UPRS Sodba in sklep I U 1220/2018-27

I. Tožbi zoper odločbo Geodetske uprave Slovenija, Območna geodetska uprava Novo mesto, št. 02112-2428/2017-1 z dne 12. 10. 2017 se delno ugodi ter se 4. točka izreka, kolikor se nanaša na novo nastale parcele 905/29, 905/30, 928/39, 928/40, 928/41, 928/42, 928/43, 928/44, 928/35, 931/1 in 931/2, k.o. ..., odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Tožba zoper Uredbo o državnem prostorskem načrtu za državno cesto od avtoceste Obrežje pri Novem mestu do priključka Maline (Uredba o DNP) se zavrže.

1Prvostopenjski upravni organ je v točki 1 izreka izpodbijane odločbe med drugim odločil, da se v katastrski občini ... v postopku evidentiranja parcelacije med drugim ukine parcela 905/3 in nastaneta parceli 905/29 in 905/30; ukine parcela 928/13 in nastaneta parceli 928/39 in 928/40; ukine parcela 928/15 in nastanejo parcele 928/41, 928/42, 928/43; ukine parcela 928/32 in nastaneta parceli 928/44 in 928/35; ukine parcela 931 in nastaneta parceli 931/1 in 931/2, v 2. točki izreka navedel parcele, katerih meje se kot urejene evidentirajo; v 3. točki navedel, da je grafični prikaz urejene meje in parcelacij obvezna priloga akta; ter v 4. točki, da pritožba ne zadrži izvršitve. V obrazložitvi je navedel, da je A. vložil zahtevo za parcelacijo, tudi v zvezi z navedenimi parcelami. Ugotavlja, da v skladu z določili 44. člena Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (ZUPUDPP), v povezavi z 38. členom ZUPUDPP, naročilo za izvedbo postopka ureditve meje in zahtevo za izvedbo postopka evidentiranja urejene meje - smiselno tudi za parcelacijo, lahko vloži investitor. Organ je opravil preizkus elaborata in ugotovil, da po 51. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (ZEN) ni razlogov za zavrženje oziroma zavrnitev vloge. Parcelacija se je izvedla na podlagi Uredbe DPN, v skladu z načrtom parcel iz DPN, ki v 4. členu navaja tangirane parcele, tudi parcele tožnika. Ugotavlja, da je iz zapisnika razvidno, da so bili postopki na terenu izvedeni v skladu s 44. in 45. členom ZUPUDPP. V zvezi s 4. točko izreka pa, da temelji na določbi prvega odstavka 236. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po kateri je mogoče izjemoma izvršiti odločbo, zoper katero pritožbeni rok še teče oziroma je pritožba že vložena, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu. Javni interes pa izkazuje Uredba o DPN.

2Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Ugotavlja, da je neutemeljen ugovor, da A. ni bil aktivno legitimiran za vložitev zahteve za parcelacijo, saj so vse parcele tožnika navedene v Uredbi o DPN. Navaja tudi, da tožnik z navedbami v pritožbi, da ni imel možnosti sodelovanja pri pripravi Uredbe o DPN, ne more uspeti, ker je priprava uredbe stvar drugega postopka. Pojasnjuje, da morajo upravni organi upoštevati veljavno zakonodajo in niso pristojni za presojo skladnosti z direktivami. V zvezi z jasno določbo petega odstavka 45. člena ZUPUDPP, ki določa, da je zoper odločbo o evidentiranju parcelacije dovoljena le pritožba zaradi napak pri prenosu podatkov iz načrta parcel v naravo in v zemljiški kataster, pa pojasnjuje, da je potrebno pritožbo zavrniti že iz tega razloga, ker tožnik ostaja pri tem ugovoru na pavšalni ravni.

