VSM Sklep IV Kp 3140/2017

Pritožba zagovornika obdolženega A.A. se zavrne kot neutemeljena.

1Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 31. 5. 2019 po prvem odstavku 140. člena v zvezi s prvim odstavkom 78. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi zavlačevanja kazenskega postopka z denarno kaznijo 500,00 EUR kaznovalo zagovornika obdolženega A.A.. To je bilo storjeno s sklepom II K 3140/2017.

2Zoper sklep se je zagovornik pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v smislu nepravilne uporabe 140. in 78. člena ZKP, vendar kot posledice dejstev, ki po njegovi oceni niso bila pravilno ugotovljena. Na takšen način navedene bistvene kršitve določb kazenskega postopka ni mogoče uveljavljati. Nepravilna uporaba določb v ZKP, podobno kot nepravilna uporaba kazenskega zakona, vedno predpostavlja, da so bila popolno in pravilno ugotovljena vsa procesno pravna ali materialno pravna odločilna dejstva, da pa je bila napaka storjena v naslednjem koraku, ko je bilo treba ta dejstva pravno pravilno oceniti (subsumirati). Obrazloženo velja v obravnavnem primeru tem bolj, ker je bil napadeni sklep izdan kot samostojni sklep v zvezi z vzdrževanjem reda na glavni obravnavi in ne kot sklep zoper katerega bi se bilo mogoče (dovoljeno) pritožiti le v pritožbi zoper sodbo. Tedaj je namreč zahtevana povezava med zatrjevano „neuporabo“ ali nepravilno uporabo določb v ZKP ter pravilnostjo in zakonitostjo sodbe, kot sodno odločbo, izdano po glavni obravnavi, smiselna, ne pa tudi v primeru, ko je bila katera druga sodna odločba pred ali po sodbi izdana zaradi neuporabljenih ali nepravilno uporabljenih določb ZKP, saj tega po že obrazloženem brez pravilno in popolno ugotovljenih odločilnih dejstev ni mogoče storiti. Z drugimi besedami, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega (kot iz prvega) odstavka 371. člena ZKP so lahko le vzrok nepopolno ali zmotno ugotovljenim odločilnim dejstvom, medtem ko bi zatrjevana obratna možnost iz pritožbene obrazložitve pomenila, bodisi izenačevanje vzroka in posledice ali njuno zamenjavo, kar vse pa je logično nezdružljivo.

5V pritožbi opredeljeno napačno uporabo materialnega prava je sicer mogoče uvrstiti v kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 472. člena ZKP, vendar pritožba v nadaljevanju v tej smeri ni bila obrazložena, če je že prezreti, da materialno pravo v smislu Kazenskega zakonika ali drugega podobnega predpisa sploh ni bilo uporabljeno. Po razumljivem izreku in razlogih sklepa je bil ta izdan po uporabi določb procesnega prava, na način do katerega se je pritožbeno sodišče glede na pritožnikova nasprotovanja že opredelilo.

6Obsežno pritožbeno grajo v zvezi z ugotovljenimi odločilnimi dejstvi je pritožbeno sodišče razdelilo v tri oddelke. V prvem pritožnik zatrjuje, da je sam podal zgolj dva predloga za prenos krajevne pristojnosti in dve zahtevi za izločitev sodnikov, da sta bila predloga in zahtevi podani v daljšem časovnem razponu, da je bil sklep Vrhovnega sodišča, na katerega se sodišče prve stopnje sklicuje pritožniku vročen mesec dni preden je podal drugi predlog za prenos krajevne pristojnosti in zahtevo za izločitev ter da je zadeva daleč od zastaranja. Razen tega so od prejema sklepa Vrhovnega sodišča nastopile nove okoliščine, razvidne iz sklepa Disciplinskega sodišča Sodnega sveta št. Ds (v nadaljevanju Disciplinsko sodišče), zaradi katerih bi Vrhovno sodišče drugemu predlogu za prenos krajevne pristojnosti moralo slediti. Ker pa Vrhovno sodišče ni upoštevalo zatrjevanj glede izločitve sodnice posameznice, jih pritožnik sedaj ponavlja z naštevanjem vseh procesnih odločitev in odločitev v zvezi s preizkusom obtožnega predloga, ki so po njegovi oceni napačne. Podobno velja za odločitve in ravnanja predsednika okrajnega ter višjega sodišča v zvezi z zahtevami za izločitev. To je drugi oddelek, medtem ko v tretjem oddelku pritožnik nasprotuje primerjavi sodišča prve stopnje z dosedanjo sodno prakso, na katero se v danem primeru zaradi tehtnih dejanskih razlik ni bilo mogoče sklicevati.

