VSL Sodba in sklep II Cp 1781/2018

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se:

1. I. točka izreka razveljavi;

2. sodba sodišča prve stopnje spremeni:

– v II. točki izreka tako, da se prisojeni znesek nadomestila zniža za 4.103.666,01 EUR in se ta točka izreka pravilno glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh plačati poleg že plačanega zneska v višini 9.239.297,81 EUR še 4.072.426,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.810.621,17 EUR od 10. 11. 2009 dalje do plačila in z zakonskimi obrestmi od zneska 2.261.805,02 EUR od 16. 1. 2015 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneskov:

– 5.089.588,26 EUR od 10. 11. 2009 do 1. 2. 2016,

– 4.149.709,55 EUR od 10. 11. 2009 do 12. 7. 2017.

– V III. točki izreka tako, da se poleg že zavrnjenega zneska v višini 9.239.227,80 EUR zavrne še zahtevek za plačilo 4.103.666,01 EUR.

– V IV. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 189.140,79 EUR (na 233.144,86 EUR).

II. Sicer se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrneta in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti polovico njenih stroškov tega pritožbenega postopka, odločitev o višini stroškov se pridrži do pravnomočnosti sklepa o odmeri izvedenine pri sodišču druge stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo v zvezi s popravnim sklepom z dne 10. 4. 2018 dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka) ter razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh plačati še 8.176.092,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2009 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneskov 5.089.588,26 EUR od 10. 11. 2009 do 1. 2. 2016 in od 4.149.709,55 EUR od 10. 11. 2009 do 12. 7. 2017, višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. in III. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti 422.285,653 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper odločbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka (tožnica) se pritožuje zoper II. točko (v zavrnilnem delu glede teka obresti) in III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti (torej tudi v zavrnjenem delu), podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da iz sodbe izhaja, da je sodišče tožnici prisodilo njen tožbeni zahtevek v celoti, vendar je v nasprotju s pravnimi pravili (predvsem Obligacijskega zakonika (OZ) in Zakona o pravdnem postopku (ZPP)) štelo, da so bila delna nakazila z dne 13. 7. 2017 in z dne 2. 2. 2016, v skupnem znesku 9.239.297,80 EUR, dana kot nesporna, se pravi kot pravilna izpolnitev dela terjatve, kar pa niso bila. Sodišče je zato tožnici priznalo zgolj znesek v višini še "8.176.092,26 EUR", višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Izrek je nejasen. Sodišče je tudi nepravilno odločilo o teku zakonskih zamudnih obresti, saj jih je priznalo od že plačanih zneskov do dne 1. 2. 2016 oziroma 12. 7. 2017, v preostalem delu (do plačila) pa zavrnilo.

3Sodišče je pravno napačno in v nasprotju s pravili OZ glede izpolnitve štelo, da naj bi tožena stranka (toženec) svojo obveznost pravilno delno izpolnil z omenjenimi nakazili po vložitvi tožbe. Pravilna izpolnitev obveznosti je zgolj takšna, ki pripelje do (vsaj delnega) prenehanja obveznosti, ne pa kakršnakoli druga. Iz pojasnil oziroma pridržkov toženca je očitno, da njegova delna nakazila niso bila delna izpolnitev in ta delna izpolnitev ni bila pravilna, saj si je pridržal pravico zahtevati nazaj že plačane zneske, in sicer v celoti ali v ustreznem delu, če bo pravnomočna odločitev takšna, da bo toženec dolžan tožnici plačati manj, kot je že plačal. Toženec je torej plačili smatral kot nekakšno plačilo nedolga in še naprej prerekal tožbeni zahtevek tožnice. Sklicuje se na pravno teorijo in vztraja, da ni šlo za pravilno izpolnitev, pač pa za neizpolnitev dolga. Obveznost toženca tako z nakazilom teh zneskov ni ugasnila niti v delu, sodišče bi zato moralo priznati tožbeni zahtevek v celoti. Nekvalitetna izpolnitev po OZ in sodni praksi ni izpolnitev in se kot izpolnitev pravno ne more šteti. Če toženec tožnici zgolj nakaže nek znesek in si ga pridrži zahtevati nazaj, to ni delna izpolnitev tožbenega zahtevka. Tožnica je to izpolnitev jasno prerekala. Sodišče je napačno priznalo tudi tek zamudnih obresti, saj se ta lahko prekine le s pravilno in nepogojno izpolnitvijo. Toženec je še vedno v zamudi, zaradi katere so začele teči in še vedno tečejo zamudne obresti. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo glede delne izpolnitve oziroma neizpolnitve obveznosti in napačno oblikovalo izrek sodbe. Napačno je ugotovilo tudi dejansko stanje. Hkrati je podana tudi absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodbe ne more preizkusiti, izrek je nejasen in nasprotuje razlogom.

4Toženec se pritožuje zoper I., II in IV. točko izreka sodbe in sklepa iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo in sklep spremeni tako, da spremembe tožbe ne dovoli, tožbeni zahtevek za plačilo 8.176.092,20 EUR s pripadki pa zavrne. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo ugovor toženca glede pasivne legitimacije glede delne odločbe UE Radovljica, opr. št. D-321-41/92 z dne 5. 5. 2004 (odločba z dne 5. 5. 2004). Zakon o denacionalizaciji (ZDen) izrecno ne opredeljuje, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti upravljanja s premoženjem, v sodni praksi pa je ustaljeno stališče, da je to tisti, ki je imel materialne koristi od premoženja, ki pripada drugemu oziroma tisti, ki je zavezanec za vrnitev nepremičnin v naravi oziroma tisti, ki je kot tak določen v odločbi o denacionalizaciji. Ugotovitev sodišča, da je toženec v odločbi UE Radovljica z dne 5. 5. 2004 naveden kot zavezanec za vrnitev nepremičnin v naravi, je zmotna in predstavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V navedeni delni odločbi namreč toženec nikjer v izreku ni omenjen, zavezanka za vrnitev nepremičnin v naravi je druga pravna oseba, tj. Republika Slovenija. Navedba, da je v izreku delne odločbe zavezanec pomanjkljivo označen, ne drži. Če je odločitev navedene upravne odločbe materialnopravno zmotna, je ni mogoče sanirati na način kot to skuša sodišče prve stopnje. To potrjuje tudi odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 11. 10. 2004, opr. št. 464-172/00 (odločba z dne 11. 10. 2004), ki spreminja delno odločbo z dne 5. 5. 2004 in kot zavezanca določa toženca. Opozarja na stališče Vrhovnega sodišča RS, da je sodišče vezano izključno na izrek denacionalizacijske odločbe. Presoja sodišča, da je tožnica pravočasno predložila odločbo z dne 11. 10. 2004, je zmotna in predstavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče zmotno uporabilo 286. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Odločbo z dne 11. 10. 2004 je tožnica sodišču predložila, ko je bila že prekludirana. Na prvem naroku 2. 4. 2012 je tožnica dobila rok 15 dni za odgovor na prvo pripravljalno vlogo toženca, odgovor je podala v pripravljalni vlogi z dne 17. 4. 2012, v njej je samo pavšalno navajala, da je podana pasivna legitimacija toženca tudi glede odločbe z dne 5. 5. 2004, pri čemer ni omenila odločbe z dne 11. 10. 2004. Predlog za vpogled v spis se je nanašal na spise z drugimi opravilnimi številkami. Ker bi morala tožnica najkasneje v vlogi z dne 17. 4. 2012 zatrjevati obstoj odločbe z dne 11. 10. 2004 in jo priložiti tej vlogi kot dokaz, sta takšna trditev in dokaz v vlogi 16. 12. 2013 prepozna in ju sodišče ne sme upoštevati. Napačna je tudi ugotovitev, do katere naj bi sodišče prišlo po pregledu denacionalizacijskih odločb glede toženčevega prejemanja materialnih koristi, saj zemljišča, ki jih je tožnica dobila vrnjena na podlagi odločbe z dne 5. 5. 2004, niso bila v upravljanju in gospodarjenju toženca. Sodišče prve stopnje je glede tega zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, nasprotna navedba sodišča predstavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 399. člena ZPP. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo.

5Glede zastaranja toženec navaja, da je tožnica po pridobitvi dopolnitve izvedenskega mnenja oktobra 2014 z vlogo z dne 16. 1. 2015 zvišala svoj tožbeni zahtevek, sodišče je takšno spremembo neutemeljeno dopustilo. Toženec je ugovarjal zastaranje terjatve nad zneskom 11.421.760,00 EUR, sodišče je presodilo, da je ugovor zastaranja neutemeljen, ker je tožnica svoj zahtevek zvišala na račun razmer v času sojenja (cen) glede na dopolnjeno izvedensko mnenje. Takšen zaključek sodišča je materialnopravno zmoten. Opozarja na napotek višjega sodišča v sklepu II Cp 1060/2016 z dne 16. 11. 2016 ter navaja, da do zvišanja tožbenega zahtevka ni prišlo na račun razmer oziroma cen v času sojenja, ampak na račun tega, da je izvedenec ugotovil mnogo višjo količino poseka. Ker za ugotovitev količin posekanega lesa strokovno znanje ni potrebno, temveč zadostuje pridobitev uradnih podatkov iz uradne evidence centralne enote Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS), tožnica pa se je neskrbno zadovoljila zgolj z neuradnimi podatki območnih enot (OE) ZGS, tako po spremembi tožbe uveljavlja nove obveznosti. Tožnica je namreč že v tožbi navedla, da ob postavitvi tožbenega zahtevka ni upoštevala vsega poseka, upoštevala ni količin poseka, ki izhajajo iz treh denacionalizacijskih odločb UE Radovljica z dne 23. 3. 2009, 14. 10. 2009 in 23. 12. 2009. V tožbi je navedla tudi razlog za to. Razlog ni bil v tem, da ne bi znala določiti količine poseka, pač pa v tem, da je zahtevek osnovala na predpravdnem zahtevku z dne 9. 11. 2010, v katerem niso bile vključene količine poseka iz treh navedenih odločb UE Radovljica. Tožnica je tako tožbeni zahtevek zaradi višjih količin poseka zvišala po poteku zastaralnega roka, saj so podatki o količini poseka vsakomur prosto dosegljivi pri ZGS. Povečane količine niso posledica napake ZGS, tožnica je že ob sestavi tožbe vedela, da je na območju UE Radovljica posek večji in je sama odgovorna, če ni pravočasno postavila ustreznega izvedenca. Okoliščin, ki bi utemeljevale zadržanje zastaranja na temelju 360. člena OZ, ni bilo, nepravočasno uveljavljanje spremenjenega zahtevka je le posledica nezadostne skrbnosti tožnice. Ne drži, da podatki o poseku pred kritičnim trenutkom (do izvedenskega mnenja 2014) niso bili usklajeni in da do teh podatkov tožnica ni mogla prej. Navedba sodišča, da naj bi to potrdilo izvedensko mnenje, predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotna je tudi ugotovitev, da je tožnica predložila uradne podatke ZGS glede količine poseka, saj je navedla zgolj podatke o količini poseka, ki so bili pridobljeni na OE ZGS. Tožnica je že ob vložitvi tožbe imela na voljo vse podatke in bi lahko že v tožbi postavila zahtevek v višini, kot ga uveljavlja zdaj, a tega ni pravočasno naredila. Zahtevek za odškodnino nad zneskom 11.421.760,00 EUR, postavljen šele dne 16. 1. 2015, ki je v celoti posledica višje ugotovljene količine poseka in ne uskladitve z vrednostjo (ceno) v času sojenja, je zastaral. Nasprotuje tudi razlagi sodišča, ki se je pri presoji zastaranja oprlo na odločbe Ustavnega sodišča RS glede ustavnih pritožb oseb, ki so bile ob uveljavitvi osamosvojitvene zakonodaje izbrisane iz registra stalnega prebivalstva.