3Tožnik v tožbi navaja, da ZUPUDPP določa, da se lahko odločba izpodbija le zaradi napake pri prenosu podatkov iz načrta parcel v naravo. Izpostavlja, da določba petega odstavka 45. člena ZUPUDPP pomeni izvotlitev pravice do pravnega sredstva, ker Ustava ne določa, da posamezni zakon pravico do pravnega sredstva omeji. Zaradi navedenega je v neskladju s 25. členom Ustave. Odločbe ni mogoče preizkusiti, saj je odločeno o parcelaciji na podlagi Uredbe o DPN, vendar parcele 928/13, 928/15 in 928/3 k.o. ..., niso predmet Uredbe o DPN. S 4. točko izreka je odločeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve. Organ je odločitev oprl na drugi odstavek 236. člena ZUP, vendar pa ni obrazložil, kateri so nujni ukrepi v javnem interesu. Na mejni obravnavi ni bilo obrazloženo, za kateri postopek se obravnava izvaja, niti pooblaščene osebe niso imele pri sebi Uredbe o DPN. Izjava tožnika je bila napisana v blokec predstavnika geodetskega podjetja, zato takšen zapis ne izkazuje javne listine iz 76. člena ZUP. Tožnik kot stranka ni bil pravilno seznanjen z dejstvi pred izdajo odločbe. V obrazložitvi odločbe njegova izjava ni navedena, niti se toženka ni opredelila do navedb. Obrazložitev odločbe zato ne vsebuje ne dejanske, ne pravne obrazložitve in ne sledi obvezni vsebini 214. člena ZUP. Tudi ni popolno obrazložena 3. točka izreka. Štiriinštirideseti člen ZUPUDPP določa, da se parcelacija lahko izvede, če imajo zemljiške parcele urejene meje. Izpostavlja določbo 52. člena ZEN, ki določa, da je postopek evidentiranja parcelacije skrajšani ugotovitveni postopek, pri čemer pa glede na izvedbo dejanj konkretnega postopka nikakor ne gre za skrajšani ugotovitveni postopek. Z izvajanjem upravnih dejanj se je poseglo v njegove človekove pravice, lastninsko pravico, pravico do zdravega življenjskega okolja. Zaradi posega v prostor bodo nastale nepopravljive posledice na njegovem zemljišču kot tudi na okolju. Postopek priprave Uredbe o DPN je potekal na podlagi ZUPUDPP, Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) in ZUreP-1, niti eden pa ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva. Zakonska ureditev sodnega varstva je v nasprotju s 23. in 25. členom Ustave RS. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zahtevi za oceno ustavnosti Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in ZPNačrt (zahteva se na Ustavnem sodišču vodi pod št. U-I-6/17). Pri pripravi Uredbe o DPN javnost ni bila vključena v postopek predloga variantnih rešitev. Uredba o DPN je podlaga za graditev objekta, ki ima pomemben vpliv na okolje, RS pa je javnost že v začetni fazi, tudi na podlagi ZUPUDPP, namerno izključila. Očitno zavajanje javnosti pri pripravi Uredbe o DPN izhaja iz zabeležke sestanka na MOP z dne 13. 5. 2010 in sicer, da so morale dogovorjene rešitve ostati tajne. Tožnik je imel v postopku priprave Uredbe o DPN možnost podati pripombe na edino javno razgrnjeno rešitev, na že izdelan osnutek Uredbe o DPN, v fazi, ko spremembe niso bile več mogoče. Tudi po ugotovitvah Evropske komisije mu zato ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku v zgodnji fazi v skladu z Aarhuško konvencijo in Direktivo o presoji vplivov na okolje. Predvidena trasa po tožnikovih zemljiščih bo povzročila neupravičeno zmanjšanje kmetijskih površin v naselju ... in povečanje negativnih vplivov na kmetovanje. Vrsto let se preusmerja v sonaravne oblike kmetovanja, kar pa bo nova prometna povezava onemogočila. Umestitev državnega objekta v prostor ni bila ustrezno pretehtana. Res odločba o parcelaciji še ne pomeni neposrednega