VSRS Sklep II Ips 6/2019

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločitev.

Dosedanji potek postopka

1Spor izvira iz izvršilnega postopka, v katerem je tožeča stranka uveljavljala plačilo neplačanega dela provizije za posredovanje pri nakupu hiše. Po ugovoru toženca se je postopek nadaljeval v pravdi. Med strankama je bila sporna aktivna legitimacija in višina dogovorjene provizije. Tožeča stranka je zatrjevala, da ji mora na podlagi sklenjene pogodbe o posredništvu toženec plačati provizijo v višini 2% pogodbene cene, torej 3.800,00 EUR, kar pomeni, da ji je poleg že plačanih 1000,00 EUR dolžan plačati še 2.800,00 EUR. Toženec pa je zatrjeval, da je bil dogovor spremenjen tako, da je njegova obveznost znašala le (že plačanih) 1.000,00 EUR, kar izhaja iz osnutka kupoprodajne pogodbe, ki ga je pripravila tožnica in s strani tožnice izstavljenega računa.

2Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi v celoti ohranilo v veljavi. Ugotovilo je, da je tožeča stranka v skladu s pogodbo o posredovanju povezala prodajalko in kupca ter sodelovala pri pogajanjih, na koncu pa je bila sklenjena kupoprodajna pogodba za nepremičnino. Zato ima na podlagi 837. člena in nadaljnjih določb Obligacijskega zakonika (OZ) in 13. člena Zakona o nepremičninskem posredovanju pravico zahtevati plačilo, kot je bilo dogovorjeno. Ugotovilo je, da je tožnica svojo terjatev prenesla na družbo A., d. o. o., vendar jo je slednja z obvestilom 11. 6. 2017 prenesla nazaj na prvotnega upnika. Na podlagi zaslišanih prič in izpovedi strank je sodišče ocenilo, da je bil med pravdnima strankama sklenjen dogovor o plačilu provizije v višini 2% kupnine. Ocenilo je, da toženec ni uspel dokazati, da je bila dogovorjena zgolj provizija v višini 1.000,00 EUR.

3Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice zoper sklep o stroških in sklep v tem delu potrdilo, pritožbi toženca zoper sodbo pa ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo v dajatvenem delu in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.800,00 EUR. Ocenilo je, da iz računa za plačilo storitev posredovanja v višini 1.000,00 EUR, ki zapade ob sklenitvi prodajne pogodbe, ne izhaja, da naj bi šlo samo za delno plačilo storitve; delno posredovanje tudi pojmovno ni mogoče. Poudarilo je, da je dokazno breme glede dejstva, da je provizijo plačal, na tožencu; on pa se je skliceval na ta račun in s tem svojemu dokaznemu bremenu zadostil. Trditve o tem, da vsebina računa ni resnična, bi morala postaviti in dokazovati tožnica. Odločilo je, da le sklicevanje na prvotni dogovor o plačilu 2% provizije ne zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku.

4Zoper odločitev sodišča druge stopnje je Vrhovno sodišče na predlog tožnice s sklepom II DoR 143/2018 dopustilo revizijo glede vprašanja: ali je sodišče druge stopnje prekoračilo meje pritožbenega preizkusa, ko je svojo odločbo oprlo na tezo o prevalitvi procesnega trditvenega bremena.

Povzetek revizijskih navedb

5Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, predlaga spremembo odločitve in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je toženec v kratki pritožbi uveljavljal samo, da se sodišče ni opredelilo do tega, da je celotno besedilo pogodbe o nakupu nepremičnine sestavila tožeča stranka, in da naj bi pri tem prišlo do nekih napak, da je kasneje prišlo do sklenitve pogodbe za provizijo 1.000 EUR in da naj bi šlo za novacijo, da je napačno stališče sodišča, da ta dogovor ni veljaven zaradi nepodpisa, in da se sodišče ni opredelilo do razlogov, zakaj je dve priči štelo za neverodostojni. Sodišče druge stopnje pa je ob takšni pavšalni pritožbi nepričakovano zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožnica opozarja, da je izhajalo le iz računa za 1.000,00 EUR, medtem ko je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov ocenilo, da je šlo le za delno plačilo dogovorjene 2% provizije. Opozarja, da ta račun ni edini dokaz in bi sodišče druge stopnje moralo opraviti celovito dokazno oceno na glavni obravnavi. Meni, da je izpolnila svoje trditveno in dokazno breme. Opozarja, da je toženec plačilo računa za 2.800,00 EUR zavračal, ker storitve niso bile opravljene, in ne zato, ker naj bi bil sklenjen nov dogovor za plačilo nižjega zneska. Navaja, da je šlo pri pritožbenih navedbah toženca o novaciji pogodbe o posredovanju za pritožbeno novoto. Tožnica vztraja, da je postavila sklepčno trditveno in dokazno podlago, da je prišlo do prevalitve procesnega dokaznega bremena na toženca, da pa ta tega bremena ni izpolnil. Takšen način plačevanja – da stranka nekaj provizije plača ob ari, kasneje pa še razliko, naj bi bil uveljavljen pri več nepremičninskih agentih. Meni, da je sodišče druge stopnje prekoračilo meje pritožbenega preizkusa, kot jih določa drugi odstavek 350. člena ZPP in odstopilo od sodne prakse, kot izhaja iz odločb Vrhovnega sodišča RS II Ips 148/2018, III Ips 14/2003, III Ips 123/2014, II Ips 153/2014, II Ips 122/2016, II Ips 227/2016, III Ips 47/2013, VIII Ips 297/2016, VIII Ips 253/2011, VIII Ips 140/2002, in odločbe Ustavnega sodišča RS Up-695/04.