6V nadaljevanju pritožbe toženec podaja obširne pritožbene navedbe v zvezi z izvedeniškim mnenjem. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca, saj so bile v mnenju izvedenca in dopolnitvah številne napake. Na pripombe in vprašanja toženca izvedenec ni odgovoril, njegovo mnenje je ostalo pomanjkljivo, nejasno in dvomljivo in ta dvom se z zaslišanjem izvedenca ni odpravil. Podana je kršitev iz drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP, saj bi sodišče moralo postaviti novega izvedenca. Kršena je bila tudi pravica toženca do sodelovanja v postopku, podana je bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS (URS).

7Zmotno je razlogovanje sodišča, da stroški in donosi toženca, tretjih oseb in raznoraznih gozdnih gospodarstev ter v strokovni literaturi utemeljeni stroški v konkretnem primeru nimajo teže, saj so relevantni. Izračun hipotetične koristi na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen mora namreč temeljiti na objektivnih in argumentiranih vhodih. V konkretnem primeru je bilo spregledano, da je bilo povprečno drevo v relevantnem obdobju nižje, kot je sedaj, ocena prihodkov na podlagi sedanje sortimentacije je previsoka. Nezakonito in nerealno so izračunani stroški dela, stroški upravljanja in prodaje prikazujejo nerealno sliko stroškov. Izračun nadomestila 17.415.380,00 EUR, do katerega naj bi bila tožnica upravičena, je glede na pripombe toženca zmoten, ne predstavlja transparentnega in korektnega seštevka. Toženec podaja svoj izračun in zaključuje, da je znesek 896.575,00 EUR zmotno prištet k znesku 9.117.736,00 EUR. Po izračunu toženke pravilen seštevek nadomestila znaša 16.360.869,00 EUR. To utemeljuje kršitev iz 254. člena ZPP, kršitev iz 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8Toženec je v šesti pripravljalni vlogi opozoril, da delne odločbe MOP, opr. št. 321-19/92-826-122 z dne 9. 6. 2006, ki je navedena v četrti alineji seznama odločb iz IM2,¹ stran 51-52, ni med odločbami, na podlagi katerih tožnica terja odškodnino. Izvedenec je vztrajal, da glede te odločbe ni popravka. V izračunu odškodnine je upošteval tudi navedeno delno odločbo z dne 9. 6. 2006, ki v tožbi sploh ni navedena, niti ni bila predložena kot dokaz in tožnica v tej pravdi ne uveljavlja odškodnine za zemljišča, vrnjena na podlagi te odločbe. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker se je oprlo na mnenje izvedenca, ki je navedeno odločbo upošteval. Hkrati je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 399. člena ZPP, ker se do tega ugovora v sodbi ni opredelilo.

9Obdobje, za katerega je izvedenec izračunal nove količine poseka v gozdnogospodarskem območju (GGO) N., je napačno. V naslovu preglednice 3 (IM2, stran 16) je zapisano, da se nanaša na obdobje od leta 1991 do 2007. Izvedenec je očitno spregledal, da se sporno obdobje začne šele 7. 12. 1991 in ni pravilno, da se upošteva količina poseka v celotnem letu 1991. Izvedenec tudi na zaslišanju ni podal ustreznih pojasnil, katero obdobje je pri izračunu upošteval. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko se je oprlo na mnenje izvedenca, ki je upošteval količino poseka v obdobju od leta 1991 do 2007, kar je daljše obdobje kot je od 7. 12. 1991 do pravnomočnosti posamezne denacionalizacijske odločbe. Sodišče navaja, da je izvedenec izračunal korist upoštevaje obdobje od 7. 12. 1990 dalje, kljub temu, da je datum uveljavitve ZDen 7. 12. 1991. Nejasnosti glede relevantnega obdobja potrjuje tudi izračun za GGO B., kjer izvedenec na strani 53 prve dopolnitve izvedenskega mnenja (torej IM2), navaja, da se izračun nanaša na 14 odločb. Sodišče zaključi, da je korist višja še za dodatnih 3.895.311,00 EUR, ni jasno, katere odločbe naj bi bile še upoštevne. Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ker se do ugovora toženca v sodbi ni opredelilo (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), in zmotno uporabilo materialno pravo. Ne drži, da naj bi toženec ugovarjal obračunskemu obdobju prepozno, šele v pritožbi. Specificiran ugovor je namreč toženec podal pravočasno, že v prvih pripombah na prvo izvedensko mnenje² avgusta 2013.

10Toženec obširno kritizira izračun čistega donosa gozda. Navaja, da je napačen, saj so napačno ocenjeni tako prihodki kot stroški. Sodišču očita kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Nejasne so količine posekanega lesa. Da bi lahko sodišče in stranke preverile pravilnost ugotovljenih količin posekanega lesa na zemljiščih, ki jih je tožnica dobila vrnjena s posameznimi denacionalizacijskimi odločbami, bi moral izvedenec izdelati tabelo, kot jo predlaga toženec. Nejasen je zapis izvedenca v IM2, da so zaradi pridobljenih podatkov upoštevali povečan poseg v GGO N., hkrati pa niso potrdili trditev tožnice. Če se upošteva preglednica 4-2 v IM2, so navedbe izvedenca glede količine posekanega lesa še bolj nejasne. Toženec nasprotuje uporabi avstrijskega cenika in avstrijskih standardov. Iz mnenja ni razvidno, da bi avstrijske cene lesa izvedenec uporabil le za oceno skladnosti. Je pa jasno razvidno, da je cena lesa določena izključno na podlagi avstrijskih cen, kljub temu, da je bil v spornem obdobju izvoz lesa zanemarljiv, kar je materialnopravno zmoten pristop. V primeru uporabe avstrijskih standardov bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi avstrijske metode meritve lesa. Izvedenec bi moral upoštevati cene, ki v času izdelave izvedenskega mnenja veljajo v Sloveniji. Upravičenec večino lesa proda doma in ne v izvozu, zato je uporaba avstrijskih cen napačna. V spornem obdobju je tudi tožnica svoj les prodajala izključno in predvsem na slovenskem trgu, avstrijske cene zato ne morejo biti referenčni podatek za primerjalni pristop. Izvedenec pri tem meša stare JUS standarde in neke druge, nedoločene. Kljub pripombam toženca izvedenec te napake ni odpravil. Tuji ceniki za cenitev gozdov v strokovni literaturi in praksi niso uporabljeni, pogosto pa se uporabljajo podatki Statističnega urada RS (SURS), ki so usklajeni s statistično službo EU (EUROSTAT), ki jih izvedenec ni uporabil, ne izvedenec ne sodišče se do tega nista opredelila. Opozarja na šesto pripravljalno vlogo in glede povprečne cene hlodovine navaja, da pri pravilnem izračunu dobimo 87,16 EUR na m3 hlodovine, kar je znatno več, kot trdi izvedenec. Izvedenec ne bi smel upoštevati standardov, ki veljalo za les v Avstriji, ampak bi moral upoštevati standarde, ki veljajo v Sloveniji. Dodatno je način izmere lesa v Avstriji drugačen kot Sloveniji. Izvedenec je uporabil tudi F sortiment iz JUS standarda. Ne sodišče ne izvedenec se do očitkov nista konkretizirano opredelila. Prereka tudi ugotovitve sodišča glede preverke cen izvedenca s pomočjo podatkov baze Timber. Ugotovitev sodišča v zvezi s tem je zmotna. Glede izračuna strukture gozdnih lesnih sortimentov (GLS) je toženec v peti pripravljalni vlogi opozoril, da je izračun strukture GLS na podlagi podatkov za leta 2008, 2009 in 2011 kot osnove za določitev strukture GLS za obdobje denacionalizacijskih zahtevkov napačen. Razlog je v tem, da se je z leti zelo povečalo povprečno posekano drevo v slovenskih gozdovih, tudi v gozdovih tožnice, kar rezultira v boljši sortimentaciji in nižjih stroških. Sedanje strukture GLS tako ni mogoče avtomatično uporabiti za izračun nadomestila na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen za obravnavano obdobje. Zaradi neobjektivno boljše strukture posekanega lesa so rezultat bistveno višje prodajne cene GLS, kot bi jih dosegala tožnica v obravnavanem obdobju in s tem bistveno previsoko izračunana odškodnina. Uporaba računov družbe M., d.o.o. ni ustrezna, ker predstavlja majhen vzorec od celotne količine lesa v cenitvi, izbor računov tudi ni nepristranski. V IM2, stran 31, izvedenec sicer navaja, da je cene družbe M., d.o.o. primerjal z različnimi ceniki, vendar iz izvedenskega mnenja ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kateri ceniki so služili za primerjavo in ni mogoče preveriti izvedenčevega zaključka. Sodišče je zgornji očitek neutemeljeno zavrnilo, zato je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker se je oprlo na mnenje izvedenca, ki je upošteval račune družbe M., d.o.o. V zvezi s stroški dela je toženec opozarjal na napačen izračun stroškov dela in na preskok s količnika 0,54 na 0,1. Naveden količnik je postavljen na pamet brez ustrezne metode. Izvedenec za posplošitev nima strokovne podlage in napačno citira vir (Kavčič, Vidic, 2010), uporabi ga pristransko. Izvedenec ne pojasni, na kakšni raziskavi temeljijo količniki, ki jih je očitno določil brez strokovne argumentacije. Napačno je izračunal tudi osnovno plačo delavca gojitelja. Toženec je opozoril, da je izvedenec uporabil prenizke bruto urne postavke delavca. Izračun je oprl na urno postavko, ki je pod zakonsko predpisano minimalno plačo v RS. Sodišče je te ugovore odpravilo s sklicevanjem, da je izvedenec konkretne dejanske stroške tožnice znanstveno in strokovno preveril s podobnimi stroški, ki nastajajo na trgu, kar ne drži. Izvedenec tudi ni analiziral poslovanja M., d.o.o. in njenih stroškov, ampak je postavil strokovno nepodprt model izračuna, ki od dejanskih stroškov krepko odstopa. Toženec je opozoril na problematiko transfernih cen med GG B., d.o.o., ki je v 100 % lasti M., d.o.o., ki je v 100 % lasti tožnice. Ko GG B., d.o.o. izvaja dela za M., d.o.o., zaračunava za opravljene storitve nižje cene kot jih za enake storitve zaračunava tožencu. Izvedenec v izračunih upošteva nižje cene, zato so stroški gospodarjenja z gozdovi podcenjeni. Tako M., d.o.o. npr. za delavca gojitelja ne plačuje polne lastne cene pri GG B., d.o.o., ampak le del. Izvedenec jasno pove (IM2, stran 47), da predstavlja poseben problem lastniška povezanost med L., M., d.o.o. in GG B., d.o.o. Pove tudi, da zaradi višjih cen do toženca M., d.o.o. realizira dobiček. Zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da obstajajo transferne cene, je zmoten, saj kaže, da sodišče ne razume pomena transfernih cen. Tudi glede traktorja je toženec opozoril, da se skladno s pravili stroke kalkulacije izdelujejo za tip traktorja in je za isti tip enaka za celo Slovenijo. Izvedenec pa za isti traktor izračunava različno ceno delovne ure tega traktorja v GGO B. in v GGO N. ter postavi nek svoj model. Takšen izračun je napačen. Ni mogoče preveriti, kako je izvedenec prišel do stroškov gozdne proizvodnje. Tega ni pojasnil niti z dodatnim zaslišanjem, ugovor toženca glede izračuna stroškov gozdne proizvodnje ostaja prezrt. Stroški prodaje GLS so prenizko ocenjeni, na kar je toženec opozoril že v četrti, peti in šesti pripravljalni vlogi. Izvedenec enkrat trdi, da so stroški prodaje 1,7 EUR/m3, drugič pa 4,6 EUR/m3. Ni jasno, ali oziroma katero višino stroškov je izvedenec upošteval. Izvedenčevega modela se ne da preizkusiti, v preglednici 4-22 na strani 98 IM2 se ne da preveriti, kako je izvedenec prišel do številk. Prav tako uporabi urne postavke delavcev iz kolektivne pogodbe za tarifni razred 1, kjer skladno s kolektivno pogodbo za gozdarstvo tipičnega gozdarskega dela sploh ni. Poklicna izobrazba je vključena najmanj v IV. tarifni razred. Izračun stroškov poslovanja gozdarskega obrata je nepravilen. Izvedenec je izhajal iz življenjsko nesprejemljive plače direktorja. Ta naj bi znašala 735,77 EUR neto mesečno, kar ni realna plača. Ni jasno, zakaj je izvedenec upošteval le polovico direktorjeve plače. Ne sodišče ne izvedenec nista pojasnila, kaj pomeni, da se količnik za izračun cene dela proizvodnih delavcev ustrezno zmanjša. Takšna posplošitev nima strokovne podlage. Toženec je v pripravljalnih vlogah opozoril tudi, da so stroški manipulacije na kamionski cesti prenizko ocenjeni. V IM2, stran 34, izvedenec to prizna in pove, da je pripomba utemeljena, v izračunu pa pripombe ne upošteva. Vir, ki ga izvedenec navaja, ne govori o normativu za manipulacijo na kamionski cesti nasploh, o dveh minutah/m3 ne najdemo ničesar, utemeljitev izvedenca je napačna. Toženec je opozarjal tudi, da izvedenec v IM2 ni upošteval gojitvenih del od 7. 12. 1991 do 1999, ampak šele od 1999 naprej. V šesti pripravljalni vlogi je opozoril, da bi bilo namesto odločb, ki nalagajo izvedbo, bolje uporabiti evidenco izvedenih gojitvenih del. Obseg gojitvenih del je tako podcenjen vsaj za polovico.

