VDSS Sodba Pdp 320/2019

I. Pritožbi prve toženke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v VI. točki izreka spremeni tako, da se na novo glasi:

"VI. Tožnica je dolžna prvi toženki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 827,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila."

II. V preostalem se pritožba prve toženke in v celoti pritožba tožnice zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je prvi toženki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni plačati 13.492,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2013 dalje do plačila, s tem, da je ta obveznost solidarna z v stečajnem postopku Okrožnega sodišča v Kopru St 5144/2016 priznano terjatvijo tožnice do druge toženke v znesku 42.087,68 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2016 dalje do plačila, in z ugotovljenimi terjatvami v točki II. in III. te sodbe (I. točka izreka). V II. točki izreka je ugotovilo obstoj terjatve tožnice do druge toženke iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 1.092,90 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2016 dalje do plačila in v III. točki obstoj terjatve tožnice do druge toženke iz naslova pravdnih stroškov do začetka stečajnega postopka v znesku 2.405,78 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2016 dalje do plačila. V IV. točki izreka je zavrnilo ugotovitev obstoja višje terjatve tožnice do druge toženke (in sicer do zneska 6.051,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2016 dalje do plačila, tj. v znesku 2.552,70 EUR). V V. točki izreka je zavrnilo višji tožbeni zahtevek v razmerju do prve toženke (v znesku 69.911,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2012 dalje, v znesku 1.736,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi do 19. 2. 2017 dalje, zakonske zamudne obresti na prisojeni znesek odškodnine pred 25. 12. 2013 ter priznanje solidarne obveznosti med toženima strankama v razliki do zneska 47.367,52 EUR z zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2016, tj. v znesku 1.781,16 EUR). Odločilo je, da je prva toženka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti potrebne pravdne stroške v znesku 1.657,79 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (VI. točka izreka) in da druga toženka sama nosi svoje stroške postopka (VII. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del sodbe (IV. in V. točka izreka) in odločitev o stroških postopka (VI. točka izreka) se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženkama pa naloži solidarno plačilo stroškov postopka oziroma podredno razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo neposrednega soočenja priče dr. A.A. z izvedencema prof. dr. sci. B.B., dr. med. in dr. C.C.. Sodišče je kršilo 254. člen ZPP, ker ni poskrbelo za razjasnitev tožničinih pripomb v zvezi s pravilnostjo izvedenskih mnenj sodnih izvedencev dr. B.B. in dr. C.C., ki so diametralno nasprotna izvedenskemu mnenju prim. mag. D.D., dr. med. in mnenju tožničinega operaterja dr. A.A.. Navaja, da je nepravilna ugotovitev sodišča, da je bila tožnica v času nezgode v zakonitem pravnem razmerju na podlagi predloženih napotnic le z drugo toženko. Tožnica je imela tudi s prvo toženko sklenjeno napotnico z veljavnostjo od 4. 10. 2011 do 30. 9. 2012. Do škodnega dogodka je prišlo v času veljavnosti te napotnice. Prva toženka je že v odgovoru na tožbo navajala, da je konj, ki ga je jezdila tožnica, njena last. Enako je potrdila tudi druga toženka. Prav tako je bilo v prvem sojenju ugotovljeno, da je ujahavanje mladih konj nevarna dejavnost. Navaja, da je sodišče s tem, ko je v celoti svoje zaključke gradilo le na izvedenskemu mnenju sodnih izvedencev dr. B.B. in dr. C.C., kršilo 8. člen ZPP. Zaradi nekritične in pomanjkljive dokazne ocene izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, zato je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje obširno izpostavlja pomanjkljivosti v izvedenskih mnenjih sodnih izvedencev dr. B.B. in dr. C.C., ki po njenem mnenju kažejo na to, da sta mnenji sami s sabo v nasprotju, v medsebojnem nasprotju, pomanjkljivi, zmotni in nestrokovni. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo teorijo t.i. jajčne lupine. V obravnavanem primeru tožničina prirojena anomalija, ki je prispevala k nastanku škodne posledice in njenem večjem obsegu, predstavlja pravno relevanten vzrok odškodninske odgovornosti, za kar je prva toženka v celoti odškodninsko odgovorna. Ne strinja se s prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo in meni, da je odmerjena prenizko. V zvezi z odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti navaja, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je v tem postopku tožnici prisodilo nižjo odškodnino kot v prejšnjem postopku. Enako navaja za višino odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in odškodnine za premoženjsko škodo. Poudarja, da sodišče ni ustrezno ovrednotilo, da je bila tožnica ob poškodbi stara šele 20 let in bo zato dlje časa trpela duševne bolečine zaradi posledic poškodbe. Sodišče je prezrlo, da se je tožnica ukvarjala z vrhunskim jahanjem in se udeleževala tekmovanj. Po poškodbi pa se s tem ne more več ukvarjati. Za presojo zahtevka za povračilo premoženjske škode iz naslova izgube na zaslužku je bistveno, da je bilo vse nadaljnje zdravljenje, tudi po 10. 12. 2012, v vzročni zvezi s poškodbo, zato je tožnica upravičena do odškodnine iz tega naslova. Napačna je tudi odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti za nepremoženjsko škodo od 25. 12. 2013 dalje. Toženki sta prišli v zamudo z vložitvijo tožbe 7. 11. 2013, zato je od tega dne dalje tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti. Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj ji sodišče ni priznalo stroškov prevoda v slovenski jezik in pregleda MRI. Priglaša stroške pritožbe.