6Sodišče je revizijo vročilo tožencu, ki je na revizijo odgovoril, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša (pritožbene) stroške.

Dejanske okoliščine primera

7Bistvene dejanske okoliščine obravnavanega primera, na ugotovitev katerih je revizijsko sodišče vezano, so:

− pravdni stranki sta 25. 9. 2014 sklenili pogodbo o posredovanju v prometu z nepremičninami, v kateri sta se dogovorili za 4% provizijo, od katere kupec plača 2%;

− tožnica je povezala toženca s prodajalko in sodelovala pri pogajanjih za nakup nepremičnine;

− dne 23. 1. 2015 je bila sklenjena pogodba o ari med prodajalko, tožencem in njegovo partnerko. V pogodbi je bila dogovorjena kupnina za nepremičnino v višini 190.000,00 EUR, iz nje pa izhaja tudi, da je posel nepremičninskega posredovanja opravila tožeča stranka;

− tožnica je istega dne, 23. 1. 2015 izdala račun 1/2015 za plačilo za posredovanje pri nakupu hiše v višini 1.000,00 EUR. Toženec je račun plačal 28. 1. 2015;

− v osnutku prodajne pogodbe, ki jo je pripravila tožnica, stranki (torej prodajalka nepremičnine in kupec) pa je niso podpisali, je v prvem odstavku 8. člena določeno, da strošek posredniške provizije znaša za kupca 1.000,00 EUR in se poravna ob podpisu pogodbe na TRR tožnice;

− dne 27. 3. 2015 je bila sklenjena prodajna pogodba za nepremičnino pri notarju, vendar brez sodelovanja tožnice;

− tožnica je tožencu dne 20. 3. 2015 izdala račun 12/2015 za plačilo posredovanja v višini 2.800,00 EUR; toženec pa je še isti dan plačilo računa zavrnil. Navedel je, da tožnica ni opravila storitve.

Odločitev o reviziji

8Revizija je utemeljena.

9Glede na postavljeno revizijsko vprašanje je Vrhovno sodišče presojalo, ali je sodišče druge stopnje pravilno spoštovalo meje pritožbenega preizkusa, kot jih določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po tej določbi sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na določene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

10Toženec je v pritožbi uveljavljal pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in meje pritožbenega preizkusa začrtal z naslednjimi pritožbenimi trditvami:

− ugovor aktivne legitimacije je utemeljen, ker bi moral odstopnik terjatve za veljavnost odstopa o tem obvestiti pooblaščenca, česar ni storil;

− sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pomembnih dejstev (da je besedilo prodajne pogodbe pripravila tožnica kot oseba s profesionalno skrbnostjo, da je za napake v tem besedilu izključno odgovorna tožnica, da je tudi določilo v pogodbi, da strošek provizije znaša za kupca 1000,00 EUR sestavila tožnica na podlagi predhodnega dogovora s tožencema in je zato prišlo do novacije pogodbe o posredovanju);

− sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo razlogov, zaradi katerih je priči (toženčevo partnerko in prodajalko nepremičnine) štelo za neobjektivni in neverodostojni.

11Iz zgornjega povzetka pritožbenih navedb je razvidno, da se toženec v pritožbi ni skliceval na (napačno) razporeditev dokaznega bremena med strankama. Zato je odgovor na postavljeno revizijsko vprašanje lahko le pritrdilen, saj je (kot to zatrjuje revizija) sodišče druge stopnje s tezo o prevalitvi procesnega trditvenega bremena prekoračilo meje pritožbenega preizkusa. Vrhovno sodišče poudarja, da lahko sodišče na podlagi pravila o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP odloča le takrat, ko se znajde v spoznavni krizi, torej, kadar na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da ni uporabilo določbe 215. člena ZPP. Na podlagi celovite ocene vseh izvedenih dokazov je odločilo, da med pravdnima strankama ni prišlo do spremembe dogovora o višini provizije, ki jo je bil za posredovanje dolžan plačati kupec.