11Toženec je opozoril, da je sprememba izvedenčevega stališča, da je tožnica upravičena do odškodnine za neplodna zemljišča, napačna. V IM1, stran 16, se je namreč izvedenec postavil na stališče, da tožnica ni upravičena do odškodnine za neplodna zemljišča. V IM2 je spremenil stališče, razvil je teorijo, da je na neplodnih zemljiščih mogoče dosegati donose. Izvedenec je izhajal iz zakupnih pogodb, ki mu jih je posredovala tožnica, kljub temu, da je sam napisal, da se te ne nanašajo na neplodna zemljišča, ampak obsegajo gozd in pašnik. Posredovane so bile zakupne pogodbe za gozd in pašnik v k.o. X in k.o. Y, ne pa za neplodna zemljišča, ki jih je dobila tožnica vrnjena z odločbami, citiranimi v I. točki tožbe, kar kaže, da tožnica sedaj od teh zemljišč nima koristi in jih ne more oddati v zakup. Izvedenec je pri izračunu odškodnine za neplodna zemljišča napačno uporabil strokovni vir. Navedel je, da je nov izračun v IM2 v skladu s Smernicami 2013, gozdovi, ki imajo negativno donosno vrednost, imajo tudi neko tržno ceno. Ta predpostavka je napačna, saj tržna cena ne more biti podlaga za opredelitev, da imajo neplodna zemljišča donos. Cena se realizira le pri prodaji, ne pa pri rabi. Izgubljenega donosa ni, ker neplodnega zemljišča ni mogoče dajati v najem. Izvedenec je ugotovil tudi, da obstoja najemnin za pašo drobnice na neplodnih zemljiščih ni mogel potrditi, ocenil je, da je realizacija donosov iz neplodnih zemljišč manj verjetna, kljub temu pa je izračunal odškodnino. Na zaslišanju 16. 2. 2017 je dr. M. Š. pojasnil, da transakcij iz naslova najema/zakupa z zadevnimi zemljišči ni, kar pomeni, da neplodnih zemljišč dejansko ni mogoče oddati v zakup. Primerjalni pristop za izračun odškodnine za neplodna zemljišča je strokovno zgrešen in temelji na nelogičnih predpostavkah. Kot je pojasnil izvedenec, je katastrski dohodek nastal zaradi kombinacije neplodnih zemljišč in druge kmetijske, produktivne rabe. Pri konkretnih nepremičninah te druge produktivne rabe ni. Gozd z negativnim donosom ima določeno vrednost, vendar le pri prodaji, ne pa pri rabi. Na neplodnih zemljiščih ni donosov, zato upravičenec ne more biti upravičen do vtoževane odškodnine. V sodbi so nasprotja med razlogi, saj sodišče ugotavlja, da neplodna zemljišča nimajo donosov, na drugi strani pa je podan izračun teh donosov, podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za nabiranje zelišč, plodov, lov in turizem v Sloveniji ni mogoče dajati zemljišč v najem, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, saj za kaj takega ni zakonske podlage, taka praksa, kot izrecno ugotavlja izvedenec, ne obstaja. Zmoten je zaključek sodišča, da je verjetnost donosa podana. Ta je glede na ugotovitve izvedenca lahko enaka le nič.

12Toženec je prisojeno terjatev delno že izpolnil, in sicer je pred izdajo izpodbijane sodbe dne 2. 2. 2016 plačal 5.089.588,26 EUR, dne 13. 7. 2017 pa še 4.149.709,55 EUR. Sodišče zavrača valorizacijo delnih plačil s posebno naravo nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen. Naziranje sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Z odmero odškodnine oziroma nadomestila po cenah ob izdaji sodne odločbe se zagotavlja ohranitev realne vrednosti, na enak način je treba upoštevati tudi realno vrednost že plačanih delov te terjatve in je treba na dan izdaje sodbe delna plačila in prisojeno terjatev obravnavati iz istega imenovalca. Opozarja na prvi odstavek 270. člena in drugi odstavek 285. člena OZ. Pri delnem plačilu je pomembno, v kakšnem delu je obveznost iz naslova drugega odstavka 72. člena ZDen s tem plačilom prenehala in v kakšnem deležu še obstaja. Sodišče je zmotno upoštevalo le nominalni znesek. Valorizacijo delnih plačil utemeljuje tudi analogija z valorizacijo akontacije odškodnine za povzročeno škodo, ki se prav tako odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Sodišče je zmotno odločilo glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.149.709,55 EUR. Odločilo je, da je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 11. 10. 2009, čeprav je predpravdni odškodninski zahtevek podala 9. 11. 2009.

13Glede stroškovne odločitve opozarja, da je sodišče zmotno tožnici dvakrat odmerilo povračilo nagrade za postopek na prvi stopnji. Opozarja na tretji del priloge Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). V 4. točki v opombi 3 je zapisano, da se, v primeru, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku.

14Toženec v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi tožnice ter predlaga njeno zavrnitev. Tožnica pa v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbi toženca in predlaga njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

15Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca je delno utemeljena.

Glede pritožbe tožnice:

16Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, ki izpodbijajo odločitev in zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z upoštevanjem dejstva, da je toženec tožnici dne 2. 2. 2016 nakazal znesek 5.089.588,26 EUR, dne 13. 7. 2017 pa še znesek 4.149.709,55 EUR. Sodišče prve stopnje je štelo, da je šlo za izpolnitev dela terjatve oziroma obveznosti po vložitvi tožbe, tožnica pa zatrjuje, da ni šlo za pravilno izpolnitev obveznosti, saj si je toženec pridržal pravico zahtevati nazaj že plačane zneske, v celoti ali v ustreznem delu, če bo pravnomočna odločitev v zadevi takšna, da bo toženec dolžan tožnici plačati manj, kot je že plačal. Po oceni sodišča druge stopnje so zaključki in materialnopravna presoja sodišča prve stopnje pravilni. Kot toženec pravilno navaja v odgovoru na pritožbo, je namreč tožnica navedena zneska sprejela in lahko z denarjem prosto razpolaga. V skladu z 270. členom OZ obveznost preneha, ko je izpolnjena (delno, če je izpolnjena delno). Tožnica zmotno zatrjuje, da ne gre za delno izpolnitev zaradi pridržka plačila na podlagi 191. člena OZ, saj je namen pridržne izjave v možnosti morebitne kasnejše uresničitve kondikcijskega zahtevka. Zaključki tožnice, da ni šlo za pravilno izpolnitev, so tako neutemeljeni. Z nakazilom navedenih zneskov je obveznost toženca delno ugasnila in so zato neutemeljene navedbe, da bi sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnici moralo priznati v celoti.

17Ker je torej toženec obveznost delno poravnaval (v skupnem znesku 9.239.297,81 EUR) je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče napačno priznalo tek zamudnih obresti (od vsakega plačanega zneska do plačila) in da naj bi bil toženec še vedno v zamudi, zamudne obresti naj bi še vedno tekle. Glede že plačanih zneskov je sodišče prve stopnje tudi v obrestnem delu pravilno uporabilo materialno pravo.

18Neutemeljena je tudi pritožbena navedba o napačno ugotovljenem dejanskem stanju in podanih absolutno bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 399. člena ZPP (v s strani tožnice izpodbijanem delu sodbe). Sodbo je sodišče druge stopnje lahko preizkusilo, nasprotja med izrekom in obrazložitvijo ni, iz odločitve je jasno razvidno, da mora toženec tožnici plačati znesek v višini, ki ga je sodišče prve stopnje prisodilo v II. točki izreka, poleg že plačanih zneskov.