posega v lastninsko pravico, vendar meni, da je pravni interes za vložitev tožbe zoper Uredbo o DPN izkazan. Zakonska ureditev je v nasprotju s 23. in 25. členom Ustave. Aarhuška konvencija in Direktiva o PVO nista bili pravočasno oziroma pravilno implementirani v ZUreP-1, ZPNačrt in ZUPUDPP, in sicer v delih, ker ne predvidevata vključevanja javnosti v prostorsko načrtovanje že v zgodnjih fazah in pravico do sodnega varstva. Zato je pomembno, da se ugotovi neskladnost Uredbe o DPN z Aarhuško konvencijo, pravom EU in Ustavo RS. Uredba o DPN je v nasprotju z Aarhuško konvencijo, ker RS ni vključila javnosti v postopek priprave Uredbe o DPN, ki je podlaga za graditev objekta, ki ima pomemben vpliv na okolje, že v začetni fazi, ni predstavila variantnih rešitev oziroma jo je tudi na podlagi ZUPUDPP namerno izključila. Sicer ugotavlja, da določbe ZUPUDPP glede vključevanja javnosti v postopek niso v neskladju s pravom EU, vendar pa je postopek priprave Uredbe o DPN potekal v nasprotju s pravom EU, na podlagi prehodnih določb ZUPUDPP, ki predpisujejo, kako se postopek priprave nadaljuje glede na fazo postopka, po katerem je priprava posameznega prostorskega načrta bila ob uveljavitvi predpisa. Te prehodne določbe so napisane tako, da je postopek priprave Uredbe o DPN v neskladju s pravom EU. Pomen sodelovanja javnosti po Aarhuški konvenciji je Ustavno sodišče RS izpostavilo tudi v sodbi U-I-43/13, iz katere izhaja, da če sodelovanje javnosti v zakonu ni zagotovljeno v skladu z Aarhuško konvencijo, potem zakonodaja ni v skladu z Ustavo RS. Odločitve o namenski rabi prostora morajo biti pripravljene po predpisanih postopkih za pripravo in sprejetje prostorskih aktov. Ustava v 72. členu določa, da ima vsakdo v skladu z zakoni pravico do zdravega življenjskega okolja. Glede na Aarhuško konvencijo je dolžnost države, da javnosti zagotovi potrebne informacije, udeležbo javnosti pri pripravi načrtov in programov v zvezi z okoljem ter pri tem upošteva tudi zahtevo do zgodnje vključitve. V konkretnem primeru priprave Uredbe o DPN, sodelovanje javnosti ni bilo zagotovljeno v skladu z zahtevami Aarhuške konvencije, Direktive 201/42/ES in Direktive 2011/92/ES, saj zahteve niso bile dosledno in popolnoma implementirane v zakone. Sodišče EU je v zadevi Jožef Križan in ostali (C-416/10) v 88. točki izrecno poudarilo, da mora imeti javnost pravico sodelovanja pri odločitvah prostorskega načrtovanja že od samega začetka. Slovenija pri normiranju prehodnih določb ZUPUDPP ni postopala v skladu z drugim odstavkom 153. člena v zvezi z 8. členom Ustave. Člen 7 Aarhuške konvencije zavezuje zakonodajalca pri sprejemanju zakonov, zato bi moral v zakonu določiti postopkovna pravila za učinkovito vključitev javnosti. Ker na podlagi prehodnih določb 62. člen ZUPUDPP udeležba javnosti v postopkih priprave aktov, ki še niso zaključeni, ni urejena, je navedeni člen v neskladju s 7. členom Aarhuške konvencije. ZUPUDPP sicer predpisuje vključevanje javnosti v pripravo državnih prostorskih ureditev, vendar se je pripravljalec v konkretnem primeru oprl na prehodne in končne določbe. Iz prehodnih določb izhaja dejstvo, da javnost v fazi priprave DPN do sprejema ZUPUDPP ni smela biti izključena, oziroma predpis zagotavlja, da v nadaljevanju na podlagi ZUPUDPP ne bo izključena. Priprava Uredbe o DPN je trajala več let, predpisi so se v tem času večkrat spremenili, zato je njena priprava potekala na podlagi ZPNačrt, ZUreP-1, ZUPUDPP. Zakonodajalec je s sprejetjem vsakega novega zakona ohranjal v veljavi tudi prostorske akte, sprejete na podlagi prej