12Tudi iz razlogov sodišča druge stopnje ne izhaja, da je pravilo o dokaznem bremenu uporabilo zato, ker je zašlo v spoznavno krizo. Nasprotno, višje sodišče je na podlagi računa št. 1/2015 ocenilo, da ni dvoma, da je tožnica posredovanje v celoti opravila najkasneje dne 23. 1. 2015 in za to celotno in zaključeno storitev izstavila račun v višini 1.000,00 EUR. To dejstvo pritožbeno sodišče torej šteje za dokazano že zgolj in samo na podlagi računa. Izkaže se, da je sodišče druge stopnje s sklicevanjem na tezo o dokaznem bremenu dejansko zaobšlo zahtevo po celoviti dokazni oceni, ki izhaja iz 8. člena ZPP in se do preostalih dokazov (tistih, ki jih je v podporo drugačnemu stališču nanizalo sodišče prve stopnje in jih je toženec v pritožbi izpodbijal) ni opredelilo. Izpodbijane sodbe ni spremenilo zato, ker bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o razporeditvi dokaznega bremena, temveč zato, ker je sodišče - po oceni sodišča druge stopnje - napačno ugotovilo pravno pomembno dejstvo: kakšen dogovor je bil sklenjen glede zneska provizije.

13V položajih, ko pritožbeno sodišče na seji senata resno podvomi o zaključkih sodišča prve stopnje o (ne)dokazanosti trditev o pravno pomembnih dejstvih, mora razpisati obravnavo zaradi dopolnitve dokaznega postopka (drugi odstavek 347. člena ZPP).¹ Smisel pritožbene obravnave je v spoštovanju načela neposrednosti, v zagotavljanju pravice do izjave in (kadar gre za ponovitev dokazov) v izenačevanju spoznavnih situacij sodišča prve in druge stopnje.² Pritožbeno sodišče mora razpisati obravnavo vselej, kadar spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov.

14Sodišče prve stopnje je glede dogovora o višini provizije ocenilo izpovedi strank in prič (A. B. in A. C.) ter listinske dokaze (pogodbo o posredovanju v prometu z nepremičninami, osnutek pogodbe o prodaji nepremičnine, izpisek o potrdilu plačila). To dokazno oceno je s svojimi razlogi v pritožbi izpodbijal toženec. Sodišče druge stopnje pa je ocenilo le en dokaz – račun št. 1/2015.³

15Čeprav je sodišče druge stopnje odločujočo dokazno težo podelilo računu, ne gre za situacijo iz 2. alineje 358. člena ZPP, ki dopušča pritožbenemu sodišču, da dopolni dokazno oceno, če se ta nanaša na listine, pisne izjave prič ali posredne dokaze. Bistven pogoj za spremembo sodbe po tej določbi namreč je, da se izpodbijana sodba opira samo na te listine, pisne izjave prič ali posredne dokaze. Če je sodišče določeno pravno pomembno dejstvo ugotavljalo še s pomočjo drugih dokazov (npr. pričami, izvedenci, strankami, ogledom), pa brez obravnave ni mogoče spreminjati dejanskega stanja.⁴

16Očitek revizije, ki opozarja, da bi sodišče moralo izvesti pritožbeno obravnavo, je po povedanem utemeljen. Neutemeljen pa je nadaljnji očitek, da naj bi šlo pri zatrjevanju kasnejšega dogovora za nižji znesek provizije za (neupoštevno) pritožbeno novoto. Da naj bi bila med strankama sklenjen nov dogovor o proviziji v višini 1.000,00 EUR je toženec namreč zatrjeval (in se pri tem skliceval na dokaze) že v svoji prvi pripravljalni vlogi.

17Revidentka ima torej prav, ko trdi, da je pritožbeno sodišče preizkušalo sodbo izven meja pritožbenih razlogov in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka v pritožbenem postopku po prvem odstavku 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP, kar je revizijski razlog po določbi 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. To pa je po prvem odstavku 379. člena ZPP razlog za razveljavitev sodbe druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka

18Odločitev o revizijskih stroških je revizijsko sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

¹ J. Zobec v L. Ude et al., Pravdni postopek , Zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list, GV Založba, 2009, str. 467.
² Prav tam, str. 380.
³ 13.-15. tč obrazložitve.
⁴ J. Zobec, prav tam, str. 469.