19Neutemeljena je navedba o kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 399. člena ZPP. V tem primeru gre za napako tehnične narave, za nasprotje med razlogi sodbe in posameznimi listinami oziroma zapisniki v spisu, česar tožnica sploh ne zatrjuje.

Glede pritožbe toženca:

20Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je pritožba toženca, ki je bila vložena v 30-dnevnem roku, vložena pravočasno in so drugačne navedbe iz tožničinega odgovora na pritožbo neutemeljene. Pritožbeni rok po Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E) znaša 30 dni. Po tretjem odstavku 125. člena ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe tega zakona (14. 9. 2017), pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah tega zakona, če je bila končna odločba pred sodiščem prve stopnje izdana po začetku uporabe ZPP-E. Glede na to, da določba o pritožbenem roku sodi med določbe postopka pred sodiščem druge stopnje, pravni pouk v sodbi sodišča prve stopnje pa le opozarja na ureditev postopka pred sodiščem druge stopnje, je utemeljen sklep, da se pri odločanju o pritožbi zoper vse sodbe, izdane po 14. 9. 2017, uporablja določba noveliranega prvega odstavka 333. člena ZPP.

21Toženec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o dovolitvi spremembe tožbe iz I. točke izreka. O spremembi tožbe je sodišče prve stopnje odločilo že v sodbi in sklepu P 2217/2010-II z dne 24. 11. 2015. Ta odločitev (takratna I. točka izreka) ni bila izpodbijana in je postala pravnomočna. Z odločitvijo v tokratni I. točki izreka je torej sodišče ponovno odločalo o isti stvari, zato je bilo treba sklep v I. točki izreka razveljaviti.

22Na vsebinske ugovore glede dopustitve spremembe tožbe, sodišče druge stopnje ne odgovarja, glede na to, da je bilo o tem, kot je bilo že obrazloženo, že predhodno odločeno in je sklep o tem že postal pravnomočen.

23Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče zmotno zavrnilo ugovor toženca glede pasivne legitimacije v zvezi z delno odločbo UE Radovljica D-321-41/92 z dne 5. 5. 2004 (odločba z dne 5. 5. 2004). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tudi po navedeni odločbi zavezanec za vrnitev nepremičnin v naravi toženec. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dejstvo, da je zavezanec za vračilo toženec, potrjuje odločba RS Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 464-172/00 z dne 11. 10. 2004 (A 91 – odločba, ki se nahaja tudi v upravnih spisih, odločba z dne 11. 10. 2004). Očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in kršitvi določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni utemeljena. Sodišče je namreč zaključek sprejelo tudi na podlagi odločbe v prilogi A 91.

24Toženec izpodbija tudi zaključke sodišča iz sodbe in sklepa z dne 24. 11. 2015 (17. točko), torej sodbo, ki je bila predhodno že razveljavljena, zato je v zvezi s temi zaključki zatrjevana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nerelevantna in sodišče druge stopnje na te navedbe ne odgovarja.

25Glede odločbe A 91 toženec obširno razlaga, da je bila ta predložena prepozno, ker je sodišče prve stopnje na prvem naroku 2. 4. 2012 tožnici dodelilo rok 15 dni za odgovor na prvo pripravljalno vlogo toženca, tožnica, ki je odgovor podala v tretji pripravljalni vlogi z dne 17. 4. 2012, je glede odločbe z dne 5. 5. 2014 v tej vlogi navajala, da je pasivna legitimacija toženca tudi glede te podana, ni pa se sklicevala na odločbo A 91, s katero je bila prvostopenjska odločba spremenjena. Navedeno drži, neutemeljena pa je navedba, da tožnica v zvezi z odločbo z dne 11. 10. 2004 ni predlagala nobenega dokaza in da se predlog za vpogled v spis nanaša na spise z drugimi opravilnimi številkami. Tožnica je namreč v pripravljalni vlogi z dne 17. 4. 2012 navajala, da je tudi v tem primeru (po odločbi z dne 5. 5. 2004) zavezanec za vračilo zemljišč toženec. Navajala je sicer, da je pri odločbi očitno prišlo do pisne pomote, hkrati pa predlagala tudi vpogled v spis UE Radovljica, opr. št. 321-41/1992, v katerem se nahaja odločba z dne 5. 5. 2004, ki je bila spremenjena z odločbo A91 in sicer tako, da je zavezanec za vrnitev nepremičnin Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, Dunajska 58, Ljubljana. Odločbi predstavljata celoto. Ker je po pravnomočni odločbi z dne 5. 5. 2004 zavezanec toženec, so očitki o prekluziji ob povedanem neutemeljeni. Toženec je pasivno legitimiran tudi glede delne odločbe z dne 5. 5. 2004 in je materialno pravo pravilno uporabljeno.

26Toženec je v postopku ugovarjal zastaranje terjatve tožnice nad zneskom 11.421.760,00 EUR (torej nad prvotno postavljenim zahtevkom). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil zahtevek zvišan (le) na račun razmer v času sojenja (cen) glede na izvedensko (dopolnjeno) mnenje in da je tožnica zgolj uskladila višino tožbenega zahtevka z vrednostjo v času sojenja in prilagodila izvedenskemu mnenju ter gre za spremembo tožbe v nepravem pomenu. Toženec zaključke sodišča prve stopnje deloma utemeljeno izpodbija. Glede treh denacionalizacijskih odločb UE Radovljica z dne 23. 3. 2009, 14. 10. 2009 in 23. 12. 2009 je namreč tožnica v tožbi navedla, da količin poseka iz teh treh odločb ob postavitvi tožbenega zahtevka ni upoštevala. Navedla je, da je razlog za to, da ni upoštevala celotne količine poseka v tem, da je tožbeni zahtevek oblikovala na predpravdnem zahtevku z dne 9. 11. 2009, v katerem količine poseka iz teh treh odločb niso bile vključene. Toženec utemeljeno navaja, da ni šlo za to, da tožnica ne bi znala določiti količine poseka po teh odločbah. Že v tožbi je namreč tožnica navedla, da je bil posek na območju UE Radovljica vsaj bruto 252.091,36 m3 večji, kar je za najmanj 55,2 % večji, kljub temu zahtevka po teh treh odločbah ni postavila in ni šlo za to, da bi lahko zahtevek podala šele po izdelavi izvedeniškega mnenja. Iz tožbe izhaja, da je tožnica že ob sestavi tožbe imela zadostne podatke, kljub temu ustreznega zahtevka glede teh treh odločb ni postavila, zato toženec utemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče naložiti nemogoče skrbnosti in da ni mogoče slediti toženki, da bi podatke o teh treh odločbah lahko pridobila. Tožnica bi zahtevek po teh odločbah lahko uveljavljala že v letu 2010. Zahtevek v zvezi s temi tremi odločbami je tožnica uveljavljala šele s spremembo tožbe v vlogi z dne 16. 1. 2015, medtem ko so navedene odločbe postale pravnomočne 9. 4. 2009, 31. 10. 2009 in 13. 1. 2010, tožba pa je bila vložena 17. 8. 2010. Tožnica bi lahko pravočasno (pred potekom zastaralnega roka – petih let od pravnomočnosti odločb) zahtevek postavila tudi za posek po teh treh odločbah (nenazadnje je bila z njim seznanjena, kot je izhajalo iz njenih tožbenih navedb). Zahtevek tožnice na plačilo nadomestila po zadnjih treh delnih odločbah UE Radovljica, ki ga je izvedenec posebej izračunal (3.895.311,00 EUR, stran 20 IM2), je tako zastaran.

27Neutemeljeno pa toženec uveljavlja zastaranje tudi glede preostalega nad prvotnim zahtevkom vtoževanega zneska. Tožnica je prvotni zahtevek postavila v višini 11.421.760,00 EUR (od tega 11.222.964,98 EUR predstavlja nadomestilo za nezmožnost uporabe gozdov oziroma gozdnih zemljišč). Spremembe do zneska 12.588.195,00 EUR (stran 52 IM2) ter za dodatno izračunan skupni čisti donos v višini 896.575,00 EUR na GGO N. (Dopolnitev 2, str. 6)³, ni mogoče pripisati neskrbnosti tožnice in je v tem delu neutemeljen očitek, da bi lahko tožnica (dodatne oziroma povsem natančne) podatke pridobila pravočasno ob običajni skrbnosti. V IM1 je izvedenec izračunal denarno izgubo koristi zaradi nezmožnosti uporabe vrnjenega premoženja v času od uveljavitve ZDen 7. 12. 1991 do pravnomočnosti odločb v višini 11.092.107,00 EUR, kar se nanaša na izgubljeno korist zaradi nezmožnosti uporabe nadškofijskih gozdov v GGO B. in GGO N. Izhajal je iz podatkov, na katere se je sklicevala tožnica in jih priložila tožbi v prilogi A 20. V IM2 je naveden donos izračunan ponovno, in sicer v višini 12.588.195,00 EUR. Kot je pojasnil izvedenec dr. M. Š.,⁴ ko je bil zaslišan pred sodiščem druge stopnje, prvotni izračun ni bil povsem pravilen, ker je prišlo v eni datoteki do napake v datumu odločb ter zato, ker prvotno niso upoštevali vrednosti drv (napaka na strani 32 IM1 – preglednica 2-2). Glede dodatno ugotovljenega zneska 896.575,00 EUR razlike pa je pojasnil, da je ta razlika (ki je bila v IM2 napačno izračunana v višini 1.054.621,00 EUR, naknadno pa v Dopolnitvi 2 znižana na 896.575,00 EUR), posledica usklajevanja količin poseka v GGO N., kjer so pridobili podatek, da je bilo neevidentiranih količin poseka v prilogi A 20 za 25.980 m3 iglavcev bruto in 151 m3 listavcev bruto. Podatke so pridobili pri Zavodu za gozdove (ZGS), OE N., torej pri ZGS, enako kot tožnica. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi izvedeniškega mnenja pravilno navedlo, da je šlo v tem delu za usklajevanje podatkov in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Toženec ob povedanem neutemeljeno navaja, da je imela tožnica tudi v tem delu na voljo vse podatke že ob vložitvi tožbe in zmotno zatrjuje nezadostno skrbnost tožnice tudi v tem delu. Glede tega dela tožbenega zahtevka (1.166.435,00 EUR + 896.575,00 EUR) ugovor zastaranja ni utemeljen in so razlogi sodišča prve stopnje o tem, da se je zastaranje v tem delu pretrgalo že z vložitvijo tožbe, pravilni.⁵ Tudi zatrjevana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 399. člena ZPP ni podana.

