VSRS Sodba XI Ips 41643/2019

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom I Kpd 41643/2019 z dne 14. 8. 2019 zoper obdolženega M. R. ob ugotovljenem obstoju utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom I Ks 41643/2019 z dne 19. 8. 2019 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zagovornik obdolženega M. R. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve ustavne pravice do uporabe svojega jezika ter konvencijske pravice do poštenega sojenja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) predlaga zavrnitev zahteve z obrazložitvijo, da vložnik v zahtevi pravno zmotno razlaga pravico obdolženca do uporabe svojega jezika, in sicer kot absolutno pravico. Na očitek kršitve pravice do uporabe svojega jezika je ustrezno odgovorilo že pritožbeno sodišče v 5. točki sklepa. Glede pripornega razloga begosumnosti pa zahteva izpodbija zgolj dokazno oceno o obstoju tega pripornega razloga.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Vložnik v zahtevi izpodbija obstoj utemeljenega suma, ker naj bi bil ta utemeljen z dokazi, pridobljenimi s kršitvijo obdolženčeve pravice do uporabe svojega jezika, kot ga določajo 8. člen ZKP, 62. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Obdolženec je namreč podpisal privolitev za preiskavo elektronske naprave, vsebina te izjave mu je bila prevedena s strani policista v nemški jezik. Iz zapisnika o zaslišanju osumljenca na sodišču pa je razvidno, da je jezik obdolženca kurdski jezik in da se bo zagovarjal v svojem jeziku s pomočjo tolmača. Obdolžencu tako ni bila zagotovljena pravica do uporabe svojega jezika pri podpisu ključne listine, to je privolitve v preiskavo elektronske naprave. Ni mu bil zagotovljen tolmač, temveč mu je listino v nemški jezik prevedel kar policist, ki je sodeloval pri zbiranju obvestil zoper obdolženca in je kot tak pristranski. Pri tem pojasnjuje, da zgolj obvladovanje pogovornega jezika še ne zadošča za razumevanje uradnega jezika v policijskih postopkih.

6EKČP v 6. členu med drugim določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima pravico, da je takoj in nadrobno seznanjen v jeziku, ki ga razume, z bistvom in vzroki obtožbe, ki ga bremeni. Pravico do uporabe svojega jezika in pisave ureja Ustava v 62. členu, ki vsakomur priznava pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik in pisavo na način, ki ga določa zakon. V kazenskem postopku je ta ustavna določba izpeljana v 8. členu ZKP, po katerem imajo stranke, priče in drugi udeleženci v postopku pri preiskovalnih dejanjih in drugih sodnih dejanjih ter na glavni obravnavi pravico uporabljati svoj jezik. Če sodno dejanje oziroma glavna obravnava ne teče v jeziku teh oseb, je treba zagotoviti ustno prevajanje tistega, kar oni oziroma drugi govorijo ter listin in drugega dokaznega gradiva. Po 3. odstavku 7. člena ZKP pa smejo osebe, ki jim je odvzeta prostost, podajati vloge sodišču v svojem jeziku. Navedeni določbi ZKP se izrecno nanašata na sodna dejanja. Glede pravice uporabe svojega jezika v policijskih postopkih pa Zakon o nalogah in pooblastilih policije v 19. členu določa, da morajo za jezikovno sporazumevanje pri opravljanju policijskih nalog policisti upoštevati predpise o slovenščini kot uradnem jeziku ter o rabi italijanščine in madžarščine kot uradnih jezikov na območju občin, v katerih živi avtohtona italijanska oziroma madžarska narodna skupnost. Pri ustnem sporazumevanju z osebami, ki ne znajo slovenščine, policisti lahko uporabljajo tudi drug jezik, ki ga oseba razume, sicer pa tolmača. Minimalna pravila, ki se uporabljajo v Evropski uniji pri tolmačenju in prevajanju v kazenskih postopkih, so sprejeta tudi v Direktivi 2010/64/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. 10. 2010, ki v 2. členu določa, da države članice zagotovijo tolmačenje obdolžencem, ki ne govorijo ali ne razumejo jezika kazenskega postopka, vključno med policijskim zaslišanjem. Tolmačenje mora biti dovolj kakovostno, da se zagotovi pravičen postopek, zlasti z zagotovitvijo, da so obdolženci seznanjeni z njihovim primerom in sposobni uveljavljati svojo pravico do obrambe.