veljavnih zakonov. Predvsem pa je nejasno in zavajajoče urejal nadaljevanje postopkov priprave prostorskih aktov, ki so se začeli na podlagi predpisa, ki se je spreminjal ali v celoti noveliral. Bistveno za nadaljevanje postopka priprave Uredbe o DPN je bilo, v kateri fazi priprave je Uredba o DPN, ob dejstvu, da dokumenti priprave niso bili v celoti javno objavljeni, zato javnost ni mogla vedeti, v kateri fazi sploh je postopek. Prehodne določbe tega zakona pa so tudi bistvene glede izpolnitve pogoja izdelave presoje vplivov na okolje. V Uredbi o DPN je v tretjem odstavku 2. člena navedeno, da postopek presoje vplivov na okolje ni bil izveden, ker se je postopek priprave DPN zaključil v skladu s petim odstavkom 62. člena ZUPUDPP. Pripravljalec Uredbe o DPN je postopal, kot da je bil osnutek Uredbe o DPN do uveljavitve ZUPUDPP že izdelan, kar pa, kot izhaja iz kronologije poteka postopka, ni bilo storjeno. Ker je pogoj izvedbe postopka presoje vplivov na okolje pravno odvisen od uporabe prehodne določbe ZUPUDPP, ki predpisuje nadaljevanje priprav DPN-jev v 62. členu, je bil postopek sprejema Uredbe o DPN tudi v tem delu nezakonit, saj bi pripravljalec moral nadaljevati pripravo Uredbe v skladu z določili četrtega odstavka 62. člena ZUPUDPP. Ker se je nadaljeval na podlagi petega odstavka 62. člena ZUPUDPP, posledično v postopku niso bile izvedene aktivnosti v zvezi s sodelovanjem javnosti pri pripravi Uredbe o DPN. Od sprejema ZUPUDPP bi se morala priprava akta nadaljevati po postopku od 24. člena ZUPUDPP dalje ter se vrniti v javno razgrnitev študije variant. ZUPUDPP je stopil v veljavo 28. 10. 2010, izdelava osnutka Uredbe o DPN, pa se je zaključila 3. 11. 2010, torej po začetku veljavnosti in uporabe ZUPUDPP. ZUPUDPP nima jasnih določb, saj na podlagi faznosti postopka v RS širši javnosti onemogoči ugotoviti, v kateri fazi je določen postopek priprave Uredbe o DPN ali OPN, ker akti, ki nastajajo v postopku priprave, niso v celoti objavljeni. Uredba o DPN pa predstavlja tudi kršitev resolucij o normativni dejavnosti, najmanj v delu, ki se nanaša na spreminjanje določb veljavnega občinskega prostorskega načrta z Uredbo o DPN. Parcelacija se je izvedla na podlagi nezakonitega prostorskega akta, ker javnosti ni bila dana možnost sodelovanja oziroma udeležba v postopku priprave tega akta, kot to določa Aarhuška konvencija, Direktiva o PVO in kot to ugotavlja tudi Evropska komisija v pisnem opominu RS. Društvo B. je podalo pritožbo na Evropsko komisijo, ki je ugotovila, da RS za državne in občinske prostorske načrte z elementi projekta ni izpolnila svojih obveznosti iz 11. člena Direktive 2001/42/ES in členov 6 (4), 9 (1) (b) in 11 (1) Direktive 2011/92/ES. Vsi upravni organi bi morali opustiti uporabo Uredbe o DPN, tudi geodetska uprava. Pričakuje, da bo sodišče upoštevalo ugotovitve Evropske komisije ter bo Uredbo o DPN razveljavilo. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe, razveljavitev Uredbe o DPN, zaradi varstva javne koristi v delu, ki se nanaša na predvideno traso tretje razvojne osi - hitre ceste na vzhodu (na zahodnem delu je predvidena mestna obvoznica, ki pa ni sporna), prekinitev predmetnega postopka, dokler ne bo odločeno o zahtevi Vrhovnega sodišča RS za oceno ustavnosti ZUS-1 in ZPNačrt, oziroma podrejeno prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti ZPNačrt in ZUPUDPP v delih, ki se nanašajo na vključevanje javnosti oziroma skladnost postopka in ZUPUDPP v delu, ki se nanaša na izvotlitev pravice do pravnega sredstva v upravnih postopkih evidentiranja parcelacij za gradnjo.

4Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

K točki I in II izreka:

5Tožba je deloma utemeljena.

6Uvodoma sodišče poudarja, da presoja izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na tožnikove parcele, saj le v tem delu tožnik izkazuje pravni interes za izpodbijanje, prav tako sodišče šteje, da se tudi tožbeni predlog nanaša na odpravo izpodbijane odločbe le, kolikor se odločitev nanaša na tožnikove parcele.

7Predmet izpodbijanja je v zvezi s tožnikovimi parcelami odločba o parcelaciji, ki se je izvedla na podlagi Uredbe o DPN, na predlog A.. V petem odstavku 45. člena ZUPUDPP je navedeno, da je zoper odločbo o evidentiranju parcelacije dovoljena le pritožba zaradi napak pri prenosov podatkov iz načrta parcel v naravo in v zemljiški kataster. V smislu navedene določbe je tožnik že v pritožbi ugovarjal, da parcele 928/13, 928/15 in 928/3 k.o. ... niso predmet Uredbe o DPN, vendar mu je organ druge stopnje pojasnil nastanek teh parcel, da pa so tako v tekstualnem kot grafičnem delu navedene pravne prednice teh parcel (parceli 928/1 in 928/3). Tožnik pri istem ugovoru vztraja tudi v tožbi, zato se sodišče, ker meni, da so razlogi organa pravilni, nanje v celoti sklicuje in ugovor v zvezi z napačno uporabo petega odstavka 45. člena ZUPUDPP zavrača.

8Tožnik nadalje ugovarja da je peti odstavek 45. člena ZUPUDPP v neskladju s 25. členom Ustave. Pravica do pravnega sredstva je sicer predvidena, vendar jo sporna določba izvotli. Vendar pa tožnik drugih vsebinskih ugovorov v zvezi s parcelacijo (kot tega, ki ga je sodišče obravnavalo v prejšnjem odstavku) ni navedel, zato sodišče ocenjuje njegov ugovor kot pavšalen in se do ugovora, ki je načelne narave, ne opredeljuje.

9Tožnik ugovarja kršitvam določb postopka v zvezi z mejno obravnavo. Potek mejne obravnave sodišče presoja na podlagi zapisnika mejne obravnave, iz katerega pa izhaja, da je bil tožnik prisoten, zapisano pa je tudi njegovo nestrinjanje s parcelacijo, kar pa je z obrazložitvijo podlag, po katerih je parcelacija potekala, ustrezno obrazloženo. Dejstvo, da pooblaščene osebe, ki so vodile mejno obravnavo, niso imele pri sebi Uredbe o DPN, ni razlog za nezakonitost izvedene parcelacije.

10Nadalje tožnik meni, da ni popolno obrazložena odločitev pod točko 3 izreka, ker 45. člen ZUPUDPP določa, da se parcelacija lahko izvede, če imajo zemljiške parcele urejene meje. V zvezi s tožnikovimi parcelami je tekel zgolj postopek parcelacije, torej je bilo predhodno ugotovljeno, da gre za urejene meje parcel, ki so se parcelirale. Da je temu tako, izhaja tudi iz obrazložitve organa druge stopnje v zvezi z nastankom parcel, ki so bile predmet parcelacije (navedeni IDPOS tožnikovih parcel).

11Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da je organ vodil skrajšan ugotovitveni postopek, zato je sklicevanje na 52. člen ZEN in posledično 144. člen ZUP nerazumljivo, v smislu uveljavljanja nezakonitosti odločbe iz tega razloga.