28Neutemeljena je navedba, da je zmotna ugotovitev, da je tožnica predložila uradne podatke ZGS glede količine poseka. Toženec navaja, da je tožnica navedla podatke, pridobljene na območnih enotah ZGS. Enake podatke je pridobil tudi izvedenec. Pri tem ne drži, da je toženec te podatke ves čas izpodbijal kot neverodostojne. Kot izhaja iz list. št. 21 spisa, je namreč toženec podatkom nasprotoval z navedbo, da je tožnica podatke ZGS pridobila izvensodno in bi bilo zato treba le-te preveriti v okviru pravdnega postopka.

29Glede izvedeniškega mnenja sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je neutemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, ki je zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca. Toženec je res podal številne pripombe na izvedeniško mnenje, nekatere tudi utemeljene, izvedenec je na pripombe tudi odgovoril. Toženec tudi v pritožbi vztraja, da so v mnenju še vedno podane napake, ki so v tem, da se precenjujejo prihodki in podcenjujejo stroški, kar toženec primeroma izpostavlja, sodišče druge stopnje bo na posamezne pripombe odgovorilo v nadaljevanju. Toženec navaja, da je izvedensko mnenje ostalo pomanjkljivo, nejasno in dvomljivo v takšni meri, da je podan utemeljen dvom v njegovo pravilnost, popolnost in strokovnost in se ta tudi z dodatnimi zaslišanji izvedenca ni odpravil in uveljavlja kršitev iz drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP ter kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se sodišče prve stopnje o vseh pripombah, ki jih je podal toženec, ni izjasnilo, v pritožbi zatrjevane kršitve določb postopka pa lahko odpravi sodišče druge stopnje in je bilo po oceni sodišča druge stopnje pomanjkljivosti mogoče odpraviti z novim zaslišanjem že postavljenega izvedenca, je sodišče druge stopnje zaradi odprave zatrjevanih kršitev določb postopka razpisalo glavno obravnavo in na njej izvedenca dr. M. Š., ki je opravil pretežni del dela, ponovno zaslišalo. Po zaslišanju sodišče druge stopnje ocenjuje, da ni dvoma v pravilnost podanega mnenja, zato mnenje drugih izvedencev ni potrebno.

30Izvedenec je pojasnil, da je bila metoda, ki je bila uporabljena, glede na navodilo sodišča edina možna metoda, po njegovem je tudi strokovno utemeljena glede na čas izdelave mnenja. Toženec namreč izhaja iz kalkulacij, ki imajo podlago v koncesijskem sistemu upravljanja z gozdovi, izračuni izvedenca oziroma ocene pa so odraz zasebnega gospodarjenja z gozdovi, v katerem lastnik maksimira svoje koristi.

31Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za določitev nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen pomembno, kakšne donose ( prihodke in s tem povezane stroške) za vrnjeno premoženje bi imel upravičenec denacionalizacijskega postopka (tožnica), ne pa toženec kot zavezanec oziroma kdorkoli tretji. Sodišče ni navedlo, da stroški in donosi toženca, tretjih oseb in raznoraznih gozdnih gospodarstev ter teoretični stroški iz strokovne literature nimajo nikakršne teže, saj je navedlo, da lahko služijo za primerjavo realnega stanja, kar je izvedenec tudi upošteval. Toženec prihaja sam s seboj v nasprotje, ko po eni strani zahteva primerjavo, po drugi strani pa navaja, da bi moral izvedenec uporabiti poslovno poročilo M., d.o.o. (nasprotuje pa tudi uporabi računov družbe M, d.o.o.).

32Utemeljena je navedba, da mora izračun hipotetične koristi tožnice na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen temeljiti na objektivnih in argumentiranih vhodih. V zvezi s tem toženec vztraja, da je bilo spregledano, da je bilo povprečno drevo v relevantnem obdobju nižje in je zato cena prihodkov na podlagi sedanje sortimentacije previsoka. Kljub temu, da je tovrstno navedbo toženec podal prepozno, je sodišče prve stopnje nanjo odgovorilo z navedbo, da izvedenec ni potrdil hipoteze, da bi bila gozdna lesna sortimentacija v obravnavnem obdobju drugačna, verjetno slabša, in da toženec tega ni dokazal na drug način. Sodišče druge stopnje glede tega še ugotavlja, da je izvedenec na obravnavi pred sodiščem druge stopnje pojasnil, da je bil pristop izračunavanja kakovostne strukture podrobno opisan v Dopolnitvi 2 na strani 10 do 12, kjer je bilo pojasnjeno, da so pri izračunu povprečnih volumnov uporabili vsa drevesa, ki so bila posekana, in sicer za vsak oddelek, leto, drevesno vrsto in vrsto sečnje in ne samo za leta, ki so bila navedena, in so povprečno debelino izračunavali zaradi izračuna potroškov na ravni odseka. V izračunu je bilo torej upoštevano vsako drevo, ki je bilo v spornem obdobju posekano, in evidentirano v ZGS, upoštevana je bila torej kakovostna struktura v času poseka (premer posekanih dreves).⁶ Na podlagi povprečnih volumnov so potem s pomočjo preglednice na strani 12 Dopolnitve 2 les razvrstili na kakovostne razrede. Upoštevali so torej drevesa v letih od začetka veljavnosti ZDen do pravnomočnosti odločb. Na leta 2008, 2009 in 2011 so se sklicevali zato, ker so s tem upoštevali kakovostno strukturo, ki jo je dosegala tožnica. Leta 2008, 2009 in 2011 so aplicirali na sporno obdobje, šlo je za strokovno presojo, ali bi tožeča stranka lahko dosegala kakovostno razvrstitev, kot jo izkazujejo računi. Ob povedanem pritožbena navedba glede napačno upoštevane kakovostne strukture ni utemeljena.

33Toženec izvedencu očita napačen izračun in zatrjuje, da bi bil pravilen izračun takšen, da bi skupen znesek nadomestila znašal 16.360.869,00 EUR. Zatrjuje, da je izvedensko mnenje nepopolno, nepregledno in nekorektno. Tudi izračun sodišča naj bi bil napačen. Sodišče naj bi znesek 896.575,00 EUR napačno prištelo k donosu v višini 9.117.736,00 EUR. Očitki toženca se nanašajo tako na GGO N. kot tudi GGO B.,⁷ vendar so glede izvedenskega mnenja neutemeljeni, drži pa, da so v tem delu delno napačni razlogi sodišča prve stopnje. Pravilen izračun nadomestila za GGO N. tako znaša 9.117.736,00 EUR (IM2, str. 54), k čemur je treba, kot je bilo že obrazloženo, prišteti še znesek 896.575,00 EUR (Dopolnitev 2, str. 6, list. št. 342). Pri slednjem znesku gre za dodaten izračun in dodatne količine, za večji posek za 25.980 m3 iglavcev bruto in 151 m3 listavcev bruto, kar je bilo že predhodno obrazloženo. Skupni čisti donos v GGO N. je torej večji za 896.575,00 EUR in je skupni znesek v višini 10.014.311,00 EUR sodišče prve stopnje pravilno izračunalo.

34Glede poseka v GGO B. pa je sodišče ugotovilo, da znaša skupno realiziran posek, vključno z zadnjimi tremi vtoževanimi delnimi odločbami, glede katerih je izvedenec nadomestilo izračunal naknadno, 7.365.770,00 EUR. Ne drži, da ni jasno, katere denacionalizacijske odločbe naj bi bile (poleg štirinajstih odločb) upoštevane. Gre za dodatne tri odločbe UE Radovljica s posebej izračunanim nadomestilom v višini 3.895.311,00 EUR (str. 20 IM2), glede katerih je pritožba toženca, kot je že bilo obrazloženo, zaradi zastaranja utemeljena. Pravilno izračunano nadomestilo v GGO B. se torej nanaša na odločbe, navedene na strani 51 in 52 IM2 (skupno gre za 14 odločb na območju GGO N. in GGO B.), višina koristi oziroma nadomestila v GGO B. pa znaša 3.470.459,00 EUR (IM2 stran 53).

35Neutemeljeni so očitki, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker se je oprlo na mnenje izvedenca, ki naj bi upošteval količino poseka v obdobju od 1991 do 2007 oziroma je v sodbi navedeno, da je izračunal korist upoštevaje obdobje od 7. 12. 1990 dalje, glede na to, da je datum uveljavitve ZDen, ki je lahko relevanten, 7. 12. 1991. Navedba datuma 7. 12. 1990 predstavlja očitno pisno pomoto, izvedenec pa je pojasnil, da je bilo upoštevano obdobje od 7. 12. 1991 do pravnomočnosti vsake posamezne denacionalizacijske odločbe, kot so bile te navedene v prilogi A 20, zato so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je toženec obračunskemu obdobju ugovarjal prepozno. Toženec navaja, da je konkretiziran in specificiran ugovor glede obdobja podal pravočasno, že v prvih pripombah na IM1 avgusta 2013, kar ne drži, saj so bile takšne pripombe podane šele v pripombah na IM2. Pojasnjeno je bilo, da je pri vsaki odločbi upoštevano obdobje do pravnomočnosti vsake denacionalizacijske odločbe, zato so vsi tovrstni očitki tudi neutemeljeni.

36Neutemeljen je tudi očitek v zvezi z delno odločbo št. 321-19/92-826-122 z dne 9. 6. 2006 (odločba z dne 9. 6. 2006), ki jo je izvedenec upošteval, in za katero toženec navaja, da v tožbi ni navedena in priložena kot dokaz. Sodišče naj bi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker se je oprlo na mnenje izvedenca, ki je pri izračunu upošteval odločbo z dne 9. 6. 2016, ki ni predmet te pravde. Toženec zatrjuje tudi, da je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se do ugovora v sodbi ni opredelilo. Očitek je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje razlog glede tega navedlo (v točki 28 obrazložitve), ko je pojasnilo, da gre po oceni sodišča za pisno napako. Izvedenec je na glavni obravnavi pred sodiščem druge stopnje še dodatno pojasnil, da se sicer ne spomni, da bi obstajala delna odločba s končnico 1220 (v mnenju je bila navedena s končnico 122), da pa so pri vseh odločbah upoštevali datume in naredili izračun po vseh odločbah, ki so navedene v seznamu v prilogi 4 IM2 ter prilogi A 20, torej je upoštevana tudi v tožbi navedena odločba z istim datumom, tj. 9. 6. 2006 (in končnico 1220), ki je postala pravnomočna 23. 8. 2006.

37Toženec tudi v pritožbi vztraja, da je izračun čistega donosa gozda napačno izračunan, ker naj bi bili prihodki ocenjeni previsoko, stroški pa prenizko. Navaja, da se sodišče do nepravilnosti ni opredelilo in je s tem storilo več absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ni res, da se sodišče do vseh zatrjevanih nepravilnosti ni opredelilo, glede tistih, do katerih se ni opredelilo, se v nadaljevanju pri odgovorih na pritožbene navedbe opredeljuje sodišče druge stopnje.

38Glede količin posekanega lesa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se podatki glede poseka, pridobljeni od ZGS, OE B. in OE N., nanašali izrecno na obdobje od 7. 2. 1991 dalje do dneva pravnomočnosti vsake posamezne delne odločbe. Uporabljena je bila datoteka A 20, ki je bila že v spisu, ter podatek o dodatnih količinah, kar je bilo že obrazloženo (27. točka te obrazložitve). Toženec vztraja, da bi moral izvedenec izdelati tabelo, kot je predlagal toženec, da bi se lahko preverila pravilnost ugotovljenih količin posekanega lesa na zemljiščih, ki jih je tožnica dobila vrnjena s posameznimi denacionalizacijskimi odločbami, vendar neutemeljeno, saj je izvedenec dr. M. Š. pojasnil, da je bil narejen izračun po odločbah, navedenih v seznamu v prilogi 4 IM2 ter prilogi A20.

39Neutemeljeni so očitki o nejasnosti ugotovitev glede bruto količine poseka 751.424 m3 iglavcev in 58.500 m3 listavcev. Na pripombo toženca v zvezi s tem je izvedenec odgovoril v Dopolnitvi 2, stran 8. Pojasnil je, da trditve tožnice o prej navedenih količinah niso bile potrjene, pač pa je bilo dejansko upoštevano samo toliko, kot je bilo potrjeno in upoštevan le povečan posek v GGO N. (glej 27. točko te obrazložitve).

40Glede pripombe o uporabi avstrijskih cen in avstrijskih standardov je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu razloge navedlo. Toženec neutemeljeno navaja, da iz mnenja ni razvidno, da bi avstrijske cene lesa izvedenec uporabil za oceno skladnosti in da je iz mnenja jasno razvidno, da je cena lesa določena izključno na podlagi avstrijskih cen. Kot je izvedenec dr. M. Š. ponovno pojasnil na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem druge stopnje, so bili pri presoji cen uporabljeni tudi avstrijski ceniki, ker je upravitelj gozdov tožnice velik del svoje gozdne proizvodnje prodal v Avstriji in tudi beležil kakovost lesa po avstrijskih standardih. Niso pa bili avstrijski ceniki edini vir določitve cen v kalkulacijah, kot zmotno navaja toženec, ampak so cene oblikovali s presojo doseženih cen upravitelja gozdov tožnice in dostopnih cenikov. Eden od takih cenikov je bil tudi cenik, objavljen v tedniku K. Račune upravitelja gozdov tožnice so analizirali z vidika doseženih cen na trgu in ugotovili ujemanje doseženih cen z najnižjo ravnijo cen, ki so bile na trgu avstrijske Koroške in z najvišjo ravnijo cen, kot so bile objavljene v tedniku K. glas. Izhajali so iz tega, da je tožnica velik strokovno usposobljen prodajalec lesa in lahko z veliko mero gotovosti sklepamo, da dosega zgornje slovenske cene, podobne spodnjim avstrijskim cenam. Na podlagi tega so se odločili po strokovni presoji za v kalkulaciji uporabljene cene.⁸ Ker torej ni šlo (le) za avstrijske cene, je neutemeljen tudi očitek, da bi bilo treba upoštevati avstrijske meritve lesa. Pristop, ki je bil zavzet v izvedeniškem mnenju, tudi sodišče druge stopnje ocenjuje kot ustrezen, in so vse drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

41Toženec vztraja, da bi bilo treba uporabiti podatke SURS, ki so uradni in usklajeni z EUROSTATOM, ki jih izvedenec ni uporabil, vendar neutemeljeno. Izvedenec je v Dopolnitvi 2 (str. 13, 14) pojasnil, da se podatki SURS nanašajo na odkup gozdarskih služb, kmetijsko gozdarskih zadrug in drugih organizacij, ki odkupujejo les iz gozdov v zasebni lasti. Gozdove v lasti Nadškofije sicer uvrščamo med gozdove v zasebni lasti, vendar se kompetence na področju prodaje lesa pomembno razlikujejo od kompetenc povprečnega zasebnega lastnika gozdov z nekaj stokrat manjšo proizvodnjo lesa in prodanih količin, kar lahko pri prodajalcu velikih količin vodi k doseganju ustreznejših prodajnih pogojev (npr. višjih cen). Na naroku pred sodiščem druge stopnje je pojasnil tudi, da SURS zbira cene za razširjene kakovostne razrede lesa, kar je preveč splošno in premalo natančno za predmetno zadevo.⁹ Iz Dopolnitve 2 pa še izdaja, da je napačna utemeljitev, da so podatki SURS usklajeni s statističnim sistemom EUROSTAT, saj ta pridobiva in uporablja cene gozdnih lesnih sortimentov samo za uporabo v agregatnih izračunih ekonomskih računov za gozdarstvo in ne na ravni, ki bi bila primerna za ocenjevanje uspešnosti gospodarjenja na posameznem gospodarskem obratu.

42Toženec nadalje tudi v pritožbi vztraja pri trditvah o napačnih izračunih v zvezi s povprečno ceno hlodovine, ki jo je izvedenec upošteval. Zatrjuje, da je povprečna cena hlodovine znatno višja, kot trdi izvedenec, vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da je izvedenec na naroku dne 10. 2. 2015 na tovrstne očitke odgovoril in pojasnil, da je preglednico 4-2 v IM2 glede povprečne cene hlodovine preveril in domneval, da toženec ni upošteval embalažnega lesa, ki ga ne more, saj ga SURS še vedno upošteva med hlodovino. Poleg tega je na naroku dne 6. 6. 2015 dodatno pojasnil, da vpliv embalažnega lesa pri številki 74,1 EUR na končen rezultat ne bi vplival, saj je bila to le kontrola v vrednostnem razredu.

43Tudi na očitke o neustreznosti rabe avstrijskih standardov je izvedenec ustrezno odgovoril. Kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, izvedenec ni upošteval le avstrijskih standardov. Upošteval jih je sicer zato, da je bila omogočena presoja kakovosti gozdnih lesnih sortimentov tožnice (GLS). V Sloveniji namreč nimamo standardov razvrščanja oziroma modelov razvrščanja hlodovine po GLS, ki bi veljali za zasebne lastnike gozdov in bi bil vhodni podatek debelina drevesa. Edini približek so tablice, ki kot rezultat razvrščanja podajo razvrščanje, ki je podobno avstrijskim standardom. To razvrščanje je omogočilo primerjavo in presojo o kakovostnih donosih tožnice. Poleg tega so na podlagi modela uporabljenega leta 1988 izdelali še tablice za razvrščanje lesa v kakovostne razrede GLS. S pomočjo vseh treh pristopov so presodili verodostojnost doseganja kakovosti tožnice pri prodaji lesa. Izvedenec je pojasnil tudi uporabo F standarda, ki ga avstrijski standardi ne poznajo. Uporabili so ga pri listavcih, ker je tožnica večino listavcev prodala v Sloveniji. Poleg tega so ga uporabili pri iglavcih pri 0,8 % pri količini prodanega lesa.¹⁰

44Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izvedenec preverko cen opravil s pomočjo podatkov baze Timber, ki spremlja posek po posameznih parcelah in je izračunal srednje vrednosti dreves na posamičnem odseku. Toženec zatrjuje, da je takšna ugotovitev sodišča prve stopnje zmotna in pojasnjuje, kaj izkazuje baza podatkov Timber. Navaja, da izvedenec ni izračunal srednje vrednosti dreves, pač pa srednji premer drevesa. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sporna ugotovitev sodišča prve stopnje temelji na pojasnilu izvedenca na naroku dne 10. 2. 2015, glede česar toženec pripombe podaja šele v pritožbi, kar predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, zato sodišče druge stopnje na te navedbe ne odgovarja.

45Glede izračuna strukture GLS, ki naj bi bil napačen, so navedbe v zvezi z upoštevanjem podatkov za leta 2008, 2009 in 2011 kot osnove za določitev strukture neutemeljene, kot je bilo že obrazloženo v 32. točki te obrazložitve.

46Toženec vztraja tudi pri očitku o neustreznosti uporabe računov družbe M., d.o.o. Izvedenec je pojasnil, kot je bilo že obrazloženo (40. točka te obrazložitve), pristop pri določitvi cen v kalkulacijah, v katerem so bile navedene cene le eden od elementov presoje. Navedel je tudi, da so cene primerjali z različnimi ceniki. Pritožba neutemeljeno navaja, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, kateri ceniki so služili za primerjavo. Izvedenec je namreč pojasnil, da gre za cenike s portala M. oziroma K., avstrijske Koroške in GG L. (Dopolnitev 2, str. 14).

47Toženec obširno izpodbija tudi v izračunu upoštevane stroške. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je izvedenec za izračun vzel konkretne dejanske stroške, ki nastajajo tožnici. Izvedenec je le-te strokovno preveril s podobnimi stroški, ki nastajajo subjektom na trgu. Zaključilo je, da je izračun s stališča drugega odstavka 72. člena ZDen pravilen. Toženec tudi v pritožbi vztraja, da so upoštevani prenizki stroški glede stroškov dela, stroškov gozdne proizvodnje, stroškov prodaje in manipulacije na kamionski cesti. Vztraja, da so zaradi premajhnega obsega gojitvenih del, ti stroški še dodatno prenizko ocenjeni, napačne so tudi kalkulacije za traktor.

48Toženec navaja, da je opozoril na napačen izračun stroškov dela, saj izvedenec v IM2 ne poda jasnega izračuna preskoka iz količnika 0,54 na 0,1. Domneva, da je količnik postavljen na pamet brez ustrezne metode in da gre za napačno citiranje vira, vendar pritožbene navedbe niso utemeljene. Izvedenec dr. M. Š. je na obravnavi pred sodiščem druge stopnje ponovno natančno pojasnil, kako so izračunali stroške dela. Ti so izračunani tako, da so pomnožili potroške dela, izražene z delovnimi urami in ceno delovne ure, pri čemer je cena delovne ure sestavljena iz neposrednih stroškov delavca (plače) in splošnih stroškov podjetja. Plača delavca, kot je določena s kolektivno pogodbo oziroma tarifno prilogo h kolektivni pogodbi je bila izhodišče za izračun celotne cene dela. Končno ceno so izračunali tako, da so plače delavcev povečali za nek delež, ki je povezan z vodenjem, upravljanjem podjetja oziroma gospodarskega obrata. V ta namen so izhajali iz takrat veljavnih pristopov pri določitvi tega količnika in količnik določili tako, da so veljavni količnik zmanjšali za delež, ki je bil v gozdarskih podjetjih namenjen pokritju splošnih stroškov podjetja. Splošne stroške podjetja za gospodarjenje z gozdovi tožnice so namreč izračunali posebej in ravno na račun posebne postavke splošnih stroškov podjetja je bil ustrezno zmanjšan količnik, ki je bil sicer uporabljen pri ceni delavcev. Delno so uporabili podatke vira, ki je bil naveden, vendar so bili v skladu z mednarodnimi standardi ocenjevanja tudi kritični, kajti vir je izdalo Gospodarsko združenje koncesionarjev in možno pristranskost rezultatov so upoštevali pri svoji presoji.