7Ustavno sodišče je že v odločbi Up-599/04 z dne 24. 3. 2005 zapisalo, da je uresničitev pravice do enakega varstva pravic oziroma do poštenega sojenja mogoča le ob spoštovanju pravice obdolženca do uporabe svojega jezika in pisave ter pojasnilo, da je jezik, ki ga obdolženec v postopku uporablja (svoj jezik), praviloma materni jezik oziroma jezik naroda, ki mu pripada, ali jezik države, katere državljan je, ni pa to nujno. Tako lahko obdolženec v postopku uporablja določen jezik, ker ima primerno znanje, da se v tem jeziku lahko ustno sporazumeva.¹ Takšnemu stališču sledi v svojih odločbah tudi Vrhovno sodišče, ko navaja, da pravica strank oziroma procesnih udeležencev, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik, in s tem povezano dolžnost sodišča, da zagotovi prevajanje, ne pomeni, da se mora procesno dejanje oziroma glavna obravnava prevajati v njihov materni jezik, temveč zadošča prevajanje v jezik, ki ga procesni udeleženec razume.²

8Iz podatkov spisa je razvidno, da je obdolženi M. R. dne 12. 8. 2019 podpisal izjavo, s katero je privolil v preiskavo navedenih zaseženih elektronskih naprav. Izjava je napisana v slovenskem jeziku, na njej pa je pripisano, da jo je v nemški jezik obdolžencu, ki ta jezik govori in razume, prevedel kriminalistični inšpektor S. S. Dan kasneje je podpisal še izjavo, s katero je privolil v preiskavo Google uporabniškega računa xx@gmail.com, na kateri je ravno tako pripisano, da je privolitev prevedena v nemški jezik, ki ga obdolženec razume, s strani S. V. Istega dne je obdolženec podal izjavo kriminalistu S. V., v kateri je navedeno, da je bil obdolženec s podlago za sum in pravicami seznanjen v nemškem jeziku, ki ga razume in je zbiranje obvestil potekalo v nemškem jeziku. Obdolženec je izjavo podal in jo podpisal. Dne 14. 8. 2019 je bil obdolženec zaslišan pred preiskovalno sodnico, kjer je poučen o pravici do tolmača izjavil, da je njegov materni jezik kurdski in da se bo v tem jeziku na tistem zaslišanju in v nadaljnjem postopku sporazumeval. Iz odločbe o odvzemu prostosti z dne 12. 8. 2019 pa izhaja, da je bil obdolženec s pravicami seznanjen v arabskem jeziku s pomočjo tolmača za arabski jezik.

9Vložnik zahteve v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice obdolžencu do uporabe svojega jezika uveljavlja kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 8. členom ZKP in navaja, da je kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe, saj vsi dokazi, na katerih sodišče utemeljuje sum obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, temeljijo na pregledu telefona obdolženca. Pri tem se vložnik sklicuje tudi na zadevi Evropskega sodišča za človekove pravice Baytar proti Turčiji in Amer proti Turčiji, ki pa za obravnavano zadevo glede na drugačno dejansko stanje in ugotovitev sodišča, da pritožnika dejansko jezika, v katerem je potekalo določeno procesno dejanje, ne razumeta v zadostni meri, nista relevatni.³ Kot izhaja iz zgoraj povzete prakse Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ter veljavne zakonodaje zadošča, da državni organi z obdolžencem komunicirajo v jeziku, ki ga ta razume. Obramba zatrjevano kršitev utemeljuje z dejstvom, da privolitev obdolžencu ni bila prevedena v kurdski jezik, kar pa samo po sebi glede na povedano ne predstavlja kršitve pravice do uporabe svojega jezika. Iz obeh privolitev v preiskavo elektronske naprave namreč izhaja, da je bila vsebina privolitve obdolžencu prevedena v jezik, ki ga ta razume. Da obdolženec nemški jezik razume in govori, gre sklepati, kot je poudaril že zunajobravnavni senat, iz okoliščin, da obdolženec z družino živi v Nemčiji, kjer si je uredil tudi socialne transferje, in je tam po lastni izjavi v več kazenskih postopkih, pri čemer je bil dva meseca in petnajst dni priprt. Tudi iz uradnega zaznamka o izjavi obdolženca z dne 13. 8. 2019 izhaja, da naj bi bil razgovor z njim opravljen v nemškem jeziku in naj bi v tem jeziku tudi podal izjavo.