12Tožnik ugovarja, da se organ ne bi smel opreti na Uredbo o DPN zaradi njene nezakonitosti, ker javnost ni bila vključena v postopek predloga variantnih rešitev. Navaja, da je imel v postopku priprave Uredbe o DPN možnost podati pripombe edino na javno razgrnjeno rešitev, že izdelan osnutek Uredbe o DPN, v fazi, ko spremembe akta niso bile več mogoče. Iz Uredbe o DPN izhaja (tretji odstavek 2. člena), da se je postopek izdelave konkretne uredbe nadaljeval po določbah ZUPUDPP, kot je to določal peti odstavek 62. člena ZUPUDPP. Sodišče ugotavlja, v zvezi z ugovorom nesodelovanja javnosti pri sprejemanju prostorskega akta, da je tudi pred ZUPUDPP veljaven ZPNačrt vseboval določbe o sodelovanju javnosti (32. in 33. člen ZPNačrt) pri vrednotenju in primerjanju variantnih rešitev. Ker je bila faza vrednotenja in primerjanja variantnih rešitev ob uveljavitvi ZUPUDDP že opravljena, se je postopek priprave načrta (Uredbe DPN) lahko nadaljeval po petem odstavku 62. člena ZUPUDPP. Ponovitev že izvedene faze ter vrnitev v javno razgrnitev študije variant (ali celo novo varietiranje), ker je ZUPUDPP stopil v veljavo 28. 10. 2010, izdelava dopolnjenega osnutka Uredbe o DPN, pripravljenega kot akt, pa se je zaključil šele 3. 11. 2010, torej nekaj dni po začetku veljavnosti in uporabe ZUPUDPP, ne bi bilo smiselno in tudi ne pomeni (glede na zgoraj razloženo), da javnost v postopek ni bila vključena, oziroma da določbe o vključitvi javnosti v postopek niso bile upoštevane, kot je določal prej veljavni zakon ZPNačrt in v času javne razgrnitve 3. 3. 2011 - 4. 4. 2011 veljavni ZUPUDPP. Predvsem pa nekaj dnevni kasnejši sprejem osnutka po zakonu glede na dolgotrajnost posameznih faz izdelave prostorskega akta, ne pomeni, da faza predloga variantnih rešitev ob sprejemu ZUPUDPP ni bila že izdelana in bi jo bilo zato treba ponavljati, kot je zahteva tožnika v fazo, določeno v četrtem odstavku 62. člena ZUPUDPP. V zvezi s tožnikovo navedbo, da je bil kot javnost vključen v postopek, ko spremembe akta niso bile več mogoče, pa je ugotoviti, da so bile na javni razgrnitvi od 3. 3. 2011 do 4. 4. 2011 podane številne pripombe in predlogi, ki so bile presojane ter v okviru idejnega projekta izdelane številne projektne preveritve in prilagoditve rešitev (glej C. - februar 2012).

13Tožnik podaja tudi ugovor, da sodišče in tudi upravni organi Uredbe o DPN ne bi smeli upoštevati, ker je v nasprotju z Aarhuško konvencijo, Direktivo 2001/42/ES in Direktivo 2011/92/ES, ker zahteve o sodelovanju javnosti niso bile dosledno in popolnoma implementirane v zakonu. Sodišče je že v zgornjem odstavku navedlo, da imata ZUPUDPP in ZPNačrt določbe o sodelovanju javnosti pri pripravi prostorskih načrtov. Da temu ne bi bilo tako, ne izhaja tudi iz dveh dopisov Evropske komisije (eden z dne 20. 12. 2016; drugi iz 2018, ki ju je predložil tožnik). Ob upoštevanju, da je Uredba o DPN (Uradni list RS 102/12 z dne 21. 12. 2012) stopila v veljavo konec leta 2012, ter je bil postopek njene priprave ob uveljavitvi ZUPUDPP v letu 2010 že v teku (zato tudi uporaba 62. člena ZUPUDPP), je iz dopisa Komisije razbrati le očitek, da za Uredbo o DPN RS ni zagotovila, da bi imela zadevna javnost zgodnje in učinkovite možnosti sodelovanja pri okoljskem odločanju v postopkih glede vseh bistvenih značilnosti projekta, vključno z njegovo lokacijo, torej da ni zagotovilo okoljske presoje iz 11. člena Direktive 2001/42/ES. Direktiva 2011/92/ES je kasnejša, ko je sporna Uredba o DPN prešla že več faz priprave, zato se očitki o kršitvi obveznosti RS iz členov 6 (4) – zgodnje vključevanje javnosti, 11 (1) – dostop do sodišča; 9 (1) b – obvestitev javnosti – upoštevanje pripomb, ki jih ugotavlja Komisija, pri presoji skladnosti Uredbe o DPN s pravom EU, ne morejo upoštevati, saj ob pripravi in dokončanju posameznih faz Uredbe o DPN še ni veljala.

14V zvezi z ugovorom okoljske presoje, ki naj bi je Uredba o DPN ne vsebovala glede na tretji odstavek 2. člena Uredbe o DPN, je tožniku pojasniti, da določba 3. odstavka 2. člena Uredbe o DNP pomeni le, da ni bilo skupaj z Uredbo o DNP izdano okoljevarstveno soglasje. Iz uvodne obrazložitve Državnega prostorskega načrta za državno cesto, ki ga je izdelal C., februarja 2012, izhaja, da je bil javno razgrnjen od 3. 3. 2011 - 4. 4. 2011, tako prostorski načrt kot okoljsko poročilo. Podrejeno sodišče opozarja na Uredbo o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (Priloga 1, točka 7.2.) oz. Uredbo o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, ki obe za avtocesto določata obvezno presojo vplivov na okolje (drugi odstavek 51. člena ZVO-1) ter 50. člen ZVO-1, ki določa, da je pred pričetkom izvajanja posega, ki lahko pomembno vpliva na okolje, treba izvesti presojo njegovih vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje ministrstva. Uredba o vrstah posegov v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, v slovenski pravni red implementira Direktivo 85/337/ES. Uredba o posegih v okolje za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje, pa implementira Direktivo 2011/92/EU. V skladu s prvim odstavkom 1. člena Direktive 2011/92/EU se ta uporablja pri presoji vplivov na okolje tistih javnih in zasebnih projektov, ki bodo verjetno pomembno vplivali na okolje. V zvezi z ugovori tožnika, ki se nanašajo na okoljsko presojo in vpliv predvidene gradnje ceste na njegove nepremičnine in kmetijsko dejavnost, bo po pravnih podlagah, ki jih je sodišče navedlo, tožniku odgovorjeno v teh postopkih, v katerih bo tožnik v skladu z 58. členom ZVO-1 sodeloval in tožnik nima pravnega interesa (pravni interes mora biti neposreden), da jih uveljavlja v postopku parcelacije, kot razlogu za nezakonitost parcelacije.

15Tožnik pa ima prav, da 4. točka izreka odločbe ni obrazložena, kot bi glede na določbo 214. člena ZUP morala biti. Organ je z izpodbijano 4. točko odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve ter se oprl na drugi odstavek 236. člena ZUP. Po tej določbi se odločba, zoper katero je vložena pritožba, lahko izvrši (med drugim) tudi, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati. Iz obrazložitve pa ne izhaja kateri so nujni ukrepi, na katere se organ sklicuje, zato je sodišče 4. točko izreka, ker se njene pravilnosti zaradi pomanjkanja razlogov ne da preizkusiti, odpravilo na podlagi 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

16Ker je bilo s 4. točko izreka izpodbijane odločbe napačno uporabljeno procesno pravo, je odločba toženke v tej točki nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena v odpravljenem delu vrnilo organu v ponovni postopek. V preostalem delu pa je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe v preostalem pravilen ter je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo na seji, ker tožnik ni predlagal oprave glavne obravnave, niti ni predlagal izvedbe dokazov.

K točki III:

17Tožba zoper Uredbo o DPN ni dopustna.

18Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Izpodbijana Uredba o DNP ni enostranski posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), noben drug zakon pa v času vložitve tožbe (23. 5. 2018) ni določal, da bi sodišče odločalo o zakonitosti prostorskega akta, kar Uredba o DPN je.

19Glede na navedeno je sodišče tožbo zoper Uredbo o DPN zavrglo s sklepom, ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, glede na 4. točko 36. člena ZUS-1.

20Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnika, da prekine predmetni postopek dokler ne bo odločeno o zahtevi Vrhovnega sodišča za oceno ustavnosti ZUS-1 in ZPNačrt, ker za tako prekinitev v procesnih določbah ni podlage. Sledilo pa tudi ni predlogu za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti ZPNačrt in ZUPUDPP v delih, ki se nanašajo na vključevanje javnosti oziroma skladnosti postopka in ZUPUDPP še v delu, ki se nanaša na izvotlitev pravice do pravnega sredstva v upravnih postopkih evidentiranja parcelacije, iz razlogov, ki jih je navedlo v obrazložitvi sodbe k točki I in II izreka.