3Prva toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (I. točka izreka) in odločitev o stroških postopka (VI. točka izreka) zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnica ob škodnem dogodku zanjo opravljala delo kot posredovana delavka. S to ugotovitvijo je sodišče prekoračilo trditveno podlago tožnice, saj tožnica ni zatrjevala, da jo je druga toženka napotila na delo kot posredovano delavko k prvi toženki kot uporabniku. To pa predstavlja tudi kršitev načela konkradiktornosti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Enako kršitev je sodišče storilo s tem, ko ji ni vročilo sklepa o imenovanju izvedenca medicinske stroke dr. B.B.. Prvo tožena stranka se je tako z dejstvom, da je sodišče imenovalo tega izvedenca in s tem, kakšno nalogo mu je postavilo, seznanila šele posredno, to je po tem, ko je 13. 3. 2018 v izjavo prejela njegovo mnenje in sklep o odmeri nagrade. Sodišče pa ji je navedeni sklep poslalo v vednost šele z vlogo z dne 8. 6. 2018. Sodišče ni navedlo razlogov za odločitev, da je obveznost toženke do tožnice solidarna, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica se neutemeljeno sklicuje na solidarno obveznost toženk glede na to, da je zoper njiju vtoževala različna zahtevka (dajatveni in ugotovitveni zahtevek). Odločitev sodišča, da je tožnica ob padcu s konja opravljala delo za prvo toženko kot napotena delavka, je v nasprotju z ugotovitvijo istega sodišča v sodbi opr. št. Pd 322/2013 z dne 3. 12. 2015, da je tožnica v času škodnega dogodka delala kot študentka pri drugi toženki, kjer je opravljala delo jahača. To pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da med toženkama v zvezi z delom tožnice kot študentke ni bil sklenjen dogovor o posredovanju delavke, zato je zmoten zaključek sodišča, da je šlo med strankami za razmerje med delavcem, delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku in uporabnikom. Tožnica je v času škodnega dogodka opravljala študentsko delo za drugo toženko. Ujahavanje konj se je izvajalo za potrebe druge toženke, ki je organizirala konjeniške prireditve in tekmovanja. Poudarja, da mlad neujahan konj ni nevarna stvar, jahanje pa ni nevarna dejavnost. Sklicuje se na odločitev VSRS II Ips 111/2008, v kateri je bilo zavzeto stališče, da jahanje konja samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je v 20. točki obrazložitve napačno povzelo izpovedi prič E.E., F.F. in G.G., zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Njihove izpovedi potrjujejo, da ujahavanje mladih konj ni nevarna dejavnost. Nadalje navaja, da je sodišče odškodnino za nepremoženjsko škodo prisodilo v previsokem znesku. V izvedenskih mnenjih ni podlage za zaključek, da je tožnica zelo hude bolečine občasno trpela ves čas hospitalizacije in da je hude bolečine trpela štiri tedne. V zvezi s posameznimi postavkami nepremoženjske škode opozarja na višino odškodnine, kot je bila prisojena v pravnomočno zaključeni zadevi zoper drugo toženko. V zvezi z odškodnino za strah izpostavlja, da je sodišče ravnalo nepravilno, ko je pri odmeri upoštevalo tudi kratkotrajen hud primarni strah, ki je trajal največ eno uro po padcu. Sodišče ni pojasnilo, zakaj se je pri odškodnini iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti oprlo na izvedensko mnenje dr. B.B., ki je pri tožnici ugotovil 6 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Odločitev v tem delu je v nasprotju z izvedenimi dokazi v spisu in se je ne da preizkusiti. Sodišče je previsoko odmerilo odškodnino za premoženjsko škodo. Nepravilna je odločitev o stroških postopka, saj so stroški nastali izključno zaradi ugotavljanja višine tožbenega zahtevka, ki ga je tožnica zvišala s pripravljalno vlogo z dne 13. 3. 2017. Poleg tega je sodišče uspeh tožnice v pravdi nepravilno ugotavljalo ločeno na podlagi temelja in na podlagi višine odškodnine. Sodišče je tožnici nepravilno priznalo strošek za narok v ponovljenem postopku v višini 1.105,60 EUR na podlagi tar. št. 6002, njej pa neutemeljeno ni priznalo potnih stroškov v zvezi s prihodom odvetnika na narok. Priglaša stroške pritožbe.

4Prva toženka je odgovorila na pritožbo tožnice, v kateri prereka njene pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5Pritožba prve toženke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

6Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen delno v odločitvi glede stroškov postopka.

7Prva toženka v pritožbi v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti in višino prisojene odškodnine neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bi bila podana, če bi imela izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, zlasti če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje opisanih pomanjkljivosti nima, saj vsebuje razloge za ugotovitev, da je podana tudi odškodninska odgovornost prve toženke za tožnici nastalo škodo in s tem solidarna odgovornost z drugo toženko ter jasne razloge glede višine prisojene odškodnine. Med razlogi pa ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti.

8Neutemeljen je pritožbeni očitek prve toženke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni prostispisno povzemalo in ugotavljalo dejstev. Pritožbene navedbe prve toženke, da obstaja nasprotje med ugotovitvami v tem postopku in v prvostopenjski sodbi Pd 322/2013 z dne 3. 12. 2015, ne pomenijo "protispisnosti". Očitana kršitev bi bila podana le takrat, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. To kršitev pa prva toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi v zvezi z upoštevanjem izpovedi prič E.E., F.F. in G.G., ki jih sodišče prve stopnje ni napačno povzelo. To, da je sodišče prve stopnje drugače dokazno ocenilo njihove izpovedi, ne pomeni kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, torej druga dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predlaganih dokazov (zlasti neposrednega soočenja priče dr. A.A. z v postopku imenovanimi sodnimi izvedenci) ni storilo zatrjevane bistvene kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v obravnavani zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran, oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, ter utemeljeno zavrnilo tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena. Svojo odločitev glede zavrnitve predlaganih dokazov je v 7. točki obrazložitve sodbe tudi ustrezno pojasnilo. Ob dejstvu, da je bila izpoved dr. A.A. v relevantnem delu predstavljena sodnim izvedencem tekom podaje njihovega ustnega mnenja in so se sodni izvedenci do njegove izpovedi jasno opredelili, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da njihovo medsebojno soočenje ni bilo potrebno, zato tega dokaznega predloga sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo.

10Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje prvi toženki ni vročilo sklepa o določitvi prof. dr. sci. B.B., dr. med. specialista ortopeda za sodnega izvedenca v obravnavani zadevi in se je s tem dejstvom seznanila šele ob pridobitvi njegovega izvedenskega mnenja. ZPP v drugem odstavku 244. člena sodišču daje zgolj možnost in ne obvezo, da pred odločitvijo, koga bo vzelo za izvedenca, strankam da možnost, da se o tem izjavijo. Če sodišče te možnosti ne izkoristi, to ne pomeni, da je s tem kršena pravica do izjave stranke v postopku. Na kakšen način naj bi ta opustitev vročitve sklepa o določitvi izvedenca vplivala na pravico do izjave prve toženke v postopku, pa prva toženka v pritožbi ne pojasni.

11Sodišče prve stopnje je v postopku za ugotavljanje višine tožničine škode imenovalo tri sodne izvedence medicinske stroke. Najprej je imenovalo sodnega izvedenca medicinske stroke s področja ortopedske kirurgije prim. mag. D.D., dr. med, ki je podal pisno in ustno izvedensko mnenje. Glede na to, da je imenovani sodni izvedenec prenehal opravljati dejavnost sodnega izvedeništva, je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku imenovalo še dva sodna izvedenca ortopedske stroke, in sicer prof. dr. sci. B.B., dr. med., specialista ortopeda in dr. C.C.. Oba sodna izvedenca sta podala pisno izvedensko mnenje in se na naroku opredelila do pripomb pravdnih strank. Razloge za postavitev drugega izvedenca predvideva tretji odstavek 254. člena ZPP, ki določa, da sodišče postavi drugega izvedenca le, če so v izdelanem izvedenskem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Ker je sodišče prve stopnje v postopku že pridobilo izvedenska mnenja treh sodnih izvedencev, pri čemer sta izvedenski mnenji sodnih izvedencev dr. B.B. in dr. C.C. v bistvenih ugotovitvah brez nasprotij in strokovno utemeljeni, ni razlogov za postavitev novega izvedenca. Zato pritožbeni očitek tožnice o kršitvi tretjega odstavka 254. člena ZPP in v zvezi s tem obstoj relativne bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

12Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnice o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 8. člena ZPP. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej, kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz dokazne ocene se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih pa je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke. Glede na to je v zvezi z dokazno oceno neutemeljen tudi pritožbeni očitek tožnice o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13Tožnica je v tem sporu uveljavljala solidarno odgovornost prve in druge toženke za nastalo škodo, kot posledico škodnega dogodka, do katerega je prišlo pri opravljanju študentskega dela dne 4. 7. 2012. Tožnica se je poškodovala med ujahavanjem mladega konja, ki se je splašil in tožnico vrgel na tla. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi enkrat že odločalo, in sicer je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 390/2016 z dne 5. 1. 2017 na pritožbo tožnice prvostopenjsko sodbo delno spremenilo tako, da je v razmerju do druge toženke priznano odškodnino zvišalo na znesek 33.965,93 EUR in delno razveljavilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvo toženko, na plačilo odškodnine za pomoč in nego zoper drugo toženko in v stroškovnem delu ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14Sodišče prve stopnje je (ob že pravnomočno ugotovljeni odškodninski odgovornosti druge toženke) v ponovljenem postopku pravilno ugotovilo odškodninsko odgovornost prve toženke na podlagi njene objektivne odškodninske odgovornosti kot obratovalke oziroma izvajalke nevarne dejavnosti v skladu s 150. členom Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sodi dejavnost ujahavanja mladih konj v dejavnost prve toženke, saj glede na določbo 11.a člena Zakona o Kobilarni Lipica (Ur. l. RS, št. 107/2006 in nasl.), ki je veljal v spornem obdobju, predstavlja del njene javne službe v okviru šolanja konj za potrebe dresurnega jahanja, vprežne vožnje in drugih konjeniških zvrsti, pri čemer je bil tudi konj, ki ga je ujahavala tožnica, last druge toženke. Pravilnost presoje, da je konkretno opravilo jahača (ujahavanje mladega konja) potekalo v okoliščinah povečane nevarnosti (tveganja), pa je potrdilo že pritožbeno sodišče v sodbi in razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 390/2016 z dne 5. 1. 2017, ki mu je pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje v tem postopku. Pritožbene navedbe prve toženke, ki takšni presoji nasprotujejo, so neutemeljene.