49Toženec izvedencu očita napačen izračun tudi v nadaljevanju in podaja svoj izračun. Izvedenec je pojasnil, da so urno postavko vzeli iz priloge h kolektivni pogodbi za gozdarstvo (IM2, str. 84), v višini 5,20 EUR oziroma 4,28 EUR. Na naroku pred sodiščem druge stopnje je izvedenec dr. M. Š. še navedel, da so bili stroški dela vhod za izračun proizvodnih stroškov na m3 stroškov proizvodnje lesa, ki so jih uporabili za presojo doseženih stroškov proizvodnje lesa tožnice in takrat dostopnih podatkov o cenah storitev proizvodnje lesa na trgu. Končni rezultat so bili nekaj višji proizvodni stroški, kot so bili stroški tožnice, in so jih uporabili v kalkulaciji, pri čemer so proizvodne stroške presodili tudi z vidika na trgu dostopnih podatkov o cenah gozdarskih storitev in ocenili, da njihovi ocenjeni proizvodni stroški odražajo resnične proizvodne stroške. Cena dela je bila torej samo vhod za izračun proizvodnih stroškov, ki so jih ocenili kot resnične v okoliščinah gospodarjenja z zasebno gospodarsko posestjo. Glede na takšno pojasnilo in dejstvo, da gre za hipotetičen izračun, toženec neutemeljeno izpodbija ugotovljene vrednosti urnih postavk¹¹ z opozarjanjem na predpisano minimalno plačo v letu 2013. Kot že navedeno, je šlo za vhod za izračun, v kalkulaciji pa so bili uporabljeni višji proizvodni stroški, kot so bili stroški same tožnice.

50Glede pritožbene navedbe, da je izvedenec postavil nek strokovno nepodprt model izračuna, namesto da bi analiziral poslovanje M., d.o.o., in da naj bi izvedenčev račun krepko odstopal od dejanskih stroškov M., d.o.o., je ugotoviti, da gre za nedopustne pritožbene novote, na katere sodišče druge stopnje ne odgovarja.

51Neutemeljeni so očitki glede kalkulacij za traktor, saj je izvedenec v zvezi z navedbo toženca, da bi morale biti kalkulacije stroškov za enak tip traktorja enake v GGO B. in GGO N., pojasnil, da se kalkulacije stroškov traktorjev razlikujejo zaradi prilagajanja na različne vrste traktorjev, ki so jih predvideli v gozdni proizvodnji na obeh območjih (npr. z vidika nabavne vrednosti cenejša mehanizacija na GGO N.) in zaradi narave izvajalcev (v GG B. amortizacijska stopnja za mehanizacijo 20 %) – Dopolnitev 2, stran 20.

52Neutemeljen je tudi očitek, da stroškov gozdne proizvodnje ni mogoče preveriti, saj je izvedenec v IM1 na strani 40 v preglednici navedel podatke iz K. ter pojasnil, da so bili izračunani povprečni stroški gozdne proizvodnje (sečnja in spravilo), kar je v skladu z razmerami na trgu gozdnih storitev in prakso družbe M., d.o.o. (iz poročila o gospodarjenju z nadškofijskimi gozdovi v letu 2011).

53Prav tako je bilo podano ustrezno pojasnilo glede stroškov manipulacije na kamionski cesti. Izvedenec je upošteval pripombo toženca. Prvotno je izvedenec uporabil normativ 1 minuto dela traktorista na m3 (IM1), nato je to povečal na 2 minuti na m3 (IM2, str. 34), pojasnil pa je tudi, zakaj ni upošteval treh minut, kot je zatrjeval toženec. V Dopolnitvi 2 na strani 16 je nadalje pojasnjeno, da so v mnenju sledili donosom in tehnologiji, ki jo uporablja tožnica. Dobljene stroške manipulacije so primerjali s podatki v strokovni literaturi in ugotovili, da je ustrezna uporaba 2 minuti na m3, ob podmeni sortiranja lesa na vmesnem skladišču prevoznika, kot je podano v konkretnem primeru.

54Tudi očitki glede prenizko ocenjenih stroškov prodaje gozdnih lesnih sortimentov so neutemeljeni. Neutemeljen je očitek o nasprotju v mnenju in navedba, da izvedenec enkrat trdi, da so stroški prodaje 1,70 EUR/m2, drugič pa 4,60 EUR/m3. Izvedenec je res prvotno navedel (IM2, str. 68), da celotni stroški prodaje lesa v poslovanju z nadškofijskimi gozdovi znašajo oziroma jih ocenjujejo na 4,10 %, tj. 4,60 EUR/m3 od cene gozdnih sortimentov na kamionski cesti. Ker so v primeru nadškofijskih gozdov stroški prodaje lesa del stroškov poslovanja gozdarskega obrata (4,60 EUR/m3), so ocenili, da je polovica stroškov poslovanja gozdarskega obrata povezanih s prodajo lesa (1,70 EUR/m3 gozdnih sortimentov na gozdni cesti). Na navedeno nejasnost je toženec opozoril, nakar je izvedenec pojasnil (Dopolnitev 2, str. 15), da so stroški prodaje lesa upoštevani v izračunu čistega donosa ustrezno in da je pravilen zaključek (zapis v tretjem odstavku IM2, str. 68, je nejasen), da so v primeru nadškofijskih gozdov stroški prodaje lesa del stroškov poslovanja gozdarskega obrata (skupaj 4,60 EUR/m3). Iz preglednic pa je mogoče tudi ugotoviti, kakšno višino stroškov je izvedenec v izračunu upošteval.

55Kako je potekal (hipotetični) izračun izvedenca, je bilo že obrazloženo v 49. točki te obrazložitve, zato sodišče druge stopnje razlogov o tem in odgovora glede tarifnih postavk kolektivne pogodbe ne ponavlja. Glede pripombe in pritožbene navedbe, da je v stroških prodaje zmotno upoštevana samo polovica direktorske plače, je izvedenec dr. M. Š. na naroku pred sodiščem druge stopnje še dodatno pojasnil, da je samo polovica upoštevana zato, ker ima M., d.o.o., tudi druge negospodarske dejavnosti. Tudi na navedbo glede zmanjšanja količnika za izračun cene dela proizvodnih delavcev je bilo že odgovorjeno.

56Glede obsega gojitvenih del in s tem povezanih stroškov toženec navaja, da je že od četrte pripravljalne vloge opozarjal, da izvedenec ni upošteval gojitvenih del od 7. 12. 1991 do 1999, ampak šele od 1999 naprej, vendar takšne pripombe ni podal pravočasno. Prav tako ni pravočasno navajal, da bi bilo namesto odločb, ki nalagajo izvedbo, bolje uporabiti evidenco izvedenih gojitvenih del, zato se na navedeno v pritožbi sklicuje neutemeljeno.

57Tudi očitki izvedencu v zvezi z (ne)upoštevanjem transfernih cen niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je napačno navedlo, da ni bilo dokazano, da obstajajo transferne cene. Izvedenec namreč tega ni navedel in je dejstvo transfernih cen upošteval. Transferne cene so notranje cene povezanih poslovnih subjektov. Glede tega je izvedenec dr. M. Š. na naroku pred sodiščem druge stopnje pojasnil, da v kalkulaciji transferne cene niso bile uporabljene, so pa transferne cene uporabili za presojo obračunskih cen. Z vidika pristopa primerjave s prostimi oziroma tržnimi cenami so namreč obračunske cene oziroma cene dela določili s presojo transfernih cen, skalkuliranih cen in cen, ki jih je tožnica podala v poročilih. Tako so bile transferne cene eden od virov presoje realnosti oziroma verodostojnosti uporabljenih cen v kalkulaciji. Do transfernih cen so bili torej zadržani. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je bil takšen pristop glede na izračun hipotetičnega donosa tožnice ustrezen.

58Glede nadomestila za neplodna zemljišča je pritožba toženca utemeljena. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, gre pri nadomestilu iz drugega odstavka 72. člena ZDen za izgubo koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal. Pomembne so torej koristi, ki bi jih lahko dosegla tožnica z uporabo vrnjenih zemljišč, če bi ji bila vrnjena takoj ob uveljavitvi ZDen. Glede neplodnih zemljišč je tožnica v tožbi navedla, da je višino nadomestila zaradi poenostavitve izračunala na podlagi cenika zakupnin toženke in kot letno odškodnino za hektar neplodnega zemljišča vzela vrednost 6,19 EUR. V nadaljevanju je v prvi in tretji pripravljalni vlogi navedla, da tožnica s temi zemljišči dosega (oziroma bi v obravnavanem obdobju lahko dosegala) precej višje donose in manjše stroške, kar bosta lahko ugotovila izvedenca. Trditev za kakšen namen, ki bi nudil dohodek, bi se sporne nepremičnine lahko uporabljale, tožnica pravočasno ni podala.

59Izvedenec je v IM1 navedel, da možna dejanska raba neplodnih zemljišč s tržno vrednostjo na tako veliki površini njim ni znana in niso zasledili primerljivega trga. Možna raba bi bila npr. zakupnina za izvajanje lovske dejavnosti in z njo povezan prihodek lastnika zemljišča iz zakupnine lovskih pravic, kar v Sloveniji ni primer, ker lovske pravice ne pripadajo lastniku zemljišč. V nadaljevanju je nato tožnica navedla (vloga z dne 9. 9. 2013), da se ta zemljišča uporabljajo in jih tožnica uporablja za gorsko pašo (oddajanje pašnim skupnostim), za nabiranje zelišč, plodov ter za trženje turizma in lova, vendar tudi teh (prepoznih) navedb v postopku ni dokazala. Iz pogodb, ki jih je tožnica predložila izvedencu, je namreč izhajalo, da se nanašajo na gozd in pašnik v k.o. X in k.o. Y, ne pa na neplodna zemljišča, ki jih je dobila vrnjena z odločbami, kot utemeljeno navaja pritožba (glej IM2, str. 10 – 13). Toženec utemeljeno navaja, da je izvedenec dr. M. Š. že ob zaslišanju 16. 2. 2017 pojasnil, da transakcij iz naslova najema oziroma zakupa z zadevnimi zemljišči ni, oziroma da te informacije nima. Tudi na glavni obravnavi pred sodiščem druge stopnje je izvedenec navedel, da njemu ni znano, ali je konkretna zemljišča tožnica kdaj oddajala in prejemala najemnino, po predhodnem pojasnilu, da se pri neplodnih zemljiščih cena realizira, ko obstaja kupec oziroma najemnik. Toženec navaja, da predmetnih neplodnih zemljišč dejansko ni mogoče oddati v zakup, sodišče druge stopnje pa ob že povedanem soglaša, da tožnica ni dokazala, za kakšen namen bi se nepremičnine lahko uporabljale. Prej navedene (prepozne) navedbe so ostale le pavšalne in neizkazane (tako je že izvedenec pojasnil, da npr. za izvajanje lovskih pravic zakupnine ni mogoče pridobiti, ker te ne pripadajo lastniku zemljišč). Zaradi trditve tožnice, da se sporna neplodna zemljišča uporabljajo, je izvedenec tožnico sicer zaprosil za pogodbe o najemninah, kot že navedeno, pa se te niso nanašale na predmetna neplodna zemljišča.

