši domnevo nedolžnosti, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, ampak izraža zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. S tem pa uveljavlja razlog, iz katerega po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

7Edina postopkovna kršitev, ki je v zahtevi v zadostni meri substancirana, se po vsebini nanaša na kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič N. P., A. B., Š. P., A. R., A. R., F. V., M. B. in A. G. Te priče bi po trditvah obrambe vedele povedati o odnosu med obsojencem in oškodovanko po obravnavanem dogodku.

8Po ustaljeni sodni praksi sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če je: a) nadaljevanje dokazovanja zaradi jasnosti zadeve odveč; b) dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano; c) dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, brez pomena za zadevo; d) dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo in e) dokazni predlog dan z namenom zavlačevanja postopka.

9Sodišče prve stopnje je točki 24 sodbe pojasnilo, da je zaslišanje navedenih prič nepotrebno, saj sta o medsebojnih odnosih po dejanju izpovedala ne le oškodovanka in obsojenec, temveč tudi priči K. in M. T. ter J. P. V točki 19 prvostopenjske sodbe je povzelo vsebino oškodovankine izpovedbe, ko je govorila o odnosih z obsojencem, in povedala, da sta se po kaznivem dejanju z obsojencem še družila, bila skupaj na sprehodih s psom na D. gori, v enem primeru pa tudi na smučanju s prijatelji oziroma sosedi, ter da ji je obsojenec kupil tudi smučarsko opremo. Višje sodišče pa je v točki 14 navedlo, da je sodišče prve stopnje sprejelo obsojenčev zagovor, ko je pojasnjeval, da sta se z oškodovanko v času, ko je bila še doma, po očitanih dogodkih v letu 2002 še družila, bila skupaj celo na smučanju, o čemer pričajo tudi fotografije. Iz takšne argumentacije je razvidno, da je sodišče prve stopnje, temu pritrdilo pa tudi drugostopenjsko sodišče, izvedbo teh dokaznih predlogov zavrnilo, ker so dejstva, ki jih je želela dokazovati obramba z zaslišanjem teh prič, ugotovilo predvsem na podlagi navedb obsojenca in oškodovanke, pa tudi njunega strica M. T., ki je sicer zelo redko, enkrat na leto, pomagal njuni družini pri kmečkih opravilih, in v odnosu med obsojencem in oškodovanko ni opazil nobenih posebnosti (točka 14 prvostopenjske sodbe). Šlo je torej za procesni položaj, ko je sodišče štelo, da so dejstva, ki jih je z dokaznimi predlogi želela dokazovati obramba, in je očitno izhajala s stališča, da so ta obsojencu v prid, že dokazana. Dokazna presoja teh dejstev je stvar sodišča in seveda ni nujno, da bi bila skladna z videnjem obrambe in dokaznim ciljem, ki si ga ta s predlaganjem dokaznih predlogov, prizadeva doseči.

10Vrhovno sodišče sprejema presojo sodišča druge stopnje (točka 16 sodbe), da je zavrnitev navedenih dokaznih predlogov glede na predmet dokazovanja utemeljena tudi zato, ker jih obramba ni utemeljila s potrebno stopnjo materialnopravne relevantnosti, saj ni ponudila zadostne podlage, iz katere bi izhajala ocena verjetnosti uspeha tako predlaganih dokazov. Sodišči sta na podlagi dokazne presoje izvedenskih mnenj psihiatrične stroke ugotovili, da se je vase in v svoje sposobnosti globoko negotova oškodovanka, ki je odraščala v pogojih vzgojne zanemarjenosti in čustvene prikrajšanosti ter pomanjkanju zaščite, po travmatski izkušnji z obsojencem zaprla vase, stisko potlačevala v svojo osebnost in o tem ni govorila ali komunicirala z drugimi ter da so zato posledice dejanja do izbruha v letu 2013 ostale navzven neopažene, dejstva in da zato dejstva, ki naj bi se z zaslišanjem navedenih prič ugotavljala, niso materialnopravno relevantna. Glede na razmere v katerih je odraščala, se je oškodovanka po mnenju izvedenca dr. Kravosa v strahu pred šikaniranjem, zaničevanjem ali obsodbami izjemno dolgo sama borila s svojimi simptomi, občutki krivde in zaznamovanosti. Izhajajoč iz dokazne ocene obeh izvedenskih mnenj psihiatrične stroke v pravnomočni izpodbijani sodbi, Vrhovno sodišče zaključuje, da sta obe sodišči razumno utemeljili zavrnitev v zahtevi navedenih dokaznih predlogov predvsem z vidika, da so dejstva, ki naj bi se z njimi dokazovala, že dokazana, k temu pa obramba niti ni izkazala njihove materialnopravne relevantnosti, zato zatrjevana kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP ni podana.

C.

11Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.

12Po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 1.000,00 EUR (Tarifni postavki št. 7115 v zvezi s 7152) strošek je nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom