VSL Sodba VII Kp 38892/2016

I. Pritožba zagovornikov obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati 360,00 EUR sodne takse ter potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca zasebnega tožilca kot stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen dveh mesecev zapora in dveletno preizkusno dobo. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je zasebnega tožilca B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 3.650,00 EUR napotilo na pot pravde. Odločilo je še, da je obdolženec na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter ustrezno sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlagajo, naj pritožbi ugodi in s sodbo obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3Na pritožbo je odgovoril pooblaščenec zasebnega tožilca B. B., odvetnik C. C. iz ... Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe s stroškovno posledico.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva točno in popolno ugotovilo in na podlagi njih napravilo pravilne dokazne zaključke, za katere je navedlo razloge, ki s stopnjo prepričanja kažejo na to, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje in jim pritožbeno sodišče v celoti sledi. Sodišče je pravilno uporabilo materialni zakon in ni kršilo določb kazenskega postopka, obdolžencu pa je izreklo pravično kazensko sankcijo.

6Višje sodišče ob pregledu podatkov spisa ugotavlja, da je zasebni tožilec po pooblaščencu dne 9. 9. 2016 na Okrajno sodišče v Ljubljani vložil zasebno tožbo zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1. Dne 26. 4. 2017 je bila opravljena glavna obravnava, na kateri je obdolženčev zagovornik podal ugovor pravne narave, in sicer, da v zasebni tožbi niso konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, ker zasebni tožilec ni konkretiziral katero pravico naj bi si obdolženec samovoljno vzel oziroma za katero pravico je mislil, da mu pripada. Pooblaščenec zasebnega tožilca je nasprotoval ugovoru obrambe in modificiral zasebno tožbo tako, da je konkretnemu delu opisa dejanja dodal besedilo „vanj naselil tretje osebe, s čimer vse si je obdolženec samovoljno vzel pravico do lastnine in posebej samovoljno pravico do uporabe stanovanja.“ Dne 5. 7. 2017 je bila zadeva predodeljena v delo drugi sodnici, ki je opravila predhodni preizkus zasebne tožbe in jo zavrgla iz razloga po 1. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, češ da ni konkretiziran zakonski znak „prepričanje osebe, da ji pravica pripada“. Zoper takšno odločitev se je pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca, višje sodišče pa je s sklepom VII Kp 38892/2016-41 z dne 5. 9. 2018 njegovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, saj je ugotovilo, da modificirani opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja samovoljnosti po 310. členu KZ-1. Dne 28. 11. 2018 je sodišče opravilo glavno obravnavo, na kateri je po opravljenem dokaznem postopku razglasilo izpodbijano sodbo.

7Težišče pritožbenih navedb je v tem, da prvotna zasebna tožba, vložena dne 9. 9. 2016, ni vsebovala vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, ker zasebni tožilec ni konkretiziral pravice, ki naj bi si jo obdolženec vzel, niti prepričanja slednjega, da mu ta pravica pripada. Sodišče bi tako moralo že ob predhodnem preizkusu zasebne tožbe slednjo zavreči skladno s 437. členom v zvezi s 1. točko 277. člena ZKP. Na glavni obravnavi dne 26. 4. 2017 je pooblaščenec zasebnega tožilca le delno saniral pomanjkljivosti zasebne tožbe, saj je ostalo nekonkretizirano prepričanje osebe, da ji pravica pripada, kot element kaznivega dejanja. Zagovorniki navajajo še, da modifikacija zasebne tožbe na glavni obravnavi dne 26. 4. 2017 predstavlja novo zasebno tožbo, ki je nekonkretizirana, upoštevajoč 52. člen ZKP, pa tudi prepozna.

8V predmetni zadevi sta bistveni vprašanji ali je opis dejanja v prvotni zasebni tožbi vseboval vse elemente kaznivega dejanja samovoljnosti po 310. členu KZ-1 in ali je bila modifikacija zasebne tožbe na prvem naroku za glavno obravnavo dopustna.

9Zagovorniki se glede prvega vprašanja v pritožbi korektno sklicujejo na sklep Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 49210/2016 z dne 9. 1. 2018, iz katerega izhaja, da morajo biti v opisu dejanja navedeni trije elementi, in sicer, 1. pravica, ki si jo oseba vzame, 2. prepričanje osebe, da mu ta pravica pripada ter 3. samovoljnost odvzema, ki se kaže v protipravnosti odvzema te pravice. Obramba pravilno pojasni tudi, da mora biti pravica, ki naj bi si jo obdolženec samovoljno jemal, konkretno opredeljena (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 41364/2011 z dne 24. 9. 2015). Vendar pritožniki napačno ocenijo, da prvi in drugi element kaznivega dejanja v prvotni zasebni tožbi nista konkretizirana.

10Drži, da v prvotni zasebni tožbi lastninska pravica in pravica do uporabe stanovanja nista izrecno navedeni (poimenovanje pravic je razvidno šele iz modificirane zasebne tožbe). Vendar iz opisa dejanja v zasebni tožbi, vloženi dne 9. 9. 2016, izhaja navedba dveh odprtih pravdnih postopkov, ki sta tekla v zvezi z istim stanovanjem, in sicer zadeve Okrajnega sodišča v Ljubljani IV P 1163/2014 zaradi izpraznitve in izročitve stanovanja in zadeve Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 859/2015 zaradi razveljavitve prodajne pogodbe oziroma podredno ugotovitve ničnosti prodajne pogodbe. Iz navedbe pravdnih postopkov je glede na opisan način storitve kaznivega dejanja (zamenjava ključavnice na vratih stanovanja, ki je bilo v uporabi in posesti oškodovanca ter odstranitev oškodovančevih stvari iz stanovanja) edini možni zaključek, da je bil obdolženec kupec predmetnega stanovanja (ki je vložil tožbo na izpraznitev in izročitev stanovanja), zasebni tožilec pa prodajalec stanovanja (ki je vložil tožbo na razveljavitev prodajne pogodbe oziroma podredno ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe). Iz prvotnega opisa dejanja je pravica, ki naj bi si jo obdolženec vzel, dovolj konkretizirana, saj sta iz navedbe obeh pravdnih postopkov in opisanega načina obdolženčevega jemanja pravice jasno razpoznavni vlogi oškodovanca in obdolženca. Razvidno je tudi dejstvo, da si je slednji s svojim ravnanjem jemal lastninsko pravico oziroma pravico do uporabe stanovanja. Sodišče prve stopnje je navedeno pravilno pojasnilo v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri pritožbeno sodišče ni zaznalo zatrjevanih nelogičnosti in notranjih nasprotij.

11V prvotni zasebni tožbi (in po modifikaciji) je ustrezno konkretizirano tudi obdolženčevo prepričanje, da mu pravica pripada. Zagovorniki neargumentirano ocenjujejo takšno stališče za napačno in neskladno z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 879/2014 z dne 20. 4. 2015¹, češ da iz slednje izhaja, da prepis zakonskega besedila iz abstraktnega v konkretni del ne zadošča. Kot je višje sodišče že pojasnilo v sklepu VII Kp 38892/2016 z dne 5. 9. 2018, ni nobene potrebe, da bi se ta abstraktni zakonski znak v opisu konkretnega dejanskega stanu ponavljal in še dodatno konkretiziral, saj so dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo prepričanje obdolženca, da mu določena pravica pripada, zgolj posredne okoliščine, s katerimi se dokazuje zatrjevanje obdolženčeve zavesti. Navedene okoliščine ne sodijo v opis kaznivega dejanja, temveč se mora sodišče prve stopnje do njih opredeliti v obrazložitvi sodbe, s katero se ta zakonski znak ugotavlja. Subjektivne zavesti storilca, da si jemlje svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu gre, kot psihični proces v zavesti storilca, v opisu dejanja ni treba (oziroma niti ni mogoče) „bolj“ konkretizirati, saj že opis v abstraktnem delu to zavest dovolj določno pojasnjuje. Na zavest storilca sodišče sklepa na podlagi ugotovljenih dejstev in okoliščin, zaključek o obstoju ali neobstoju zavedanja o nečem pa je stvar obrazložitve sodbe in ne opisa kaznivega dejanja². Odgovor na prvo bistveno vprašanje je torej pritrdilen.