15Utemeljeno pa obe pravdni stranki nasprotujeta presoji sodišča prve stopnje, da so v razmerju med toženkama podani elementi posredovanja dela delavcev, zaradi česar je sodišče prvo toženko štelo kot uporabnika posredovanih delavcev. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno, ki pa ne vpliva na pravilnost presoje, da je bila prva toženka dolžna spoštovati določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nasl.), ki glede varnosti pri delu določa širšo opredelitev delavca in delodajalca. Glede na to, da med strankami ni sporno, da druga toženka ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku ne po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) ne po Zakonu o urejanju trga dela (ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nasl.), druge toženke ni mogoče šteti za delodajalca, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku, prve toženke pa ne za uporabnika. Bistvene za presojo pravnih razmerjih med strankami so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica v času nezgode opravljala delo pri prvi toženki na podlagi stalne študentske napotnice št. ... z veljavnostjo od 4. 10. 2011 do 30. 9. 2012. Dejstvo, da prva toženka v času tožničine nezgode ni imela soglasja pristojnega ministra za prevzemanje obveznosti za plačilo stroškov zaradi opravljanja dela dijaka ali študenta na podlagi ustrezne napotnice študentskega servisa, ne vpliva na obveznosti prve toženke do tožnice iz naslova opravljanja študentskega dela. Prva toženka se zato s sklicevanjem na te omejitve ne more razbremeniti svoje odgovornosti do tožnice za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu skladno z določbami ZVZD-1.

16Ob ugotovitvi, da je (poleg odškodninske odgovornosti druge toženke) podana tudi odškodninska odgovornost prve toženke za nastalo nezgodo, je pravilna presoja sodišča prve stopnje o solidarni odgovornosti obeh toženk. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 390/2016 z dne 5. 1. 2017 opozorilo na solidarno odgovornost toženk po 186. členu OZ (za škodo, ki jo je povzročilo več oseb skupaj, odgovarjajo vsi udeleženci solidarno), kar je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbene navedbe prve toženke, da ne gre za solidarno obveznost toženk, ker je tožnica zoper njiju uveljavljala različne vrste zahtevkov (dajatveni in ugotovitveni), niso utemeljene. Uskladitev tožbenega zahtevka zoper drugo toženko je zgolj posledica uvedbe stečajnega postopka nad drugo toženko, kar pa ne vpliva na solidarno obvezo toženk do tožnice.

17Tožnica v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje glede poškodb oziroma posledic poškodb, ki jih je utrpela v posledici nezgode. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskih mnenj sodnih izvedencev medicinske stroke ugotovilo, da je tožnica v nezgodi utrpela zlom stranskih odrastkov ledvenih vretenc L3, L4 in L5, udarnino ledvenega predela, udarnino leve roke in levega zapestja. Sodišče prve stopnje je v točkah od 24. do 33. obrazložitve sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj je verjelo sodnima izvedencema prof. dr. sci. B.B., dr. med. in dr. C.C., da je bilo tožničino zdravljenje poškodb, ki jih je dobila v posledici nezgode, zaključeno 10. 12. 2012 in da je bila vsa nadaljnja zdravstvena obravnava tožnice (pregledi pri specialistih ortopedih, dva operativna posega, fizioterapija po operativnih posegih, MR in RTG slikanja po posegih, itd.) posledica prirojene anomalije ledveno križnega dela hrbtenice, ki je bila sicer prvič diagnosticirana po delovni nezgodi (megatransversus L5 levo, ki tvori neoartros s sakrumom). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da padec s konja ni bil sprožilni dejavnik težavam in bolečinam, ki jo je tožnici povzročala prirojena anomalija in da je bila zdravstvena obravnava po 10. 12. 2012 potrebna za odpravljanje preobremenitve tožničine prirojene anomalije, ki se je nalagala skozi več let (tako med običajnimi aktivnostmi kot je hoja in med intenzivnejšimi aktivnostmi, kot sta jahanje in šport). Pritožbeno sodišče z razlogi sodišča prve stopnje soglaša.

18Sodišče prve stopnje je tako v zvezi z vprašanjem vzročne zveze tožničinih težav zaradi prirojene anomalije in padca s konja opravilo skrbno in tehtno primerjavo izvedenskih mnenj vseh treh sodnih izvedencev in mnenja tožničinega operaterja dr. A.A. ter navedlo jasne in prepričljive razloge, zakaj sta mnenji sodnih izvedencev prof. dr. sci. B.B., dr. med. in dr. C.C., ki sta v bistvenem tudi medsebojno skladni in skladni z medicinsko dokumentacijo, prepričljivejši kot izvedensko mnenje sodnega izvedenca prim. mag. D.D., dr. med., pri čemer sta oba sodna izvedenca svoje ugotovitve pojasnila in strokovno obrazložila tudi na zaslišanju. Dokazna ocena izvedenih dokazov je jasna in prepričljiva, zato se pritožbeno sodišče z njo strinja. Tožnica z obširnimi pritožbenimi navedbami, s katerimi izpodbija verodostojnost izvedenskih mnenj in strokovnost sodnih izvedencev, ne uspe izpodbiti pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Glede na ugotovitve, da so bile tožničine težave zaradi prirojene anomalije neizogibne in bi nedvomno nastopile (ne glede na nezgodo) ter da tožnica tekom zdravljenja poškodbe ni utrpela večjega obsega škode, kot bi ga utrpel običajni oškodovanec (saj se tožničino zdravljenje zaradi padca s konja in utrpelih poškodb ni zdravilo počasneje ali drugače od splošnega načina in poteka zdravljenja teh poškodb), je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru t.i. teorija jajčne lupine (po kateri je treba oškodovanca sprejeti takšnega kot je) ne pride v poštev. Nasprotno stališče tožnice ni utemeljeno. Tako je sodišče prve stopnje pri prisoji višine odškodnine pravilno upoštevalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki je tožnici nastala do dneva zaključka zdravljenja, to je do 10. 12. 2012.

19Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini pravične denarne odškodnine, ki tožnici na podlagi 179. člena OZ pripada za povrnitev nepremoženjske škode, ki jo je utrpela v škodnem dogodku 4. 7. 2012. Pravična denarna odškodnina je pravni standard, v 179. členu OZ pa so določena izhodišča za uporabo tega standarda. Upoštevati je treba okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, pri čemer odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj vsak človek specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Glede drugega načela pa je treba pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati okvire sodne prakse v podobnih primerih. Vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

20Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo višino odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti tožnice med zdravljenjem, ki jo je utemeljilo predvsem na ugotovitvah sodnih izvedencev prof. dr. sci. B.B., dr. med. in dr. C.C., ter izpovedi tožnice. Pravilno je upoštevalo telesne bolečine glede na intenzivnost in trajanje ter tudi vse druge težave, ki jih je tožnica utrpela med zdravljenjem, in sicer zelo hude bolečine, stalno eno uro po poškodbi in nato ves čas hospitalizacije občasno, hude bolečine štiri tedne, bolečine srednje jakosti en mesec, občasne bolečine srednje jakosti tri mesece in blažje bolečine ves čas zdravljenja. Pritožbene navedbe prve toženke, da v izvedenskih mnenjih sodnih izvedencev ni podlage za ugotovitev o trajanju zelo hudih in hudih bolečin, so neutemeljene. Pravilno je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi ostale nevšečnosti, ki jih je tožnica trpela v času zdravljenja, in sicer, da je bila neposredno po poškodbi oskrbljena na samem kraju nezgode, imobilizirana in z reševalnim vozilom prepeljana v bolnišnico, kjer je bila nato štiri dni hospitalizirana, prejemala je protibolečinsko terapijo in prisilno počivala, podvržena je bila odvzemu krvi in različnim laboratorijskim preiskavam, štirikrat RTG slikanju ledvene hrbtenice, dvakrat RTG slikanju levega zapestja, iv. aplikaciji močnih analgetikov, občasnemu jemanju analgetikov v obliki tablet (štiri mesece), sedemkrat fizikalni terapiji, MR preiskavi levega zapestja in ledvene hrbtenice. Hodila je z berglami in štiri tedne uporabljala voziček, imela je kontrolne preglede pri travmatologu in osebnem zdravniku. Glede na ugotovitev, da nadaljnja zdravstvena oskrba tožnice po zaključenem zdravljenju, vključno z blokadami in operacijami v letu 2016/2017, ni v vzročni zvezi z obravnavano poškodbo pri delu, je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine pravilno ni upoštevalo. Pravdni stranki se v pritožbi neutemeljeno sklicujeta na primerjavo z odškodnino, priznano v pravnomočni sodbi Pd 322/2013 z dne 3. 12. 2015 v zvezi s sodbo Pdp 390/2016 z dne 5. 1. 2017, saj ta temelji na drugačnih dejanskih ugotovitvah sodnega izvedenca dr. prim. mag. D.D., dr. med., ki mu sodišče prve stopnje, kot že obrazloženo, v ponovljenem postopku ni sledilo. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče tožnici za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pravilno odmerilo odškodnino v višini 5.000,00 EUR. Odmerjena odškodnina je skladna s podobnimi primeri iz sodne prakse in tako odraža tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnine.

21Sodišče prve stopnje je pravilno določilo tudi višino odškodnine za strah. Pritožbene navedbe prve toženke, da sodišče pri odmeri ne bi smelo upoštevati kratkotrajnega primarnega strahu, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo izvedenski mnenji sodnih izvedencev dr. B.B. in dr. C.C. o intenzivnosti primarnega strahu, ki ga je ob padcu in kasneje v bolnici doživela tožnica ter sekundarnega strahu za izid zdravljenja. Tako je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožnica utrpela hud in intenziven primarni strah neposredno ob nezgodi, ko jo je konj vrgel v zid, v posledici česar je obležala na tleh v bolečinah in z omrtvelostjo nog z nemožnostjo, da bi vstala, ter prvi dan v bolnišnici, ko je bila seznanjena s tem, da ima zlomljena vretenca. Nato je bil v času hospitalizacije njen primarni strah še prisoten zaradi prisilnega počitka, preiskav in jemanja protibolečinske terapije, a v blažji obliki. Po odpustu domov je primarni strah prešel v intenziven sekundarni strah zaradi končnega izida zdravljenja, ki je trajal skupaj en teden in nato v zmeren sekundarni strah, ki je trajal tri mesece, kasneje je bil do konca zdravljenja občasno blažji. Zato 2.000,00 EUR predstavlja ustrezno satisfakcijo za prestani strah.

22Pritožbeno sodišče soglaša tudi z višino odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja tožničinih življenjskih aktivnosti v višini 5.000,00 EUR. Pritožbeno zavzemanje tožnice za njeno zvišanje in prve toženke za njeno znižanje ni utemeljeno. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje sledilo izvedenskemu mnenju sodnega izvedenca dr. B.B., ki je podal oceno, da so tožničine življenjske aktivnosti zmanjšane za 6 %, kar se kaže v slabši gibljivosti v predelu spodnje ledvene hrbtenice - zmanjšanju predklona, bolečega zaklona in rotacij teh odklonov v levo stran v skrajnih legah teh gibov. Sodišče prve stopnje je v 38. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, zakaj je v tem delu sledilo izvedenskemu mnenju imenovanega sodnega izvedenca. Glede na to, da je imenovani sodni izvedenc ugotovitev o zmanjšanju tožničine življenjske aktivnosti tudi prepričljivo pojasnil, se pritožbeno sodišče strinja s prejeto dokazno oceno. Pritožbeni očitek prve toženke da je v tem delu sodba neobrazložena, ni utemeljen. Posledično ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz navedenega naslova pravilno ni upoštevalo, da tožnica ne more več tekmovati v jahanju, saj je na podlagi izvedenskih mnenj vseh treh sodnih izvedencev ugotovilo, da za tožnico jahanje ni priporočljivo zaradi njene prirojene anomalije, za kar pa prva toženka ni odškodninsko odgovorna.

23Celotna odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo, do katere je upravičena tožnica, v obravnavanem primeru znaša 12.000,00 EUR. Prisojena odškodnina pa tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravilno zapolnitev pravnega standarda pravične denarne odškodnine, saj je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa zajema vse individualne značilnosti primera.

24Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obrestih od nepremoženjske škode, ki jih je pravilno prisodilo od 25. 12. 2013 dalje. Sodišče prve stopnje je odločitev v tem delu pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 299. člena OZ, po kateri pride dolžnik v primeru, če rok za izpolnitev obveznosti ni določen, v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni obveznost. Pri tem je upoštevalo, da je tožnica prvo toženko k povrnitvi škode prvič pozvala z vložitvijo tožbe in jima postavila 15-dnevni izpolnitveni rok, zato šele po preteku tega roka začnejo teči zakonske zamudne obresti.

25Sodišče prve stopnje je tožnici v skladu s 132. členom OZ pravilno priznalo tudi odškodnino za materialno škodo, ki ji je nastala v posledici škodnega dogodka. Sodišče je tožnici iz naslova stroškov prevoza na zdravniške preglede priznalo znesek 610,13 EUR (1.649 km x 0,37 EUR na km), iz naslova tuje nege in pomoči (180 ur pomoči x 4,90 EUR na uro) pa znesek 882,00 EUR. Pri odločitvi je pravilno upoštevalo vso škodo, ki je tožnici nastala do zaključka zdravljenja, to je do 10. 12. 2012, zato pritožbeno zavzemanje tožnico za priznanje premoženjske škode v višjem znesku, ni utemeljeno. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje prve toženke za njeno znižanje, pri čemer prva toženka v pritožbi razlogov za njeno znižanje niti ne navaja. Posledično pa je neutemeljena tudi pritožba tožnice zoper zavrnitev zahtevka iz naslova izgube na zaslužku zaradi nezmožnosti na delo, saj se nanaša na obdobje, ko je tožničino zdravljenje zaradi poškodbe pri delu že zaključeno.

26Delno utemeljena je pritožba prve toženke zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč stroške postopka zmotno določalo posebej na podlagi uspeha po temelju in višini odškodnine. Tožnica je v sporu uspela deloma in je upravičena do povrnitve deleža svojih pravdnih stroškov, ustreznega razmerju med prisojenim in zahtevanim zneskom odškodnine. V zvezi z obravnavanjem temelja odškodninske obveznosti prve toženke tožnici niso nastali posebni stroški postopka, zato ni podlage za uporabo principa, da se uspeh stranke ugotavlja ločeno glede temelja in ločeno glede višine (prim. odločbo VSRS opr. št. II Ips 530/2005). Tožničin uspeh v postopku znaša 15,85 % (13.492,13 EUR od vtoževanih 85.140,40 EUR), uspeh prve toženke pa 84,15 %, in ta uspeh je tudi odločilen za odmero njunih pravdnih stroškov.

27Stroške posameznih vlog tožnice in prvo tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo skladno z določili Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.). Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da ji sodišče prve stopnje nepravilno ni priznalo priglašenih stroškov za prevod listine z dne 24. 11. 2014 v slovenski jezik in pregleda MRI z dne 23. 10. 2014. Ti stroški se nanašajo na obdobje po zaključenem tožničinem zdravljenju, zato ne predstavljajo potrebnih stroškov postopka, ki bi jih bila dolžna kriti prva toženka. Pravilno je sodišče prve stopnje tožnici priznalo nagrado za narok v ponovljenem postopku v višini 1.005,60 EUR. Dejstvo, da je pri tem navedlo napačno tar. št. (6002 namesto 3102), ne vpliva na pravilnost odločitve. Pravilno je sodišče prve stopnje odločilo tudi, da prva toženka ni upravičena do povrnitve stroškov prihoda svojega pooblaščenca na naroke za glavno obravnavo iz Ljubljane v Koper. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da ne gre za potrebne stroške v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP v primeru, če ima izbrani pooblaščenec sedež izven sedeža sodišča in izven sedeža stranke (npr. odločitvi VDSS opr. št. Pdp 507/2014 z dne 20. 10. 2014 in opr. št. Pdp 19/2014 z dne 9. 1. 2014). Izvrševanje pravice do izbire odvetnika v okviru pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave RS ne more biti v breme nasprotne stranke, tako da bi bila le-ta zavezana k povrnitvi navedenih stroškov. Iz enakih razlogov sodišče prve stopnje tudi tožnici ni priznalo povračila stroškov prihoda njenega pooblaščenca na naroke za glavno obravnavo iz Ljubljane v Koper.

28Ker pravdni stranki obrazložitve ostalih stroškovnih postavk po OT ne izpodbijata, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da znašajo skupni stroški tožnice 8.953,01 EUR, upoštevaje 15,85 % uspeh pa 1.419,05 EUR, skupni stroški prve toženke pa 2.669,15 EUR, upoštevaje 84,15 % uspeh pa 2.246,09 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškov je tako tožnica dolžna prvi toženki povrniti stroške postopka v višini 827,04 EUR.

29Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi prve toženke delno ugodilo in odločitev o stroških (IV. točka izreka sodbe) spremenilo tako, kot izhaja iz izreka predmetne sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem pritožbo prve toženke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, prva toženka pa zato, ker je s pritožbo uspela le v majhnem delu, medtem ko odgovor prve toženke na pritožbo tožnice ni bistveno prispeval k rešitvi spora (določbe 154., 155. in 165. člena ZPP).