60Toženec utemeljeno navaja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je verjetnost donosa podana, glede na že prej navedene ugotovitve. Izvedenec je naredil izračun, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo, vendar toženec utemeljeno navaja, da za samo neplodno zemljišče najemnine izvedenec ni mogel izračunati. Predhodno je namreč navedel tudi, da obstoja najemnin za pašo drobnice na neplodnih zemljiščih ni mogel potrditi in je ocenil, da je realizacija donosov iz neplodnih zemljišč manj verjetna. Njegov izračun je tako temeljil na uporabi primerljivih najemnin, ki jih sicer dosega tožnica, vendar na drugih zemljiščih. Upoštevanih je bilo 880 hektarjev neplodnih zemljišč. Izhajali so iz tega, da neplodna zemljišča imajo neko vrednost in predpostavljali, da delež neplodnih zemljišč vpliva na izračunan katastrski dohodek parcele. Sorazmerno deležu neplodnih zemljišč v katastrskem dohodku so ocenili vrednost teh zemljišč z upoštevanjem najemnine, ki jo tožnica dobiva za druge parcele, ki vključujejo tudi neplodna zemljišča.¹² Toženec utemeljeno navaja, da tak pristop ni ustrezen in višina izgubljene koristi izračunana na tak način ne odraža dejansko možne rabe. Ker dejanskih ugotovitev o možni ekonomski rabi spornih nepremičnin ni, po oceni sodišča druge stopnje tega ni mogoče nadomestiti z metodo, kot je bila uporabljena v konkretnem primeru, pač pa je treba tožbeni zahtevek zaradi neutemeljenosti zavrniti. Odškodnino iz naslova neplodnih zemljišče je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo neutemeljeno.

61Toženec utemeljeno izpodbija tudi odločitev in razloge sodišča prve stopnje glede zavrnitve valorizacije delnih plačil s posebno naravo nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen. Sodišče druge stopnje soglaša s tožencem, da je treba pri odmeri nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen (nečista denarna terjatev) upoštevati valorizacijo, torej realno vrednost že plačanih delov te terjatve. Pomembno je, v kakšnem delu je z delnim plačilom obveznost prenehala in v kakšnem deležu še obstaja. Sodišče prve stopnje je tako zmotno upoštevalo zgolj nominalni znesek plačil. Sodišče druge stopnje je opravilo preračun že plačanih zneskov¹³ in ugotovilo, da revalorizirana vrednost zneska 5.089.588,26 EUR z dne 2. 2. 2016 na dan sodbe sodišča prve stopnje 3. 11. 2017 znaša 5.262.634,26 EUR. Glede zneska 4.149.709,55 EUR, ki je bil plačan dne 13. 7. 2017, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila po podatkih SURS stopnja inflacije v tem obdobju (od začetka julija 2017 do konca oktobra 2017) negativna, zato revalorizacije ni mogoče upoštevati in je sodišče druge stopnje upoštevalo dejansko plačani znesek v višini 4.149.709,55 EUR.

62V zvezi s pritožbeno navedbo o zmotno določenem teku zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.149.709,55 EUR (od 11. 10. 2009 namesto od 10. 11. 2009) v II. točki izreka sodbe sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila navedena pisna napaka popravljena s popravnim sklepom z dne 10. 4. 2018, ki je že pravnomočen.

63Ob povedanem znaša nadomestilo za nezmožnost uporabe gozdov oziroma gozdnih zemljišč skupno 13.484.770,00 EUR, kar obsega 12.588.195,00 EUR nadomestila za nezmožnost uporabe zemljišč v GGO B. (3.470.459,00 EUR) in GGO N. (9.117.736,00 EUR) ter dodatnih 896.575,00 EUR v GGO N., kot je bilo že obrazloženo. Od skupnega zneska je treba odšteti že plačana zneska, in sicer znesek z dne 2. 2. 2016 v višini 5.089.588,26 EUR, ki valoriziran znaša 5.262.634,26 EUR, ter 13. 7. 2017 plačan znesek v višini 4.149.709,55 EUR. Po odbitku navedenih zneskov v skupni višini 9.412.343,81 EUR je tako toženec tožnici dolžan plačati še 4.072.426,19 EUR. Sodišče druge stopnje je zato v II. točki izreka odločbe sodišča prve stopnje prisojen znesek nadomestila ustrezno spremenilo (znižalo ga je za 4.103.666,01 EUR, na 4.072.426,19 EUR), in odločitev spremenilo v obrestnem delu tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 2.261.805,02 EUR (13.484.770,00 EUR – 11.222.964,98 EUR) tečejo šele od spremembe tožbe dalje; odločitev v III. točki pa je spremenjena tako, da se (poleg že zavrnjenega zneska) zavrne še zahtevek za plačilo 4.103.665,01EUR. Ustrezno je spremenjen tudi stroškovni del sodbe v IV. točki izreka (o tem v nadaljevanju). Odločitev je sprejeta na podlagi 354. člena ZPP. V ostalem delu pritožba toženca ni utemeljena, v celoti je neutemeljena tudi pritožba tožnice, zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožnice in pritožbo toženca v preostalem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

64Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je spremenjen tudi stroškovni izrek. Po spremembi sodbe je tožnica uspela s 77,43 % tožbenega zahtevka, uspeh toženca je 22,57 %. Stroške tožnice je izračunalo sodišče prve stopnje, tožnica jih ne izpodbija, utemeljena pa je pritožbena navedba toženca, da je sodišče prve stopnje tožnici napačno priznalo dve nagradi za postopek. V skladu s 4. točko v opombi 3 tretjega dela Tarife Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), se namreč že nastala nagrada za postopek všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Tožnica je tako upravičena le do nagrade za postopek v višini 46.637,50 EUR (ne pa tudi do dodatnih 30.964,07 EUR). S strani sodišča prve stopnje tožnici odmerjene stroške je bilo ob povedanem treba znižati za 30.964,07 EUR, na 391.321,58 EUR. Ob upoštevanju uspeha tožnice je toženec tožnici dolžan povrniti 303.000,30 EUR stroškov postopka.

65Glede na spremenjen uspeh v postopku je bilo treba odmeriti tudi stroške toženca. Ti predstavljajo stroške za zastopanje po odvetniku, in sicer nagrado za postopek na prvi stopnji (46.637,50 EUR), nagrado za narok (43.050,00 EUR), nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (57.400,00 EUR) ter nagrado za narok v ponovljenem postopku (43.050,00 EUR), skupaj torej 190.137,50 EUR, k čemur je treba prišteti še pavšalni znesek za plačilo poštnih storitev (20,00 EUR). Skupno ti stroški znašajo 190.157,50 EUR, povečani za 22 % DDV pa 231.992,15 EUR. Poleg tega stroške toženca predstavlja še sodna taksa za postopek s pritožbo v višini 76.815,00 EUR, sodna taksa za ugovor zoper sklep o začasni odredbi v višini 30,00 EUR ter znesek izvedenine po sklepu z dne 26. 4. 2018 v višini 668,56 EUR, tako da vsi potrebni stroški toženca znašajo 309.505,71 EUR. Ob upoštevanju uspeha toženca (22,57 %) je tožnica dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške v višini 69.855,44 EUR. Toženec je priglasil tudi odvetniške stroške v postopku zavarovanja, vendar jih je priglasil po Odvetniški tarifi (OT), medtem ko se je v tej zadevi sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo OT, zato sodišče tožencu tako priglašenih stroškov ni moglo priznati. Po pobotanju pravdnih stroškov je toženec dolžan povrniti tožnici 233.144,86 EUR pravdnih stroškov, zato je sodišče druge stopnje temu ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v IV. točki izreka.

66Glede stroškov pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 3. 11. 2017 (sklep višjega sodišča z dne 27. 3. 2019) sodišče druge stopnje ugotavlja, da je toženec stroške za odgovor na pritožbo priglasil v skladu z OT in mu teh stroškov ni mogoče priznati. Glede pritožbenega postopka v zvezi s sklepom in sodbo z dne 3. 11. 2017 tožnica s pritožbo ni uspela, medtem ko je toženec uspel približno s polovico v pritožbi izpodbijanega zneska. Stranki sta neutemeljeno posebej priglasili tudi stroške v zvezi s sestavo odgovorov na pritožbo nasprotne stranke, saj stranki za pritožbeni postopek pripada samo ena nagrada. Stroškov tožnice samo v zvezi z vloženo pritožbo toženca (torej stroškov odgovora na pritožbo), katerega uspeh v pritožbenem postopku je, kot je bilo že navedeno, približno polovičen, tako ni mogoče posebej obračunati. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče druge stopnje odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti polovico njegovih stroškov predmetnega pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o višini stroškov pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo do pravnomočnosti sklepa o odmeri izvedenine pri sodišču druge stopnje (četrti odstavek 163. člena ZPP).

¹ Dopolnjena različica izvedeniškega mnenja iz oktobra 2014.
² Izvedensko mnenja iz aprila 2013, IM1.
³ Dopolnitev mnenja št. 2 iz januarja 2015.
⁴ Za izvedenca je bila določena Univerza v ..., delo sta opravila strokovnjaka mag. (sedaj dr.) M. Š. (glavnino dela) ter dr. J. K. Sodišče druge stopnje v nadaljevanju (enako kot sodišče prve stopnje) kot izvedenca označuje dr. M. Š., ki pri opravljenem delu govori tudi v množini (Fakulteta kot izvedenec).
⁵ Tožnica je namreč zahtevek v tem delu naknadno le prilagodila izvedeniškemu mnenju.
⁶ Izvedenec je še pojasnil, da gre za nesporazum v pripombi o večanju vrednosti lesa v spornem obdobju, ker so izračunali nadomestilo za posekan les, vprašanja pa nakazujejo na večanje vrednosti gozda kot takega.
⁷ Sodišče prve stopnje jih označuje tudi kot GGO N. (M.) in GGO B. (R.).
⁸ Cenika GG B. niso upoštevali, ker je sodišče naložilo, da naj izvedenec poskuša upoštevati ta cenik. Uporabili ga niso, ker so podvomili v njegovo verodostojnost, saj ni javno objavljen. Poleg tega ima GG B. več cenikov, različne za Sklad in zasebne kupce.
⁹ Pristop SURS-a pozna samo štiri razrede (hlodovina iglavcev, industrijski in tehnični les iglavcev, les za drugo uporabo).
¹⁰ Glej 4. stran zapisnika obravnave pred sodiščem druge stopnje.
¹¹ Toženec govori o urnih postavkah 3,7 EUR in 4,3 EUR, medtem ko je izvedenec upošteval 5,20 EUR in 4,28 EUR.
¹² Glej stran 5 zapisnika obravnave pred sodiščem druge stopnje.
¹³ Indeksi cen, ki so merilo inflacije – SURS.