12Pritrdilen pa je tudi odgovor na drugo ključno vprašanje. Sprememba zasebne tožbe na prvem naroku za glavno obravnavo je bila dopustna. V prvotni zasebni tožbi so bili ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1, pri čemer je pooblaščenec zasebnega tožilca z modifikacijo dodatno preciziral pravici, ki sta bili v opisu kaznivega dejanja dovolj določno opredeljeni. Pooblaščenec zasebnega tožilca na glavni obravnavi dne 26. 4. 2017 torej ni vložil nove zasebne tožbe, za kar se neutemeljeno zavzemajo pritožniki, saj je že opisani pravici le bolj natančno in konkretno opisal. Povedano drugače, za novo zasebno tožbo bi šlo v primeru, da kateri izmed zakonskih znakov v prvotni zasebni tožbi ne bi bil konkretiziran, modificirana zasebna tožba pa bi vsebovala njegov opis. Glede na to, da sprememba zasebne tožbe ne pomeni vložitve nove zasebne tožbe, se za neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe v smeri, da je zasebni tožilec zamudil prekluzivni rok treh mesecev za vložitev zasebne tožbe po 52. členu ZKP, saj je bila prvotna zasebna tožba vložena pravočasno. Pritožniki korektno povzamejo določbo prvega odstavka 344. člena ZKP³ glede ustne spremembe obtožnega akta, a zmotno zaključijo, da zasebni tožilec ne bi smel spremeniti zasebne tožne na prvem naroku za glavno obravnavo, češ, da se dejansko stanje ni v ničemer spremenilo. Pritožbeno sodišče poudarja, da je sprememba zasebne tožbe dopustna do konca glavne obravnave, pri čemer ni ovire za modifikacijo že na prvem naroku. Kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, je spremenjena zasebna tožba ostala znotraj istega historičnega dogodka in z njo niso bile kršene obdolženčeve pravice. Zasebni tožilec je le dodatno konkretiziral pravico, ki si jo je obdolženec vzel samovoljno in je bila opredeljena že v prvotni zasebni tožbi z izrecno navedbo odprtih pravdnih sporov med zasebnim tožilcem in oškodovancem.

13Zagovorniki ne morejo uspeti niti s poudarjanjem okoliščin v zvezi z obdolženčevimi prizadevanji za mirno rešitev spora (da je večkrat poskušal z oškodovancem navezati stik, da je v pravdnih postopkih v celoti uspel) in oškodovančevim zavržnim ravnanjem (da je v stanovanju bival brez pravne podlage, da ni plačeval stroškov, da je stanovanje oddajal v podnajem, da se je izogibal stikom z obdolžencem). Sodišče prve stopnje je obdolženčevemu zagovoru in izpovedbi zasebnega tožilca v zvezi z navedenimi okoliščinami utemeljeno sledilo, a glede na to, da si je obdolženec nedvomno samovoljno vzel svojo pravico in s tem izpolnil zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, ga navedene okoliščine ne morejo ekskulpirati, jih je pa sodišče prve stopnje korektno upoštevalo pri odmeri kazenske sankcije kot olajševalne okoliščine.

14Zagovorniki v pritožbi pravilno povzamejo odločitev Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi I Kp 1323/2008 z dne 25. 3. 2009, da je v zvezi s krivdo pri kaznivem dejanju samovoljnosti potrebno ločiti storilčev psihični odnos do jemanja pravice in njegov psihični odnos do pravice, ki si jo jemlje. Psihični odnos do jemanja pravice je vedno naklep, kar pomeni, da se storilec zaveda ali dopušča, da ni upravičen, da si pravico vzame sam, ker predpisi njeno uresničevanje urejajo drugače. Glede same pravice pa se storilec zaveda, da mu gre ali to dopušča, lahko pa je glede tega tudi v zmoti in misli, da mu pravica gre. Poudarijo, da obdolžencu ni mogoče očitati, da se je zavedal ali dopuščal, da ni upravičen, da si pravico vzame sam, ker predpisi njeno uresničevanje urejajo drugače, saj je na zakonite načine poskušal pridobiti posest nad stanovanjem, se po nasvet obrnil na Policijsko postajo ... Tam se je pozanimal, kaj lahko v konkretnem primeru naredi, policist pa ga je opozoril zgolj, naj pri tem ne uporabi sile, ni pa ga opozoril na nezakonitost tovrstnega ravnanja. Ob obdolženčevem obisku policije je bil zraven še hišnik C. C., ki ga prvostopenjsko sodišče kljub pobudam zagovornika ni opravilo. Pred obravnavanim dogodkom je obdolženec prejel sodbo sodišča prve stopnje v pravdni zadevi I P 859/2015 z dne 1. 7. 2016, s katerim je sodišče tožbeni zahtevek oškodovanca zavrnilo.

15Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da obdolženčev psihični odnos do pravice, ki si jo jemlje (torej obdolženčevo prepričanje, da si jemlje svojo pravico oziroma, da je mislil, da mu pripada) izhaja že iz dejstva, da je sprožil postopek zaradi izpraznitve in izročitve stanovanja, pri čemer pritožniki slednjega niti ne problematizirajo.

16Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da se je obdolženec nedvomno zavedal, da si sam ne more vzeti svoje pravice izven redne pravne poti, saj ravno obračanje po nasvet na policijo kaže na to, da se je obdolženec zavedal prepovedanosti svojega ravnanja, dejanje pa je storil z direktnim naklepom in ne malomarnostjo, za kar se v pritožbi neutemeljeno zavzemajo zagovorniki. Obdolženec se je namreč zagovarjal, da so mu na policiji povedali, naj ne uporabi sile, pa je obdolženec očitno ta napotek ignoriral in z zamenjavo ključavnice ter odstranitvijo oškodovančevih stvari iz stanovanja uporabil silo (sicer ne zoper oškodovanca osebno, ampak zoper predmet). Da bi policija, ki ni pristojna za reševanje pravdnih sporov, odobravala tovrstno ravnanje (ob tem, da pravdni spori v času storitve kaznivega dejanja še niso bili pravnomočno zaključeni), pa je neverjetno in neizkazano, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe, da obdolženčevo iskanje nasveta na policiji izključuje njegov direktni naklep in kaže na obdolženčevo skrbnost so tako neutemeljene. Pritožbeno sodišče pojasnjuje še, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje hišnika C. C. (ki naj bi izpovedal o obdolženčevem obisku pri policiji) kot nepotreben, saj je sledilo obdolženčevemu zagovoru, da je iskal nasvet na policiji. Glede prejema sodbe civilnega sodišča pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je obdolženec nedvomno vedel, da sodba še ni pravnomočna, saj je vsebovala pravni pouk o pravici do pritožbe, pri čemer je obdolženca v pravdnih postopkih zastopal odvetnik, ki bi mu nadaljnji potek postopka nedvomno lahko pojasnil.

17Sodišče prve stopnje je tako pravilno obrazložilo, da krivda pri obdolžencu ni izključena zaradi opravičljive pravne zmote. Drži, da obdolženec že vrsto let ne prebiva v Sloveniji, ampak bi se lahko s pravili, ki tukaj veljajo, seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v njegovem širšem okolju. V civilnih postopkih ga je zastopal pravni strokovnjak, ki bi mu nedvomno lahko pojasnil, da nepravnomočna sodba ni zadostna pravna podlaga za to, da si lahko posameznik na lastno roko vzame svojo pravico. Dejstvo, da se je obdolženec pri policiji pozanimal o (ne)zakonitosti svojega ravnanja, pri čemer je ravnal v nasprotju z njihovimi navodili, da ne sme uporabiti sile, pa ne kaže na obdolženčevo pravno zmoto, ampak na to, da se je protipravnosti svojega ravnanja zavedal.

18Preizkus izpodbijane sodbe v zvezi z odločbo o kazenski sankciji je pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo pravično kazensko sankcijo s primerno določeno kaznijo in ustrezno preizkusno dobo, pri čemer je pravilno upoštevalo težo kaznivega dejanja, stopnjo krivde ter olajševalne in obteževalne okoliščine. Za svojo odločitev je v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

19Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti skladno z določilom prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20Ker zagovorniki s pritožbo niso uspeli, mora obdolženec plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso v višini 360,00 EUR ter potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca zasebnega tožilca. Sodno takso je sodišče odmerilo v skladu s tar. št. 7222 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

¹ V navedeni odločbi se je Ustavno sodišče opredelilo do konkretiziranosti opisa kaznivega dejanja sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena Kazenskega zakonika (KZ) in opisa kaznivega dejanja dajanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269.a člena KZ. Kot bistveno je presodilo, da je zakonski znak sprejem (obljube nagrade) objektivni zakonski znak kaznivega dejanja iz prvega odstavka 269. člena KZ, in da je v neskladju z načelom zakonitosti stališče sodišč, ki dopušča, da se o obstoju znaka sprejem (obljube nagrade) brez njegove konkretizacije sklepa na podlagi konkretizacije nagrade in namena storilca (z namenom, da bi izkoristil svoj vpliv in posredoval, da se opravi kakšno uradno dejanje), ki sta samostojna znaka kaznivega dejanja.
² Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 3772/2010-68 z dne 12. 6. 2013.
³ Prvi odstavek 344. člena ZKP: Če tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Spremenjena obtožnica se sme nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe. Člen 429 ZKP pa določa, da se v postopku pred okrajnim sodiščem uporabljajo določbe 430. do 444. člena tega zakona, za vprašanja, ki niso urejena v teh določbah, pa smiselno druge določbe tega zakona.