7Čeprav se pritožbeno sodišče v splošnem strinja s pritožnikom, da predhodna ravnanja obdolženčevih strokovnih pomočnikov ne morejo biti obravnavana tako, kot da jih je pritožnik sam opravljal oziroma, da bi mu bila na takšen način pripisana in še, da sam sklepa Vrhovnega sodišča št. I Kr 3140/2017 z dne 27. 3. 2019 resnično ni prejel vsega pet dni pred tem, ko je podal drugi predlog za prenos krajevne pristojnosti, v odločilnem pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje. Ne gre namreč le za število vlog in njihovo sosledje, ampak še za časovni razpon in zlasti razloge zaradi katerih so bile te vloge podane. Časovni razpon je v obravnavanem primeru tolikšen, da je tudi po presoji pritožbenega sodišča na mestu ocena o strnjenem časovnem obdobju, medtem ko se v oceni razlogov v pritožnikovih vlogah ni mogoče izogniti njihovi primerjavi z razlogi iz prejšnjih vlog. Po vsebini se denimo predlog za prenos krajevne pristojnosti, ki ga je 27. 11. 2017 sicer podal drugi obdolženčev strokovni pomočnik in pritožnikov predlog z dne 12. 2. 2019 ne razlikujeta, s tem, da je prvega višje sodišče obrazloženo zavrnilo s sklepom I Kr 3140/2017 z dne 1. 12. 2017, drugega pa Vrhovno sodišče z že navedenim sklepom. V takšnem položaju ter ko je pritožnik sklep Vrhovnega sodišča prejel 30. 4. 2019 in ne teden dni prej, kot to sedaj zatrjuje v pritožbeni obrazložitvi, novi predlog za prenos krajevne pristojnosti objektivno kaže na zavlačevanje kazenskega postopka iz prvega odstavka 140. člena ZKP. To je bilo potem potrjeno s samo vsebino predloga, ki ga je pritožnik utemeljeval s „celokupom“ ravnanj sodnice posameznice, strokovnih sodelavk na vpisniku in kazenski pisarni okrajnega sodišča, njegovega predsednika in predsednika Višjega sodišča v Mariboru, ki bi po njegovi predhodni utemeljitvi z izjemo osebja morali biti izločeni ter z razlogi iz navedenega sklepa Disciplinskega sodišča. V prvem delu utemeljitev, ki mimogrede ne vsebuje drugega kot zaporedja očitkov, ki bi v ustreznih postopkih šele morali biti preizkušeni, ne presega pritožnikovih zatrjevanj o načetem videzu nepristranskosti sodnikov v Mariboru kot bistvo, do katerega se je Vrhovno sodišče že opredelilo. Drugače je glede razlogov iz sklepa Disciplinskega sodišča v drugem delu utemeljitve, pri čemer je pritožnik prezrl, da gre za razloge drugega organa v zvezi z drugim predmetom obravnavanja, podani pa so bili v kontekstu dopustnosti obdolženčevih ravnanj v kazenskem postopku glede na njegovo sodniško in predsedniško funkcijo in ne v smislu njihove utemeljenosti kot to izhaja iz pritožbene obrazložitve. Posredi tako znova ni neko novo odločilno dejstvo ali okoliščina iz prvega odstavka 35. člena ZKP, temveč zgolj pritožnikova lastna ocena razlogov iz odločbe, ki konec koncev sodišča niti ne zavezujejo.

8Podobno kot zgoraj velja še za zatrjevanja iz drugega oddelka pritožbene obrazložitve, pri čemer je jasno, da pritožnik z lastno oceno ravnanj sodnice posameznice ne more prehitevati ustreznih preizkušanj v drugih postopkih ali celo narekovati njihovega izida kot ne more nadomestiti odločb, ki so bile v zvezi z izločitvami posameznih sodnikov že izdane oziroma, ki bi v primeru drugih šele utegnile biti izdane. Končno, po razumljivih razlogih v 6. točki obrazložitve sklepa se sodišče prve stopnje ni sklicevalo na identično sodno prakso, temveč le na primerljivo sodno prakso, ki jo je nato prilagojeno okoliščinam danega primera skladno uporabilo. Gre za ravnanje in razloček, ki sta bila v tretjem oddelku pritožbene obrazložitve prezrta ter ji v posledici niti v tem delu ni bilo slediti.

9Glede na to, in ker je smisel zahteve po izvedbi postopka brez zavlačevanja iz 15. člena ZKP v sojenju brez nepotrebnega odlašanja, ki mora biti po 24. členu Ustave zagotovljeno v katerem koli kazenskem postopku in ne samo v tistih pod pretečim zastaranjem kazenskega pregona, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženega A.A. odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).