VSM Sodba II Kp 34612/2013

I. Pritožba zagovornice obdolženega B.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 34612/2013 z dne 27. 3. 2019 pod točko I izreka zoper obdolžena B.K. in E.M.T. iz razloga po 1. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo, s katero se jima je očitalo kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Odločilo je tudi o stroških tega dela kazenskega postopka. Pod točko II izreka je obdolženega B.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 ter mu izreklo kazen eno leto zapora. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je dolžan plačati stroške pooblaščencev oškodovancev, navedenih v izreku izpodbijane sodbe. Po drugem odstavku 105. člena je obdolženec dolžan plačati priglašene premoženjskopravne zahtevke oškodovancev v višini, kot izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe.

2Zoper obsodilni del sodbe se je pritožila zagovornica obdolženega B.K. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornica uveljavlja z navajanji, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kateri upniki so bili oškodovani in v kakšni višini. Pritožba nima prav. Izpodbijana sodba ima ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tj. tistih, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja in na katerih temelji obdolženčeva kazenska odgovornost. Odločilno dejstvo v obravnavani zadevi je ravnanje obdolženca, ko je kot direktor družbe F. d.o.o., ob zavedanju, da je družba kot dolžnik dne 31. 12. 2009 postala insolventna, v nasprotju s 34. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki določa obveznost enakopravne obravnave upnikov, pod točko a) dne 8. 9. 2010 z notarskim zapisom 100 % poslovni delež družbe F. d.o.o. v družbi A. d.o.o. v vrednosti 95.457,49 EUR prenesel na sebe kot fizično osebo, v zameno pa družbi F. d.o.o. ni plačal ustrezne protivrednosti prejetega poslovnega deleža, in točko b) od 1. 1. 2012 do 21. 3. 2012 družbi M. d.o.o. nakazal 21.150,13 EUR kratkoročnih posojil. S tem ravnanjem je oškodoval upnike družbe F. d.o.o., ki so podrobno (po imenu in v višini njihovih terjatev) navedeni v izreku izpodbijane sodbe. Prvostopenjska sodba med drugim temelji na listinski dokumentaciji (točka 4 obrazložitve), iz katere je jasno razvidna višina oškodovanja posameznega upnika. Pri tem ni mogoče prezreti, da stranke na prebrano dokumentacijo in izpovedbe predstavnikov oškodovanih upnikov niso imele pripomb, niti niso z ničemer grajale višine njihovih terjatev, saj izvedbo drugih dokazov v tej smeri niso predlagale. Glede na navedeno okoliščina, da se je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe zgolj sklicevalo na upnike, ki so našteti v izreku prvostopenjske sodbe (točka 13 obrazložitve), ni nezadostna, kot to sicer skuša prikazati zagovornica. Bistveno v obravnavani zadevi je namreč, da je obdolženec prav z goljufivim ravnanjem upnikom povzročil veliko premoženjsko škodo, o vsem tem pa ima izpodbijana sodba ustrezne razloge.

5Zagovornica bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja tudi z navajanji, da sodišče prve stopnje pavšalno in kratko povzame izpovedbe prič in jih dokazno ne oceni, medtem ko se do izpovedb prič S.B., J.R. in A.H. ne opredeli. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je namreč dokazno ocenilo vse izvedene dokaze, tudi izpovedbe navedenih prič (točka 9 razlogov izpodbijane sodbe). Sicer pa iz vsebine pritožbenih navedb, ko zagovornica z izpostavljanjem posameznih delov izpovedb navedenih prič podaja lastno oceno, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijane sodbe, izhaja, da prvostopenjskemu sodišču očita, da je napačno ocenilo izvedene dokaze. S tem pa pritožnica po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

6Pritožba, ki uvodoma uveljavlja kršitev kazenskega zakona, v nadaljevanju ne pojasni na kakšen način bi naj prvostopenjsko sodišče kršilo kazenski zakon in za katero kršitev iz 372. člena ZKP bi naj šlo, tega pa ni mogoče razbrati niti iz vsebine pritožbenih navedb. Da bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo tovrstne kršitve, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po udarni dolžnosti, pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo.

7Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče v tej zvezi nima nobenih pomislekov. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

8Bistvo pritožbenih navedb je v ponavljanju zagovora obdolženca, da se je kot direktor družbe F. d.o.o. prizadeval za solventnost družbe, kar je poskušal doseči s poslovnimi odločitvami ter z vlaganji lastnih sredstev v družbo.

9Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, ki je zanikal storitev očitanega kaznivega dejanja. Oporo za svoje zaključke je imelo v številnih izvedenih dokazih, med njimi v listinski dokumentaciji ter izpovedbah zaslišanih prič. Glede dejanja pod točko a) se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da je družba F. d.o.o. dne 30. 5. 2008 vstopila v družbo A. d.o.o. in pridobila njen 100 % delež, za kar je plačala kupnino v višini 95.457,49 EUR (navedenemu znesku obramba tekom dokaznega postopka ni oporekala). Nato je obdolženec 100 % delež, ki ga je družba F. d.o.o. imela v družbi A. d.o.o. dne 8. 9. 2010 z notarskim zapisom notarke B.B. prenesel na sebe kot fizično osebo, medtem ko ustrezne protivrednosti ni plačal. Glede dejanja pod točko b) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je družba F. d.o.o. v začetku leta 2012 družbi M. d.o.o. posodila 21.150,13 EUR, kar izhaja iz izpisa odprtih postavk na dne 21. 3. 2012 ter poročil stečajnega upravitelja družbe F. d.o.o., K.A.K. Da je družba dne 31. 12. 2009 postala insolventna, se je obdolženec v času očitanih ravnanj nedvomno zavedal. Slednje namreč ni razvidno zgolj iz poročil stečajnega upravitelja, temveč tudi iz zagovora samega obdolženca, ki je povedal, da je bila družba ob prenosu svetovnega prvenstva v nogometu poleti 2010 insolventna, vendar so predvidevali, da jo bodo z dokončno izvedbo tega projekta lahko rešili. Nad družbo F. d.o.o. je bil dne 21. 2. 2012 začet stečajni postopek.

10Obdolženec želi svoja ravnanja upravičiti z lastnimi posojili, ki bi jih naj dal družbi F. d.o.o. v višini 78.500,00 EUR (priloga B6), vendar pri tem ne more biti uspešen. Pritrditi je namreč stališču prvostopenjskega sodišča, da v skladu s 498. členom Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) družbenik, ki je v času, ko bi morali družbeniki kot dobri gospodarstveniki zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ne more proti družbi uveljavljati zahtevka za vračilo posojila v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave. Tako posojilo se v stečajnem postopku ali postopku prisilne poravnave šteje za premoženje družbe. Slednje pomeni, da posojila, ki jih družbenik da družbi, postanejo premoženje družbe, zaradi česar družbenik na premoženju družbe nima nobenih pravic. Glede na obrazloženo, so pritožbeni pomisleki, da obdolženec lastnih sredstev, ki jih je vložil v družbo F. d.o.o., ni dobil nikoli povrnjenih, neutemeljeni. Kot je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo zagovora obdolženca v tem delu.

11Pritožba želi z izpostavljanjem izpovedb zaslišanih prič S.B., J.R. in A.H. prikazati, da obdolženec ni samostojno sprejemal odločitev v družbi F. d.o.o., pač pa je pri tem deloval skupaj z obdolženo E.M.T., čemur ni mogoče pritrditi. Glede prič J.R. in A.H. je že sodišče prve stopnje v točki 9 razlogov izpodbijane sodbe pojasnilo, da sta slednja bila zaslišana v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije, glede katerega je bila pod točko I izreka prvostopenjske sodbe izdana zavrnilna sodba, zaradi česar sodišče prve stopnje njunih izpovedb utemeljeno ni dokazno ocenilo, medtem ko je izpovedbo priče S.B. pravilno ocenilo zgolj glede knjiženja sredstev v družbi A. d.o.o. Okoliščina, kako sta obdolžena B.K. in E.M.T. sodelovala v razmerju do poslovnih strank oziroma upnikov, namreč ni odločilna za obravnavano kaznivo dejanje. Bistveno je, da je obdolženi B.K. kot direktor družbe F. d.o.o. s svojimi ravnanji izvršil dejanja, opisana pod točkama a) in b) izreka izpodbijane sodbe, čemur obramba niti ne oporeka, pač pa poskuša zgolj upravičiti dejanja obdolženca. Neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki v smeri, da se obdolženec z očitanimi dejanji ni okoristil. Pridobitev premoženjske koristi storilca namreč ni zakonski znak kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1. Očitano kaznivo dejanje je dokončano, ko storilec z goljufivim ravnanjem (ob izpolnitvi drugih zakonskih znakov) povzroči veliko premoženjsko škodo upnikom, kar je v obravnavani zadevi za obdolženca nedvomno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

12Pritožba tudi problematizira, da s prenosom premoženja družbe F. d.o.o. na družbo M. d.o.o. na podlagi pogodbe o poenostavljeni oddelitvi in prevzemu z dne 8. 9. 2010 upniki niso bili oškodovani, vendar očitno prezre, da takšno dejanje ni predmet obravnavanega kaznivega dejanja in se torej obdolžencu slednje niti ne očita.

13Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba, vložena zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljena.

14Pritožba graja tudi odločbo o kazenski sankciji in se zavzema za izrek sankcije opominjevalne narave. Sodišče prve stopnje bi po mnenju obrambe moralo kot olajševalne okoliščine upoštevati, da se je obdolženec umaknil iz poslovnega sveta, da je upokojen in prejema 420,00 EUR pokojnine, da je oče štirih otrok, od tega treh šoloobveznih, in da skrbi za nepokretne starše, prav tako je tudi sam hudo bolan.

15Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, ki so pomembne za odmero kazenske sankcije. Kljub olajševalnim okoliščinam, ki jih je pri odmeri kazni upoštevalo prvostopenjsko sodišče, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča izrečena kazen eno leto zapora primerna teži obravnavanega kaznivega dejanja ter obdolženčevi kazenski odgovornosti. Sodišče prve stopnje je tako v zadostni meri upoštevalo, da je obdolženec oče enega mladoletnega otroka in predhodno nekaznovan, medtem ko okoliščine, da se je obdolženec upokojil, umaknil iz poslovnega sveta in da skrbi za bolne starše, na odločitev sodišča prve stopnje ne vplivajo. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno upoštevalo pravno relevantne okoliščine ter obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist.

16Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice obdolženca odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

17Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).