10Vložnik v tej zvezi uveljavlja tudi kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V skladu z ustaljeno sodno prakso je v primeru uveljavljanja navedene bistvene kršitve določb postopka v tej fazi postopka dopustno poseči v izpodbijane pravnomočne odločbe o priporu, samo v tistih primerih, ko gre že na prvi pogled za nedovoljen dokaz.⁴ To pomeni, da se prima facie presoja opravlja izključno na podlagi vseh spisovnih podatkov in substanciranih navedb zahteve, ki mora konkretno navesti dokaze, za katere zatrjuje, da so nezakonito pridobljeni, ter podlago za njihovo nezakonitost. V vseh primerih, ko bi presoja potencialne nezakonitosti dokazov narekovala ugotavljanje drugih dejstev ali okoliščin, pa ne more iti za prima facie nedovoljene dokaze, zato v tej fazi postopka ni mogoče govoriti o kršitvi določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kot pravilno opozarja že senat v izpodbijanem sklepu pa bo ob obstoju dvoma o tem, ali je obdolženec ob podpisu privolitve razumel njeno vsebino in ali je bil prevod ustrezen, sodišče ta dejstva ugotavljalo in razčiščevalo v dokaznem postopku na glavni obravnavi.

11Kot izhaja iz že zgoraj navedenih ugotovitev Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi listinska dokumentacija, v tej fazi postopka ne omogoča zaključka, da je izpostavljeni dokaz prima facie nedovoljen. Zagovornik sicer zatrjuje, da obdolžencu ni bil zagotovljen tolmač pri podpisu privolitve v preiskavo elektronske naprave, temveč mu je listino v nemški jezik prevedel kar policist, kar pa ne omogoča zaključka o prima facie nedovoljenosti dokazov. Iz privolitve namreč izhaja, da je bila prevedena obdolžencu v jezik, ki ga ta govori in razume. Tudi dejstvo, da je prevod opravil kriminalist, na ustreznost prevoda samo po sebi ne more imeti vpliva.

12Vložnik še navaja, da izpodbijana odločba pomeni arbitrarno odločitev, saj sodišče za takšno stališče ne ponudi razumnih razlogov, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave, pri čemer pa vložnik ne pojasni niti, v zvezi s čim sodišču očita arbitrarnost. Do takšnih posplošenih očitkov pa se Vrhovno sodišče ne more opredeljevati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

13Sklepu zunajobravnavnega senata o zavrnitvi pritožbe vložnik zahteve v zvezi z obrazloženostjo pripornega razloga begosumnosti očita kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi senat pritrdil pritožbenim navedbam obdolženca, da bi ta iz Slovenije pobegnil v Nemčijo, ni pa se opredelil do navedbe, da bi bil v Nemčiji dosegljiv pravosodnim organom Slovenije na podlagi ukrepa Evropskega naloga za prijetje in predajo, zaradi česar so razlogi sklepa nepopolni in jih ni mogoče preizkusiti.

14Priporni razlog begosumnosti je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljilo z ugotovljenimi okoliščinami, da je obdolženec državljan Iraka, ki ga na Slovenijo ne veže nič in v njej nima niti možnosti nastanitve in nobenega vira za zagotovitev eksistence in je utemeljeno sklepati, da je v Slovenijo prišel izključno zaradi izvrševanja tovrstnih kaznivih dejanj, obdolžencu pa se sedaj očita kaznivo dejanje, za katerega je predpisana kazen od enega do osmih let zapora ter denarna kazen iz česar vsega je sklepati, da bi obdolženec na prostosti pobegnil in se tako izognil kazenskemu postopku. Obdolženec se je poleg v Nemčiji, na Hrvaškem in v Sloveniji gibal še na območju Italije, ki je znani cilj tujcev, ki nezakonito prestopajo državno mejo, obdolženec je tudi že zavajal varnostne organe druge države članice, to je Zvezne republike Nemčije, z zlorabo identifikacijskih dokumentov. Senat je pri tem še dodal, da je obdolženec vezan na tujino, kjer ima zagotovljeno eksistenco, da pa bi lahko obdolženec kraj bivanja hitro spremenil.

15Z navedenimi okoliščinami je sodišče razumno in v zadostni meri utemeljilo obstoj pripornega razloga begosumnosti. Iz ugotovitev sodišča pa ne izhaja, da bi lahko obdolženec pobegnil le v Nemčijo kot to zatrjuje zagovornik v zahtevi. Kot je Vrhovno sodišče presodilo že v več sodbah, tudi dejstvo, da je obdolženec državljan države članice Evropske unije, ne pomeni, da pri njem ne bi mogel obstajati priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP in da je ob ugotovljenem obstoju begosumnosti povsem brez pomena sklicevanje na institut evropskega naloga za prijetje in predajo, ki bi ga sodišče lahko uporabilo v primeru, če bi se obsojenec izogibal navzočnosti v kazenskem postopku.⁵ V obravnavanem primeru je obdolženec državljan tretje države, v državi članici Evropske unije pa ima prijavljeno prebivališče. Glede na navedeno je takšno zatrjevanje zagovornika v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora in v zahtevi neutemeljeno. Pri tem pa sodišče druge stopnje, četudi se do takšne navedbe izrecno ni opredelilo, s tem ni zagrešilo kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč gre lahko le za kršitev po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti upoštevana le, če je izkazan njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. Takšnega vpliva pa vložnik v obravnavani zahtevi ni niti zatrjeval.

C.

16Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

17Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o priporu po tarifni številki 74014 Taksne tarife odmerilo sodišče prve stopnje.

¹ Navedeni odločbi so sledile še druge odločbe Ustavnega sodišča, tako tudi Up 494/04 z dne 11. 4. 2006, Up-2834/07 z dne 30. 9. 2008.
² Glej sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 304/2008 z dne 19. 3. 2009, I Ips 16114/2013-97 z dne 7. 7. 2016. Tako tudi mag. Štefan Horvat: ZKP s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 30.
³ V zadevi Baytar proti Turčiji je sodišče ugotovilo, da obdolženka ni zadostno obvladovala turškega jezika in bi bila zato potrebna prisotnost tolmača tudi pri podajanju izjave na policiji, kjer je morala biti poučena o pravici do zagovornika in pravici do molka. V odsotnosti tolmača pa pravic, ki iz tega pravnega pouka izhajajo, pritožnica ni mogla razumeti v popolnosti. V zadevi Amer proti Turčiji pa je sodišče ugotovilo, da obdolženec ni bil sposoben brati besedila v turškem jeziku, posebno če niso bila tipkana. Domače sodišče bi moralo raziskati, ali je odsotnost tolmača pri odvzemu prostosti obdolžencu kršilo pritožnikovo pravico do poštenega postopka.
⁴ Sodbe Vrhovnega sodišča RS XI Ips 7/2010 z dn e3. 2. 2010, XI Ips 25/2010 z dne 7. 4. 2010, XI Ips 28154/2010 z dne 15. 4. 2010, XI Ips 17904/2019 z dne 20. 6. 2019 in druge.
⁵ Glej sodbe XI Ips 22413/2014-51 z dne 28. 7. 2014, XI Ips 52442/2013-310 z dne 27. 3. 2017, XI Ips 79538/2010-67 z dne 18. 11. 2010, XI Ips 38716/2016-80 z dne 20. 10. 2016, I Ips 284/2008 z dne 28. 8. 2008.